u209910
u209910
Next
10. september 2016
Next
10. september 2016
Next!
10. september 2016
u200267
u200267
LUKA
Ignoriral sem Tiino očiten odpor, ki se je zarisal na njenemu obrazu. Nima se pravice pritoževati, konec koncev sem ji delal uslugo.
Stopil sem nekaj korakov naprej in se obrnil proti njej. Dvignil sem dlani in z njimi pomignil k meni. “Napadi me, s pestjo ciljaj moj obraz,” sem rekel, Tia pa je oklevala. Nagnil sem glavo vstran: “Kaj je?” Nisva imela ravno veliko časa in vsakršno zavlačevanje bi ga le še skrajšalo. Sicer pa, zakaj se sekiram? Jaz se znam braniti.
“Me bo bolelo?” je vprašala, pogled pa preusmerila nekam v tla. Ob spoznanju, da ji je nerodno in skrajno neprijetno v tej situaciji, sem se zahahljal. “Nežen bom,” sem ji zagotovil. Čeprav se je na njenem obrazu hkrati dalo videti olajšanje in nezaupanje, se je vrgla name, njena pest je, tako kot naročeno, bila le še pol metra od mojega obraza. Svojo desno roko sem ovil okrog njene, jo zagrabil on potegnil k sebi, z drugo roko sem jo prijel tik pod brato in jo s hrbtom tiščal k sebi. Nekaj časa se je upirala in zazdelo se mi je, da jo grabi panika. A bila je popolnoma nemočna in kmalu se je umirila ter negibno obstala. Izpustil sem jo in opazil, da ni bila preveč zadovoljna. “Je bolelo?” sem vprašal. Muhasto je odkimala in se skušala izogibati mojemu pogledu. Oh prekleto, ženske so bile tako zapletene!

“Pridi, zdaj ti bom pokazal, kako to narediš,” sem rekel in stopil k njej ter počasi ponovil pravkar izveden gib. Tia je opazovala in si skušala zapomniti moje napotke, videl sem, da si je to res želela, pa vendar se še vedno ni sprijaznila s situacijo in ni skirvala nelagodja. Tedaj sem jo pozval naj poskusi na meni. “Šel bom čisto počasi in imela boš čas, da razmisliš,” sem rekel in začel iztegovati roko proti njej. Kakor sem jo naučil je s svojo dlanjo zdrsnila okoli mojega komolca, njena druga roka pa je že kmalu tiščala mojo brado navzgor. To sva ponovila še nekajkrat, tako, da sem bil prepričan, da ji je prešlo v kri. Začel sem ji kazati še druge koristne prijeme, med drugimi tudi kako nekoga spraviti v nezavest, le s pritiskom na točko za ušesi. Mineval je čas in kmalu ji je uspelo, da me je vrgla na tla in zletela name, ko sem jo zagrabil prek trupa od zadaj. Zastokal sem, ko sem priletel na tla ona pa name. Hitro je vstala in na njenem obrazu se je zarisalo zmagoslavje.“Dobro ti gre,” sem jo pohvalil, ko sem se pobral s tal: “Če je tvoj cilj le to, da napadalca onesposobiš za toliko časa, da lahko zbežiš, potem boš v redu. Ampak to velja le za ljudi, ki v tem niso izkušeni in so prepričani, da lahko brez težav premagajo žensko zgolj samo zato, ker so večji in močnejši. A nekdo, ki je bolj zvit in premeten, ki se je že velikokrat boril z golimi pestmi, nekdo kot Erik … proti njem nimaš možnosti.”
Ko sem to izrekel, se je na Tiinem obrazu zarisalo ogorčenje. “Ampak-!” je začela: “Ravno njega se hočem znebiti in kdorkoli je še v njegovi ligi…”
“Morala se boš sprijazniti z dejstvom, da bom tvoj telesni stražar,” sem rekel nekoliko hladno.
Ideja ji očitno še vedno ni bila preveč pri srcu in takoj je začela ugovarjati: “Še vedno imava čas, še vedno me lahko izuriš!”
Zavzdihnil sem: “To bi nama vzelo vsaj dva meseca, če ne še več. In Erik se lahko spremeni v šakala. Kaj boš po tem? Ne morem te naučiti, da se spremeniš v žival, če nimaš tega gena v sebi!”
Tedaj je Tia roke uprla v bok in vedel sem, da se ne bo še vdala: “Ne gen ampak dodatna DNK.” Zavil sem z očmi. Spet ta njena znanost. “Ne moreš biti kar moj telesni stražar! Boš živel pri meni? Naj v svojo sobo prinesem še en dodaten jogi? Naj rečem mami naj kuha zate? Oh, čakaj, saj sploh ne ve, da obstajaš! In če bi, si sploh predstavljaš kakšna katastrofa bi to bila? Če moji starši izvejo za karkoli od tega, mi bodo prepovedali vse za kar mi je mar. Si res to želiš?”

Dvignil sem dlani, kot bi jo hotel pomiriti. “Moja naloga je, da te varujem, če ti jo te všeč ali pa ne,” sem rekel preprosto.
“Tvoja naloga? Si prepričan, da nisi tukaj samo za to, da bi se znebil Erika?”
Njen zadnji stavek me je iz nekega neznanega razloga prizadel. Zbodlo me je v srcu in stopil sem korak nazaj.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Yes, I am still alive.
18. september 2016
u210820
u210820
Next
18. september 2016
u209910
u209910
Next. kakšno razočaranje ... med borbo je blo toooolk priložnosti za kkšno ''KE HEM'' sceno aj ja jaj, brezupna sm ...
18. september 2016
Next
19. september 2016
Next plis
20. september 2016
I (this acc) will take it from here
----------------------------------------------------------------------------------------------
TIA

Vrtala sem vanj s pogledom. Kaj sem pa sploh lahko pričakovala? V resnici mu sploh ni bilo mar zame, niti najmanj!
“Tia,” je rekel, njegov glas je bil nežen, a proti koncu se je nekoliko zatresel in v tem sem razločila nekakšno prizadetost. Mogoče sem bila res preveč nesramna. “Pomiri se. Seveda nočem, da se ti kaj zgodi.”
Lahko bi ga napadala še naprej. Lahko bi ga spravila v kot. Lahko bi, pa sem vedela, da bi ga le razjezila in pustil bi me samo. Da me požre tisti šakalji hudič. A ni šlo le za zaščito. V Luki sem videla nekaj več, potencial, da postane nekaj več. A bilo je še prezgodaj, da bi karkoli rekla, da bi skušala razvozlati pomen teh občutij. ‘Daj času čas,’ mi je mama pogosto govorila. Stopila sem k njemu in ga objela. “Oprosti,” sem zamrmrala, ko sem lice pritisnila ob usnje njegove črne jakne. Spet sem se zavedala njegovega vonja, ki pa ga je tokrat premagal smrad ulice. Nekaj trenutkov je bil čisto pri miru. Domnevala sem, da je presenečen. Nato je skuštral moje lase in rekel: “Je že v redu.” Spustila sem ga in pogledala na uro. Upala sem, da ni opazil kako sem zardela. Sploh ni šlo za to, da bi moje zardevanje kaj pomenilo. To se mi je dogajalo preprosto ves čas. Že ko sem samo mogla prebrati kaj na glas pred celim razredom.
“Pozno je že, domov moram. Me pospremiš?” sem ga pogledala.
“Jasna stvar, niti za minuto te ne bom pustil same.” Zasmejala sem se: “Te besede naj bi me pomirile ampak v resnici sem samo še bolj zaskrbljena.” Luka se je nasmehnil in odpravila sva se iz ogabne uličice. Sprehajala sva se po mestu in zavedala sem se, da izgledava, kot zaljubljen parček. Prav iz tega razloga sem strogo zavrnila majhen glasek v glavi, ki je predlagal, naj ga primer za roko. ‘Tia, nisi mentalno pripravljena na resno zvezo,’ sem si rekla. ‘Kakorkoli, prijatelj ne more škoditi.’

V žepu mi je nenadoma zavibriral telefon in pomislila sem, da je zaskrbljena mama, ki sprašuje kdaj bom doma. Vendar sem se motila. Sporočilo je bilo od Alexeia.
‘Jutri me ne bo v laboratoriju, zato bo ta zaklenjen. Lahko prideš spet pojutrišnjem, če bo to možno.’ Nekaj časa sem premlevala besede, ki sem jih ravnokar prebrala z zaslona telefona. Čudno, da mi ni povedal že prej. In le kakšne opravke ima? In mi Alexei res ne zaupa ključev? Kolikor vem, sem bila v laboratoriju že nekajkrat sama. Vsa zadeva se mi je zdela skrajno sumljiva in odločila sem se, da strica pokličem, ko bom doma.

“Je kaj narobe?” me je vprašal zaskrbljen glas. Presenečeno sem se ozrla k Luki. Nikoli me ni spominjal na nekoga, ki bi lahko bil skrben in razumevajoč. Vedno se mi je zdel, kot utelešena neukrotljiva divjina. Pravzaprav niti nisem vedela, če si raje želim nekoga ob katerem bi se počutila varno ali nekoga, ki bi bil vedno pripravljen na nove avanture.
Ko sem se zbrala sem odvrnila: “Ne, vse je v redu,” in se pri tem nasmehnila, da bi mu potrdila ravnokar izrečene besede. Pokimal je, nekoliko negotovo in v tem sem videla, da je bilo tisto zgolj vljudnostno vprašanje, ne pa del njegove narave.

“Pa sva tukaj,” sem rekla, ko sva dosegla postajo. “Ti greš na avtobus?” sem ga vprašala. Očitno ni živel tako daleč od mene, vendar ga nikoli nisem opazila na našem avtobusu. Odkimal je: “Ne, tekel bom.” Preden bi lahko odgovorila, se je že obrnil in odšel. Gledala sem za njim, a ni tekel, hodil je povsem normalno. Svojo zmedenost sem ignorirala, saj je prispel moj avtobus in že sem razmišljala katere skladbe se bodo predvajale prek mojih slušalk danes.
------------------------------------------------------------------------------------------------
I should be studying, oh well, whoopsy-daisy ~
21. september 2016
u215639
u215639
no nekaj časa sem očitno bluzila okoli da mi ni uspelo prebrati te popolnosti, res imaš talent on to je fantastično. Ultraodobro, prvorazredno in prava mojstrovina res ne vem kaj naj ti še rečem kot Next Next Next Next Next Next Next Next Next
21. september 2016
u209910
u209910
Next
21. september 2016
Next Popolno je
21. september 2016
Next !
23. september 2016
Next
23. september 2016
Next
23. september 2016
Naslednji del bo malce drugačen, še koga zanima, bi me še kdo počastil z 'nextom'?
Drugače bom poslala tako ali tako

Moram pa se posebej zahvaliti dream-all-day in RavenGirl za komentar ^^
Arigatou gozaimasu! *bows down*

Nasploh pa hvala vsem bralcem, ki še vztrajate
24. september 2016
Odgovor na tvojo zahvalo: Ne vem, zakaj se zahvaljuješ. Prvič- odlično pišeš in drugič-popolnoma si unikatna in originalna.
In zakaj ne bi vztrajali? Nam je pravzaprav še v čast brati tvoj perfekcionizem. To si zapomni! Nextttttttttttttttttt
24. september 2016
Next se strinjam z RavenGirl
24. september 2016
u215639
u215639
ni potrebe da se zahvaljuješ ker je to čista resnica res imaš talent in zgodbica je več kot popolna
24. september 2016
Veš kaj? Prav zares sem malce ljubosumna! Poleg tega, da odlično pišeš, še prekleto dobro rišeš. Wish I have such a draw talent. Šmrk.
24. september 2016
Staph!!
Pretiravate cist Ampak nej vam bo... sam tok, da veste, iz ene skrajnosti grem lah v drugo in verjemte, nocte, da se spremenim v arogantno in samovsecno psico
24. september 2016
Besides, I'm really like 5% of talent, the rest is hardwork...
24. september 2016
u215639
u215639
ne pretiravamo, tvoje zgodbice so 100000000000000000000000000000 boljše od mojih, in ti si 99 procentov talenta in 1 procent trdega dela, hi hi in ne boš se, če se pa boš pa bo še zanimivo....ne sej ne no čim prej Next ker je to res popolno
24. september 2016
Se strinjam z dream all day. Ampak je dejansko veliko trdega dela, povsod in v športu kot tudi v umetnosti.
24. september 2016
No, no, pustmo te debate za kdaj drugič ... ^^"
-----------------------------------------------------------------------------------------------------
LUKA
Odpravil sem se v zapuščen predel mesta, ki je vodil naravnost do gozda in neskončnih travnikov, ravno tam, kjer sem se najbolje znašel. Ko sem se prepričal, da ni nikogar naokoli, sem se pognal v tek in med njim preobrazil v volka.

In tekel sem, s šapami udarjajoč po trdem betonu,
mestni smrad mašil mi vlažne je nosnice,
skozi ulice sem dirjal sledeč nagonu,
srce hrepeneče je bílo po odkrivanju resnice.

In prebil sem se na svobodo,
kjer veter mršil mi je dlako sivo,
kjer je ni bilo moč zgrešiti lepoto,
ki narava jo je prikazovala igrivo.

Zelena polja so se razprostirala pred menoj,
gozdovi so prinašali svoj omamen zrak,
vedel sem in čutil, kje bil bi rad nocoj,
kje dočakal bi svilen tihi mrak.

A srce moje bílo je razdvojeno,
zaupati nisem več znal svojemu srcu,
včasih željo imel sem le v sebi eno,
sedaj predajal sem se bridkemu obupu.

Še zadnjič sem obrnil se proti mestu grešnem,
In že tekel sem naprej, da bi ubežal,
da bi le bila duša moja siva v miru večnem,
da bi le ne trepetal, kako mi bo vse veke žal.
------------------------------------------------------------------------------------------------------
Here you have a failed attempt to write a poem! Yay! Vem, da nisem noben Prešeren in že par let se nisem spravila napisat kakšno pesem, zato po resnici povedano nimam pojma. Ampak, po zaslugu moje odlične profesorice za slovenščino, sem se odločila, da je vredno poskusiti. Kakorkoli, pesem je izpadla sila romantična, čeprav sem navdih jemala iz nove romantike (ampak moja pesem nima njenih elementov). However, don’t judge me! I’m not a poet!
24. september 2016
u215639
u215639
to je tako dobro da erkgnrjlnfvlkmdafxkyld,xcmkeajnfdkmxcčl,vknjtrsodkpfčxlmkrwipfxcčlmvokrfvkngijokf,clmknfijksxmdnfjklsdvmj okej bom še tipkovnico uničla ampak to je poezija, resno mislim to je takooo dobro in perfektno in wooow Next Next Next Next Next
24. september 2016
Next
24. september 2016
Next
24. september 2016
Next Sploh ni slabo. Zelo dobro je, pravzaprev odlično. Upam, da boš napisala še kakšno tako pesem, ker jih na Igrah v zgodbicah res primankuje in jaz jih izredno pogrešam. Jaz sem v svojo zgodbo tudi dodala eno zelo mračno pesem. Hehehe, nekako se je obneslo. In tale dva zadnja stavka oz. povedi nista oglaševanje, da si ne bo kdo mislil.
25. september 2016
u216558
u216558
Next
25. september 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani