Fuuul hudo
mislm da bo zašla v težave alpa jo bo kdo napadu
mislm da je to neke vrste varuh?
Res ful hudo
neeeeeeeext
23. julij 2016
neeext ... popolno je!
23. julij 2016
u193768
u193768
Neeeeeext
Se strinjam s Kat. A knjigo boš izdala pod svojim imenom?
24. julij 2016
u212823
u212823
Lia ne. Malo sem premišljevala kakšen vzdevek bi imela. Samo verjetno bom Marinette.
24. julij 2016
u193768
u193768
Aha ok. In kdaj približno bo knjiga?
24. julij 2016
u212823
u212823
Nimam pojma. Sedaj med poletjem sem mislila da bom imela čas pa ga sploh nisem imela do prejšnjega tedna. Tako da šele začetek drugega leta če bo sreča
24. julij 2016
u212052
u212052
Next in novi bralec
Zlo mi je všeč, ok NORO dobro je :
24. julij 2016
u212823
u212823
Hvala
24. julij 2016
Next Next Next Next!!!!!!!!!!!!!!
24. julij 2016
js sm tak obsedena noo <33
nextii hitrr
kdo je ta oseba zarad katere si spisala Next do konca? I am firbčna
nextiiiiiiiiiii še dansss kr hočm vedt ka boo
24. julij 2016
Next
24. julij 2016
u212823
u212823
Ja naj bi Next prišel danes. Bom videla.
24. julij 2016
okii<3
24. julij 2016
u212823
u212823
Heeejlaaaa punce!
Tukaj sem z nextom. In voila. Vse se je spremenilo in naslednji del je moj najljubši cx tako da komaj čakam :3
I hope you like it ;3







- Skyler -

Pogled sem ves čas upiral v prizor pred menoj. Sedel sem nad prepadom, ne daleč stran od mojega bivališča in vasi ter zrl v prizor pred seboj. Sončni zahod. Sonje je tonilo za kamnito steno. Nebo se je obarvalo oranžno, rumeno in blizu sonca se je opazil odtenek rožnate barve. Samo zrl sem in premišljeval o vsem.

Zavzdihnil sem in se skobacal na noge. S svojim odličnim volčjim sluhom sem slišal vrvež ljudi. Ljudje z vasi so pripravljali zadnje stvari za praznik Lunine vrnitvije. Ljudje verjamejo, da so njihovi predniki zelo dolgo nazaj živeli brez lune. Da je bilo nočno nebo takrat samo črno. Brez zvezd, dokler ni prišla Boginja noči in na nebo zacoprala luno in zvezde.

Pričel sem hoditi proti gozdu. Med hojo sem si požvižgaval. Melodija mi ni bila tuja. Sploh ne. Bila je melodija uspavanke, ki mi jo je mama kot otroku prepevala vsak večer. Dokler se ni zgodil usoden dan.

Glasovi so postajali jasnejši, glasnejši. Točno pred vasjo sem, sem pomislil. Ozrl sem se nad seboj. Čeprav so mi krošnje prekrivale večino razgleda in je postajalo temno sem videl že prve zvezde. Nasmehnil sem se in z roko segel v svojo torbo, ki sem jo imel poveznjeno preko ram in ven iz nje potegnil masko. Bila je bela s črnimi spiralami. Nadel sem jo na obraz in se odpravil naprej.

Vasje bila okrašena s številnimi lučmi, ki so osvetljevale vsak skriven kotiček vasi. Vsi ljudje so na obrazih nosili maske ali pa so si obraz prekrili z barvami. Maske so del običaja. Kot znak, da smo si vsi enaki, ne glede na to kdo so. Pa če so morilci. Ali pol demoni v mojem primeru. Vsako leto so mislili, da so moja ušesa del maske, a so zelo resnična.

Sprehajal sem se po kamniti peščeni cesti, ki je bila prepredena po celotni vasi. Poleg nje so bile hiše, tržnice, gostiščem in brivnico. Čez kakšnih petsto metrov pa so polja s pšenico in ostalimi zelenjavnimi stvarmi. Ljudje so hodili mimo mene, kot da sem človek. Prijazno so me pozdravljali. V pozdrav sem jim samo pokimal.

Pomaknil sem se v središče dogajanja. Sredi križišča so plesala dekleta. Spretno so vrtele svoje boke in se pomikale v ritmu glasbe. Na njihovih obrazih so bile samo bele maske, vse pa so bile oblečene v bele kratke obleke, ki niso razkrile ničesar, ko so se zavrtele ali kaj drugega. Večinoma so bili okrog moški, a videl sem tu pa tam tudi kakšno žensko postavo, v ospredju pa so se zadrževali otroci in vsi očarani zrli v plesalke. Nekaj časa sem pasel pogled na njih, nato pa se pomaknil naprej. Glasba je bila povsod. Smeh, pogovori, vse.

Sprehodil sem se med tržnice, kjer so starejše ženske ponujale maske, barve za obraz, simbole izrezljane iz lesa, igrač za otroke s tematiko praznika.

"Gospodič, boste kaj kupili?" sem zaslišal prijazen glas gospe. Obrnil sem se v smer in zagledal sivo laso starko, ki je stala za stojnico s simboli. V naglici sem odkimal. Njen nasmeh je deloma uplahnel, a me ni to zanimalo.

Poskrbi za dekle, sem zaslišal ženski glas v svoji glavi. Presenečeno sem obstal in zamežikal. Kaj dela ženski glas v moji glavi? Nato pa je vse potihnilo. Pogovori, glasba, smeh. Vse. Ozrl sem se naokoli. Vsi so osuplo strmeli v nebo. Kaj se dogaja? Tudi sam sem se ozrl v nebo in ... bile so barve. Na nočnem nebu so bile barve. Modra, rumena in zelena so bile prelite po nebu. V trakovih razpredene po nebu. Kaj se dogaja?

Krik. Trznil sem in se skoraj prijel za ušesa. V moji glavi je donelo. Čeprav je bil na drugi strani vasi je bilo vseeno boleče. Prodoren ženski krik. Moja največja nočna mora. Ko sem si opomogel sem se pognal v tek, da bi videl kaj je narobe. Vsa množica ljudi je hitela kamor sem hitel jaz. Tam odkoder je prišel krik.

Prerinil sem se preko množice in obstal. Bili smo pred Luninim oltarjem. To je v resnici kip boginje noči, ki v roki drži luno in je postavljen pred njenim svetiščem. Nato pa je mojo pozornost pridobilo dekle, ki je ležalo točno pod njim. Poleg njega. Imela je temno kostanjevo barvo las, barvo oči nisem moral videti. Njena koža je bila malo temnejša od moje. Ležala je na boku, oblečeno pa je imela črno tradicionalno obleko,kiji je segala do kolen.

Nato pa zopet tisti ženski glas. Odpelji jo na varno. Moje telo je kar samo od sebe stopilo v ospredje in se približalo telesu dekleta. Sklonil sem se k njej in jo vzel v naročje in dvignil s tal. Ljudje so me začudeno opazovali. Nato pa kot strela z jasnega. Nemogoče. Mar je...? Ne... Nihče se ni spomnil na zgodbo starca, samo jaz. Bila je lahka.

Odnesel sem jo ven iz vasi. Ni se predramila. Sedaj sem že lahko nadzoroval svoje telo. Dekle, ki sem jo držal v rokah je prav izžarevalo energijo. Nikakor nisem moral določiti kakšne. To človeško bitje ima energijo. Upam, da so tole samo nekakšna neokusna naključja in ni legenda resnična, ker drugače sem jaz kratko potegnil. Nesel sem jo do svoje kamnite police, ki je bila nekakšen pred vhod v jamo, v kateri sem prebil noči.

Položil sem jo na slamnato žimnico, ki je bila udobna. V trenutku, ko je odprla oči in me zagledala sem doživel nočno moro. Kriknila je.
24. julij 2016
omgg kok topp
joj zdej bo se zanimiuu
nexttt hitrrr
24. julij 2016
wowowowoooooooooooooow
aaa tole je perfect<3
mislim wawwww
nwm zakaj ampak kr stopiš se,ahahahahah
NEEEXTTT<3
24. julij 2016
Omg popouno
neeeeeeeeeeeeext
25. julij 2016
Neeeeext
25. julij 2016
Neeext!!! + nova bralka *0* bolanoooo tooopppp
25. julij 2016
u212823
u212823
Hvala мєямαι∂.вιтcн.☼
25. julij 2016
Ni kej haha ♡♡♡
25. julij 2016
u212823
u212823
Heeejlaaa punce
Tukaj je naslednji Next. Toje moj najljubši del,ker sedaj se ji je vse spremenilo,s Skylerjem sta se spoznala inja, zanimivo bo vse do konca (:
I hope you like it ;3







- 2 -

- Nakeisha -

Spala sem. A moje telo me ni popolnoma ubogalo. Kot da mi ne dovoli, da bi se premaknila. A vseeno sem čutila par rok, ki so se me oklepale. Ena preko ramen, da mi je podpirala vat in glavo, da ni glava omahnila navzdol, druga pa je držala moje telo pri kolenih. Oseba me je nesla. Stran od hrupa, ki se je oddaljeval. Čakaj zakaj me sploh nekdo nese? Sem bila na zabavi in sem slučajno mrtvo pijana, da me morajo odnesti domov? Mami me bo ubila. Želela sem odpreti oči, a nisem morala. Ko sem jih želela odpreti me je spreletel občutek utrujenosti.

Nimam pojma koliko časa je minilo, ko je oseba hodila z menoj v naročju. A če že, se je meni čas neverjetno vlekel. Ko sem že mislila, da je še dolga pot sem začutila tla. Ne, nekaj mehkejšega. Postelja? Zopet sem poizkusila odpreti oči.

Zagledala sem fanta, ki niti podrazno ni bil človek. In nato krik. Moj krik. Krik strahu. Vsa prestrašena in pretresena sem zrla vanj. Moje bitje srca se je pospešilo, dihanje prav tako. Bitje seje odmaknilo stran od mene in se držalo za svoja ušesa na vrhu glave. Zaslišala sem tih stok. Obrnil se je stran od mene, tako da mi je kazal polovico hrbta. Samo zrla sem vanj. Nisem se morala premakniti, ali sploh kaj reči. In kaj hudiča počnem v gozdu.Sem že rekla, da me bo mami ubila, takoj ko pridem domov? Sedela sem na slamnati žimnici pred vhodom v jamo in na kamniti polici nad nekakšnim potokom. Pogled sem zopet preusmerila nanj.

Opazovala sem ga. Moje oči so se pomikale po njem. Njegovi lasje so bili beli in segajoči do tilnika. Imel je goste razmršene lase. Čeprav je bil pod takšnim kotom, da bi lahko videla njegovo barvo oči nisem morala, saj jih je zatisnil. A oblačila some presenetila. Kot da bi bila v srednjem veku. Imel je oblečene črne pajkice, zgoraj pa belo odpeto srajco, a to ne takšne kot so sedaj v sodobni dobi, a tiste, kakršne so nosili plemiči. Bil je bos. Pogled sem povesila v tla in čakala.

"Si zmešana? Bi rada, dami bobnič poči?" sem zaslišala besen šepet njega. Dvignila sem pogled in se zazrla vanj. Imel je odprte oči. Barva teh je bila neverjetna. Nikoli v življenju nisem videla takšne. Zlata jantarjeva barva, ki je bila pomešana s kančkom svetlo lešnikove barve.

"Kdo se oglaša. Ti pa mene lahko tako prestrašiš, da skoraj dobim kap?" sem ga vprašala in se rahlo namrščila. Samo navaden fantje z umetnimi ušesi. Fant se vzravna in se počasi v sedečem položaju obrne k meni. Njegove obrvi so vprašujoče namrščene.

"Kaj je to kap?" me je vprašal. Igra, kajne?Čeprav izgleda, da res nima pojma. Zavzdihnila.

"Če dobiš kap lahko umreš,"sem preprosto pojasnila.

"Potem upam, da jo dobiš," je zamomljal. V meni je zavrelo.

"Kaj?! Oprosti, če sem se ti zamerila. Pa snemi si ta neumna ušesa!" sem zavpila. Njegov obraz se je rahlo obarval od jeze.

"Naj si jih kar odrežem z budalom?" me je vprašal.

"Daj no, saj vem, da niso prava," sem se posmehnila in prekrižala roke. Zazrla sem se v nebo in zagledala severni sij. Prvič v svojem življenju sem ga videla v živo. Vsa prevzeta sem preslišala vse, kar mi je neumnež govoril. Samo zrla sem v barve, ki so bile prepredene na nebu. Zelena, rumena, modra, malo vijoličaste. Vse te barve so se lepo prelivale in ustvarjale prečudovit prizor. Lepši od sončnega zahoda, ki sem ga vsakdan opazovala od doma. Mami.

"A me sploh poslušaš?" me je napadel, ko je videl, da nisem reagirala na njegovo pridigo. Ošinila sem ga s pogledom. Vame je zrl ves razjarjen. Nasmehnila sem se in se ponovno ozrla na nebo.

"Severni sij," sem zamomljala.

"Severni kaj?" sem zaslišala njegov začuden in radoveden glas obenem. Njegova jeza se je slišno razkadila. Slišala sem, kako je vstal in stopil do mene in se usedel meter stran od mene. Kar mi je popolnoma ugajalo.

"Severni sij. Posledica sončevega vetra. Navadno ga vidimo na skrajnih točkah. Torej na južnem in severnem polu planeta," sem samo pojasnila. Roke sem si podrgnila in zavzdihnila. Pogled sem spustila in se počasi zazrla vanj. Gledal je v nebo. "Nekateri pravijo, da v severnem siju vidijo duše svojih ljubljenih, ki jih ni več med nami. Tako mi je vedno pravila mama," sem dodala.

"Je to res?" me je ves zavzet vprašal.

"Verjetno ne. Kakorkoli, zakaj si me ugrabil?Zakaj sem sredi gozda? Zakaj ni nikjer mojega doma? Mesta v katerem živim?" sem vprašala. Želela sem nazaj, ne glede na to, kaj vse bi me stalo.

"Veš, huh, težko bo pojasniti. Nekako si se znašla v drugem svetu," je obotavljivo rekel. Sem zgrešila naslov umobolnice s katere je ušel. Če sem, bi prosila, da mi pošljete naslov.

"Nobenega drugega sveta ni. Samo nekje v neumnem gozdu sem s teboj, ki misliš, da imaš prava ušesa, v resnici pa so totalno umetna," sem prasnila v smeh. Ali pa češe vedno spim. To bo ja. Samo sanje so.

"Moja ušesa so prava! Kolikokrat ti moram še to povedati?!" je vzkliknil in se jezno zazrl vame.

"Dokaži," sem rekla.

"Prav. Potipaj jih," je rekel. Obstala sem. Kaj naj? Otipam naj jih? Je normalen. Seveda ne, če pa spim. V sanjah se lahko karkoli zgodi. Z zavzdihom sem se skobacala na noge in se mu približala. Pokleknila sem poleg njega in roki pomaknila proti njegovim ušesom. Počasi sem pogladila ušesi. Bili sta topli in mehki. Dlaka na njih je bila mehka, prijetna za božanje. Odmaknila sem roke stran.

"Še vedno ne verjamem," sem dejala. Zavzdihnil je in iz za pasu potegnil bodalo. Z drugo roko si je prijel uho. Prislonil je konico noža in malo pritisnil, da je pritekla kri. Po rezilu bodala je stekla kapljica krvi.Podalo je odmaknil in ga usmeril proti meni. Trznila sem. Mar me želi ubiti?

"S prstom se dotakni krvi. Topla je," mi je naročil. Počasi sem se dotaknila krvi.

"Še vedno ti ne verjamem," sem rekla odločno.

"Če bi vedel, da si tako trmasta, si sploh ne bi poškodoval ušesa. Hudiča! Tako neumna si! Ne verjameš, da nisi več v svojem svetu, da imam prava ušesa, da se je tvoje življenje spremenilo!" je zavpil name. Bil je besen. Kaj besen. To je premila beseda. Prav videla sem kako je jeza vrela v njem, skozi uhlje pa sem skoraj videla dim. Zakaj se sploh še z njim ukvarjam? Prekrižala sem roke in se odločno zatrla vanj.

"Veš kaj. Kreten si," sem rekla, mu obrnila hrbet in odšla stran. Dol s police v gozd.

Mnenja?
Kaj se bo zgodilo?
Če želi katera posvečen Next naj pove
25. julij 2016
Neeeeext
25. julij 2016
u212052
u212052
Next
25. julij 2016
Jaz!!! Bi mela posvečen Next. In Next
25. julij 2016
Neeext! Pa jsssssssssssss <333
25. julij 2016
u212823
u212823
Dobita posvečen Next
25. julij 2016
HUALA <33
25. julij 2016
Next
25. julij 2016
u211706
u211706
HAHAH
neeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttt
25. julij 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani