Next !
15. julij 2016
Next moje mnenje je ful dobro ko začnem brati nemorem nehat
15. julij 2016
u211706
u211706
Hudooooooooo
Neext
15. julij 2016
u212823
u212823
Brinči želiš da ti pesem od tega animeja pošljem. Men gre iz neznanega razloga an jok ker sem cel anime že pogledala
15. julij 2016
u211706
u211706
Jaaaaaa
15. julij 2016
Next!
15. julij 2016
u145668
u145668
Next
15. julij 2016
Neeext
Ful hud in drugačen zaćetek
16. julij 2016
u193768
u193768
Neeeeeeeeext
Waw. Super
16. julij 2016
Nextttt koncn neki kar me zanimaa
Ljudje se bojo mogl zacet zgledvat po tebb
Nexttt
18. julij 2016
u214431
u214431
Tale zgodba je res zanimiva mene osebno prolog ni navdusil, temvec me je zgodba sama.
Next.
18. julij 2016
neeeeeext!!!!!!! TA ZGODBICA JE SVETOVNA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
18. julij 2016
u212823
u212823
Hvala vsem za komentarje. Next pride danes. Saj bi prišel prej pa sem prespala pri mami (babici)
20. julij 2016
komi čakam
20. julij 2016
u212823
u212823
Se opravičujem ker nisem včeraj zvečer objavila. Hah, napisala sem, a objaviti pa sem pozabila cx kakorkoli. Pridev roku ene ure, ker sem našla par neumnih povedi, ko sem prebrala in se res vidi, da sem to pisala napol v snu cx
21. julij 2016
čim prej tem bolje cx
21. julij 2016
ahahah,okii<3
21. julij 2016
u212823
u212823
Kon'nichiwa!
Tukaj sem z nextom. Hvala vsem da berete, pa če še katera ne ve, je ta zgodba origal pripravljena na izdajo. Pač izdala jo bom kot knjigo. Osnutek je bil spisan že pred meseci in sedaj na podlagi osnutka pišem. Hvala, da berete, pa če katera želi posvečen Next naj sporoči
I hope you like it ;3







- Nakeisha -

S pogledom sem sledila profesorju po učilnici in si poizkušala zapomniti vsako njegovo besedo glede nove snovi, ki jo sedaj jemljemo pri biologiji. A problem je bil v tem, da sem ga komaj kaj razumela. Stari mož, ki je po naravi zelo prijazna oseba, ni znal ravno razločno govoriti, kar je bil minus za nas, učence.

Prepisovala sem besedilo s projekcije v svoj zvezek. Moje nalivno pero je puščalo modro črto črnila, ki pa je tvorila črke, te pa besede in tako naprej. Vsi pravijo, da imam prekrasno pisavo in moram se strinjati z njimi. Tole zveni precej samovšečno, a verjemite, da nisem ne vem kako ponosna, da imam eleganten slog pisave.

Nato pa sem začutila,da me nekdo drega v desno ramo. Dvignila sem pogled in se počasi in previdno obrnila nazaj. Bil je Heath, Yvesov boljši prijatelj. Ponudil mi je nekaj, kar je imel v levici. Ozrla sem se tja in zagledala majhen papirček, ki je bil nekajkrat prepognjen. Segla sem ponj in se obrnila,ko sem ga imela v rokah. Razgrnila sem papir in zagledala okorno pisavo. Z zavzdihom sem prebrala, kar je pisalo na njem.

Yves prosi, če ga pospremiš po pouku do njegovega doma, je pisalo. Tome je rahlo vznemirilo. Mar mi ni moral sam vprašati, če grem z njim do njegovega doma? Pograbila sem nalivno pero in odgovorila na napisano. Žal ne. Po šoli moram na delo.Saj veš od srede do petka hodim po šoli tja, sem napisala. Prepognila sem nazaj listek, nato pa se obrnila in ga položila na Heathovo mizo, ne da bi ga pogledala in se obrnila naprej.

Zvonec je čez petnajst minut naznanil konec ure, s tem pa tudi konec pouka.

Šolske stvari sem pospravila v svojo torbo. Torbo sem si poveznila na ramena in vstala. Sprehodila sem se preko učilnice do vrat, ki so vodila na hodnik, kamor so sedaj hiteli vsi učenci, da bi prišli pravočasno na naslednjo uro ali pa, če se jim je pouk končal tako kot meni, da so hoteli čim prej ven. Takoj ko sem stopila na hodnik in prehodila dobre tri metre, sem na svoji rami začutila tujo roko, ki me je s to gesto ustavila.

"Nakeisha, kam pa se ti tako mudi?" sem zaslišala njegov glas. Zavzdihnila sem in se zazrla vanj. Yves. S svojimi svetlo čokoladnimi očmi me je radovedno opazoval. Njegovi črni lasje pa so mu silili na obraz.

"Starinarnico. Saj veš. Danes je sreda," sem namignila. Pokimal je in me izpustil. Pohitela sem do svoje omarice in pograbila čevlje in svetlo sivo jopico. Obula sem si črne superge in si jopico zavezala okoli pasu. Torbo, ki sem jo prej vrgla na tla, sem jo prijela in si jo oprtala na rame.

Pohitela sem ven in preko ceste. Mudilo se mi je v starinarnico, saj se čez pet minut odpre- Pognala sem se v tek v upanju, da bom vsaj tokrat pravi čas tam. Tekla sem mimo ljudi, ki so se sprehajali po pločniku. Tekla mimo trgovin z nakitom, oblačili, obutvijo ali s cvetjem,a se na to nisem ozirala. Kot prvo se mi mudi, kod drugo me takšne stvari v resnici ne zanimajo preveč. Nekaj ljudi sem v svojem brezglavem teku skoraj zbila na tla. Za seboj sem slišala vzklikne "Hej!" ali pa"Pazi malo!". Zagotovo so me starejše gospe v mislih karale in neodobravajoče zavzdihovale, kadar koli sem takole divjala.

***

Pritisnila sem na kljuko in vstopila. Zvonec nad vrati, ki je zazvonil kadarkoli so se vrata odprla, je naznanil mojo prisotnost. V moji nosnici je udaril vonj po starem in zatohlem. Ob tem vonju sem se počutila domače. Kot, da bi bila v tej starinarnici doma.

Po celotnem prostoru so bile police s ... starimi stvarmi pravzaprav. Police ob stenah, ki so segale do stropa so bile polne knjig. Zbirke naših babic in prababic ali pa še dlje po našem družinskem drevesu. Police , ki pa so bile po preostalem prostoru, pa so bile polne starih vaz, nakita, igrač celo in drugih dragocenosti. Na drugi strani trgovine je bil pult, na njem pa stara blagajna. Za pultom je stala gospa Whichwers, prijazna ženica, ki mi je ponudila delo, da sem pomagala mami plačevati položnice.

"Oh, Nakeisha," me z nasmeškom pozdravi in ošini svojo zapestno uro. "Zamujaš pet minut. Navadno si dokaj točna. Kaj te je zadržalo?" me je vprašala. Stopila sem preko trgovine do nje in se z rokama oprla temno rjavega pulta. Zavzdihnila sem.

"Ne boste verjeli gospa Whichwers, a zadržala me je neka stara gospa, kateri sem nehote zbila nakupovalno vrečko z rok in me je toliko časa mučila, kako jo hrbet boli, da sem ji na koncu pospravila vse stvari nazaj v vrečko in ji dala v roke, nato pa se mi je še pol ure zahvaljevala, da sem se usmilila njenega križa," sem povedala. Gospa Whichwers se je zasmejala. V njenih sivih očeh so se pojavili dve iskrici smeha in zabave. Nasmehnila sem se ji in se nato podala skozi naslednja vrata, ki so stala takoj za pultom in so vodila v garderobo za zaposlene. V resnici samo mojo garderobo, saj gospa Whichwers ima stanovanje nad trgovino, drugih uslužbencev pa ni zaenkrat tu zaposlenih.

Garderoba je bila majhna. V desnem kotu je bil obešalnik za bunde, jakne, vetrovke, jopice. Skratka dodatna oblačila, kakor se izrazi moja mami. Ob desni steni je klopca, poleg nje pa omara,katera je vedno zaklenjena in nimam pojma,kaj je v njej, a predvidevam, da nekaj dragocenega. Na nasprotni steni pa je bilo obešeno starinsko ogledalo. Kajpak.

Torbo sem odložila na klopco in si jopico odvezala okoli pasu in jo obesila na stojalo. Obrnila sem se okoli in se zazrla v ogledalo in pogledala, če so moji lasje dokaj v redu. A niso bili. Bili so pravo sračje gnezdo. Resno. Vsak las je stal drugače. Zavzdihnila sem in iz žepa torbe potegnila svojo krtačo ter si pričela razčesavati svoje temno kostanjeve lase. Ves čas sem zrla v ogledalo, kot to navadno počem in sem preučevala svoj obraz.

V ogledalu sem zagledala deklo čisto podobno meni. Razčesavala si je svoje temno kostanjeve lase. Njene smaragdno zelene oči so kukale iz pod las, ki so ji silili na oči. Njena barva kože je bila za dva odtenka temnejša od blede. Moja mami pravi, da je ravno pravšnji odtenek in da paše moji barvi las, a se ne strinjam zanjo. Morala bi biti še za kakšna dva odtenka temnejša. Dva centimetra od desnega očesa pa je imela majhno materino znamenje.

Čez nekaj trenutkov pa sem ugotovila, da le strmim v odsev. Česati sem se že zdavnaj nehala, lasje pa so bili sedaj tako kot morajo biti. Zardela sem in se zmedeno ozrla naokoli, če me slučajno kdo opazuje. Nikogar ni. Krtačo sem položila na klopco in se odpravila ven iz garderobe. Gospa Whichwers me je vprašala, kaj sem tako dolgo rabila v garderobi, pa sem se ji rahlo zlagala, da me je mama klicala. Pokimala mi je in mi naročila naj malo popazim na starinarnico, medtem ko bo ona šla po opravkih. Z veseljem sem potrdila in se postavila za pult.

Mnenja?
21. julij 2016
u212823
u212823
Aja, pa naj še povem, da sedaj prihajajo bolj zanimivi deli, dane boste mislile, da bo vse skupi samo ena navadna dolgočasna bedarija cx
21. julij 2016
waww,ress ful dobr pišeš!
NEEEEXTTT<33
že zdaj me je navdušilo šele kaj pol
NEEEXTTT<3
21. julij 2016
neext
21. julij 2016
Next
21. julij 2016
u193768
u193768
Next
21. julij 2016
Next ful dobro pišeš, še dobro da bo knjiga ratala
21. julij 2016
u212823
u212823
če bo še nekaj nextov bom objavila še danes naslednji del, če se mi bo izšlo
21. julij 2016
u186827
u186827
Next
22. julij 2016
nextt top je <333
23. julij 2016
Neext
ful hudo je
23. julij 2016
u212823
u212823
Hejlaaa punce
Objavljam Next. Zelo sem zaspana. A zahvalite se eni osebi, ki je ne bom imensko da sem se sploh spravila spisati do konca.
I hope you like it ;3







- Nakeisha -

Zaslišala sem, kako je zacingljal zvonec nad vrati in opozoril, da je prišla stranka. Zavzdihnila sem in z levo roko pogladila stran v knjigi, ki sem jo ravno brala. Priznam. Zgodba me je tako potegnila vase, da sem prav zamerila stranki, ki me je zmotila. A kaj moremo.

Zapomnila sem si stran v knjigi, kjer sem ostala in jo položila na pult, poleg blagajne. Dvignila sem pogled in poiskala po prostoru stranko. Ženska okoli štiridesetih let je stala poleg slik, ki so bile postavljene ob steno. Videla sem kako je njen pogled taval od ene slike nato do druge. Ima črne lase, a dvomim, da bi pri teh letih imela takšno intenzivno barvo, razen če se barva. Imela je rahlo zgubano kožo. Oblečena je bila prav poslovno. Zaprta bela srajca in črne dolge hlače na rob oziroma takšne hlače, kakršne nosijo poslovne ženske ali babice, ko gredo k maši.

Ženska se je obrnila k meni in se zastrmela vame s svojimi sinje modrimi očmi. Sprehodila sem se do nje in se ustavila meter pred njo.

"Dobrodošli. Potrebujete pomoč?" sem vljudno vprašala in ji podarila prijazen nasmešek. Vrnila mi je nasmešek in se nato ozrla nazaj navzdol k slikam.

"Da rabila jo bom. Potrebujem vaše mnenje. Svoj dom bi rada popestrila s slikami, pa ne vem za katero naj se odločim," je zavzdihnila. Radovedno sem jo pogledala. Moje mnenje potrebuje? Kdo bi mene vprašal za mnenje? Že vem. Štirideset letnica, ki izgleda kar dobro glede na starost.

"Katera vam je všeč?" sem jo vprašala.

Nasmehnila se je in z roko nakazala na dve sliki. Prva je bila plaža sredi noči. Naslikana je bila tudi polna luna. Mesečina je odsevala na vodi in osvetljevala del plaže. Druga pa je bil naslikan travnik polen travniških cvetlic, na vrhu griča, ki je bil upodobljen pa je stala podoba matere, ki je držala svojega otroka za roko. Obe dve sliki sta se mi zdeli naravnost prečudoviti.

"Izberite sliko s travniškim motivom," sem izstrelila. Ženska me je začudeno pogledala.

"Čemu se ti zdi ta boljša od druge, otrok moj," me je z radovednostjo v očeh vprašala. Pogled sem zopet preusmerila na sliki.

"Nimam pojma, če povem po pravici, gospa. A zavedam se, da ima vsaka slika svojo zgodbo, svoje sporočilo, ki je skrito med barvami in platnom. Vsak vidi drugačno sporočilo. A lahko se strinjamo, da je prva slika, torej slika z nočnim motivom, manj primernejša za vas, saj se mi zdi,da predstavlja osamljenost. Dvomim, da bi slikar šel slikati tole, če bi bil srečen. In še to. Luna je edini naravni satelit, ki kroži okoli našega planeta, zvezde pa so oddaljene več svetlobnih let. Mar ni samoumevno, da imajo Luno kot osamljeno telo, ki se premika nenehno po eni in isti poti. Kot da čaka, kdaj bo dobila nekoga, da ne bo sama.

Druga slika s travniškim motivom, pa je radostna, vesela. Rože vsakomur polepšajo dan. Se strinjate, mar ne? No rože so tudi simbol sreče. Na primer rdeči tulipan. Simbol neskončne ljubezni. Ljubezen pa tudi prinaša srečo. Večina vrst rož je kot simbol nečesa, ki je povezano s srečo. In mati in otrok. Med vsako materjo in otrokom je spletena močna vez že ob rojstvu, ko otrok prvič vdihne zrak ali celo prej, ko je otrok spočet. Držita se za roko, saj se imata rada in čeprav je naslikan njun hrbet grem staviti da se smehljata.

Torej, če želite v svojem domu ustvariti neko pozitivno, prijetno vzdušje kupite sliko s travniškim motivom in za nadaljno kupovanje slik, priporočam, da premislite o sporočilu,"

Močno sem vdihnila saj ko sem ji razlagala sem komaj kaj vdihovala. Ženska mi je podarila širok nasmešek. Pokimala in mi rekla, da bo vzela sliko s travniškim motivom. Pokimala sem, se sklonila in pobrala sliko in z njo v rokah odhitela do blagajne. Ženska mi je sledila in se ustavila tik pred njo. Medtem, ko sem zaračunala za sliko je po torbici iskala svojo denarnico. Ko jo je končno potegnila ven je poravnala znesek. Poiskala sem škatlo za sliko, dovolj široko zanjo in dovolj veliko. ko sem jo našla sem sliko previdno položila vanjo in jo zapečatila s lepilnim trakom. Predala sem ji sliko. Zahvalila se mi je in odšla ven iz trgovine.

Kmalu za tem pa je pričel zvoniti telefon na drugi strani starinarnice na majhni mizici, ki je pripadal starinarnici. Zavzdihnila sem. Morala bom prehoditi celotno sobo, da pridem do njega. Stopila sem iz za pulta, ko je moj pogled pritegnilo nekaj drugega. Na tleh je ležala lepa črna dizajnerska denarnica po robu prešita z zlato nitjo. Ignorirala sem zvonenje in stopila do nje in jo pobrala s tal. Počasi sem jo odprla. Vsa presenečena sem ugotovila da so v njej štiri bančne kartice skupaj spinom in v žepu za bankovce je bila tona bankovcev po 50 evrov. Nato pa sem zagledala osebno izkaznico. Potegnila sem jo ven. Na sliki je bila tista ženska.

Stekla sem ven in se ozrla na okoli. Morala bi jo še videti. S pogledom sem tavala po množici in iskala prijazno gospo. Nato pa sem jo zagledala, kako je iztopila iz slaščičarne, na drugi strani ceste. Pognala sem se preko ceste, enkrat me je avto celo povozil, če se ne bi tik pred menoj ustavil. Avtomobili so mi trobili a jaz sem morala steči dalje, ignorirati njihovo trobljenje.

"Gospa Knight! Gospa Knight!" sem se drla zanjo. Obrnila se je k meni in me presenečeno zastrmela vame. Stekla sem do nje in ji ponudila denarnico. Presenečeno jo je sprejela.

"Prijazno dekle si. Večina najstnikov bi obdržalo denar, še posebej tisti, ki imajo denarne težave v družini," je rekla in me pogledala iz pod čela. Mar pozna od kod mojo družino in ve za našo stisko z denarjem? Nak, nemogoče.

"Da, ampak to je kraja," sem zavzdihnila in lovila sapo.

"Nekaj časa je bilo med nama tiho. Sklonila sem se, da sem lažje lovila sapo. Že sem se hotela nazaj vzravnati in se posloviti, ko sem zaslišala: "Izvoli." Vzravnala sem se in se zazrla vanjo, nato pa s pogledom zdrsela po njeni levi roki do dlani, kjer je držala bankovec po petdeset evrov in mi ga ponujala.

"Ne moram ga sprejeti gospa," sem odkimala in prekrižala roke.

"Potem pa ga daj materi. Prijazno in pametno hčer je vzgojila," je rekla in mi potisnila bankovec med roke, se obrnila ter odšla stran od mene.

***

Vedela sem, da sanjam. Kako? Stala sem na plaži, nad mano pa je bdelo nočno nebo. Točno takšno kot je bilo na sliki, o kateri sem govorila gospe, ki me je prosila za mnenje. Mesečina je osvetljevala večino plaže. Vsa prevzeta sem zrla v luno. Priznati moram da je kar lepo.

"Čeprav si to kritizirala ti je všeč prizor s slike, mar ne?" sem zaslišala glas.

Obrnila sem se in zagledala tisto žensko. Tisto, ki je bila danes v starinarnici. Tisto, ki je upoštevala moje mnenje. A bila je drugačna. Njene črne lase je imela spuščene. Bili so še bolj intenzivno črni in segali so ji do pasu. Spletene je imela tri tanke kite, v katerih so bile vpletene bele kroglice. Njene modre oči so bile bolj intenzivne. Na njenem čelu je bil narisan polmesec. Njena koža je bila popolnoma bela. Oblečeno je imela črno obleko podobno kot so v Antiki nosili Grki. Mislim,da se temu reče toga. Nimam pojma. Nikoli nisem blestela v zgodovini. Njene roke so bile polne temno vijoličastih spiral in vzorcev. Na desni roki je nosila preprosto srebrno zapestnico.

Samo nekaj imam za pripomniti. Uau. Izgleda da imam neverjetno domišlijo, da si lahko zamislim tako prekrasno žensko in jo pomladim za kakšnih dvajset let.

"Vidim, da si me prepoznala, otrok moj," se je prijazno nasmehnila.

"Ja, ženska iz trgovine ste," sem zamomljala in stresla z glavo,da bi si zbistrila misli.

"Da," mi je podarila nasmešek.

Zazrla sem se proti polni luni.

"Poslušaj me sedaj Nakeisha," me je opozorila. Zazrla sem se vanjo in jo premerila s pogledom. "V tvoje sanje sem vstopila z razlogom. Čas je," je svečano oznanila. Čas za kaj? Mar je že jutro? Mami, pusti me spati! Ne želim v šolo! Samo spala bi! "Nihče te ne bo zbudil. Komaj zaspala si," je prasnila v smeh. Olajšano sem se nasmehnila.

"Za kaj je potem napočil čas?" sem jo vprašala.

"Rešila boš svet," je ponosno oznanila. Sem rekla da sanjam? "In ne sanjaš," me je opozorila.

"Kaj pa poem? Vegitiram?" sem jo vprašala.

"No sedaj še spiš in sanjaš. A to niso navadne sanje," je rekla.

"A torej se sanje delijo na normalne in nenormalne?" sem predrzno vprašala.

"Trmasta si bolj, kot sem pričakovala," je zavzdihnila. "A poslušaj me. Samo nekaj ti moram povedati in nimam dovolj časa za to. To ne bodo sanje, kar boš za tem doživljala. A vedeti moraš sedaj samo to, da ni vrnitve nazaj. Čeme boš potrebovala pojdi do potoka. Katerega koli. In me trikrat pokliči po imenu. Pomagala ti bom," je rekla. Vsa pretresena sem zrla vanjo. Sem že omenila da sanjam?

Nato pa se je sklonila k meni. Z obema rokama je zaobjela moj obraz in me poljubila. Vsa presenečena nad materinsko gesto sem samo stala, nič reagirala. Drugače bi jo že nadrla in jo zmerjala s čim. "Pazi se, otrok moj," je šepnila.

Komaj sem opazila, da je okolica pričela izginjati. Barve so postajale miglene in se pričele redčiti. Prav tako je ona izginjala. Jaz pa sem postajala zaspana. Resno? Kako je lahko nekdo zaspan, ko spi in sanja? Nato pa je vse skupaj zagrnila tema.

Mnenja?
Kaj se bo zgodilo sedaj?
Kdo mislite, da je ta ženska?
23. julij 2016
NEEEEEXTTT<333
wawww ful dobroo<3
hmm........mogoče se bo zbudila in bo res vse čist neki drugega se ji bo dogajalo itd...
nwm lej
ta ženska........hmmm vidiš nimam pojma
NEEEEXTTT<3
23. julij 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani