Neeeeext!!!
27. december 2013
Wow a je to kak nadnaravni ff?
Neeeexxxxttttttttt
27. december 2013
u158090
u158090
ma niti ne no haha x'd odvisno v kaki smeri vzames, sej zej kmalu vam bo postal jasno o cem govorim:3
27. december 2013
Neeeeeexxxttt
27. december 2013
neeeeext.!<3
27. december 2013
u158090
u158090




„Hvala, srček,“ mama me je poljubila na lice, jaz pa sem se le nelagodno nasmehnila.
„Če me še kaj rabiš, bom v sobi,“
Odpravila sem se v navzgor ter izmučeno sedla za pisalno mizo.
Mami nisem hotela omeniti, da se je zmotila za pičlih 20 minut, glede oddaljenosti trgovine.
Zazrla sem se v sliko, ki sem jo risala preden sem šla po živila, ko me je zmotil rob lista.
„Huh?“
Bil je počečkan s svinčnikom, ki pa je bil potem na določenih mestih poradiran, da so se izpisale črke.
„Spet...“ sem tiho prebrala ter beležko potegnila k sebi.
„depresivna?“ Odložila sem jo.
Kdaj sem to napisala?
Zmajala sem z glavo ter s kislim obrazom pobrskala po spominu.
Kdaj sem to načečkala v beležko? Saj sploh nisem uporabljala svinčnika.
„Mami!“ Sem zaklicala, saj sem rahlo sumila, da bi lahko to napisala ona. Vedno vlači ta svoj svinčnik naokoli.
„Kaj je, Angel?“ „Si ti-“ ustavila sem se.
Mogoče sem pa res sama to načečkala. Tega ne bi bilo dobro omeniti mami, da me ne bo spet pošiljala h kakemu psihologu.
„Angel?“ „Nič, pozabi,“ sem odvrnila ter se naslonila nazaj na svojem vrtečem stolu in pograbila beležko ter nalivnik. Počečkala sem napis na robu papirja, vendar se je rahlo videl skozi, ker je bil svinčnik dobro pritisnjen ob list.
No, bolje da ne razmišljam o tem.
Tako ali tako že preveč razmišljam.

►☤◄

„Angel, dragica?“
Zmajala sem z glavo ter zamežikala.
„Ha?“ Zazehala sem, „kaj?“
Lase sem si popravila na svoje mesto ter mlajsknila z ustnicami.
Bravo, Angel, prav rad bi videl, kako boš spala ponoči, se je oglasil glasek v moji glavi.
„Utihni,“ sem dejala sama pri sebi.
„Te lahko nekaj prosim?“
„Spet?“ „Spet,“
„Prav,“ dvignila sem se na noge ter pretegnila, potem pa odpravila navzdol.
„Kaj je? Že spet,“
„No, včeraj sem se tako dobro ujela z našo novo, staro sosedo in danes me je prosila, če bi lahko peljala njenega kužka na sprehod-“ „Kaj? Naj pomijem posodo namesto tebe?“
Mama se je zasmejala, „ne, ne, prosila bi te, če lahko namesto mene pelješ Spencerja na sprehod, ker kuham večerjo,“
Strmela sem vanjo, medtem, ko se je ona nasmihajoče lotevala umazane posode.
„Večerjo nama kuhaš? Veš kako zgodaj še je za večerjo?“
„Vsem trem kuham večerjo,“
„Trem?“ Sem presenečeno vprašala, potem pa se spomnila in namrščila.
George.
George pride.
Spet.
„Spet?“ Sem siknila.
„Lahko bi bila vesela!“ „Mami, povedala sem ti že, da-“
„Ja, ja, saj sem te že prvič razumela! Bi torej, prosim, peljala Spencerja v Centralni park?“ Je čisto nedolžno vprašala in zavila sem z očmi.
„Pra-čakaj! Centralni park?“
„Ja, saj ni tako daleč. Oh, prosim Angel - saj bi ti rekla, da skuhaj večerjo, ampak imaš mlajše noge kot jaz, pa še zapletena jed je,“
„Grozna si mami,“ sem zagodrnjala potem pa zavzdihnila, „prav, grem,“
„Oh, hvala ti,“ se je razveselila ter me na kratko objela.
„Kar zdaj pojdi, Nancy živi levo od nas - povej ji, da si moja hčerka in, da bi peljala Spencerja,“ pokimala sem ter na hodniku vzela jopico.
„Kot, da sem ga hotela peljati že na prvem mestu,“

►☤◄

Ubila jo bom.
Centralni park je bil čisto blizu.
In kaj sem na poti do tja videla? Vsaj pet trgovin!
Pet. Trgovin. Z živili, mimogrede.
Ona pa me je poslala v tisto, ki je bila oddaljena slabe pol ure!
Imelo me je, da bi izpustila Spencerja, ki me je kar sam vlekel ter se trmasto usedla na eno izmed klopc.
Ravnokar sva vstopila v park, pa je bil že ves navdušen, ker je videl tono ostalih psov.
„Spenc, počasi,“ sem že stotič ponovila ter pete zarila v tla pod mano, da bi upočasnila najin hiter tempo, „nisva na maratonu,“
Vendar pes kot pes, ni poslušal in je vlekel dalje, kljub mojem kljubovanju, naj greva malce bolj počasi.
Zagodrnjala sem ter ga povlekla in pocukala malce bolj močno, da je le nehal naprezati vrvico v moji roki in se obrnil k meni, z iztegnjenim jezikom.
„Prava mala nadloga si,“ sem rekla, vendar se kljub temu nasmehnila, da je veselo pomahal z repkom in se nato počasi odpravil dalje.
No, to pa je že bolje.
Spencer je bil labradorec, kolikor sem se pač spoznala na pasme in imel je temno, svetlečo črno dlako. Ni bil še čisto odrasel, zato ga je bilo toliko težje obvladovati.
Nenadoma je zalajal proti eni izmed klopc.
„Spenc, ne lajal na ljudi, to ni lepo,“ sem tiho siknila in zardela, ko sem pogledala proti osebi, ki je strmela v svoj telefon in čepela na klopci.
Ta suknjič.
In te hlače, ki so več kot očitno skrojene po določenih merah..
Že ko sem hotela misli, da so oblačila človeka, ki je sedel na klopci izredno znana, odgnati, je le ta pogledal proti meni.
O groza.
Obrnila sem se na drugo stran.
To je bil mladenič, v katerega sem se zaletela v trgovino. In verjetno ne bi bil prav nič zadovoljen, če bi me znova videl.
Sklonila sem glavo ter pogledala na drugo stran potke ter zajela sapo.
Ampak...
Spencer je znova zalajal, medtem, ko sem jaz presenečeno strmela v mladeniča.
Saj ne bi bilo čudno, če ne bi zdaj sedel na drugi strani in prav tako gledal vame.
„Greva Spenc,“ sem siknila ter pospešila tempo.
Res sem psihotik.
Tega človeka sem si tako močno vbila v glavo, da ga vidim kar dvojno.
„Oh, lep pes,“ „Hva-“ besede so mi zastale v grlu.
Ali pa ga vidim trojno.
Zmajala sem z glavo ter se ozrla po klopcah. Praznih klopcah, saj ni nikjer sedel nihče, razen para, ki se je mečkal ob cestni svetilki.
Kaj za vraga?
„Hvala,“ „Je tvoj?“ Je vprašal in živčno sem se nasmehnila.
„N-ne, od moje sosede je,“ „Oh. Spencer, kajne?“
„Kdo? Jaz?“ Sem presenečeno pisknila in mladenič se je gromko se zasmejal.
„Ne, bučka, pes. Spencer je, kajne?“
„Oh, ja,“ sem odvrnila ter zardela. Počepnil je k njemu ter ga pobožal, jaz pa sem privzdignila obrvi.
„Kako ste vedeli, da mu je ime Spencer?“
„Na ovratnici mu piše,“ je odvrnil ter me nato pogledal.
„Oh, saj res,“ sem odvrnila, potem pa rahlo zardela, ko je še vedno strmel vame in se nasmihal.
Tedaj se mi je posvetilo. Norčuje se iz mene.
„Ampak Spencer nima ovratnice,“
Zasmejal se je, kot bi pravkar povedala nesmiselno šalo.
„Zmedena mladina,“ odprla sem usta, da bi mu ugovarjala, a me je prekinil, „moja teta ima psa Spencerja, zato sem vedel. Ti si njena nova soseda,“ je pojasnil.
„Oh, ja,“ tokrat sem pa čisto zares, močno zardela.
Bravo, Angel. Psu, ki nima ovratnice, si nadela ovratnico, sebi pa ime Spencer. Kako izvirno, je pisknil glasek v meni in prav čutila sem, kako se mi je posmehnil.
V istem trenutku, je to storil tudi mladenič pred mano.
„Angel, kajne?“ Podal mi je roko in pokimala sem, tokrat brez začudenih izrazov in jecljanja, ter mu še sama podala roko.
„In vi?“ „Ne tikaj me,“ „Prav. In kako je tebi ime?“
Nasmehnil se je ter ugriznil v spodnjo ustnico.
„To ni pomembno kajne?“ Je vprašal in rahlo sem se nasmehnila, potem pa brezizrazno pokimala.
Je to navada? Da vprašaš po imenu, in ti ga oni ne povedo? Bi tudi jaz morala reči, da Angel ni moje ime?
Mogoče sem pa ga užalila z včerajšnjim dogodkom. Mogoče sem prenizek rank, da bi lahko vedela njegovo ime.
Ali pa se me bo od zdaj naprej izogibal, in zato ne rabim vedeti njegovega imena.
„Hej, šalil sem se. Ime mi je Edward,“ je rekel.
„Preveč razmišljaš o tem, zakaj ti nisem najprej povedal svojega imena. Preveč razmišljanja ubija srečo,“ je resno dejal, potem pa se rahlo nasmehnil.
„Ne, samo...“ sem začela, potem pa se ustavila. Nekaj mi je govorilo, da je več kot očitno, da se mi je zlagal glede imena, čeprav me to ni toliko užalilo.
Mogoče pa so bila moja predvidevanja pravilna?
Tako ali tako se že ves čas norčuje iz mene.
„Dejansko mi je ime Angie. Angel je moj vzdevek,“ sem bleknila in začudeno me je pogledal.
„No, saj je očitno,“ je odvrnil in se znova nasmehnil.
„Kaj?“ Da sem se zlagala?
„Ah, pozabi. Škoda, Angel je tako lepo ime,“ je rekel in prisežem, da so za trenutek njegove oči postale rahlo temnejše, vendar je bila to verjetno samo igra svetlobe, „angel. Poda se ti,“
„Oh, p-prosim,“ hotela sem biti sarkastična, pa mi ni ravno uspelo, pa še zardela sem za povrh.
Besede so bile kot žoga, ki so se zataknile v mojem grlu in niso hotele ven.
„Hm, bolje da grem. Uživajta na sprehodu,“ je dejal ter se nato hitro odpravil mimo.
„A-adijo,“ sem tiho odvrnila potem pa se z odprtimi usti obrnila.
Počutila sem se čudno.
In to ne zaradi kruljenja v mojem želodcu, ki je sporočalo, da imam v žepu še nekaj denarja, in da bi ga bilo pametno porabiti, da pobijem svojo lakoto.
In ne, niso bili metuljčki, ker se vsekakor ne zaljubljam na prvi pogled. Sploh se ne zaljubljam.
Ne, bil je strah.
Ali bolje, strahospoštovanje, ki me je navdihnilo že včeraj, ko sem se zaletela vanj.
Ta človek vsekakor ni bil nekdo, ki bi ga srečal kar tako. Nekaj mi je govorilo, da bi se bi bilo dobro držati stran od njega.
In za razliko od ostalih dni, mi je to govorila moja zdrava pamet.
Ne pa tisti zajedljiv glas v moji glavi.

† † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † †

se komu ze kaj svita?:3
pa tko, sam tko, ce bom mogoce spodbudila kako idejo v vasih mozganih...naslov zgodbe se ne bi mogel se bolj navezovati na zgodbo, kot se zdaj.
z drugimi besedami: naslov veliko pove o zgodbi.
xx L.
28. december 2013
Neeeeeexxxttt
ok.. Ta človek je Harry...
In je maybi...jasnovidec?
ne psihooo!!psiho jee :$$
28. december 2013
u155957
u155957
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXXXT :3
28. december 2013
u88433
u88433
neeeeeeeext
28. december 2013
u158090
u158090
o fuck okej x'd naslovnica sm misnla x'd ne naslov ups haha
28. december 2013
u154723
u154723
neeeeeeeeeeeeeeeexxxt.. a pol je to harry.. nekako.. se mi zdi da je .. hahhh.. sam zakaj si ga zamišljam starega.. okej.. ni pomembno to je hazz
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxtttt
28. december 2013
u129316
u129316
Hazza time....
Neeeext
28. december 2013
am je on slučajno kaki demon? veš tko čist slučajno
neeext :3
28. december 2013
neeeeeext.!<3
28. december 2013
Neeeeeeexxxxxxtttt
28. december 2013
Neeeext!!!
Hahhaha sploh newem kaj prčakvat ....;-)
28. december 2013
u158090
u158090
Hahah omg jst sm tak suuuuper k tko fenomenalno razlagam omg x'd *sarcasm btw hehe*
28. december 2013
ja ja dei mi ti sam next napiši no da bom srečna
28. december 2013
neeextt!! + nova bralka
pa a je Edward u resnici Harry?
29. december 2013
u147628
u147628
Omflp
To je...........wow.
Js se ne zaljubljam na prvi pogled,ampak ta zgodbica........
Ti pišeš tako prfektno.....tako-> <-še več.
Ta zgodbica je fenomenalna.
Res upam da boš nadaljevala(hmalu).
+nova bralka
•neeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxttt
29. december 2013
u158090
u158090




„Kaj pa je s tabo?“ Je vprašala mama, ko sem šla mimo kuhinje.
Pogoltnila sem slino.
„Saj si takšna kot bi-“ „videla sem duha, mami,“ sem sarkastično izjavila.
„Kako je bilo s Spencerjem?“
„Še kar...“ spomnila sem se na Edwarda, ali kakorkoli mu je pač že bilo ime, „fantastično,“
„Oh, še dobro!“ Zaslišalo se je ropotanje, „morda bi ga lahko še večkrat peljala?“
„Oooh, seveda,“ sem zapela, nadvse navdušena.
Zaigrano navdušena.
Odpravila sem se navzgor v sobo ter znova sedla za pisalno mizo. Glava mi je hotela omahniti naprej, nad zvezek a sem se zadnji trenutek ustavila in zazrla v rob zvezka.
„Še vedno depresivna?“ Sem prebrala in glas se mi je zatresel.
Kraj, katerega sem prej trdno prečečkala s svojim črnim nalivnikom, je bil zdaj prevlečen z belilom.
Kriknila sem ter vrgla belilo čez sobo.
Kaj se dogaja? Zakaj pozabljam stvari, ki jih pišem?
Če jih sploh pišem jaz.
Nenadoma je pozvonilo pri vratih in poskočila sem.
„Oh, Angel, pozabila sem ti povedati!“ Se je nenadoma oglasila mama in lahko sem čutila, kako mi je razbijalo srce.
Kot bi mi hotelo skočiti iz mojega prsnega koša.
„P-pozabila povedati kaj?“
„Nancy pride tudi na kosilo - in pripeljala bo še enega gosta,“ se je zvonko zasmejala mama iz kuhinje.
Streslo me je, potem pa sem se zdrznila.
Še enega gosta.
Gosta.
„Zmedena mladina,“ se je zasmejal, „moja teta ima psa Spencerja. Ti si njena nova soseda,“
Zgrozila sem se.
Edward. Kaj če pride Edward?
Nekaj na njemu mi absolutno, vsekakor ni bilo všeč, čeprav mi ni čisto nič naredil.
„Angel!“ Moje ime je priplavalo do moje sobe.
„Lahko bi prišla vsaj pozdravit?“
Angel. Rekla mi je Angel. Kaj če bo izvedel, da lažem?
Nato sem se umirila.
„Ne nori,“ sem si tiho rekla ter globoko vdihnila.
Mogoče ga pa sploh ne bo.
Pokukala sem čez ograjo.
Mama se je smehljala gospe Nancy, poleg nje pa je že stal priliznjen steroidni George.
In kdo je bil zraven gospe Nancy? Nihče drug kot Edward.
Nenadoma je le-ta pogledal gor ter se nasmehnil, „Angel,“
Oh, za Boga.
„Angel! Pridi dol!“ Se je veselo oglasila še mama in zardela sem.
Očitno ni druge poti.
Odpravila sem se po stopnicah navzdol ter rahlo nasmehnila.
„Angel, nisi še spoznala Harrya,“ je dejala mama ter se nasmehnila kar se da na veliko.
Kako prosim?
„H-Harrya?“ „Harry,“ Edward mi je ponudil roko.
Vedela sem! Prekleto sem vedela, da se mi je zlagal! Torej tudi on meni ne more ničesar očitati.
„Angel,“ sem odvrnila, mogoče malce preveč samozavestno.
„No, pojdimo,“ je nenadoma vzkliknila mama, „preden se juha ohladi,“
Pogledala sem gospo Nancy. Bila je izredno urejena, nasmeh je bil bleščeč vendar njene oči...bile so utrujene. Temnejše kot prej in tudi obnašala se je malce bolj odmaknjeno.

►☤◄

Jedli smo v tišini in v miru, k sreči.
Dokler, seveda, ni prišla sladica z kavo za povrh.
„In, Harry. Imaš že službo?“
Edward je srknil požirek kave ter se nasmehnil. Ali mu naj kar rečem Harry.
„Na fakulteti prava sem, drugi letnik,“ pogledal me je ter se še enkrat nasmehnil.
Fakulteta prava.
Točno to, kar sem hotela iti študirati jaz.
In to pomeni, da sploh ni tako starejši od mene. Približno leto, dve?
In jaz sem ga vikala. Kako primerno.
„Oh, to gre tudi Angel študirati naslednje leto,“ se je razveselila mama in pogoltnila sem kos torte kot največji cmok, „kajne Angel?“
„O-oh, seveda,“ zakašljala sem ter poplaknila torto z kavo.
„Se o-opravičujem,“ vstala sem od mize ter stekla navzgor.
Bilo mi je vroče.
Ta Edward. Ali Harry. Nekaj tako...čudnega je na njem in tega niti opisati ne znam.
Stala sem v sobi, zazrta v svojo beležko.
Kmalu bom morala spet dol.
„Pozdravljena, Angie,“ rahlo sem trznila.
„Pozdravljen,“ siknila sem, „Edward,“ tokrat sem se obrnila.
Stal je pri vratih ter bil naslonjen na njene podboje s prekrižanimi rokami. Nasmehnil se je.
„Veš, dejansko je to moje srednje ime. Nisem se ti zlagal,“ se je zarežal.
„Vendar mi nisi zaupal pravega imena,“
„Tudi ti mi ga nisi, Angel,“ je odvrnil, „vendar mora biti nadležno, če te George kliče Angie,“
„Ah ja-,“ ustavila sem se ter ga presenečeno pogledala, „kako veš, da me George kliče Angie?“
„Mah, samo zdelo se mi je,“ je odvrnil ter se nasmehnil.
Nastala je tišina.
Torej sva očitno prebila led.
In kako, za vraga, bi lahko vedel kako me kliče George?
„Preveč razmišljaš o stvareh,“ je nenadoma rekel, „preveč razmišljanja ubija srečo,“
„To si rekel že včeraj,“
„In ti najverjetneje še večkrat bom,“ sprehodil se je mimo mene ter pobral mojo beležko s pisalne mize.
„Misli. Globoke,“ se je posmehnil, ko je nenadoma iz zadnje strani na tla padlo rezilo. Sicer iz šilčka, vendar ostro in svetleče.
„Kaj pa to dela tu notri?“ Pobral ga je ter podržal pred sabo in me pogledal.
„N-ne vem,“ sem tiho odvrnila.
Seveda veš. To hraniš za vsak slučaj, se je oglasil glas v moji glavi in stisnila sem zobe.
„Da ne boš zabredla v težave, Angel,“ odložil je beležko ter se sprehodil in ustavil točno pred mano, „škoda bi bilo oskruniti tako lepo ime,“
„Kaj p-pa je tebi mar,“ sem tiho odvrnila in ugriznil se je v ustnico, potem pa zasmejal.
„Presenečena bi bila, če bi ti povedla zakaj. Zdaj pa,“ najprej je pogledal nekam navzdol, potem pa spet mene, naravnost v oči, da sem lahko čutila hlad njegovih besed, „bi bilo bolje, če se vrneva na sladico - tvoja mama bi lahko bila užaljena, če naju tako dolgo ne bo,“ je rekel ter nato stopil mimo mene, k vratom.
„Vsekakor,“ sem sarkastično odvrnila ter mu sledila.
„Lahko bi dobili napačna mišljenja o,“ za trenutek se je zaustavil na stopnici pred mano, da sem se skoraj zaletela v njegov hrbet, „nama,“
Samo na rahlo je obrnil glavo, da me je lahko pogledal navzgor.
Njegove oči so bile temne, nasmešek pa vse preveč grozljiv.
Vendar tako se mi je zazdelo samo za trenutek in odprla sem usta, da bi nekaj rekla, vendar sem iz sebe spravila le tih stok.
Nama.
Besedica je bila na pogled le običajna besedica, vendar iz njegovih ust je bila slišati kot najhujša grožnja in dobila je sto novih pomenov.

† † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † †

aww, hvala vsem:$
upam da ne pišem preveč zapleteno, da neb čist nič razumeli;s-.-
drgač pa, ona slikca tam zgori nad tem nextom ma povezavo z 'njima'.:3
31. december 2013
neeeeeeext
31. december 2013
Neeeeeexxxttt
31. december 2013
u147628
u147628
popouno!!!
ti pišeš per-fect!!!!
o faaaak!!!!!!!!!!!!!!!!!
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
31. december 2013
Neeeeeexxxxxtttttrttt mhmmmmmm se mi svita neki haha
31. december 2013
u155957
u155957
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT! :"$
omojbogtojenajbolšazgodbicaever :3
31. december 2013
Neeeext!!!!
Ni mi še jasn nekii ful :-P
31. december 2013
pišeš čist vredi .... popolno :3
neeeeeeeeeeeext
31. december 2013
u158090
u158090




„Angel, kaj je narobe?“ Me je takoj napadla mama, ko sva dobili sekundo samote v kuhinji.
„To, da sem se zjutraj zbudila?“ Sem siknila v odgovor, mama pa me je resno pogledala.
„Kako se počutiš?“
„V redu sem,“ sem grenko odvrnila.
„Ne izgledaš v redu,“
„Potem pa nehaj gledati,“ sem ji zabrusila in prekrižala roke na prsih.
„Angel, poslušaj me. Ne vleci mi dolgega obraza, ker gremo potem k Nancy igrati golf,“
„A golf gremo igrat? Kaj, boste ciljali v okna sosedov?“
„Hotela sem reči, da nas bo Nancy peljala do bližnjega gostišča, kjer bomo do večera - tam imajo mini golf,“ prhnila sem.
„Zelo privlačno,“ „Angel! Razvedri se malo,“
„Gre tudi Harry?“ Sem bleknila.
In to je bila napaka.
„Aaaah,“ se je zasmejala mama, „on te bega,“
„Prav nič me on ne bega, samo zanima me, če ga bom morala gledati še tam,“
„Kaj, se nista dobro ujela?“
„Sploh se nisva trudila ujeti - lahko zdaj nehava s tem intervjujem?“
Lažnivka, se je oglasil glas v moji glavi. Nočeš se ujeti z njim, ker misliš, da ni dober.
„Utihni,“ sem čisto potiho zagodrnjala.
„Kaj?“ Mama se je presenečeno obrnila.
„Oh-hm, nič tebi, sama s sabo govorim,“ sem odvrnila ter se vrnila za njo v jedilnico.

►☤◄

„No, kako bomo šli?“
„Jaz imam avto, lahko bi peljal vse,“ se je oglasil George, mama pa je odkimala.
„No, prijetno bi bilo, če bi moški vozili,“ se je oglasila teta Nancy in vsi so se rahlo zasmejali.
Za razliko od mene.
Tam sem stala, pred kratkim sem prišla ven nared, pa se še vedno niso zmenili, s kom se bo kdo peljal.
In še zeblo me je. Obula sem si črne, nizke škornje ter izredno tanke pajkice, črno majico, preko pa rožnat plašč, ki mi je segal do polovice stegen. Nekam izredno hladno je bilo, kljub temu, da je poletje.
„Harry, že imaš izpit?“ Je vprašala mama in hotela sem se udariti po glavi.
Zakaj jo on tako zanima?
„Seveda,“ je nasmejano odvrnil Harry - mogoče malce preveč nasmejano, „avto imam pri teti,“
„Kaj ko bi Nancy šla z nama z Georgem, Angel pa bi šla s Harryem?“ Je vprašala mama in zakašljala sem.
„Kaj? Ne!“
„Angel,“ je siknila mama, „v enem avtu nimamo vsi dovolj prostora,“
„Zakaj pa ne bi potem gospa Nancy šla s svojim nečakom?“ Sem vzkliknila.
Mogoče malce preglasno.
„No, Angel, umiri se, saj ti ni treba,“ je dejal Harry.
Kar igraj nedolžnost, ja.
„Ne Harry, lepo bi bilo, da se ujemate kajne? Pa še v vsakem avtu rabimo nekoga, ki pozna pot. Gremo, Angel. Vidimo se pri gostišču, kajne?“ Mama je kar odhitela do avta ter vlekla Nancy za sabo, samo, da ne bi mogla ugovarjati.
„Ugh,“ „Se vidimo, Harry, Angie,“ naju je pozdravil George ter se odpravil za mamo ter Nancy, mene pa pustil stati na dovozu zraven osebe, ki sem jo najmanj želela imeti ob sebi v tem trenutku.
„Moje. Ime. Je. Angel!“ Sem kriknila po tiho, Harry pa se je zarežal.
„Vidiš, vedel sem,“ je odvrnil ter me nato prijel pod roko in potegnil za sabo.
„Raje utihni - nisem prosila, da bi te morala poslušati,“ sem siknila.
Nenadoma se je obrnil ter preprečil moje suvanje k temu, da me izpusti. Prijel me je za ramena ter jezno pogledal, „sem jaz prosil za to?“
Njegov glas je bil hladen in kar zmrazilo me je.
Takoj, ko se je zavedal, kaj počne, je popustil prijem ter se zravnal, „oprosti. Pridi,“
Prhnila sem ter mu sledila do dovoza gospe Nancy.
Bilo je temno, Nancy pa je imela pokvarjeno cestno svetilko, zato nisem bila čisto prepričana, kakšen avto ima Harry.
„Prideš ali ne?“
Zmajala sem z glavo ter se vrnila v realnost, kjer mi je Harry odprl sovoznikova vrata.
„J-ja, saj že grem,“ pohitela sem do avta ter lahkotno splezala vanj.
In zdaj moja grda navada.
Povohala sem naokoli, po zraku, kajpak.
Sicer ne bi mogla opisati vonja, vendar je vsekakor bil avto nov ali pa vsaj kupljen pred kakim mesecem.
Usnje, če me moj nos ne vara.
Mešanica vonja usnja ter kolonjske, ko je v avto sedel še Harry.
„Poglej Angel, ne želim se kregati s tabo -“ „Jaz pa se ne želim pogovarjati,“
„Prav,“ nenadoma je postal hladen in prižgal je motor, potem pa močno prijel volan, „samo pazi, da se ti to ne bo vrnilo,“
„In kaj bi naj to pomenilo?“
Speljal je na cesto ter ostal tiho.
Tiho sem zagodrnjala ter se trdno naslonila na sedež.
Opravičiti bi se morala, užalila si ga, mi je siknil glas v glavi.
Pa ja. Užalila. Prav nič nisem kriva, sam je tak do mene.
„Oprosti,“ sem bleknila v naslednjem trenutku.
Samo, da me ne bo pekla slaba vest.
„Za?“ „Za to,“
„Za kaj, Angel?“ Za trenutek me je pogledal, potem pa se znova posvetil cesti.
„Za prej,“ „Za prej kaj?“ Rahlo je bil živčen.
„Kaj ti moram res narisati? Lahko bi se nehal norčevati iz mene,“
„Angel, opravičuješ se mi, zakaj in za kaj? Rad bi slišal to iz tvojih ust, ne pa da sklepam preko možnosti, kaj vse si mi že danes zabrusila,“
„To se je slišalo, kot da sem ti zagrenila dan - lahko pa bi se reklo, da je bilo ravno obratno,“
Harry se je zarežal, vendar je preslišal zadnji del stavka, „nisi mi ga zagrenila, vse prej kot to,“
Rahlo sem zardela.
„Povej mi samo, zakaj se opravičuješ - rad bi slišal, ko to rečeš,“
Nenadoma mi je postalo nerodno.
Se pogovarjava o opravičevanju ali o čem drugem?
Ker to se definitivno sliši zelo, zelo narobe.
„No?“ „Opravičujem se ti, ker sem bila grda to tebe,“ sem zavzdihnila.
„In?“ Tokrat sem še zavila z očmi, „in ker sem se te hotela izogibati,“
„To pa je že bolje,“ Harry se je posmehnil, „torej, kaj boš od zdaj naprej?“
Kaj bom od zdaj naprej? Kaj, kaj? Ah, aja, ja.
„Od zdaj naprej bom prijazna do tebe,“
„Dobro,“ Harry je ostro zavil levo, da sem se rahlo nagnila proti njemu.
„Zdaj mi pa povej, kaj je tisto rezilo delalo v tvoji beležki?“
„Ne vem, prisežem,“ sem bleknila.
Le zakaj spet napeljuje na to temo.
Lažnivka, je pisknil glas v moji glavi.
„Lažeš,“ „Ne pa ne - že dolgo ga imam notri, vendar nikoli nisem - saj veš,“
„Aha,“ je odvrnil Harry, ne preveč prepričljivo, kot, da mi ne bi ravno verjel.
Nenadoma je silovito pohodil stopalko za zaviranje in z rokami sem se oprijela armaturne plošče, da ne bi zletela naprej v vetrobransko steklo ter rahlo kriknila.
„Prekleto,“ je zaklel Harry in vzhičeno sem ga pogledala, „zakaj sva se ustavila? Kaj nameravaš?“
Grdo me je pogledal.
„Nič ne nameravam, gospodična Angel. Nekje prej sem moral pomotoma zaviti s poti in izgleda, da sva se izgubila,“
„Kaj? Pozabil si pot?!“
„Ja,“

† † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † † †

noo, kar na dan z tem kar se vam svita, pa tut če se vam zdi narobe - mogoče pa ni:3
noo, spet vam bom dala manjši namig:
ta glas v glavi, ki ga Angel tak močno sovraži, ma zlo veliko vlogo oziroma povezavo - dobro preučite tisto sliko pri prejšnjem nextu ker tut zlo dosti pomeni in dobro preberite, kaj se zgodi z tem glasom v Angelini glavi, ko je zraven Harrya.
xx
01. januar 2014
u155957
u155957
oh.my.gawd *___*
NEEEEEEEEEXTTTT :"D
01. januar 2014
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani