u200267
u200267
LUKA
Obrnil sem se in zavese so zaprle pogled v Tiino sobo. Obstal sem na trati pod njenim oknom in za kratek trenutek zaprl oci. Pa saj Tia ni bila tako napacna. Bila je prav lepa, a dvomil sem, da se je tega zavedala in ce se je, ni pokazala. Njeni temno rjavi lasje speti v kito so imeli prav poseben sijaj in cutil sem zeljo, da bi jo videl s spuscenimi lasmi. A dekle je bilo delavno, gotovo je imela v navadi imete spete lase, da jo niso ovirali. Tudi njenih temno rjavih oci ni nikoli poudarjala maskara, eyeliner ali kaksna druga vrsta mejkapa. Bila je preprosta in to jo je v danasnji druzbi naredilo nekaj posebnega.
Prav tako je imela svojo voljo in ceprav me je znala razkuriti, to sploh ni bila tista prava jeza.
Prekleto, mi res postaja vsec?!
To misel sem porinil na stran in se odlocil, da se počasi odpravim spat. Upal sem, da se Erik ne bo vec vrnil, vsaj ne danes.

Spremenil sem se v volka ter stekel v neko uličico, stran od uličnih svetilk. Namenjen sem bil domov, čeprav bi najraje spal nekje v gozdu, v svoji volčji obliki, v kateri sem se nemalokrat počutil bolje. Poleg tega je bilo doma ozračje ves čas neverjetno napeto. Odkar med nami ni bilo več Leje, moje sestre, smo se ves čas prepirali ali pa se držali vsak zase. Vsak se je krivil na nek način in jezo tako ali drugače kazal, njene smrti nismo znali sprejeti. Zato sem bil še bolj odločen, da njeno smrt maščujem. Upal sem, da bo potem bolje, ko bo Erik mrtev. Upal sem, čeprav sem globoko v sebi dvomil. Vendar mi ni preostalo veliko, oklepal sem se tistega upanja, bilo je edino kar sem še imel. Upanje ter želja po maščevanju.

A vmes je prišla Tia. Moral sem jo zaščititi pred Erikom in razumel sem, da je njeno življenje pomembnejše od mojega. Da, tudi na samomor sem že pomislil. Odkar Leje ni bilo več, sem igubil voljo do življenja. A prisegel sem si, da ubijem tistega šakala, nato pa bom videl. Če bo bolje, ostanem, drugače pa …

Misli sem prekinil, ko sem dosegel domačo hišo in odklenil sem vrata ter vstopil brez, da bi prižgal luč, čeprav je bilo temno in nisem videl ničesar. Ko se mi je uspelo preobuti, se mi je vid privadil do te mere, da sem razločil stopnice pod menoj. Šel sem naravnost v svojo sobo in se zgrudil v posteljo. Še tisto minuto sem zaspal.
--------------------------------------------------------------------------------------------
I'm running out of ideas... I will need A LOT of support from you guys, to write another Next soon...
28. avgust 2016
u215639
u215639
Next nujno če rabiš idejo povej!
28. avgust 2016
u214431
u214431
Next
28. avgust 2016
Next. Ok, mogoče se bo pa iz tega še kaj razvilo.
Kot vedno, odlično pišeš in. če rabiš kakšne ideje ti samo povej, pa ti jih pošljem na zs.
28. avgust 2016
u210820
u210820
Next
28. avgust 2016
u209910
u209910
Next ... Dvomim, da ti zmankuje idej, samo izsiljuješ nas
28. avgust 2016
Next
28. avgust 2016
Next
28. avgust 2016
Next
28. avgust 2016
Next
29. avgust 2016
u215787
u215787
Next ^^
29. avgust 2016
Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,Next,
29. avgust 2016
u200267
u200267
TIA
Rjave oči so strmele vame, v njih se je iskrila svetloba in spreletel me je srh. Gobec je bil na pol razprt, ostri čekani so gledani izven rožnatih dlesni in zdelo se je, da se reži. Kar naenkrat so njegova ušesa zarezala nazaj in se sploščila ob lobanjo, zadnje noge pa so šakala pognale v zrak, naravnost proti meni z iztegnjenimi tacami in svetlečimi zobmi.
Želela sem stopiti korak nazaj, a za menoj je bila stena, tako kot tudi levo in desno. Sivi beton se je dvigal celo za šakalom. Bila sem ujeta.

Sanje je prekinila budilka in odprla sem oči. Ugasnila sem budilko in za trenutek pustila, da moji možgani dojamejo, da so bile le sanje. A kljub temu, tisti šakal je bil navsezadnje resničen in kdo ve kdaj bi me napadel. Prav tako nisem želela, da mi Luka povsod sledi, kakor telesni stražar neke pomembne osebe. Takrat me je zadelo spoznanje, da sem si želela znati braniti. Hotela sem biti dovolj samostojna in spretna, da bi se sama ubranila tega šakala. Poznala sem osnove samoobrambe iz šole, pa vendar sem vedela, da to ni dovolj.

Moje misli so še vedno brzele sem ter tja in skušala sem najti rešitev, medtem, ko sem se odvlekla v kopalnico. Prišla nisem do nobenega pametnega zaključka, zato sem sklenila, da o tem govorim z Luko. Takrat sem se spomnila na včerajšnji večer. Pogovor, kateremu je sledil nepričakovan poljub. V trebuhu me je zbodel neprijeten občutek in celo pot do avtobusne postaje sem oprezala za Luko in pa morebitnimi volčjimi ali šakaljimi očmi, ki kukajo iz gozda.

Šele na avtobusu sem se počutila nekoliko bolj varno in nekoliko sem se umirila. Ugotovila sem, da se mi bliža test iz biologije, zato sem sklenila preleteti učbenik. Kaj kmalu sem obupala, ko mi je postalo slabo. To se je pogosto dogajalo, če sem med vožnjo brala, mi je postalo slabo. Na svoji postaji sem izstopila iz avtobusa in se skoraj zaletela v nikogar drugega kot Luko.

“Kaj za vraga ti počneš tukaj?” sem vprašala, moj glas je bil nekoliko bolj osoren kot sem sprva nameravala. Luka je nepresenečen nad mojo reakcijo odvrnil: “ V šolo grem, seveda.”
Šola. Ja seveda. Logično, kaj sem pa mislila. “Kam sploh hodiš?” sem ga vprašala, ko sem ga zaobkrožila in se umaknila gruči na pločniku. “Prepisal sem se na tvojo šolo.”
Obstala sem in ga počasi pogledala. Njegove svetle lase je mršil veter, njegov obraz pa je razsvetlil nasmeh. “Hecam se. Daj no, bi bilo tako slabo, če bi bila sošolca?”
Zasmejala sem se ob njegovi zaigrani ogorčenosti in rekla: “Koliko si sploh star?”
“Toliko kot ti.”
“Kako veš?”
“Zaupni podatki.”
Namenila sem mu sumljiv pogled, potem pa odkorakala naprej, proti moji šoli. In Luka je sledil.
Bila sem zmedena. Nisem vedela, kako naj reagiram nanj, na vse kar reče ali naredi. Zato sem se odločila, da bom preprosto tiho. Da, to bo najbolje.

Kar naenkrat se mi je približal in mi v roke potisnil vizitko. “Sporoči, če bo karkoli narobe,” je rekel, nato pa zavil v stransko ulico. Nekaj časa sem strmela v postavo, ki je nosila črno usnjeno jakno nad katero so štrleli svetli lasje in raztrgane kavbojke ter sive superge. Potem sem pogledala vizitko v roki in na njen videla njegovo telefonsko številko. Hitro sem jo potisnila v žep, da slučajno ne bi kdo videl. “Pa kaj če bi kdo videl, saj nisva par,” sem si mislila in niti sama sebe nisem uspela prepričati.
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Hvala za vse nexte ^^
31. avgust 2016
u210820
u210820
nnnneeeeeeeexxxxxxtt pa ni blema
31. avgust 2016
Next np
31. avgust 2016
Next !
31. avgust 2016
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeextttttttttttt, top je!
31. avgust 2016
Next
31. avgust 2016
u209910
u209910
Next
31. avgust 2016
u215787
u215787
Next c;
31. avgust 2016
u200267
u200267
LUKA
Celo uro matematike sem pogledoval proti zaslonu svojega telefona, ki je bil nameščen v moji puščici tako, da ga profesorica ni mogla videti.
Niti enkrat se zaslon ni prižgal z novim sporočilom ali klicem. Nisem vedel kaj točno se je Tii podilo po glavi, jo je strah napisati sporočilo, preprosto noče iz gole trme ali pa se boji profesorja.
Med odmorom sem se usedel na klop pred naslednjo učilnico. Obkrožili so me sošolci, ki so se pogovarjali o neki nezanimivi temi. Sam sem v roke vzel mobilni telefon in igral igrice, da bi čas hitreje minil. Nisem bil ravno družaben človek. Niti nisem čutil potrebe, da bi bil. Potrebe, da bi tem ljudem skušal popraviti napačno mnenje, ki si so ga povsem gotovo ustvarili o meni.

Ravno, ko mi je šlo dobro, ko sem že skoraj podrl rekord, se je zgoraj pokazal znakec, ki je pomenil novo sporočilo. Komaj sem uspel pritisniti na pavzo, da sem lahko pogledal kdo je. Neznana številka. Gotovo mora biti ona, sem si mislil.

‘Kako visoko je tvoje znanje samoobrambe?’ se je glasilo sporočilo. Čeprav mi to vprašanje ni potrdilo, da je zares ona, sem tvegal in odpisal: ‘Zelo. Človeka lahko onesposobim s kemičnim svinčnikom.’

Zazvonil je zvonec in odšel sem v razred. Spet sem celo uro čakal samo na njen odgovor, ki pa ga kar ni bilo. To dejstvo me je na nek način jezilo, po drugi strani sem se pa miril: Mogoče preprosto ne more odpisati, morda pišejo test…

Svoj pametni telefon sem dal na vibriranje in ga zdrsnil v žep mojih kavbojk. Odpravil sem se po stopnicah navzdol, da bi se postavil v vrsto za malico, ki pa je bila že kar dolga. Zavzdihnil sem, ko mi je telefon zavibriral. Počasi sem segel v žep in pogledal sporočilo. ‘Po pouku me boš naučil. Dobiva se tam kot zjutraj.’ Zdaj sem bil že prepričan, da je ona. Prekleto, bila je res ukazovalna ženska. ‘Da, šef,’ sem ji odpisal nato pa spet začel igrati mobilno igrico.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Če se vam že ne, da brat, pol mi ne napisat enga nexta in pol nikol več nobenga, to je hinavsko :<
Pol mislm, da izgubljam bralce, v resnic pa so sploh nikol bral niso -.-
Poleg tega izgubljam navdih, torej pišem brez njega in to se pozna pri kvaliteti besedila D:
04. september 2016
Next. Seveda, da smo brali. Odlično pišeš in jaz komaj čakam Next.
04. september 2016
Next
04. september 2016
u209910
u209910
Next
04. september 2016
Next
04. september 2016
Next In itak da beremo, mislim kdo ne bi hotu brat tvojih zgodb
05. september 2016
u200267
u200267
TIA
Priganjala sem svoje noge, da dajo več od sebe, da pospešijo korak, vendar me je upošasnjevala težka torba na hrbtu. Obžalovala sem, da sem vzela učbenika za angleščino in nemščino, četudi sta profesorici tako zahtevali. Večino časa sem se zanašala na tistega, ki je sedel poleg mene, da je prinesel učbenik za oba. Če bi bilo več klopi v razredu, bi najbrž sedela sama, saj nisem imela kakšnih posebnih prijateljev ali prijateljic. Nekako sem se razumela z nekaterimi, ostale pa sem prezirala. Nikoli sem nisem trudila poglobiti naših odnosov in ker zanimanja ni pokazal nihče drug, je pri tem ostalo. Lahko bi se reklo, da sem bila samotar. Moj najboljši prijatelj je bil pravzaprav stric, Alexei. Bilo mi je vseeno, če se je komu to zdelo čudno. Alexei je bil čudovita oseba, odprtih misli in nikoli me ni spravljal v neprijeten položaj. Pri njem me ni bilo nikoli strah, da bi me obsojal, če bi mu povedala kako težavo, vedela sem, da bo vedno našel prave besede.

Pogled sem s tal preusmerila naprej in videla, da se bližam postaji. Tam še ni bilo ne duha ne sluha o Luki. Če je imel ta mulec namen pobegniti, sem si prisegla, da ga bom našla in lastnoročno zadavila, še pred tem pa poskrbela, da v bližini ni kemičnih svinčnikov. Kmalu sem dosegla majhno temno streho pod katero je bila klop. Okrog nje se je gnetla že gruča ostalih ljudi, ki so čakali avtobuse. Odšla sem nekoliko stran, saj nisem marala, da ljudje strmijo vame, oziroma splih nisem marala ljudi. Pogledovala sem okrog sebe, če bi morda kje uzrla, svetlolasega fanta.

Po petnajstih minutah čakanja sem postala že res razkačena. Hkrati pa me je zaskrbelo. Kaj pa če se mu je kaj zgodilo? Kaj če ga je napadel Erik? Te misli sem odgnala stran, saj si nisem hotela priznati, da me za Luko, dejansko skrbi. Tedaj so me za ramena zagrabile močne roke in obrnila sem glavo ter s kotičkom očesa videla, da je on. Luka je imel na izrazu zarisan nekakšen zadovoljen nasmešek, ki je pravil: ‘Imam te!’ Hotela sem se izviti iz njegovega prijema, a kmalu dojela, da je močnejši, kot se mi je zdelo. Ob tem je v meni zavrelo tiho nejevolje in še enkrat sem se skušala osvoboditi. “Ne bo šlo tako zlahka,” je rekel za mojim hrbtom in videla sem, da so ljudje začeli strmeti v naju. Razumela sem kakšen vtis sva dajala in mirno sem obstala, v upanju, da je Luka dovolj pameten, da me izpusti. In res me je, medtem pa dejal: “Pridi, greva nekam na samo, kot kaže potrebuješ veliko vaje.”

Ob tem sem jezno prhnila. Ne potrebuješ mi govoriti, da nimam pojma o samoobrambi. Kako naj bi jo imela prekleto? Kaj ni očitno, da neko dekle nima možnosti proti mišičastem fantu?
Luka je hodil pred menoj, jaz pa sem mu sledila in v mislih tiho klela, čez njegove dolge noge. Komaj sem ga dohajala in ugotavljala, kako postajam zadihana. Tudi kondicije nisem imela čisto nič in športna vzgoja je bil eden res strašnih predmetov, kjer sem se počutila skrajno neubogljeno.

Naposled se je Luka obrnil in se zastrmel vame. Očitno je zlahka prebral moje razpoloženje in nasmehnil se je. “Nehaj se mrščiti, nisem tukaj, da bi se ti posmehoval, temveč, da bi ti pomagal.” Sumljuvo sem ga premerila, a on se je še vedno nedolžno smehljal.
“Če ti tako praviš,” sem odvrnila, a ohranila ton nezaupanja v mojem glasu.

Kaj bi mama rekla, če bi vedela, kje sem ravnokar?

Ta misel me je za trenutek vrgla iz tira. Seveda bi mi prepovedala vse kar se da. Seveda, bi naredila lekcijo o fantih in ljubezenskih zvezah. A z Luko nisva imela nič. Tisti poljub je bil … nič. Popolnoma nič. Tako ali tako nisem psihično pripravljena na kako resno zvezo. Tako ali tako ne verjamem v ljubezen. To je stvar romanov.

“Videti si zamišljena,” je pripomnil Luka, ki je sedaj prilagodil korak in hodil poleg mene. “In?” sem vprašala razdraženo. “Ah nič, samo vedi, znam brati misli.” Zastrmela sem se vanj. Njegove črne oči so se tokrat svetile nekoliko izzivalno. “Da ne bi slučajno,” sem rekla s predirnim in sila strupenim glasom, moj pogled pa bi ga lahko na mestu upepelil, če bi imela supermoči.
“Spoštujem človekovo zasebnost, ki mu jih nudi zavetje lastnih misli. Kakorkoli, tukaj sva,” je rekel Luka in razprl roke, kot bi se hotel pobahati z veličastno palačo za njim. V resnici, sva bila v neki zakotni ulici, po stenah stavb so bili raznovrstni grafiti, nekaj smetnjakov je ležalo po tleh z vsebino razstreseno po mastnih in umazanih tleh.
Sicer nisem pričakovala nikakršnega luksuza, a to je bilo res odvratno. Vendar se nisem mogla pritoževati, tukaj naju res ne bo nihče našel. Razen če se kdo odloči preprodajati droge.
------------------------------------------------------------------------------------------------
...
10. september 2016
Neeeeext. Odlično je!
10. september 2016
Next plis ful dobr pišeš
10. september 2016
Next
10. september 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani