Next
25. april 2015
u172115
u172115
omg neeeeeextii!!
26. april 2015
sm več ne objavlam ker sploh ne vem kdo bere in kdo ne. če vas zanima nadaljevanje pejdte v mojo skupino na fb kjer redno objavlam https://www.facebook.com/groups/790597754319717/
13. maj 2015
sm več ne objavlam.. če koga zanima nadaljevanje nej na fb napiše Ranjena in nadnaravna in bo dobu vn skupino. to je moja skupina za tole zgodbo
13. maj 2015
te nadnaravne moči so super dej prosim nadaljuj..
14. maj 2015
Prosim nadaljuj
15. maj 2015
u178079
u178079
Neeext
17. maj 2015
res prosim nadaljuj ker je zodba super fb-ja pa nimam in je ne morem brati prooooooosim piši zgodbo tukaj naprej
17. maj 2015
okej nej vam bo
20. maj 2015
"K-kdo si ti?" Ves prestrašen, kakor povožen kužek, stoji pred mano. "Lahko se je spravljati na šibkejše od sebe, kajne? Ko pa šibkejši postane močnejši, se zgodba popolnoma spremeni." Stopati začnem proti njemu in z levim očesom opazim Luka, ki se opotekaje, dviguje na noge. "Pusti me, ti nečkoveško bitje! Pusti me." kriči name in se pomika nazaj. Na moje presenečenje mi pokaže hrbet in začne na vso moč teči in to me zabava. Pustim mu malo prednosti, nato se poženem v šprint. V štirih sekundah sem pri njemu, mu zaprem pot in rečem: "Bu!" Zakriči, mi pokaže hrbet in se ponovno požene v tek. Naredi le pet tekaških korakov, ko ga že držim za majico. Obrnem ga k sebi, mu pogledam v oči in se nasmehnem. Nato ga primem za vrat in ga začnem dvigati. Že ga potisnem k sebi, ko zaslišim Lukov glas, ki pravi: "Anna, pusti ga." Pogledam naprej in tam zagledam popolnoma prestrašenega Luka, katerega oči so od groze razširjene. "Postavi ga na tla." Šele, ko vidi njega, se začnem zavedati, kaj počnem. S solznimi očmi pogledam moškega, ki se duši zaradi moje roke, in ga izpustim. Ta pade na tla in začne pokašljevati. "Jaz..." začnem, ko se srečam z Lukovimi rajvimi očmi. Strah me je, sram, in ne vem, kaj se dogaja. Pogoltnem slino, rečem: "Oprosti." in začnem šprintati stran.Lukovi klici so le šepet, ki vedno bolj bledi.

Ko sem že skoraj doma, sem popolnoma mirna. Hodim počasi in razmišljam trezno. Vse, kar se je zgodilo pred nekaj minutami, začne bledeti. No, skoraj vse. Luke. Skrbi me zanj. Bo po vsem tem, kar je videl, sploh še želel biti moj prijatelj? Zavzdihnem in brcnem kamen. Obrnem se in se napotim v smer, iz katere sem zbežala kot največja strahopetnica. Tokrat hodim, saj nočem prestrašiti , slučajno, mimoidočega, pa čeprav me ima, da bi tekla. Da bi bila, kar se da hitro, ob Luku.
Ko ga zagledam v daljavi, kako s počasnimi koraki hodi proti meni, zaigra moje srce in ni mi več mar, kaj bi si lahko mislili drugi. Začnem teči in v nekaj sekundah sem pri njemu. Objamem ga in zaprem oči. Prepuščam se vrnjenemu objemu in šele, ko zastoka, se zavedm, da ga še vedno vse bli. "Oprosti, oprosti." ga izpustim in stopim dva koraka nazaj. Gledam ga in ne vem, kaj naj rečem, kako naj opravičim svoje dejanje izpred nekaj minut. "Obljubi mi, da tega ne boš naredila nikoli več." Pogoltnem slino in pogledam stran, saj ga ne morem gledati v oči. V oči polne nežnosti, ki so pravo nasprotje mojemu novemu karakterju. "Obljubi mi, Anna, da se to ne bo več ponovilo. Da boš ponovno le punca, ki..." Ko ga končno pogledam, v njegovih očeh zagledam strah. "Bojiš se me." zašepetam in pogoltnem ogromen cmok, ki se mi je naredil v grlu. "Ne." odgovori in odkima, a izgovorjenemu niti sam ne verjame. "Grem." naznanim in se začnem obračati stran od njega. "Kam greš?" S kotičkom očesa vidim, kako naredi korak naprej. "Domov grem. Stran od tebe."
"Ne..." zašepeta, zato se obrnem k njemu in ga pogledam. "Ja, Luke. Ne morem biti ob tebi in misliti le na to, kako zelo te je strah moje bližine."
" Ni me strah." reče odločno in prekriža roke čez prsi. "Ja pa te je! Ti lahko lažeš, tvoje oči pa ne."
"Zdaj me ni strah." Zavzdihnem, saj vidim, da ne bom ničesar dosegla. "Luke, nehaj. To nima nobenega smisla. Še sama sebe se bojim, ker nimam pojma, kaj se dogaja z menoj, kako potem ne bo strah tebe, ki si bil priča nečemu nadnaravnemu? " Luke je tiho, saj očitno nima besed, s katerimi bi se lahko pregovarjal z menoj. "Prej, ko si boš priznal, bolje bo zate. Hitreje se boš oddaljil od mene." Pokažem mu hrbet in začnem hoditi proti domu. "Počakaj malo. Nihče ni rekel, da to hočem."
"Jaz to hočem." se ponovno obrnem k njemu. "Ne moreš biti ob meni."
"Lahko sem." odločno zakoraka proti meni in me prime za roko. "Prijatelja v dobrem in slabem." Pogleda me in se nasmehne. V očeh začutim solze, zato začnem mežikati, da bi jim preprečila pot do mojih lic. "Obljubiš?"
"Ne," odkima in še bolj stisne mojo roko. "to ti prisežem."
20. maj 2015
u169625
u169625
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxt!!!!
21. maj 2015
Omg nextttt! Kok top! +.nova bralka :0
21. maj 2015
Neeeeeeeeeeeeeext
21. maj 2015
Vrnem mu stisk in nato vprašam: "Ali je moški, ki sem ga vrgla stran od sebe še..." Pogoltnem slino, saj nočem izgovoriti zadnje besede in slišati odgovora, ki mogoče ni prijeten. "Ne skrbi, živ je. Malo šepa in to, ampak JE živ." Oddahnem si in normalno zadiham. "Pridi. Greva domov." Potegne me za roko in začne hoditi proti mojemu domu. "Počakaj." ga ustavim. "Kaj pa tisti drugi?"
"Tudi on je dobro." mi odgovori in da vedeti, da ve, o čem govorim. "Hvala bogu." Preostalo pot prehodiva v tišini.
"Tako, pa si varno doma." se ustavi Luke pred vhodnimi vrati in se mi nasmehne. "Tudi ti si na varnem." mu vrnem nasmeh. "Saj vem, a zdaj moram domov."
"Domov?" zamežikam vanj, saj res ne vem, kako gre lahko domov po tem, ko so ga skoraj pretepli. "Takle greš domov?"
"Kakšen?" je ves zmeden. "Kako naj se izrazim? Hmm... Oh, ja! Pretepen."
"Saj nisem pretepen." se zasmeje in pričakuje, da se bom smejala z njim. Ko uvidi, da se ne bom smejala, zavzdihne. "Dobro, no. Oprosti. Saj bom v redu." Nasmehne se, a mu ne vrnem nasmeha. "Vso pot boš prepešačil do doma medtem, ko te boli trebuh?" Pozorno ga opazujem in spremljam vsak njegov gib. "Lahko, seveda."
"Lahko te peljem."
"To pa ne." je še v isti sekundi proti. "In zakaj ne? Saj znam voziti."
" Saj nisem rekel, da ne znaš, le... Nočem, da se kaj zgodi. "
"Oh, seveda! Gospodič se boji za svoje življenje." Besede izgovorim prizadeto, saj se tako tudi počutim. "Ne, Ana!" zaslišim njegovo protestiranje medtem, ko mu pokažem hrbet in se napotim v notranjost hiše. "Potem pa srečno pot do doma." rečem nazadnje, preden zaprem vhodna vrata in jih zaklenem.
Hodim proti kuhinji in slišim svoje pridušeno ime izza vrat in nato še zvonec, katerega povsem ignoriram. Stopim v kuhinjo in tam zagledam Regino, ki pomiva posodo. "Živijo, Ana. Greš lahko pogledati, kdo zvoni?"
"Živijo. Lahko, a ne bom šla, ker vem, kdo je." Usedem se na barski stolček in naslonim komolce na mizo, glavo pa med dlani. "In, kdo je?"
"Luke." zamomljam in zaprem oči. Regina zapre vodo in reče: "Sta se ponovno skregala?"
"Ne ravno."
"Kaj pa je potem?" Dvignem glavo in jo pogledam. "Nič posebnega." se ji zazrem v oči, skočim iz barskega stolčka in naznanim: "Grem v svojo sobo." Stopim na hodnik in ponovno zaslišim pridušen Lukov glas. "Ne bom odnehal, dokler mi ne odpreš." in nato pozvoni. Zavzdihnem in zmajem z glavo. Stopim mimo vrat in začnem hoditi po stopnicah navzgor, ko zaslišim Reginin glas. "Fant ne bo odnehal. Zakaj raje ne govoriš z njim?"
"Ni mi do tega." se ustavim in jo pogledam. "Tudi prav. Bom pa sama govorila z njim." Skomignem z rameni in pospešim korak. Slišim, ko Regina odpre vrata in stečem v svojo sobo. Zaklenem se, stopim do postelje in se vržem nanjo. V roke vzamem svoj mp3 in ga prižgem. Prepričana sem, da bo Luke prišel do moje sobe in mi težil, zato povečam volumen in zaprem oči.
22. maj 2015
u169625
u169625
Next
22. maj 2015
Neeeeext
22. maj 2015
Naslednje jutro se prebudim ob pol desetih zjutraj. Ne počutim se naspano, nazaj pa vseeno ne morem zaspati, zato pa si privoščim dolgo tuširanje.
Stopim izpod tuša, se obrišem in si oblečem spodnje perilo in odidem nazaj v svojo sobo. Odprem omaro z oblačili in nekaj časa strmim vanjo, saj ne vem, kaj naj oblečem. Končno ven privlečem kratko jeans krilo in rdeči top in se oblečem. Rahlo se naličim, si zravnam lase in nanesem lipgloss, z odtenkom rožnate barve na ustnice. Odprem balkonska vrata in pospravim posteljo, potem pa se odpravim v pritličje.
Stopim v kuhinjo, odprem hladilnik in ven vzamem različno sadje, ga narežem in vržem v mikser. Prižgem mikser in si pripravim kozarec. Ko je vse pripravljeno, vzamem poln kozarec v roko in se usedem na barski stolček. Ravno naredim prvi požirek napitka, ko se odprejo vrata in tam zagledam Luka. Vse, kar imam v ustih, zmečem ven. Medtem ko kašljam, ga vprašam: "Kaj počneš tukaj in to ob tej uri?" Stopim do pomivalnega korita, iz njega vzamem mokro viledo in jo odnesem k mizi. Luke se sprehodi do mize in se usede na stol, sama pa začnem brisati mizo. Luke mi ne odgovori, zato ga pogledam. " Kaj? " me pogleda z zmedenim izrazom na obrazu. "Si gluh ali kaj?" Ponovno se lotim brisanja mize in dvignem kozarec v roke, da pobrišem še pod njim. "Ali kaj." odgovori povsem mirno in ko ga pogledam, se nasmehne. "Me imaš ti za norca ali..." Utihnem in zamahnem z roko. "Ni pomembno." Ko neham brisati mizo, se ponovno usedem na stol in pijem naprej.
Z Lukom sediva v tišini, on me gleda in jaz mimo njega. Zakaj hudiča je TUKAJ? "Zdaj pa dovolj. Takoj mi povej, zakaj si tukaj?"
"Nisem mogel več spati." skomigne z rameni. "In zato moraš že navsezgodaj priti k meni domov? Bravo." Zavzdihnem in naredim požirek napitka. "Ali je dobro?" pomigne proti pijači, ki jo pijem. Z resnim glasom rečem: "Pravzaprav je odlično." Odkašljam se, dodam: "Boš malo?" in stegnem roko s kozarcem proti njemu. "A kar iz tvojega kozarca?" V trenutku vstanem, iz omare vzamem še en kozarec in vanj nalijem preostali del napitka, ter mu ga s pokom odložim na mizo. "Da te ne bo pobralo." Jezno se usedem nazaj na stol in popijem do konca. "Hecal sem se, no." reče resno in zavzdihne. "Res smešno. Ha, ha."
"Umiri se. Kaj si tako zategnjena?" Medtem poskusi napitek, jaz pa ga pozorno opazujem. "Mmm, res je odlično." Ostanem tiho in še naprej strmim vanj. "Daj, ne glej me tako."
"Kako?"
"Tako zagreto." se zasmeje, jaz pa izustim: "Oh." in se dvignem iz stola. Pomijem svoj kozarec in ga obrišem, dvignem omaro in začnem dvigati kozarec. "Veš, tukaj sem zato, ker sem prespal tukaj." Kozarec v isti sekundi izpustim iz rok, zato ta pade na pult in se razbije. "SUPER!" se zaderem in pogledam, kam vse so padle črepinje. Sklonim se in jih začnem počasi pobirati s tal, ko se na eno urežem. "Super! Odlično! Kaj še?" Vse zmečem na tla in si ogledam svojo roko. Kako lepo, Ana. Na sredino dlani si se urezala in zdaj ti teče kri.... Dvignem se in odprem vodo. "Kaj pa je? Si se urezala?" Luke na moji desni. "Ah, ne. Samo steklo sem pobožala."
"Ha ha, ta je dobra." Pogledam ga z izrazom na obrazu, ki sporoča: Ti to resno? "Kaaaj?" zategne in me spravi ob živce. "Oh, nehaj že s temi kaj-ji!"
"Oprosti, no." Medtem ko držim roko pod vodo, kri še kar teče. "Prekleto steklo!" rečem, ko odmaknem roko izpod vode in pogledam ureznino. "Prekleti jaz, ko sem rekel, kar sem." Pogledam ga v trenutku, ko se ugrizne v spodnjo ustnico in se skoraj sesedem saj je to naredil na zelo seksi način. "Hej, kam te nese?" me prime okoli pasu, da ne padem. Imam srečo v nesreči saj me začne peči rana in se ji ponovno posvetim, ker bi drugače Luke ostal brez ustnic.
25. maj 2015
Jeeej next full top zgodba!!!
25. maj 2015
Neeeext
25. maj 2015
"Živijo! Doma sem." Regina! Pride pa res v najmanj primernem trenutku. "Oh, ali kaj-" Obmolkne, pogleda na tla in pohiti k nama. "Kdo od vaju se je urezal?" Hitro poškili mimo naju in ugotovi, da sem jaz tisti krivec. Pogledam jo in se rahlo nasmehnem. "Živijo."
"Ana, se ti zavedaš, da si se močno urezala?" me vpraša zelo resno. "Najbrž se."
"In zakaj potem držiš roko pod vodo?"
"Kaj pa naj, če se kri noče ustaviti?"
"In ti, Luke, zakaj ne narediš česa, da se kri zaustavi?"
"Kaj pa naj naredim, če ne vem, kje imate prvo pomoč."
"Oh, vidva.." Regina vzame prvo suho brisačo in mi jo pritisne na rano in nato reče: "Luke, drži tole. Takoj se vrnem." Začne se pomikati proti vratom, ko zamomlja: "Vidva sta ustvarjena drug za drugega." Luke reče: "V redu." in prime brisačo na moji roki, jaz pa istočasno odgovorim: "Ne." Pogledava se in on se nasmehne. "Kaj, v redu?" ga pogledam. "Ja to, da primem brisačo. Kaj pa?"
"Nič."
"Saj ne, da si mislila," se za zasmeje in nasmehne ob enem. "da sem jaz mislil na to, da sva ustvarjena drug za drugega?"
"Ne, nisem." odgovorim prehitro in začutim rahlo rdečico na licih. "Ja pa si." se ponovno zasmeje, sama pa pogledam stran. "Naj ti ne bo nerodno."
"Saj mi ni." odgovorim in ga ponovno pogledam. Vidim njegove oči, kako se sprehajajo od mojega levega lica na desnega in se zavem, da išče sled moje rdečice. "Oh!" se nasmehne in se z desno roko dotakne mojega levega lica. "Tukaj je nekaj nežno rdeče barve." Njegov dotik je mehek in nežen in nazadnje mu dovolim, da ljubkuje moje lice.Luke stopi korak bliže meni, zato pogoltnem slino in takrat nazaj pride Regina. "Sem že nazaj! Luke, kako kaj rana?"
"Eeee.. am... ne vem." Gleda mene, nato odmakne pogled in odmakne brisačo z moje roke. "Še vedno teče kri." pove v trenutku, ko je Regina ob nama. "To ni dobro. To sploh ni dobro." godrnja medtem, ko briše kri z brisačo. "Bojim se, da boš morala na šivanje." Super... Regina vzame svežo brisačo, jo zamenja z umazano in nato reče: "Luke, pelji jo k zdravniku, jaz pa bom počistila tale nered." Takoj me prime, da bi ugovarjala, ko me prehiti Regina z besedami: "In brez ugovarjanja." Kar se da hitro, odhitim v svojo sobo, v kateri imam torbico z osebnimi dokumenti. Ko ponovno pridem v pritličje, me že čakata Luke in Regina. "Luke, izvoli ključe od mojega avtomobila. Ne glejta me tako! Raje pohitita." Brez besed se zapodiva skozi vhodna vrata in sekundo pozneje, proti Regininemu avtu. Luke odklene avto, hitro se usedeva noter, se pripneva in kmalu odideva.
Vso pot do tja sva tiho, živčna in vsak s svojimi mislimi.Moje misli so ujete v vrtinec besed in dogodkov, zato ne razmišljam ravno le v eni smeri. Je pa dejstvo, da je v mojih mislih tudi Luke. Že spet. Fant je navsezadnje zares prijazen do mene in vedno le bolj dokazuje, da ni kreten in da ne spada med večino fantov.
09. junij 2015
Next
09. junij 2015
Neeeext!!!
10. junij 2015
Next!!!
10. junij 2015
Stečeva v notranjost bolnišnice in razloživa, kaj se je zgodilo."Naj pogledam." resno reče zdravnik in pogleda mojo krvavečo rano. "Takoj pridi z menoj." Čez ramo pogledam Luka, ki daje vtis prave živčnosti, a se že naslednjo sekundo zbere in nama sledi. "Potrebno je šivanje v trenutku!" zakliče zdravnik, ko stopiva v neki prostor. Tako zelo me je strah, da bi najraje stekla ven. Zajamem sapo in vprašam: "Ali lahko Luke pride sem?"
"Prosim, stopi sem." Nežno me porine naprej in mi nakaže, naj se usedem. Ubogam ga in se usedem ter čakam na odgovor, ki pa ga ne dobim. "Tole ti bo omrtvičilo roko, da ne boš čutila šivanja." se ob meni prikaže medicinska sestra z injekcijo v roki. Zdravnik odide, jaz pa opazujem, kako mi medicinska sestra omrtviči roko. Čez nekaj sekund me že vpraša: "Ali čutiš tole?" ko se začne dotikati moje dlani. "Ne." odkimam v trenutku, ko se vrne zdravnik, za njim pa zaskrbljeni Luke.
Luke! zakričim od veselja sama pri sebi in mu skočim v objem, v resnici pa le negibno sedim na stolu in čakam, da mi zašijejo rano. Luke se usede poleg mene in me prime za zdravo roko. Vrnem mu stisk in zrem v njegove čokoladno rjave oči, ki me pomirijo. Nočem videti, kako me šivajo, zato zrem v Luka, mimo njega v steno ali na tla in si želim, da bi vse najhitreje minilo. Po drugi strani, pa mi je vseeno za čas saj moja roka počiva v Lukovi...
"Končano." naznani zdravnik in mi zalepi obliž na zašito rano, ter vse skupaj zaščiti še z debelo plastjo povoja. Vstanem, se mu zahvalim za pomoč, dogovoriva se za naslednji obisk in nato z Lukom odideva proti avtu. "Podaj mi ključe." mu rečem, ko sva pri avtu. "Ne, jaz bom vozil."
"Daj mi ključe."
"Ne dam." se zasmeje, odklene avto in se usede vanj. "Kreten." zamomljam medtem, ko odprem vrata in se usedem še jaz. "Hej, slišal sem te." me pogleda in se nakremži. "Dobro!" zaloputnem z vrati in se zavežem z varnostnim pasom. Zrem naravnost skozi okno in se kujam. Luke me opazuje in to me spravlja ob živce, zato ga pogledam. "No, bo kaj?"
"Kaj?" se zareži in me s tem samo še bolj spravi ob živce. "Bi speljal ali bova za vedno tukaj?"
"Ne vem." Ponovno ga pogledam in on se nasmehne. "Ohh..." zastokam naglas, ker ima tako lep nasmeh, a mi že v naslednji sekundi postane nerodno. "Kaj pa je? Te boli roka?"
"Ne. Ti samo pelji."
"Dobro, dobro."

Ko prideva domov, naju Regina že pričakuje pred vhodnimi vrati. "Anna, kako si?" prihiti do mene in še preden mi uspe zlesti iz avta. "Dobro sem." se nasmehnem, saj me vedno znova preseneča njena skrb zame. "Hvala bogu! Luke," se obrne k njemu. "hvala, ker si jo peljal."
"Ni problema." zamahne z roko in se zasmeje. Regini vrne ključe od avta, nato pa se skupaj vrnemo v hišo.
"Žal mi je za kozarec." reče Luke, obe z Regino pa ga začudeno pogledava. "Kozarec sem razbila jaz."
"Ja, in jaz sem kriv za to. Si pozabila?" Seveda nisem pozabila. "Le kako bi lahko pozabila? " dvignem obrv proti njemu, Reginin pogled pa beži od enega do drugega. "Pa, kaj je z vama?"
"Nič." rečem in zamahnem z roko. "Luke?" nato pogleda njega in takoj vem, da ji bo vse povedal. "No, ja... Anna ni bila ravno navdušena nad tem, da sem prespal tukaj."
"Anna, pa ne da si mislila, da ga bom kar pustila zunaj?"
"Lahko bi ga kdo prišel iskati." rečem povsem hladnokrvno in se ne zmenim za njene izraze na obrazu. "Saj bi lahko šel domov." izjavi Luke in se nasmehne. "In zakaj NISI šel?"
"Hotel sem se ti opravičiti, pa si me kar pustila zunaj in šla noter jezna." reče resno in trdno zre vame. "Ali res? Le ZAKAJ sem šla noter jezna? Seveda! Zato, ker mi nisi zaupal!"
"NEHAJTA, NO!" Regina vstane in z vso močjo udari po mizi. Pogleda od enega do drugega in zmaje z glavo. "Nehajta se obnašati kot dva otroka." In nato sledi nekaj sekundna tišina. Jezna sem na Luka, jezna na vse fante na celem svetu. Zrem v mizo in hočem stran. "Jaz grem, vidva pa se pomenita do konca." Pokaže nama hrbet, a se že naslednji trenutek ponovno obrne k nama. "In brez kričanja, prosim." Še preden se dobro zasuka, sem že na nogah. "Je že dobro, Regina. Vi ostanite, jaz pa grem. Nočem ogrožati njegovega življenja ter zdravja s svojo prisotnostjo." Pogledam ga z resnim izrazom na obrazu in mu dam vedeti, da ga nočem več videti. "Prosim, ne hodi več k meni"
"Anna!" Regina je šokirana, Luke pa le nemo zre vame. Obrnem se na petah in se napotim v svojo sobo.
10. junij 2015
Neeext!!
Cc je cool ko se kregata. Vse bolj popestri.
Neeeeeeeext
10. junij 2015
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!
+nova bralka!
11. junij 2015
NEEEEEEEEEXT
11. junij 2015
Počešem si ravnokar posušene lase in jih zravnam z likalnikom za lase. Na levi strani odvzamem pramen las in ga spnem z lasno sponko,, na kateri je rdeča mašna. Namažem si oči, rahlo poudarim ustnice in že sem pripravljena na novi dan, ki je pred menoj.
Usedem se v avto, prižgem radio in vanj vstavim CD. Poslušam glasbo, se vozim proti šoli, kjer imam tečaj ter premišljujem o stvareh, ki so se mi zgodile v kratkem. Zavzdihnem, saj se spomnim na Luka. Nočem ogrožati njegovega življenja, saj še sama ne vem, kako ukrotiti svojega. Z besedo 'ukrotiti' imam v mislih tisto, kar se nikoli ne bi smelo zgoditi; Moja nadnaravna moč, moja nenavadna jeza in vse ostalo. Ni mi jasno, od kje mi taka moč, vem pa zagotovo, da si ne želim tega doživeti ponovno.
Parkiram avto, vzamem torbico in stopim ven. Avto zaklenem, globoko vzdihnem sveži zrak in zakorakam proti šoli. Ko hodim po potki, sem deležna opravljivih pogledov, katere prezrem in nadaljujem pot proti cilju. Stopim na hodnik, na kateremu se tre učenk in učencev in zavzdihnem sama pri sebi. Ne maram gneče. Nikoli je nisem in nikoli je ne bom. "Anna!" Obrnem se in zagledam Jennifer, ki mi veselo maha in se mi bliža. Nasmehnem se in ji pomaham nazaj. "Živijo, Jennifer." jo pozdravim in objamem, ko pride k meni. "Oprosti." dodam, ko jo izpustim. "Zaradi česa se pa opravičuješ?" me vpraša začudeno, saj ji ni popolnoma nič jasno. "Zaradi objema. Kar objela sem te."
"Nič zato." se zasmeje, zamahne z roko in me še sama enkrat objame. "Kako si kaj? Izvedela sem, da si zbolela." Mežikam vanjo, saj sem tokrat jaz tista, ki ne ve, kaj se dogaja. "Zbolela, da sem?"
"Ja! Luke mi je povedal, da si zbolela in da te zato ni bilo. Povedal mi je tudi, da je bil pri tebi in preveril, kako se imaš." Točno! Zdaj se mi je posvetilo... Luke ji je rekel, da sem zbolela in ne, da sem noseča. No, vsaj nekaj. "Ja, oprosti. Malo sem se zmedla." Nasmehnem se ji in poskusim dodati kakšno podrobnost. "Grozno slabo mi je bilo in vrtelo se mi je. Nikoli več nočem skozi to."
"Seveda, da ne."
"A zdaj sem zdrava in komaj čakam, da nadaljujem s tečajem."
"Oh, hej! Nekaj v zvezi s tem ti moram povedati."
"Kaj pa? " se nakremžim, Jennifer pa se zasmeje. "Nič takega ni. Tudi jaz bom hodila na tečaj."
"Resno?!"
"Ja, resno! In veš, kaj?" Vidim lahko, kako zelo vesela je glede nečesa, kako komaj čaka, da mi bo lahko povedala to veselo novico. "Daj, povej že!" rečem in jo nežno dregnem v ramo. "Dobro! V tvoji skupini sem!"
"Ne!" Od veselja začnem skakati kot otrok in si usta pokrijem z rokami. Objamem Jennifer in jo dvignem. "Ej, no." se zasmeje in postavim jo na tla. "Oprosti. Ali drugače veš, kdo še bo v najini skupini?" jo vprašam in čakam na odgovor. "Jasno, da vem. Luke bo tam."
"Oh, nisem imela v mislih njega."
"Koga pa potem?" Zavzdihnem in spregovorim. "Tanyo."
11. junij 2015
Next
11. junij 2015
Neeext
12. junij 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani