Waaaaaw *-* Next prosiiim *0*
06. januar 2015
Hejj!
Že ceeeeeeeeeeeelo večnost nism nč postala in vem da je že skrajn čs da se mal zbrcam v rit in spravm tole napisat..... šola pa to. Sj veste.
Enjoy!
*******************************************************************************************************
Hitro sem pograbila moškega na sovoznikovem sedežu, ki je prej streljal na naju, sedaj pa je nezavesten ležal v njem. Ben je prav tako naredil z voznikom. S težavo sem ga odvlekla stran. Avto se je vžgal. le še nekaj tenutkov in počilo bo. hitro sem stekla nazaj do avta, kjer je v zadnjem delu ležal še eden. Z rokami sem ga prijela pod pazduhami in ga ritensko odvlekla ven. Bil je že skoraj zunaj avta in sunkovito sem ga potegnila ter padla nazaj. Noga se mu je zataknila med razbitine. Ben mi je pritekel pomagat. Nogo nama je s skupno pomočjo uspelo izvleči in čim hitreje sva ga poskušala odvleči na varno razdaljo. Toda bilo je prepozno. Avto je eksplodiral in sunek nas je vrgel po tleh.
Piskalo mi je v ušesih. Pred mano pa tema. Slišala sem oddaljene zvoke v ozadju. Kot bi me nekdo klical, a nisem dobro slišala zaradi piskanja v glavi.
"Carter.....Carter.......Agentka Carter!"
Odprla sem oči. Nad mano se je sklanjal Ben in me z rokami tolkel po licih. V glavi mi je še vedno neznosno zvonilo, a je počasi pojenjalo.
"Kaj se dereš, saj te slišim!" sem zamrmrala in z njegovo pomočjo počasi vstala.
"Si v redu?" me je vprašal.
počasi sem prikimala in se prijela za glavo.
"Daj, odpeljiva jih na postajo."
********************************************************************************************
Mnenje, ocena, pohvala, next?
Stay cool! <3
22. januar 2015
u172703
u172703
Neeeext
22. januar 2015
OMG to j tok dobr... *-*

končn sm najdla en kvaliteten FF po dolgmu cajtu...
d je pa še od AFC11 pa v slovenščin je pa še tolk bolš (u angleščin jih ni nč usaj jst jih nism najdla, nemščina mi pa preslabo gre d bi jih lohk brala... -.-)

pa še Becky je not... *-* #obssesed

Nextej čimprej prosm
(pa čist zastopm d maš ful dela s šolo pa to, sam useen prosm čimprej če se da )
22. januar 2015
neeeeextiii<3 fuuuul dobroo *.*
23. januar 2015
čista perfekcija!!!!!!!!!!

NEEEEEEEEEEEEXT cim prej
25. januar 2015
omg!!!!!!!!!!!!!! popoznost
nnnnnnnneeeeeeeeeeexxxxxxxxxxtttttttttt!!!!!!!!
26. januar 2015
popounost*
+ nova bralka
26. januar 2015
Heloooooou usm skupi!!!!
Najprej bi se rada opravičla-ker kjub obljubam že doooooug nism nextala.
Rada bi se vm zahvalla za use prijazne komentarje in pozdravla vse nove bralce. Zlo sm bla vesela k sm prebrala vaše komentarje in mi res velik pomenjo <3

Tkole da tale next posvečam usm tistim k spremljate tale ff. že od začetka in vsem tistim ki ste se nm pridružl:
*******************************************************************************************************
Trajalo je še dve uničujoči uri preden sva z Benom dejansko prispela na postajo. Najprej so se pripeljala reševalna vozila, takoj za njimi pa cela kolona policijskih avtov, forenzikov in gasilcev. Šele ko so zaprli cesto se je videl pravi obseg škode. Za nama se je vila kolona stoječih se vozil, prav tako je bilo tudi na pasu ki je peljal v nasprotno smer.
»Taki mi gredo najbolj na živce,« je nejevoljno rekel Ben ko sva opazovala vso to zmedo. »Ustavijo se in zijajo da bi videli kaj se dogaja, naredi se kolona in mi imamo še več dela kot sicer.«
Moški, ki sva jih z Benom rešila iz avta so bili samo malo popraskani in v velikem šoku, zato sva jih po krajšem pregledu lahko odpeljala. Spustila sva jih v pripor; bilo je prepozno za zaslišanje in tako ali tako smo bili vsi preveč utrujeni da bi ta dan še kaj naredili.
Končno sem se lahko v miru usedla v pisarno in iz aktovke privlekla prenosni računalnik. Stisnilo me je v želodcu ko sem se pripravljala na videokonferenco s šefom. Dogovorila sva se da se mu vsak dan javim in sporočim naš napredek pri primeru, a sem bila prejšnji dan povsem sesuta in ga nisem poklicala. Sedaj sem to obžalovala.
Povezava se je vzpostavljala ko je v pisarno vstopil Ben. Zaobšel je pisalno mizo in v kotu brskal po nekih papirjih. Slika se je naložila.
»Agentka Carter. Je linija varna?«
Še enkrat sem pogledala Bena, ki je skrivaj poslušal pogovor, čeprav se je delal da to ni res.
»Ja,« sem mu odgovorila.
»Dobro. Včeraj niste poklicali.«
Večina ljudi bi se hotela opravičiti, najti izgovor. Jaz nisem takšna.
»Vem. Oprostite. Ne bo se ponovilo.«
»Upam,« je dejal grenko. Danes je slabe volje.
Potem sem mu sporočila o napredku in povedala o zaslišanju. Kratko in jedrnato.
»Je to vse?«
Prikimala sem.
»Dobro. Sporočaj o napredku. Over and out.«
Naslonila sem se nazaj in se pretegnila. Tole je šlo bolje od pričakovanj.
Ben, ki je nekje na sredini poročila našel papirje in se odpravil iz pisarne, je sedaj ponovno vstopil in se usedel na nasprotno stran mize.
»Šef?« je vprašal.
Prikimala sem in glasno zazehala.
Mojo pozornost je ujela slika na robu mize. V rjavem okvirju je stala zbledela fotografija Semirja in še nekega moškega, ki sta slonela na pokrovu avtomobila in se smejala v kamero. Prijela sem jo v roke in si jo pobližje ogledala. Slika je morala biti že zelo stara, saj je bil Semir videti veliko mlajši. Zdela sta se srečna.
»To je eden izmed Semirjevih prejšnjih partnerjev. Tom. Ustrelili so ga. Semir ga je imel zelo rad.«
»Žal mi je.« sem rekla in sliko položila nazaj na svoje mesto, zraven druge, kjer je bil Semir zraven ženske in dveh majhnih otrok.
»Jah, baje mu je bilo kar hudo. Jaz ne vem. Takrat me še ni bilo tukaj. Veliko let je že tega.«
Prikimala sem. Nisem ravno vedela kaj reči.
»In ti? Imaš partnerja? Ali partnerko?«
»Ne. Raje delam sama.«
»Ti ni nikoli dolgčas? Precej bedno je delati sam.«
»Tako se lažje posvetim delu. Sploh pa bi bil partner pri takšnem delu le še ena šibka točka.«
»Šibka točka? O čem pa govoriš? Kvečjemu ti partner pomaga pri delu in ti varuje hrbet. Nisi nikoli delala v dvoje?« me je začudeno vprašal Ben.
»Že dve leti ne.«
»Dve leti… Je takrat umrl tvoj mentor?«
Prikimala sem. Jack. Le z njim sem lahko delala. Saj sem imela ekipe pri vsaki nalogi, a te pridejo in gredo. Partnerji ostanejo.
»Res si ga imela rada, kajne?« me je previdno vprašal.
Prikimala sem.
******************************************************************************************************

Tokle za dons, zdele prihaja boljši del, takoj za tem, KMALU, obljubm!
Mnenje, ocena, pohvala, next?
Za vas mam manjšo nalogico. Kaj mislite da sledi zdaj? Komentirajte v 3-5 povedih pa da vidimo če bo kdo uganil.

Stay cool! <3
06. februar 2015
nnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttt!!!!!!!!!!!!!
06. februar 2015
amm ja js mislm d se bosta tota mal zalubila sam pol bo neki umes pršlo in se bo mal zapletl, pa semir bo neki lubosumn (nwm od kje mi ta ideja) in ja skratka zapletl se bo
06. februar 2015
Neeeeeeeeext

Upam d bo čimprej nadaljevanje čeprov se v vsakem primeru splača čakat tud en mesec
Drgač pa pomojm bo zdej verjetn enkrat d ona se bo pač končn zlomila in se bo enmu zaupala (in to bo pol itak Ben). In ja onadva se bosta zalubla in pol bo nekej d bo eden poškodvan/ugrablen al pa kej tacga, al pa bo ona mogla it nazaj...

Upam d sm kej zadela
06. februar 2015
u172703
u172703
Neeeext
06. februar 2015
Haha super ideje mate usi. Zlo blizu ste, sploh Destiny*
Next sledi kmalu
07. februar 2015
Po mojem se bosta ben pa ta agentka zaljubila. Cez neki cajta jo bo pa sef poklicu nazaj v cia. Upam da se bo vsaj prblizn tko nadljeval.
Aja pa nexxxxxttttttt+ nova bralka
07. februar 2015
o haha sam zdj še skoz nvm ker del je prov haha

wiii komej čakam
07. februar 2015
ben pa tale carterjeva bota mal in love. pol bo pa ona mogla nazaj v cio in bo ben za njo prsu pa postal njen partner in ji bo resu zivlene in ja pol bo pa poroka

NEEEEEEEEXXXXXXTTTTT
25. februar 2015
Heiii!!!
Hvala vsem za dobre ideje in še enkrat bi se rada opravičla za odlašanje z nextom ker nism najdla cajta zanga... ampak zdej prhaja.
Mal je daljši & še en tak del pride, ampak upam da vm bo ušeč <3
Enjoy!
*****************************************************************************************
»Kaj je bilo med vama?« me je vprašal.
»Dolga zgodba.«
»Časa imam na pretek.«
Nekaj časa sem bila tiho. Zakaj bi popolnemu neznancu zaupala mojo življenjsko zgodbo?
»No, saj ti ni treba povedati če nočeš,« je rekel Ben.
Po nekaj trenutkih tišine sem končno spregovorila.
»Tako ali tako bom morala nekomu. Enkrat na leto moramo iti k policijskemu psihiatru. Redni obvezni pregled za vse agente. Tako, da preverijo, če imamo še vse koleščke v glavi. Ali povem njemu, ali pa tebi, le da mi bo on pridigal in me zelo verjetno poslal na prisilni dopust.«
Nasmehnil se je. Znak za začetek.
»Ko sem bila še dojenček sta moja starša umrla,« sem previdno začela.
»Avtomobilska nesreča. Pfff. Tako so jo označili. Avto-bomba. Ko sta vžgala motor je eksplodirala. Tisti dan bi morala biti z njima, a sem zbolela in sta me pustila v varstvu. Po tistem sem odšla v sirotišnico. Moja starša nista imela nobenega živega sorodnika. Tako sem bila tam do sedmega leta. Če te do te starosti ne posvojijo…greš v rejniške domove. Nihče noče posvojiti zaprtega, nedružabnega otroka. Vsi si želijo navihane majhne punčke s svetlimi kodrčki in modrimi očmi ter skuštrane fantke s privihanimi nosovi in pegicami.
Torej, ko sem bila stara sedem sem začela svoje potovanje po rejniških domovih. Nikjer nisem ostala več kot pol leta. Selila sem se iz enega konca države v drugega, menjala šole, družine… vse tja do 12. leta. Takrat se je vse spremenilo, ko me je posvojila ga. Spencer. Pri njej sem ostala celi dve leti. Čeprav smo živeli v zelo neugledni soseski, v za našo družino premajhni razpadajoči hiši, imam od tam najlepše spomine. Poleg mene so bili tam še 4 posvojenci. Štirje bratje iz črnske družine. Ga. Spencer ni nikoli mogla imeti otrok, a nas je imela rada, kot bi bili njeni. In tudi mi smo se med seboj razumeli. V okolišu je bilo cel kup lokalnih črnskih tolp in tudi mi smo ustanovili svojo. Cele dneve smo se vozili po ulicah s kolesi, potikali po odpadih, kradli jabolka na tržnici…« nasmehnila sem se. Toliko spominov, a tako malo lepih…
»Sprejeli so me medse kot bi bila ena izmed njih.« ustavila sem se in v glavi podoživela trenutke. Nato sem se zbrala in počasi nadaljevala.
»Po dveh letih sem spet morala iti. Najstarejši brat, Mike, se je zapletel v nek posel z drogami in med preprodajo so se od nekje vzeli policisti in ga aretirali. V vse skupaj se je takoj vtaknila socialna služba in nas vse odvzela ge. Spencer. To jo je čisto zlomilo. Od takrat naprej je nisem več videla. Zanima me, če je še živa…« z mislimi sem zopet odtavala in se zazrla skozi okno.
»Oprosti. Spomini.« sem rekla potem ko sem se zavedla tišine v pisarni.
»Je že v redu.« je rekel Ben. »Nadaljuj.«
»Po tem sem živela pri g. in ge. Johnson. Posvojila sta me za davčno olajšavo. V zameno za streho nad glavo, prenočišče in dva obroka na dan sem jima pač prinesla nekaj denarja od države. Od tistega dne naprej, ko sta me dobila, sem praktično živela na ulici. Tam sem se naučila… recimo temu spretnosti preživetja v tem svetu.«
Ben me je zmedeno pogledal. »In kaj naj bi to bilo?«
Bedak. Nekaterim moraš dobesedno vse pokazati da dojamejo.
Vstala sem, stopila okoli mize ter se mu usedla v naročje. Preden bi lahko karkoli rekel sem ga z eno roko prijela za vrat, potegnila k sebi in ga poljubila.

******************************************************************************************
Mnenje, ocena, pohvala, next?
Stay cool! <3
25. februar 2015
Pa ne morš tuki nehat no.............
Ker zaklučk pol....

Drgač pa čist zastopm d nimaš časa, ampak se splača čakat
(čeprov je pol tak konc d res ni....)

Neeeeeeeeext logično (pa čimprej )
26. februar 2015
haha vs mal pustim čakat da je bl napet
26. februar 2015
jah dobr no sam mene boš ubila kle tko....
k je težko pol čakat.....
26. februar 2015
paa ijoooo člooovk kje ti nehaš???
nnnnnneeeeeexxxtttttttttttttt!!!!!!!!!!!!!
26. februar 2015
u172703
u172703
Zakaj si mogla nehat glih tam ko je najbolj zanimivo?!??!
Neeeeext
28. februar 2015
NEXT+nova bralka.
28. februar 2015
Nextttt!!!!
11. marec 2015
pa ne mors lih tm nehat noooooooo
NEEEEEEEEEEEEXXXXXXXTTTTTTTTTTTTTT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
14. marec 2015
u190859
u190859
Nova bralka
Ti k pišeš ne zdej končar pa ful dobr pišeš nadarjena si
NEXT NUJNO!!!!!!
16. marec 2015
Heiiiiiiiiii!!!
Pomoje da sem vas pustila čakat dost doug... hehe. je že čas da kakšn next napišem, ker ga vsi tako nestrpno čakate.
*Posvečeno vsem novim bralcem in vsem starim ki še vztrajate*
Enjoy!
******************************************************************************************

Po nekaj sekundah sem se odlepila od njega in odprla oči. Sladko sem se nasmehnila ter okoli mize odkorakala nazaj do stola ter se usedla.
Ben je počasi odprl oči in zamežikal. »Uau… Tole je bilo-«
»-Spretno kajne?« sem dopolnila njegov stavek in dvignila svojo desnico v kateri je počivala Benova denarnica.
Ves osupel je pogledal in začel presenečeno brskati po svojih žepih.
Zarežala sem se mu in mu jo vrgla. Klasičen žeparski trik. Nedolžni žrtvi preusmeriš pozornost in hop! Adijo denar, adijo ključi, adijo pamet. Vedno mi je uspel.
Zasmejal se je. »Moj bog, dobra si!«
Spet sem lahko nadaljevala.
»Torej, kje sem ostala. Ah, ja, pri Johnsonovih. Takole je bilo vse do… drugega, tretjega letnika srednje šole. Vse se je samo stopnjevalo. Enkrat mi je prekipelo. Pustila sem šolo, pobegnila od doma. Kar tako. Sredi pouka sem kar odkorakala ven. Pozimi je bilo, spomnim se da je zunaj zmrzovalo, okoli božiča enkrat… Jaz pa v jopici in supergih. Kakšni dve uri sem sedela tam na nekem trgu, dokler ni stopil do mene. Jack Reed. Povabil me je na čaj. Takrat mi je bilo tako ali tako že vseeno za vse in sem odšla z njim. Nekaj časa sva bila tiho… Potem me je vprašal zakaj sem pustila šolo. Rekel mi je, da ne smem zapraviti talenta mojih staršev. Posmehljivo sem mu odgovorila, da Johnsonova nista moja starša, on pa je rekel, da misli moje prave starše. Do takrat nisem vedela ničesar o mojih bioloških starših, razen tega da sta umrla v 'prometni nesreči'. Povedal mi je da sta bila oba agenta Cie, da je bil moj oče njegov najboljši prijatelj… Dal mi je ta obesek.« Prijela sem obesek, ki mi je visel za vratom.
»Bil je mamin. Ponudil mi je tudi službo. Pri Cii. Da bi nadaljevala pot mojih staršev. Takoj sem bila za. Sprejela bi tudi delo poskusnega zajčka, da bi se le rešila svojega življenja. A morala sem dokončati šolo. In to z odliko. Zanimalo me je, če me bo res čakal na zadnji šolski dan, tako kot je obljubil. Stal je tam in slonel ob enem drevesu, v sivi obleki in sončnih očalih. A bil je tam. Vse moje sošolke so se pogovarjale o tem, kako se bodo poročile, dobile službo, družine, otroke… Jaz pa sem kar odkorakala stran. Stran od mojega življenja. Včasih se sprašujem, kako bi bilo, če bi se takrat premislila…«
Moj pogled je odtaval skozi okno in se ustavil na migetajočih se lučkah vozil, ki so se v daljavi vozila po avtocesti.
»Ampak to je bil šele začetek. Čakalo me je naporno urjenje, veliko učenja… Jack je začel kot policist, a so ga potem zaposlili pri Cii, zato me je najprej naučil vse, kar je sam znal od prej. Opazovati, ocenjevati, sprejemati zahtevne odločitve in sprejemati odgovornost zanje… To je bilo še v tistih časih, ko se je svet še delil na dobre in slabe. Sedaj sploh ne vidiš več razlike…
No, potem sem se zaposlila pri Cii in delala z njim še nadaljnjih sedem let… Preostanek zgodbe pa že poznaš.«
Zgodbo sem zaključila s priokusom grenkobe. Ben je v tišini premleval kar sem ravnokar povedala.
»Prav ironično, kajne?« sem se posmehnila »Da že devet let služim in branim državo, državo, ki mi ni pomagala, ko sem jo jaz najbolj rabila. Cia ni nobena pravljica. Nobena filmsko pocukrana družbenokoristna organizacija, ki rešuje življenja. In mi nismo super tajni agenti, ki se vedno zadnji trenutek znajdejo na pravem mestu, in rešijo svet, ob tem pa še dobro izgledajo. Ukvarjamo se z resnim sranjem. In ko kaj zajebemo, naredimo kar najbolje znamo. Vse skupaj pometemo pod preprogo. Že od nekdaj je tako. Sploh ne vem več, kaj je smisel vsega tega. Zakaj se sploh še trudim? V čem je smisel mojega dela? Kaj? Ali smo mar kakšni božji poslanci, ki na zemlji skrbimo za ravnovesje? Kdo nam je dal dovoljenje da pobijamo te ljudi? In s kakšno pravico? Cia ne rešuje življenj, ampak jih jemlje. Zato mi tole, kar sva naredila danes še daje kanček upanja. Da je še kaj pravice na tem svetu. Kaj pa vem… da sem za spremembo naredila nekaj, kar dejansko koristi ljudem.«
Zamislila sem se v besede, ki sem jih pravkar izrekla. A bile so resnične, od začetka do konca.
»Nikoli si nisem mislil…. Cia in to…« mu je zmanjkalo besed.
Nekaj minut sva sedela v tišini in premišljevala o smislu življenja, vesolja in sploh vsega.
Ben je pogledal na uro.
»No, moja izmena se je že zdavnaj končala. Želiš da te odpeljem do hotela?«
»Prosim. In tokrat naravnost tja, če bi se dalo.«
***************************************************************************************************
Mnenje, ocena, pohvala, next?
Kaj mislite da se bo zgodilo? Kako se vam zdi nadaljevanje prejšnjega nexta?
Stay cool! <3
20. marec 2015
u190859
u190859
Super je nadaljuj BITTE
aja pa NNNNEEEEEXXXXTTTT
21. marec 2015
Fuuuuuuuul je dobr
Splača se čakat

Neeeeeeeeeeeeext
21. marec 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani