next
02. oktober 2015
u200267
u200267
TIA

Iz torbe sem izbrskala ključ in odklenila vrata. Vstopila sem v garažo in sezula superge, katere sem ves čas nosila in so praktično razpadale. Obula sem copate, ki so imeli znotraj topel puh. Potem sem šla po stopnicah v drugo nadstropje, kjer je bila moja soba. Tam sem odložila torbo in si zapisala, katere stvari moram opraviti ta dan. Bil je ponedeljek in ob ponedeljkih sem morala pospraviti kuhinjo. Zavzdihnila sem, ko sem ugotovila, da me čaka še cel kup domače naloge iz matematike. Matematike res nisem ravno ljubila, vendar mi je šla dokaj dobro. Ko sem pogledala, če je kaj novega na facebooku, sem odšla v prvo nadstropje, kjer me je čakalo kosilo, ki ga je skuhala mama, oče pa je že sedel za mizo. “Danes, si prišla malo kasneje, ne?” je rekla mama, ko sem ju oba pozdravila. Pokimala sem in rekla: “Avtobus je zamujal … bila je gneča.” Usedla sem se in si postregla. Danes je bil na jedilniku piščanec z rižem in omako, zraven pa zelena solata. Po nekaj trenutkih tišine sem povedala, da nameravam popoldne v laboratorij. Videla sem kako se je mamin obraz napel. “Moraš res vsak dan tja? Raje počni kaj za šolo,” je rekla. Z vilico sem žoknila v solato in si jo prenesla nekaj na krožnik. “Za šolo naredim več kot dovolj, odličnjakinja sem. Ne razumem, kaj te tako moti. To je moj hobi, edina stvar, ki me res zanima,” sem se branila. Mama je vzdihnila, vsekakor si ni želela tega pogovora. Oče pa je bil še vedno modro tiho in je vse prepuščal mami. “Ni problem v tebi, Tia.” Pogledala sem jo in vilica je obmirovala v moji roki. “Kaj pa je potem?” Njen pogled se je omehčal, kot, da me ne želi prizadeti. “Alexeiju ne zaupam preveč. Z očetom sva se pogovarjala … o njem ne veva veliko. Kdo ve zakaj je prišel iz Rusije sem?” Bila sem šokirana. Nista mu zaupala? V meni je začelo vreti, čeprav sem imela bes še vedno pod kontrolo. “Alexei je dober človek. Sem je prišel, ker je iskal svojo sestro,” sem začela. Mislila sem povedati še nekaj več vendar sem iskala besede, poleg tega, pa bi moje morebitno nadaljevanje tako ali tako prekinila mama: “Njegovo sestro pogrešajo že 8 let. Se ti ne zdi to malo sumljivo? Nihče ne ve kakšen človek je v resnici in kaj se je dogajalo v Rusiji. Tia, samo skrbi naju zate. Prosim, pazi nase.” Nisem ji mogla zameriti. Bila sta le skrbna starša. Kljub temu sem bila odločena, da bom v laboratoriju še vseeno preživela večino prostega časa.

Ostali del kosila smo več ali manj molčali, oče je le pripomnil nekaj o spreminjanju televizijskih programov. Televizije pa tako ali tako nisem uspela gledati, ni mi bila več pomembna. Zvlekla sem se v svojo sobo in se lotila naloge. Ko sem končala vse, kar je bilo za šolo, sem odšla pospravljat kuhinjo. Vzela sem mp3 predvajalnik in si mrmrala melodijo glasbe, ki sem jo poslušala med drgnjenjem kuhinjskih ploščic. Ko sem končala sem poslala SMS sporočilo Alexeiju, da prihajam. Pograbila sem svojo haljo, ter mapo, v kateri sem imela vse potrebno, ter pisalo. Na hodniku sem zaklicala, da odhajam in rahlo me je zaskrbelo, da mi mama ne bo pustila, čeprav se to še ni zgodilo. Nato pa se je iz pisarne zaslišal zamolkel: “V redu.”

Alexeiju nisem omenjala pogovora pri kosilu. Res sem mu zaupala in z njim sem preživela že par let v laboratoriju in vedno je bil veder in karizmatičen. “Kako kaže s šakali?” sem ga vprašala, ko sem s pogledom premerila prižgan mikroskop na mizi. “Zelo dobro, pravzaprav. Ravnokar primerjam DNK-je. Mislim, da sem odkril žival, ki jo iščeva. Jutri se dobim s prijateljem, ki proučuje šakale in poskušala ga bova najti. Lahko prideš zraven, imaš čas ob treh?” Razmišljala sem. Jutri je torek. Ob treh ravno pridem domov. Ampak potem sledi še šolsko delo in sesanje po hiši. “Žal ne. Ampak obljubi, da mi boš sporočil, če bosta kaj odkrila,” sem mu odgovorila in nasmehnil se je: “Sem ti že kdaj kaj prikrival?” Ob tem sem se spomnila na kosilo. Bilo je res, da o njegovi preteklosti nisem vedela nič. Kaj je počel v Rusiji mi je bilo neznano. Na misel mi je prišlo, da se samo dela, da je znanstvenik, v resnici pa je poklicni morilec. Te neumne misli sem se takoj otresla. Zmajala sem z glavo. “Upam, da ne,” sem odvrnila, a Alexei se je že posvetil delu. Opazovala sem njegove kratke lasje, ki so bili res intenzivne oranžno rdeče barve. Prav take barve je bila tudi njegova skrbno oblikovana brada.

Splaknila sem še zadnje objektno stekelce in ga skrbno obrisala, ter ga pospravila. Ura je bila že osem. “Odhajaš?” je vprašal Alexei in me pogledal. Pokimala sem. “Pazi nase,” je rekel in me objel. Res sem ga imela rada in v primerjavi z mojimi starši je imel popolnoma drugačno mišlenje. Bil je zelo odprt, vsak stvari je dal priložnost, da se dokaže, rad je imel izzive in rad je tvegal, saj je vedno govoril, da brez tveganja ničesar ne dosežeš. Prav zaradi teh stvari sem bila rada z njim, njemu sem bila bolj podobna kot svojim staršem. Verjela sem, da mi bo vedno dal dober nasvet, ko ga bom potrebovala. Zaupala sem mu več kot komurkoli drugemu.

Stopila sem ven in vdihnila mrzel svež zrak in za trenutek zaprla oči. Zagledala sem se v zvezde in že sem videla ozvezdje Orion. Najlepše zimsko ozvezdje. Vedno me je spremljalo v zimskih nočeh na poti domov. Rada sem imela zvezde. Poleti sem jih pogosto opazovala in iskala utrinke. Nisem vedela veliko o njih, zato sem razmišljala, da bi se prijavila na kakšen astronomski tabor. Pogled sem nato usmerila v tla, na pločnik in začela hoditi proti domu.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------
Next? ^^
03. oktober 2015
u198831
u198831
Neeeeeext ful dobr
03. oktober 2015
u199774
u199774
next !!!!!!!!!!
03. oktober 2015
next suprca
03. oktober 2015
next+nova bralka
04. oktober 2015
Zakon...ful dober....neeeeext *_*
02. november 2015
u198831
u198831
Neeeeeeeeeeeext
02. november 2015
Neexttt p nb
05. februar 2016
u200267
u200267
LUKA
Premagoval sem utrujenost, ko sem ji tiho sledil, medtem pa pazil na varnostno razdaljo in neopaznost. Bil sem v svoji volčji obliki, ki mi je omogočala boljše čute in pa večjo previdnost. Vsako taco sem premišljeno postavil na željeno točko in samo najbolj pozorne živali bi lahko zaznale mojo prisotnost, zato me ni bilo strah, da bi me Tia odkrila. Čeprav sem sledil njej, sem večjo pozornost posvečal okolici, čeprav nerad, sem pazil nanjo, kakor angel varuh, kajti ta naloga mi je bila dodeljena. Spomnil sem se včerajšnjega dneva in za nekaj trenutkov preselil v preteklost, kajti dobro sem se spominjal vsega, kar se je zgodilo.

Po tem ko me je zapustila Maja, sem le obsedel v žgačkajoči travi in jo čakal. Nemo sem strmel v sivo nebo in se predajal melanholiji, ki sem jo nosil v sebi. Takrat sem se je spomnil. Njenih črnih oči, ki so bile takšne kakor moje, njenih svetlih, dolgih in ravnih las ter nasmeha, ki se ga nikoli ni bala pokazati smehu. Takrat bi me moralo zaboleto srce, a čutil sem le neko oddaljeno bolečino. Tako mi je bilo bolje. Raje nisem čutil ničesar, kot pa samo bolečino. Skrival sem se v zavetju svoje otopelosti in se počasi pripravljal, da bo enkrat njen zid prebit in da bodo vsa ta zadržana čustva izbruhnila v vsej svoji mogočnosti. Že dolgo sem razmišljal kaj bom storil po tem. Maščevanje je bilo edino kar mi je padlo na pamet. Edino pravično. Čeprav sem vedel, da je to le dvorezen meč.
Ne da bi se zavedal, sem stisnil pesti in napel čeljust. Potem pa je pred menoj pristala Maja. Še preden je dosegla tla, se je že spremenila v dekle in nato urno po turško sedla na tla. “Prihaja,” je povedala in se nasmehnila, a njen nasmeh je hitro zbledel, saj ga ji jaz nisem vrnil. Zavedal sem se, da sem nekoliko neprijazen in sebičen, vendar mi je bilo na koncu vseeno. Kdo ve koliko dolgo bom še tukaj? Ko se naslednjič srečam z njim, bo eden od naju gotovo umrl.

Obrnil sem se za zvoki tihega stopicanja po pomečkani travi. Za menoj je stal mogočen jelen, katerega rogovje se je mogočno dvigalo iznad njegove glave. Naslednji trenutek jelena že ni bilo več, na njegovem mestu je stal moški, katerega črne lase je že začela napadati sivina in v njegovih olivnih očeh so sijale mnoge izkušnje in modrosti.
“Jaka, dobili so Erikov DNK. Videli so, da ni normalen. Odkrili nas bodo,” sem takoj začel in Jaka je stopil do mene ter položil svojo roko na mojo ramo.
“Pomiri se. Tudi sami bodo oklevali preden bodo stvar javno predstavili, kot novo odkritje. Imamo še čas. Večji problem je Erik. Čeprav želi v končni fazi javnosti predstaviti Povezane, želi imeti to pod nadzorom in mu tole gotovo ne bo všeč. Kdorkoli znanstveniki že so, moramo jih ščititi, sami ne vedo v kaj se spuščajo. Poleg tega jim moramo učinkovito preprečiti delovanje. Povej, koliko jih je?” je na koncu vprašal Jaka, ki me je gledal s pomirjajočimi očmi. Zavzdihnil sem. Saj je imel prav. “Ne vem natančno. Moj oče in njegov prijatelj sta nekako glavna pri tem. Po tem je tu še nekaj strokovnjakov in neka dijakinja,” sem povedal in strmel v tla. Nisem prenesel njegovega pogleda. Bil je tako samozavesten in odločen, sploh ga ni nič skrbelo!
“Dijakinja?” je vprašal začudeno. Pokimal sem: “Tretji letnik ali nekaj podobnega. Sodeluje z očetovim prijateljem.” Jaka je bil kar naenkrat videti nekoliko zamišljen, potem pa se je njegov obraz razjasnil in rekel: “V redu! Ti boš poskrbel za svojega očeta in to dekle, ostale pa bom razdelil med svoje pajdaše. In Maja, ti lahko paziš na laboratorij, katerega sta nedavno tako lepo razdejala.” Tokrat je pogledal oba, mene in Majo, nekoliko obtožujoče. Seveda sva se zavedala, da laboratorij ni ravno prikladen kraj za spopade, a takrat nisva imela veliko možnosti. “Erik je kriv. In po zaslugi vse tiste steklovine, si najbrž še vedno liže rane,” sem rekel, Jaka pa je samo zavil z očmi. “In znanstveniki imajo njegov DNK. Mogoče, če ne bi bil tako osredotočen nanj in žejen po maščevanju, bi lahko kdaj bolje ocenil situacijo in razmišljal vnaprej. Maščevanje te naredi ozkogledega, Luka.” S temi besedami se je Jaka spremenil nazaj v jelena in stekel nazaj globoko v gozd. Maja me je pogledala, videti je bila zaskrbljena. Te zadnje besede so uspele nekoliko prebiti moj zid otopelosti. Mogoče pa ima prav. Mogoče bi res moral pozabiti na Erika. Ampak po vsem tem kar je storil?
Nemogoče.

Ignoriral sem Majo in se spremenil v volka. Stekel sem nazaj v smer, iz katere sem prišel na gozdno jaso. “Kam greš?” je zadonel njen glas v moji glavi. Bila je res strašno zaskrbljena. “K laboratoriju,” sem rekel in nemudoma je odvrnila: “Zraven grem!”
Vedel sem, da bi moral biti Maji bolj hvaležen, da bi moral bolj ceniti najino prijateljstvo, a preprosto trenutno nisem bil sposoben za nič. To depresivno stanje mi je onemogočalo skoraj vsa čustva in po nekaj dnevih sem se tudi nehal truditi. Upal sem, da je Maja razumela. A vedeti gotvo nisem mogel. Ko bo zid otopelosti podrt bom popravil svoje napake za nazaj, v to sem bil prepričan. “Razen če ne bo prepozno.” Ta misel me je zbodla in zabolelo me je le za kakšno desetinko sekunde. Potem pa je bilo pozabljeno.

Osredotočil sem se na Tio, ki je stopala po pločniku in si začela tiho mrmrati melodijo neke pesmi, ki je nisem poznal. Za trenutek sem bil nepazljiv in stopil sem na nekaj, kar je počilo. Zmrznil sem na mestu, čeprav sem bil skrit v senci in kljub ulični svetilki je bilo pretemno, da bi me videla. Vendar pa se je ustavila in zazrl naravnost v mojo smer. Najine oči so se srečale. Nekoliko je pokrčila noge, videti je bilo kako se je njeno telo napelo, kot da je pripravljena na boj. Na beg, bolj verjetno. A v tistem trenutku se je v meni nekaj prebudilo. Ko sem strmel v njene temno rjave oči, je nastala še enka razpoka v zidu otopelosti.
--------------------------------------------------------------------------------------------
Se opravičujem za mojo neaktivnost ... sej boste še brali, ne?
07. julij 2016
Next
07. julij 2016
Next
07. julij 2016
u208800
u208800
Next
07. julij 2016
u214068
u214068
Next
Imaš zelo dober stil pisanja! ^-^
07. julij 2016
Next
07. julij 2016
u200267
u200267
TIA
Strmela sem v senco med dvema stavbama, že naslednji trenutek pa sem stresla glavo, ko sem ugotovila, kako trapasto izgledam. Po vsej verjetnosti je bil le kak potepuški maček, ki je lovil miš ali pa užival v večernem sprehodu. Obrnila sem se in nadaljevala pot, karseda normalno. Skušala sem ignorirati občutek, da me nekdo opazuje, prav tako se nisem zmenila, za adrenalin, ki mi je plal po žilah.

Vedela sem, da to ni normalno, ves čas sem si domišljala nemogoče stvari, glavo sem imela v oblakih, pogosto sem živela v fantaziji. Ampak sedaj smo odkrili nekega šakala, ki je hkrati človek. Je možno, da nismo sami? Je možno, da se nisem motila, ko sem to kot otrok to ves čas trdila? Preprosto nisem več vedela, kaj naj si mislim. Po eni strani sem si vedno želela, da bi bilo moje življenje nekaj posebnega, nore dogodivščine z vsemi mogočimi bitji iz pravljic in risank. Po drugi strani pa, to je bil še vedno resničen svet in srečni konci so bili redkost. Nisem se želela vmešati v nekaj, kar bi ogrozilo mene ali mojo družino.

Vse te misli sem porinila na stran, saj sem vedela, da preveč razmišljanja škodi zdravju. Prispela sem do doma in za seboj zaklenila vrata. Nekako sem se sedaj počutila varneje, čeprav sem vedela, da se da tudi vrata sneti s tečajev ali pa pretentati ključavnico. Preobula sem se v copate in zaklicala: “Doma sem!” Zaslišala sem mamin odgovor, a ga nisem razumela in sklepala sem, da je samo pozdrav. Odšla sem v svojo sobo. Staršem sem naše veliko odkritje le omenila in sta tako mislila, da ne gre za nič posebnega, niti ju ni zanimalo. Nekako mi je bilo to veliko bolj všeč, kot da bi vrtala vame in želela vedeti vse podrobnosti.

Odprla sem zvezek za matematiko in pogledala, kaj je bilo za nalogo. Praktično je bila matematika eden redkih predmetov, kjer smo dobivali domačo nalogo. Zavzdihnila sem, ko sem videla tono polinomov, ki jih je bilo potrebno rešiti. V roke sem vzela mobilni telefon in prijateljici natipkala sporočilo, da bom jutri v šoli od nje prepisala domačo nalogo, saj danes ni bilo časa. Zvezek sem skupaj z drugimi pospravila v šolsko torbo in odšla pod tuš.

Prepustila sem se vroči vodi, ki je oblila moje telo in ga ogrela. Za kratek trenutek sem zaprla oči, ko sem jih spet odprla sem se zastrmela v prste na mojih nogah. “Moje življenje se bo res spremenilo,” se mi je utrnila misel. Nisem imela tehtnega razloga ali dokaza za to, a preprosto čutila sem.
---------------------------------------------------------------------------------------------
Hvala za vse nexte in Pandora. hvala za komentar
08. julij 2016
Next wow
08. julij 2016
u210820
u210820
Next,nujno zakon
08. julij 2016
u214068
u214068
Next
Pri matematiki jaz vedno prepisujem domače naloge
08. julij 2016
u208800
u208800
Next
08. julij 2016
Next
12. julij 2016
Next
14. julij 2016
u209910
u209910
Next! ^^
14. julij 2016
Next odlično pišeš prosim nadaljuj
26. julij 2016
u200267
u200267
LUKA
Naslonil sem se na fasado njene hiše in se zastrmel navzgor, v nebo. Preko ustnic sem začutil topel, in dolg izdih, samo za trenutek sem si dovolil zapreti oči. Že naslednji trenutek sem jih panično odprl in se ozrl naokrog. Napel sem ušesa, a slišal nisem ničesar, razen bitja mojega srca.
“Nehaj sanjariti, osredotočen moraš biti,” sem si prigovarjal in vse bolj sem se zavedal kako utrujen sem. Zadnje dni sem komaj kaj spal, če sem že zlezel v posteljo, sem se v njej le vrtel, kot bi bila narejena iz kamna. Noge so me še komaj držale, takrat pa sem nekaj zaslišal in uspel premagati trenutno utrujenost. Gledal sem okoli sebe, vendar v človeški obliki nisem videl ničesar. Vedel sem, da bi se moral spremeniti, a kdo ve zakaj, se mi to takrat ni zdela pametna ideja. V moji glavi se je veliko odvijalo prek občutkov in ne misli, imel sem razvit šesti čut, kateremu sem dobro zaupal.

Spet sem napel svoje oči, da bi kaj razločil o temi in ko sem pogled že mislil vrniti nazaj k mojim nogam se mi je zadelo, da vidim premik. Otrpnil sem in strmel v temo.
Vame nazaj je zrl par šakaljih oči.
Vedel sem.

“Izgini, Erik,” sem zasikal šakalu, ki se je splazil iz sence. Pred menoj se je preobrazil v človeka. Bil je črnolas fant s sivimi očmi, nič kaj starejši od mene.
Preteklost je iz naju naredila smrtna sovražnika in le še čakala sva, kdaj bo prišel dan, ko bo eden izmed naju končno klonil.

Nasmehnil se je in rekel: “Luka! Ali se tako pozdravi starega prijatelja?” Njegov nasmeh je bil čudno zlovešč in zahrbten. Dvomil sem, da je ta golazen sploh premogla kaj iskrenosti.
“Kaj sploh hočeš? Pusti dekle pri miru,” sem rekel, z roko pa segel v žep, kjer sem imel pripravljen nož. V meni se je zbudilo upanje, ko sem opazil dolgo rano na Erikovem licu. Bil je še vedno poškodovan, kar mi je puščalo lepo prednost. Ko je črnolasec stopil korak bližje, sem iz žepa potegnil nož in ga sproščeno držal ob stegnu. Njegove sive oči so šinile k svetlečem se rezilu nato pa nazaj proti meni. Videti je bilo kakor, da je ocenjeval svoje možnosti. Naposled je spregovoril.
“Kar hočem, je nadzor. In če nadzorujem to dekle, potem imam vajeti v svojih rokah. Lahko jo ščitiš kolikor jo hočeš, a naslednjič bomo že trije. Če to ne bo dovolj, nas bo pet ali šest. Luka, premalo vas je. Nimate možnosti,” je rekel Erik, njegove oči so bile tokrat neverjetno mirne.
Nisem mu hotel dovoliti tega. Nima pravice biti sproščen. Lahko bi ga ubil vsak trenutek. Pravzaprav, zakaj sploh še čakam? Po tem kar je on storil meni…

Nož sem s strašljivo natančnostjo zalučal v Erikov vrat. Ta se je zadnji trenutek izmaknil, pa še ni bil dovolj hiter. Rezilo ga je oplazilo po koži in na njegovem vratu se je zarisala rdeča črta. Kljub poškodbam, je bil še vedno hiter. Vame je strmel z ostrim pogledom in vedel sem kaj je mislil. Poznal sem ga. Ne bo se kar vdal, vsaj dokler ne poskusi. In imel sem prav. Spremenil se je v šakala, a njegov cilj nisem bil jaz, temveč okno za menoj, ki je bilo na pol priprto. Komaj mi ga je še uspelo brcniti, da se je zvalil stran. Zaslišal sem tih cvilež in že je bil spet na nogah, renčaje je zrl vame.

Takrat pa se je okno na stežaj odprlo in skoraj bi me zadelo v obraz. Izmaknil sem se in pri tem imel pogled prikovan na šakalu, saj bi lahko to priložnost izkoristil. Vendar je ta zrl v okno in kmalu sem zvedel zakaj. Bila je Tia. Z odprtimi usti je strmela v naju, jaz pa sem se pognal k šakalu. Erik je bil dovolj hiter, da je odskočil stran, nato pa je izginil nazaj v temo. Stisnil je rep med noge, sila tipično zanj.

A še vedno je bil tu drugi problem. Tia.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hvala za nexte ^^ Kako se vam kaj zdi tale zgodbica?
26. julij 2016
Next meni je super
26. julij 2016
u209910
u209910
Next! Ideja zgodbe je odlična. Zdaj, ko se je začelo dogajati, bo pa samo še boljše Komaj čakam, da vidim Tiino reakcijo. Željno pričakujem nadaljevanje ... čim prej.
P. S.hipanje se je že začelo. Zdaj mi lahko samo še Bog pomaga
28. julij 2016
Next
31. julij 2016
u208800
u208800
Next
11. avgust 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani