u223614
u223614
ku je prjazn Next...upam da ostale najdejo in d prezivijo..ceprou pomoje nebodo al pa bo sam oce/mama
09. november 2017
Next
10. november 2017
neeext
12. november 2017
nexttt
14. november 2017
19. november 2017
Nicholas si je slekel in ga poveznil preko mojih ram, za katere sploh nisem opazila, da so se tresle. Čeprav sem nenehno strmela pred sabo, sem s kotičkom očesa videla, da se je Nicholas večkrat obrnil v mojo smer. To sem si razlagala kot, da ga je skrbelo zame, čeprav to verjetno ga verjetno ni. Zanj sem bila zdaj spet princesa, za narod pa preživela princesa, kot nekakšna britanska Anastasia, sebe pa sem zdaj videla le kot izgubljeno dekle, ki je ostalo samo.
Nekaj časa sva hodila, vsaj dokler nisva bila dovolj daleč od centra, kamor so še zdaj hitele sirene , nato nama je Nicholas priskrbel enega od črnih angleških taksijev.
Taksist je bil nenavadno močno zainteresiran v pogovor "Že celo noč vozim in nisem nič čudnega opazil. Najbolj me je presenetilo to, da je ISIS napadel palačo kar direkt. Ponavadi so napadali nedolžne ljudi na ulicah in mostovih. Mislim, ne pravim, da je v redu, vse bi bilo treba poslati nazaj v Afghanistan ali od koderkoli so prišli, ampak svašta, res."
Z Nicholasom sva molčala, edino on je vsake toliko kdaj rekel 'Aja?', 'Aha.', 'Grozno, res.'.
"Poslušal sem novice na radiu in baje, da prestolonaslednice ni nikjer." Taksist je zavzdihnil tako glasno, da je k sreči preglasil moje cvileče ihtenje ob omembi imena. "Upam, da je v redu. Ubogo dekle. Že ves čas se je borila z družino, ker ni prav počela stvari. Saj je princesa, mor ase obnašati, ampak da ti pa takole pomre cela družina, je pa res grozno. No, vsaj za kralja je še nekaj upanja. So ga že odpeljali v bolnišnico. Res ne vem od kod novinarjem toliko informacij, ko se stvari šele zgodijo."
Obraz sem skrila v Nicholasovo ramo, on pa me je stisnil k sebi še močneje. Svojo brado je naslonil na moje lase, ki so bili prežeti z dimom in vonjem po eksplozivu.
"No, kako sta se pa vidva imela, preden so pobili celo kraljevo družino?" je vprašal taksist, kot da pobijanje takšnih ali drugačnih družin, ni nič takega.
V taksiju je zavladala kratka tišina, iz nje pa nas je rešil Nicholas "Malo sva šla naokrog se zabavat. Ampak kaj so naredili iz palače naju je res vrglo iz tira." Ozrla sem se k njemu in, ko sva se spogledala, se mi je prijetno nasmehnil.
19. november 2017
Dons sledi še en Next, ker je ta krajši
19. november 2017
nextt
19. november 2017
u228033
u228033
neextt
19. november 2017
Next
19. november 2017
u223614
u223614
neeext ful lepo in žalostno naenkrat.. lol sam res govori kot d pobivanje ni nc takga
20. november 2017
neext
25. november 2017
Vem, da bi mogla napisat že nov Next, ampak imamo na Wattpadu malo krize z našim Book Clubom. Napišem Next v naslednjih nekaj dnevih
26. november 2017
Next
27. november 2017
neeeext
28. november 2017
Vmes je za nekaj časa zmanjkalo, ko pa sem se zbudila, je taksist naredil le še nekaj ovinkov preden se je ustavil. Nicholas me je še vedno objemal preko ramen in pustil, da sem imela glavo ves čas naslonjeno nanj. Dvignila sem se in sploh me ni spraševal če se v redu ali kaj podobnega. Vedel je, da nisem, le kdo bi bil?
Pobožal me je po rami, češ Vse bo še v redu, boš videla.
Želela sem se mu nasmehniti, a ni mi uspelo. Vse kar se stisnilo od sebe, je bila pokvečena črta, ki je označevala moja usta. Taksist je očitno nehal govoriti, saj je tudi naslednjih nekaj minut v avtu vladala tišina, za katero sem bila več kot hvaležna. Pogledala sem skozi okno in videla, da smo središče Londona morali že zdavnaj zapustiti. Navadne hiške, ki so se dvigale iz zemlje in nič kaj preveč blokov in industrijskih con, mi je dalo vedeti dovolj.
"Kje smo?" sem tiho vprašala Nicholasa.
Nameraval mi je odgovoriti, ko se je vrinil taksist s svojim dolgim jezikom "Še nekaj minut pa bomo prispeli."
Kam sva že nameravala iti? Nekam na varno. Mogoče k njemu? Sploh nisem več vedela za nič na svetu, še zase ne. In res, čez nekaj minut se je taksi ustavil pred eno od hiš. Šele, ko so se prižgale vrtne luči, sem videla, da je to bila bogata posest. Za mene, ki sem celo življenje preživela v palači, to ni bila graščina, marsikomu pa bi se prav to zdela.
Nicholas je v taksista praktično vrgel nekaj bankovcev po petdeset funtov in mu ob izstopu rekel naj drobiž kar obdrži. Presrečen taksist je veselo odpeljal nazaj proti mestu, kjer so ga čakale nove stranke s katerimi bo lahko opravljal o eksploziji palače. Prek mojih ramen je Nicholas vrgel svojo jakno, tudi če sva imela le nekaj 100 metrov dovoza za prehodit.
"Mislim, da te tukaj novinarji ne bodo morili." Je rekel in me vodil proti vhodu. "Prišli bodo, ampak tu bodo zaradi mojega očeta, če se ne bo tako ali tako napotil v London, da bo podal izjavo in uredil ostale stvari."
Potrkal je na vrata, katera so se kmalu odprla, ko so se odzvanjajoči koraki popolnoma približali. Za njimi sem videla žensko srednjih let, ki je bila oblečena v črno obleko in belim predpasnik. Bila je njihova služabnica in, ko je zagledala Nicholasa je pokimala v spoštovanju. Ko pa je zagledala mene, so se ji noge zatresle.
Nicholas je vskočil, da jo je zadržal pred krikom "Verna, ne kriči!" Od sebe ni spustila niti glasu, še vedno pa je strmela v nejeverju in to z odprtimi usti. Nicholas je zavzdihnil in me na lahno potisnil skozi vhodna vrata in moji postavi se je Verna ubogljiva umaknila "Poslušaj, princesa se ne mora zdaj ukvarjati s trenutnimi razmerami in glede na to, da so ob napadu mislili, da je tudi ona notri, moramo poskrbeti za njeno varnost. Niti besede nikomur, si razumela?"
Verna je pokimala in se mi damsko priklonila. V obraz je bila še vedno rahlo bleda, če ne prav zelena in zamišljala sem si, da sem jaz izgledala prav tako, če ne celo še huje. Vrata za nama so se zaprla in, ko sem bila končno za zidove neke hiše, sem se vsaj počutila malce bolj varno, kot sicer.
"Verna, moram iti do očeta, da se pogovorim z njim."
Služabnica ga je pogledala in snela jakno z mojih ramen in jo v hipu zložila brezhibno. "Gospod Smitherson že celo jutro prejema klice in ni sploh zapustil svoje pisarne odkar je vstopil okrog petih zjutraj."
Nicholas je pokimal in se brez besed odpravil po stopnicah.
Ostala sem sama z Verno, katera me po nekaj minutah ni več merila s spoštovanjem vrednim pogledom, ampak skoraj materinsko. Spominjala me je na mamo in solze so se vročične nabrale v mojih očeh. Verna je opazila in izpod svojega predpasnika potegnila robček. Ponudila mi ga je, da sem si solze obrisala pred bi lahko stekle dol po mojih licih in še bolj razmazale mojo nekdaj krasno makeup masko.
28. november 2017
A sm se vam vsaj mal oddolžila?
28. november 2017
Next ja si se hvala
29. november 2017
Next
29. november 2017
super je c; neeext
30. november 2017
u223614
u223614
neextt super je
30. november 2017
01. december 2017
Verni sem sledila na vrh stopnišča in tam je zavila na enega izmed hodnikov, kateri so bili postlani s perzijskimi preprogami. Šli sva na pravi sprehod in čudilo me je, da sem se uspela obdržati na nogah ves ta čas. Vsake toliko se je Verna obrnila nazaj k meni in me premerila s pogledom, ki bil ne strog ne pomilovanja vreden. Bil je nežen in zaskrbljen. Želela sem se ji zahvaliti, ker pomilovanja res nisem potrebovala, sploh pa ne opominjanja na karkoli iz preteklosti.
Naenkrat sva se ustavili pred mahagonijevimi vrati. Verna jih je odprla in me spustila v spalnico, ki mi je bila tako tuja, hkrati pa me je neskončno spominjalo na spalnico v palači.
Razgledala sem se po sobi nekajkrat, nato pa sem za menoj slišala Vernin glas "Pustila vas bom samo, gospodu Nicholasu pa povedala, da ste v tej sobi, če ga bo skrbelo za vas."
"Hvala, Verna." To so bile ene od mojih prvih besed, ki sem jih izrekla to jutro. Bile so tako preproste, da so me zmedle. Imela sem toliko za povedati, sploh mojim staršem in ostalim sorodnikom, izdavila pa sem lahko le dve preprosti besedi in to popolni neznanki, ki mi je dušila domotožje.
Verna je šla iz sobe in me pustila samo. Nekaj časa sem še stala sredi sobe, ker sploh nisem vedela kam naj grem. Vse je bilo tako tuje, vsa ta okolica, vsi ti občutki v mojem srcu... Nisem vedela kaj naj prvo razrešim. Upanje, da bo oči mogoče v redu, prijetno namestitev v Nicholasovi rezidenci, eskplozijo palače, stvari so se tako nakopičile, da se nisem videla ven iz vsega. Občutek je bil, kot da se utapljam, le da bi bilo utapljanje bolj prijetno od dušenja na lastnem srcu, na bolečini lastne duše.
Iz ene od sosednjih sob sem slišala zvoke, dva moška glasova, ki sta glasno govorila, ali pa sta se celo prepirala. Ni bilo dolgo, ko so se vrata sunkoviti odprla in tam je stal Lord Chamberlain, gospod Smitherson, za njim pa Nicholas.
Gospod Smitherson me je premeril zaskrbljujoče, mogoče ker sem bila umazana, prejokana in utrujena, da so mi vse moči že počasi uhajale. Meni ni namenil niti besede, izgledalo je, da me je imel tam za razstavo, katero si pride vsake toliko ogledat, da si skrajša čas, nazadnje pa je pogledal proti Verni. Z Nicholasom zanj nisva obstajala kot človeka "Pripravi ji kopel in najdi ji spodobna oblačila. Nicholas, ti pa z mano, nisva še končala."
Iz tistih nekaj ur, ki sem ji preživela z Nicholasom sem razbrala, da je obžaloval svoje življenje prav v tem trenutku. V naravnih okoliščinah, bi se temu nasmehnila in ga spodbudila, da zataji ukaz svojega očeta, ampak trenutno mi ne bi moglo biti bolj vseeno, kakorkoli se je to že slišalo.
Verna je ubogljiva pokimala in pokimala, ko sta gospod Smitherson in Nicholas zapustila sobo "Da, gospod Smitherson."
Ostali sva sami in od služabnice sem prejela prijeten nasmešek "Če pridete z mano, princesa..." Ponudila mi je celo roko, kot to mama stori majhni punčki. Ko sem prijela njeno roko, me je spomin odpeljal vse do mojih mlajših let, ko sem šele pridobila sposobnost ostati na lastnih nogah. Z mami sva se sprehajali po neobičajno ogromnih vrtovih za palačo. Vernino roko sem hitro spustila, da bi sebi vsaj malo olajšala, Vernin pogled pa je bil malce užaljen. Želela sem se opravičiti, ampak želela sem si tudi, da bi takrat ostala v palači, vsaj ne bi bila sama.
Verni sem sledila v prostorno in moderno kopalnico. Pripravila mi je vročo kopel z veliko mehurčki in sobo odišavila z različnimi olji. Počutila sem se kot v SPAju na aromaterapiji. Ko je bila kopalnica v popolnosti pripravljena, je Verna odhitela iz nje in mi pustila, da sem se slekla in stopila v kopel.
Voda je žgala mojo kožo in mehurčki so hihitajoče pokali ob moji postavi. Cela sem izginila pod vodo in občutek toplote, ki mi ga je dala obdajajoča voda, me je spodbudil k verjetju, da sem varna, da me tukaj pod goro mehurčkov prav nič ne doseže. Pod vodo sem se želela zviti v kroglico in ostati tam, ampak, ko mi je začelo primanjkovati zraka, sem le splavala na površje in globoko zajela kisik z vso močjo, ki so jo moja pljuča premogla. Glavo sem naslonila na rob kopeli in pustila, da so moje roke in noge v vodi zalebdele. Zvok mehurčkov je zapolnjeval prostor in odganjal moje zle misli. Za te pol ure sem bila v redu.
01. december 2017
u223614
u223614
Hudo Tale lord...je zlo grob semizdi
nextii c;
01. december 2017
nexxt
02. december 2017
Ce gdaj prvo ne objavm videospota muske, pomen da vela se prejsn
02. december 2017
neeeeext
03. december 2017
neeeext
nova bralka
03. december 2017
neext
03. december 2017
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani