No, dobr Do desetih zvecer bom objaula doug Next ka bo kr zahtevn hhh
04. november 2017
04. november 2017
Ne glede na to kako močno sem se trudila in ga izzivala s samovšečnim posmehovanjem, nisem in nisem mogla zmagati. Njemu je bilo to nadvse zabavno, po eni strani pa meni tudi. Kot princesa, si včasih ljudje celo niso upali mene premagati. Nicholas pa je danes ta večer bil samo fant, ki je šel na bowling z najstnico.
"Več sreče prihodnjič." Že zdavnaj sva zapustila njegovo najljubšo bowling areno in že kar nekaj časa sva hodila po londonskih ulicah. Pretekli čas ga ni ustavil in še vedno se je zlobno smehljal in vsake toliko spustil komentar, ki je natolceval na moj poraz.
"Celo misliš, da bo prihodnjič? Si pa res optimist!" Sem rezko odvrnila. Res sem mislila, da bom zmagala, na koncu mi je šlo še kar dobro. Začetek je bil slabši, ampak sem se poboljšala. Nicholas je bil dober skozi celotno igro.
"Če se ne bojiš še enega poraza, potem mogoče bo." Skomignila je z rameni in ni mi ga bilo treba pogledati, da sem vedela kako zadovoljno se smehlja. Razpoteg njegovih ustnic sem praktično čutila v zraku, tako močno je sevala njegova energija ponosa.
"Kaj pa, če je to samo moja taktika, ha?" Hotela sem, da bi imel vsaj nekaj pomislekov glede njegove zmage.
"Skylar, princesa, to ni bila taktika. Preprosto ne." Zasmejal se je na glas in iz srca. Morda bi me to moralo užaliti, a bil je eden redkih, ki je prisiljeno in jezno laž prepoznal, ko sem jo izrekla. Njegov odziv nanjo pa je bil še toliko boljši.
"Vsaj poskusila sem." Nasmehnila sem se in se naredila neumno, kot 'Ojej, ni uspelo. Pa kaj!'.
Najin korak se je upočasnil za razliko od prej, ko sva skoraj tekla po pločniku od vročega adrenalina v najinih žilah. Ulične svetilke so si počasi izmenjavale delo razsvetljevanja, ko sva se z Nicholasom sprehajala čez mesto. Prvotni namen je bil, da me pospremi nazaj do palače, kjer bi se splazila v svoje sobane, on pa bi šel po svoje. Načrt se je porušil, ko sva se zapletla v pogovor. Takrat sva ob palači zavila na eno od mnogih glavnih cest in se podala na še en obhod londonskega osrčja. Govorila sva o milijonih stvareh. Nekatere so bile osebne, ampak takrat se nisva spustila v globlje razmišljanje. Pogovor pa je večinoma tekel o stvareh, ki bi jih kot princesa rada uresničila in recimo storila za javnost. Nicholas me je pozorno poslušal in, ko sem videla, kako se je zanimal o mojih načrtih za prihodnost, ko bom sedela na prestolu, sem skorajda pozabila, da sem ga šele pred kratkim spoznala na moji mali havajski zabavi. Nikakor me ni spominjal na sina pomembnega lorda, ki je dnevno sodeloval z mojimi starši ali se ukvarjal s preostalim delom kraljeve družine. Bolj je bil podoben fantu z velikimi sanjami in velikimi očmi, ki jih je želel uperiti v širok spekter celotnega sveta. Smeh in nasmehi so bili nenehno prisotni tako ali drugače. Včasih sva se pošalila na lasten ali na tuj način in se ravno zaradi drug drugega smejala še toliko bolj. Nekajkrat pa se je nasmeh sam izvabil na plan, ko sva govorila o nečem kar naju je kdaj navdušilo. Takrat se nasmehu preprosto nisva mogla izogniti, ne glede na to kdo je govoril. Ko je spregovoril o potovanju na Tajsko, kamor je šel z očetom, je o tamkajšnjih običajih, kulturi, jeziku, ljudeh in lepoti narave govoril s takšno strastjo, da sem čustva, s katerimi je govoril, čutila jaz v lastnem srcu. Nisem vedela koliko je ura, koliko časa sem bila zunaj in kaj bi se zgodilo, če bi me mogoče zalotili tukaj zunaj. Ta večer z Nicholasom je bil eden najlepših trenutkov v celem mojem življenju. Imela sem jih mnogo, ampak nekako so bili vedno prisotni fotoaparati in mikrofoni in včasih se je zdelo, da je bilo vse skupaj zaigrano za javnost. Tukaj zunaj z Nicholasom se nama ni bilo treba pretvarjati. Tudi če je bil to njegov prvotni namen, ga je verjetno opustil, saj so njegovi spontani nasmeški to zvesto izdajali.
"Že tretjič sva tukaj." je rekel, ko sva spet stala pred mojim domom, palačo.
Pogledala sem v smer ogromno zgradbe za zaščiteno ograjo in ugotovila, da najraje še ne bi vrnila. Tam bom spet princesa, ne pa Skylar - najstnica.
Nicholas je verjetno prepoznal ne prav navdušeni pogled, ki sem imela uperjenega v palačo "Skylar, to ni bil eden in edini večer." Pogledala sem nazaj k njemu in njegov obraz je izžareval neverjetno toploto "Saj sva se zmenila, da se bova še enkrat pomerila v bowlingu."
Na najin mali turnir sem že skoraj pozabila in široko sem se nasmehnila ob spominu na najino tekmovalnost. Zdelo se je, kot da se je zgodilo že pred petimi leti, ves pogovor pa mi je minil v nekaj minutah.
"Samo nisem navajena vsega tega." Nasmehnila sem se malo žalostno in dvignila roke v zrak. Zavrtela sem se in se zasmejala "London in ljudje! Mokre ulice! Utripajoče ulične svetilke!" Zaslišala sem njegov smeh in v naslednjem trenutku, sem se pobližje spoznala z življenjem na mokri cesti. Rahlo mi je spodrsnilo in kriknila sem v gravitacijski nevarnosti. Ko sem že mislila, da bo moj hrbet hude kozje molitvice, sem tam namesto trdih tal začutila močne roke, ki so me trdno držale. Ozrla sem se k Nicholasu, ki si je oddahnil, da me je ujel v pravem trenutku. Ko sva se spogledala, sva se oba nasmehnila. Nekaj časa sva zrla drug v drugega. Opazovala sem njegove mehke oči, katerih odtenki so se skrivnostno prelivali med seboj.
Čisto na rahlo sem skomignila in premik mojih ram je bil komaj opazen "Nicholas in bowling.". Zdaj se nobeden od naju ni več nasmehnil, le začela sva se bližati drug drugemu. Njegove oči so se počasi zapirale in moje so njegovim ubogljivo sledile, kakor vernik sledi svetniku. Njegove tople izdihe sem čutila vedno bližje. Vsak je bil toplejši, dokler niso postajali vročični. Zdelo se je, da mehkoba njegovih ustnica seva na kilometre daleč. Bile so tako blizu in tako daleč od mojih, dokler se niso na rahlo oplazile, kakor kot veter ptičjih kril, ko na hitro švignejo mimo tebe.
Takrat... pa je eno izmed soban palače razneslo. In prvi je sledilo vedno večje število, dokler ni bil cel moj dom v plamenih.
04. november 2017
neeeeeeeeeeeeeeeext
to me tak spominja na,en dan,mojega lajfa na zadnji večer pjš
drugače se mi pa ful dopade...sam ne dojamem...ka se je zdele začel sogajat X'D
04. november 2017
Napad
04. november 2017
Rekla bom tko, z razlogom je naslov Princeska je na begu
04. november 2017
u223614
u223614
caki lol onadva se kusujeta medtem ko palačo raznese? najs neeexttt
04. november 2017
Ja ne, ampak sta se hotla ane TO NI BLO MIŠLN DA BO SMEŠN NO!
04. november 2017
u223614
u223614
ajaa hahahha men je sevseen smesn.. pac ja no cudna sm.. ce se med pobivanjem u filmih smejim lol
04. november 2017
u228033
u228033
o bog to je tako grozn :0 ona dva se skoraj poljubista in potem palaca eksplodira :0 komaj cakam novi dellll nekstt :3 (moja teorija je da so kaksni sovrazniki napadli palaco in bo mogla Sky pobegnit da je ne bodo nasli)
04. november 2017
Me&Myself&I : mal sm zaskrblena zate x'''D

lost it all: dobro razmišljanje
04. november 2017
u223614
u223614
hahah ej ne skrbi ce sm do zdj prezivela bom tud naprej
05. november 2017
Next Daša si ok?
05. november 2017
05. november 2017
Ups, smejkov ni zaznal
05. november 2017
u223614
u223614
hmm.. nism hvala za uprasane hahah
05. november 2017
u223614
u223614
am aja kdaj bo nextiee?
05. november 2017
Ne vem točno. Mogoče dons, ampak nč ne oblubm. Se bom potrudla Za to zgodbo rada pišm dalše nexte hehe
05. november 2017
u223614
u223614
okeeeej sam da nebos pozabla
05. november 2017
Nebom
05. november 2017
06. november 2017
Kaj, kdaj, kako se je zgodilo, ne vem. Edina stvar, ki sem jo vedela, je bila, da sem zakričala na ves glas in če ne bi bilo Nicholasa, ki me je močno zagrabil, bi nemočno padla na kolena.
Mami... Oči...
Iz vseh strani so se slišale sirene in škripanje avtomobilskih zavor. Palačino ograjo so z vozili gasilci skoraj podrli, ko so hiteli gasit kar je še ostalo od mojega doma.
Mami... Oči...
Pripeljali so se policisti in Nicholas mi je rekel "Skylar, policija je tukaj. Bolje bo, če greva stran."
Zagledala sem se vanj in šele ob vetru, ko sem se s sunkom obrnila proti njemu, sem začutila debele, mokre solze, ki so mi spirale krinko "Kaj?! Ne! Moja družina je tam notri!" Pogledala sem proti palači in na glas zaihtela, da mi je od vakuma skoraj zlepilo vso telesno notranjost "Ne! Pomagati jim moram!"
Strgala sem se z njegovega prijema in že stekla v smer predora. Mami... Oči... Prosim... Slišala sem mnoge krike mojega imena in Nicholasove korake, ki so me zasledovali. Ihteče sem se opotekala po cesti, dokler me pogled na palačo v gorečih plamenih ni potolkel in z vsakim korakom sem bila počasnejša. Kmalu sem se ustavila in s hrbtom sključenim od groze strmela v smrtno obsodbo moje družine. Tako kot so se podirali zidovi palače, so se podirali zidovi, ki so zadrževali izpad mojih čustev. Prekmalu, vse prekmalu sem glasno objokovala iz strahu in šokom.
Mami... Oči...
Pošast, ki se je hranila na strahu in neopisljivi bolečini, me je sčasoma zgrudila na tla. Začutila sem groba tla, hladne tlakovce in moker beton, a vse skupaj je bilo še vedno mehkeje od igel, ki so prebadale moje srce vedno na istem mestu in večale rano.
Iz palač so se zaslišali kriki. Tako kot jaz, jih je slišal tudi Nicholas in po vsej verjetnosti gasilci, policisti in rešilci prav tako. Iz krikov nisem razločila kdo je kdo, ampak to ni bilo pomembno. Kdorkoli... Kdorkoli... Mami, oči. Vincent, David ali Ashley. Ni bilo pomembno kdo, samo, da zdržijo tam dovolj dolgo.
Kriki obkroženi z ognjenimi zublji, ki so uničili vse kar je prišlo pod njihovimi dolgimi prsti, so mi vlivali strah v kosti. Ko sem pomislila na mami in očija pa me noben izbruh požara ne bi mogel ustaviti. Nisem želela, da bi postali samo daleč v preteklosti obstajajoči spomini in dvignila sem se kolen in dlani. Ko sem stekla, so moja pljuča jokala tako na glas kot jaz sama.
"Skylar!!!" Nicholasov glas je bil oddaljen, kot da bi me klical iz onstran ogledala. Ni se mi zdel resničen ali pomemben.
Jaz sem še naprej tekla, dokler nisem prišla do majhnih vrat, ki so vodila do palače. Ista vrata, ki so me danes odpeljala v svobodo.
"Skylar, ne!" Je zavpil Nicholas. Njegov glas je postajal močnejši, tako kot bližji. Tekel je za mano, da bi me poskušal ustaviti. Ampak ni me mogel. Ne zdaj. Ne zdaj, ko jih še lahko rešim!
Zgrabila sem za kljuka skrito pod mahom in lišaji, da je bila skoraj neopazno in jo potisnila navzdol. Odprla sem vrata... Eksplozivni in goreči val pa se je še vedno širil po celi palači. Tako v moji sobi, tako kot v skrivnem bowling kotičku in tako tudi v predoru. Eksplozija je še enkrat izbruhnila in me vrgla daleč prod od skrivnega predora in vrat.
Zlobni nasmeh ognja pa je bil zadnja stvar, ki sem jo videla.
06. november 2017
u223614
u223614
omg Next!!!
06. november 2017
To drugače ni konec zgodbe Da ne bi kdo mislil
08. november 2017
u228033
u228033

Začutila sem groba tla, hladne tlakovce in moker beton, a vse skupaj je bilo še vedno mehkeje od igel, ki so prebadale moje srce vedno na istem mestu in večale rano.


*-*
neeext
08. november 2017
Next
08. november 2017
Next
08. november 2017
neeeeeext
09. november 2017
09. november 2017
"Skylar? Skylar!"
Zaslišala sem glas, kot bi nekdo govoril skozi steklo. Bežno sem slišala, še slabše pa razumela pomen besed.
"Skylar, prosim... Zbudi se."
Čigav sploh je bil ta glas? In Skylar... Kdo je Skylar?
"O, bog..."
Nekaj je bilo narobe. Glas je zvenel obupano in votlo.
"Skylar! Vem, da si živa. Prosim, zbudi se!"
Je bilo kaj narobe z mano? Zvenelo že je tako... Zakaj se tega ne spomnim? Od kod je prihajal ta glas? Zakaj sem se počutila, kot da sem na popolnoma drugačnem svetu?
"Prosim, zbudi se..."
Sem spala? So bili to delčki sanj iz katerih naj bi se zbujala? In še vedno ta Skylar. Bilo mi je tako znano in tako tuje, kot da sem nekako bila povezana s tem imenom, ampak v prejšnjem življenju...
"Princesa, ne bom pustil, da umrete še vi!"
Princesa?!
Pred menoj se je vse začelo vrteti, čeprav je bilo vse kar sem videla popolna tema. Postajalo mi je slabo, kot da sem bila na vrtiljaku, ki se je vrtel previsoko in prehitro. Želodec se mi je obračal, tako kot moje misli, ki so švigale vse povsod in me metale na vse žive strani. Glas, ki sem ga slišala, je postajal vedno bolj jasen in vedno bolj poznan. Njegove besede pa še bolj.
Princesa... Princesa... Princesa...
Skylar, princesa. Princesa Skylar
"Ne bom pustil, da umrete tudi vi."
"Princesa!" "Ne bom pustil, da umrete tudi vi!"
Skylar, princesa. Skylar, princesa. Skylar, Skylar, Skylar. Princesa.
"Ne bom pustil, da umrete tudi vi!"
Jaz... Jaz, Princesa Skylar... Edina preživela od kraljeve družine...
Obotavljaje sem odprla oči in še to komaj, da sem jih. "Mmmmmh-"
"Hvala bogu! Ste v redu?" Nicholas?
"Ha?" Zagledala sem se v njegovem obraz, katerega so krasili potegi saj. "Kaj...?"
"Tunel. K sreči vas je prej odpihnilo, kot ožgalo." Pomagal mi je na noge, kar je pomenilo, da me je močno držal. Počutila sem se kot nemočna punčka, potem pa se mi je ves spomin vrnil. Spomin na okno, ki ga je razneslo in katerega črepinje s letele na vse strani, po vrtu palače, po dovozu. Spomin na celo stavbo v plamenih. Spomin na grozeč privoščljiv smeh ognja, ki je spotoma zvabil še umirajoče krike.
"Moja... Moja..." Sem zaihtela in se tako močno oklenila njegovega jopiča, da sem slišala pokanje tkanine in videla, kako so se členki na mojih rokah obarvali belo, žile pa izstopile.
"Ššš, ššš, ššš." Začel me je tolažiti in me pobožal po laseh. "Vašega očeta so spravili v bolnišnico. Zaenkrat je še živ, ampak v kritičnem stanju. Druge še iščejo."
"O ne..." Spet sem zajokala in obraz obrnila proti tlom, kot da bi se želela vrniti v svet nekje globoko v mojih mislih, kjer ni bilo ničesar od tega, nobene bolečine in nobenih eksplozij. Nicholas me je močno stisnil in obraz sem zakopala v njegova dišeča oblačila.
"Vem, da to ni primeren trenutek, ampak... Spraviti vas moram nekam na varno." Njegov glas je zvenel zelo mirno, mogoče celo malo preveč mirno.
"Ne, moram..." Zaihtela sem tako na glas, kakor jagenjček, katerega so mislili ubiti za kosilo ali večerjo. "Moram... V bol-bolnišnico..." Spustila sem ga in majavo začela hoditi v smeri bolnišnice, kamor naj bi odpeljali mojega očeta.
Šel je za menoj, ampak ni me poskušal ustaviti. Vsaj prvih nekaj sekund ne. Ko pa sem se skoraj prevrnila na tla od vsega kar se je zgodilo danes, se je postavil pred mano in mi zaprl pot, čeprav sem samo sebe spravila nazaj pokonci. "Vem, ampak Skylar..." Zavzdihnil je in stopil bližje, da sem slišala, ko je govoril tišje. Od tiste eksplozije mi je v ušesih še vedno šumelo "Precejšne možnosti so, da je to bil... Terorističen napad."
"Terorizem?!" Nejeverno sem na glas zapiskala. Glas se mi je vmes večkrat prelomil.
Pokimal je tako bežno, da mi je vlivalo strah v kosti. Njegove oči so preiskovale moj obraz in zdelo se mi je, da je zaznal toliko stvari, da sploh ni vedel kaj se je v resnici dogajalo v meni. "In ti si princesa. Če se prikažeš vsaj blizu bolnišnice... Policija, novinarji, vsi te bodo napadliin navsezadnje do očeta sploh ne boš prišla."
Vse kar je rekel, je držalo kot pribito. Nisem si mogla predstavljati, da bi šla pogledat kako se oči drži in če bo sploh preživel,tam pa bi me čakali novinarji s svojimi bleščečimi fotoaparati in kričali vame vprašanja, kaj se je zgodilo, kje sem bila jaz v času napada in če imam mnenje kdo bi napadel kraljevo družino. Potem pa še policija, ki bi mi na uraden način zastavila popolnoma enaka vprašanja.
"Prosim, pusti mi, da te odpeljem nekam, kjer se boš lahko vsaj toliko spočila od vsega tega. Moraš sploh dojeti kaj se dogaja. Toliko se je zgodilo v samo pol ure, skoraj te je razneslo! Umiriti se moraš in se umakniti pred novinarji."
Brez dodatnih premislekov in pomislekov sem samo pokimala "Okej."
"Okej." Ponovil je moje besede in se mehko nasmehnil, tokrat pa te toplote nisem čutila v srcu. "Greva." Podal mi je roko, katero sem prijela in nato sva odkorakala proč od ulic polnih gasilskih, reševalnih in policijskih vozil.
09. november 2017
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg