u196925
u196925
Upam da vam bo next ušeč, jutri zvečer vam napišem že novega
*******************************************************************************************
In kot bi strela iz jasnega udarila je nekdo za mano rekel » No ne prehitevajmo dogodkov, tako slabo pa spet ne izgledaš« malo je manjkalo, da nisem zakričala od strahu. Ozrla sem se okoli sebe in ugotovila, da sem v nekem zaprtem prostoru, zagrabila me je panika. » Ellenor nič ne skrbi, sem Patrik in nadomeščam tvojega zdravnika. Malo prej si padla v nezavest in samo prepričati se želim, če je vse uredu s tvojo glavo, saj se je v zadnjem dnevu to ponovilo že 2x in to ni čisto normalno. Prosim zaupaj mi in bodi čisto pri miru, kmalu bo končano.« Malce sem se pomirila ampak še vedno ne popolnoma. Čez nekaj minut je bilo res konec in počasi sem prišla iz ''tiste stvari''.





Ozrla sem se okoli, soba je bila mala in prazna. Pogledala sem naravnost kjer je bilo stekleno okno skozi katerega se je videla majhna sobica, ki je bila tudi prazna. Še preden sem si lahko do potankosti ogledala kje sem so se vrata sobe odprla in skozi njih je prišel mlad zdravnik, začudeno sem ga pogledala, kar je verjetno tudi opazil saj se je s svojimi modrimi očmi globoko zasidral v moje.





(Dr. Patrik)
Sam sebi se je nasmehnil in stopil do mene. » Pozdravljena Ellenor, sem Patrik Podlesnik in sem na izmeni namesto dr. Janeza.« dal mi je roko in se mi rahlo nasmehnil. » Takole, stvar je v tem, da ni normalno, da si že 2x padla v nezavest, zato sem želel iti malo bolj podrobno raziskat kaj stoji za tem.« Med govorjenjem je k meni pripeljal voziček, da bi me odpeljal do sobe, saj nisem mogla hoditi z zlomljeno nogo. » Tvoja sestra mi je povedala, da si se razburila, kar predvidevam, da je potem to privedlo do tega. Aja točno, še ena malenkost… saj te lahko tikam kajne?« prikimala sem in odgovorila. » Seveda, razen če izgledam že taako stara da bi me vikal?« sem postavila retorično vprašanje na katerega se je le rahlo nasmehnil. Prijel me je za roko, ki ni bila zlomljena, počasi sem se oprla na njega in zlezla s postelje direktno na voziček. » Glavo sem slikal, ker mislim da je lahko prišlo do kakšnih poškodb zaradi udarcev… sicer so ti jo že slikali ampak takrat niso bile vidne.« na to nisem nič odgovorila, bilo mi je vseeno za vse skupaj pa tudi če bi kar zdaj že umrla. V tišini sva se peljala z dvigalom do moje sobe, kjer je že bila vsa moja družina. » No super« sem si rekla šepetajoče in zavila z očmi kolikor se je dalo –kar je bilo čisto malo saj me je vse še vedno bolelo- » Ljubica si uredu?« je planil k meni oče z široko odprtimi rokami, da bi me objel, ko je zdravnik rekel, če se lahko malo umaknejo in odidejo iz sobe ter v njo vstopajo eden pa po eden ker če ne je prevelika gneča. » Takole« je rekel doktor še predno se je moja družina uspela. Postavil me je k postelji in mi ponudil svojo levo roko, da sem se lahko naslonila nanj in se prekucnila na posteljo. » Če boš potrebovala kar koli me pokliči. Sem ti vedno na voljo in predno grem danes domov te pridem še 1x pogledat.« Bil je resen. Njegove ustnice so bile ves čas v strogo ravni vrsti. Nasmehnil se je le ob kakšni sarkastični šali. Prikimala sem mu in odgovorila s kratkim in jedrnatim –hvala-. » Tvojim staršem bom rekel da lahko pride« je še rekel predno je stopil skozi vrata. Ker še nekaj minut ni bilo nikogar na spregled sem predvidevala, da jim je razlagal kaj se je danes zgodilo in te stvari… in kot bi me sreča danes res zapustila je prva k meni prišla mama, moja predraga, zlata mamica…. Videlo se je da ji je bilo malce neprijetno zaradi tistega zjutraj ampak nekako mi je bilo pa res listo vseeno za vse skupaj. H postelji si je prinesla stol, ki je bil na koncu sobe pri oknu in se usedla polek mene. Prijela me je za roko, hitro sem jo umaknila » Ljubica… ne veš kako žal mi je za vse skupaj!.... Priznam čisto vse kar si mi rekla sem si zaslužila in na nek način sem ti hvaležna da si mi vse to povedala, ker si želim to spremeniti… ti ne veš kako me boli ko te moram tako nemočno tukaj gledati, na noben način ti ne morem pomagati…« s prsti mi je šla skozi more razpršene lase » Počutim se krivo za vse kar se ti je zgodilo… ti ne veš kako si želim, da bi jaz bila lahko na tvojem mestu, ker si tega res ne zaslužiš. Ti si nekaj najlepšega kar se mi je lahko zgodilo v življenju in res sem najbolj ponosna mama na svetu! Prosim Ellenor, mi boš lahko kdaj oprostila?« Gledala sem jo z odprtimi usti in iz mene nisem morala stisniti niti ene samcate besede.
06. avgust 2015
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext, ful dobra zgodba <333
06. avgust 2015
next
07. avgust 2015
u191571
u191571
Neeeeeeeeext
07. avgust 2015
Next pliiiis
07. avgust 2015
u190499
u190499
next next next next next next next next next next next prosim lahko poterdis prijateljstvo next next next next next
07. avgust 2015
Neeeeeeeeeeext!!!! + nova bralka
07. avgust 2015
u196925
u196925
Še vedno me je držala za roko in mi jo rahlo stiskala z obema njenima dlanema, po njenih licih so se počasi spuščale solze. » Res se želim spremeniti, saj mi preveč pomeniš, da bi te izgubila!« po licu mi je pritekla prva solza, saj je bil ta pogovor med nama končno odkrit in zelo čustven, brez kakršnega koli kreganja. »Rada te imam in ne pozabi da v tem nisi sama! Skupaj bomo premagali to, zaupaj mi!« objela me je in mi dala poljub na levo lice, »Nikoli in nikdar ne pozabi tega!« je še dodala. Objela sem jo nazaj » Ne bom!« sem kratko odvrnila. Počutila sem se olajšano a hkrati še vedno brez volje do življenja, pa čeprav sem se končno pobotala z mamo. To kar mi je mama pravkar povedala mi je ogromno pomenilo in mogoče je imela res prav, ko je rekla da se moram boriti za življenje, da ne smem dopustiti da me to uniči! » Oprosti, kar sem ti prej povedala je bilo res preveč, ampak besede so kar bruhale iz mene, sploh jih nisem morala ustaviti!« sem se ji skesano opravičevala! » Ellenor, ti si moja hči in ni na svetu stvari, ki ti je nebi oprostila! Sploh pa ne če sem si to res zaslužila, zato končajva s tem in se pretvarjava kot da se ni nič zgodilo!« » Ok« sem se bežno nasmehnila in si obrisala solze po licu. Počasi se je poslovila od mene in k meni sta prišla še oče in Alice, da sta se poslovila od mene saj sem potrebovala počitek, ker me je pogovor z mamo res izmučil, kar se je videlo tudi po tem da sem kmalu zaspala. Ko sem se zbudila je bila ura že 8 zvečer in k meni je prišla medicinska sestra z večerjo, ki je bila -čeprav sem bila zelo lačna- ogabna! » V sosednji sobi je televizija, če želite si lahko ogledate kaj, kajti verjamem da vam bo kmalu dolgčas ležati samo v postelji.« Prikimala sem ji, vendar sem raje ostala v postelji. Minila je ura in pol, bilo mi je grozno dolgčas in v sobo je prišel doktor. » Zdravo, kako si?« me je vprašal in počasi stopal do moje postelje. » Bilo je že tudi bolje« sem brezvoljno odgovorila in se zakopala v odejo. » Oprosti, res je bilo neumno vprašanje.« je dopolnil in zardel. Pogledal je mojo kartoteko in nekaj napisal v njo. » Takole, moje delo je za danes končano. Ti lahko še kako pomagam?« odkimala sem brezvoljno. Nevem zakaj se mi je razpoloženje tako spremenilo od prej ko sem bila vsaj kanček malo bolj vesela zaradi mame.? » No če je to vse se vidimo ponovno jutri popoldan, kajti zjutraj te pride pogledat dr. Janez« mi je rekel in odkorakal do vrat kjer je počakal in se obrnil proti meni » Ellenor, res bi ti rad pomagal! Prosim nikar se ne vdaj! Marsikaj je še pred tabo, mlada si še, poskusi najti motiv za življenje!« debelo sem ga pogledala. Ves čas je bil tako formalen z mano, zdaj pa mi kar naenkrat govori kaj naj naredim! Kdo pa misli da je? » Hja, lažje je reči kot narediti!« sem bevsknila in ga pogledala s široko odprtimi očmi. » Res je, ne bom rekel da vem kaj prestajaš ker ne, ampak lahko si samo zamislim kako hudo je tvoji družini, tvoji sestri, ki te ima zelo rada!« mislim pa kaj za vraga! Kot da me zanima kaj on misli! Naj me pusti že na miru! Kaj se vtika v moje življenje! Sem ga vprašala slučajno za nesvet? » Potem pa je že tako če vi tako pravite!« sem rekla in se obrnila na bok, no če bi temu lahko rekla bok, ker zaradi bolečine se nisem kaj dosti zmogla premikati. Doktor je še nekaj časa stal pri vratih, vzdihnil je kot da bi želel nekaj povedati ampak nič ni bilo. Počasi je zaprl vrata in končno se dobila svoj mir. Želela sem zaspati, zato sem zaprla oči, da bi zaspala nazaj a takoj ko sem jih zaprla sem pred sabo videla Domna in zaradi strahu sploh nisem več upala zatisnit očesa…
07. avgust 2015
naprej hahaha
07. avgust 2015
Neeeeeext
08. avgust 2015
Next nujno...!!!!
08. avgust 2015
neeeeeeeeeeeeeext
08. avgust 2015
next
08. avgust 2015
u196925
u196925
Danes popoldan nextam Hvala vsem za nexte #E <3
09. avgust 2015
u196925
u196925
Zamujaaaaam veeeem, se opravičujem... #E
*********************************************************************************************
Ponoči je bila bolnišnica zelo tiho, le tu in tam so se čuli koraki dežurnih medicinskih sester, ki so hodil po hodniku in dajale zdravila določenim pacientom. Bedela sem vse dokler se ni začelo daniti, to je bilo nekje do 5e ure zjutraj, potem pa sem le zaspala. Spala sem približno 5 ur. Vse dokler ni k meni prišla sestra in me zbudila » Dobro jutro, treba bo vstat!« mi je rekla in odgrnila zavese z oken. »Ker vem da je tukaj hrana obupna sem ti prinesla mojo specialno omleto, ki jo imaš najraje!« » Oprosti, ampak nisem lačna« sem odvrnila in se pokrila čez glavo » Ellenor prosim! Že včeraj mi je tvoj zdravnik, ki je by the way zelo cute, rekel da že včeraj nisi skoraj nič jedla! Zdaj nimaš izbire, ker bom ostala tukaj dokler ne poješ!« je odločno odvrnila in odprla skledo ter iz torbice vzela vilico.





» Alice res nisem lačna, prosim ne vztrajaj.« sem se brezvoljno branila a na koncu je vendarle zmagala Alice. » Dobro, no dobro pa bom, samo prosim ne vztrajaj da pojem vse to ker to pa ti že zdaj povem da ne bom…« sem še dodala predno mi je porinila vilico z omleto pred usta. » No to bomo pa še videli« se mi je hudomušno nasmehnila in porinila vilico v usta. Omleta je bila res odlična ampak sem se silila z njo samo da bi bilo v veselje Alice. Počasi in brezvoljno sem premleval omleto » Ellenor kaj je narobe? Ti lahko kako pomagam, neveš kako mi je težko te gledati tako brezvoljno, ko pa vem da si popolno nasprotje. Kje je tista živa, vesela Ellenor? Povej ji da jo pogrešam!« » Če jo najdeš ji povej da jo tudi jaz pogrešam!« sem jezno odvrnila in odrinila krožnik na katerem je bila omleta. » Oprosti, vem d sem tečna ampak se moraš boriti kot da e gre za življenje ali smrt. Vem da si jaz niti približno ne morem predstavljati skozi kaj vse greš ampak tukaj sem če karkoli potrebuješ! Dovolj sem že stara, da mi lahko zaupaš. Vem da sem bila vedno tvoja mlajša sestrica na katero si vedno pazila ampak mislim da je čas da še jaz kdaj poskrbim za tebe. Prosim ne imej me več za majhno punčko, ker to nisem! Zaupaj mi! Boš videla lažje se boš počutila!« stisnila me je za roko. Vem da je imela prav in da je ne bom morala vedno ščitit ampak samo tokrat še. » Alice, vedno sem ti zaupala in ti tudi vedno bom ampak potrebujem še malo časa prosim razumi me!« sem ji odvrnila in jo potegnila k sebi v objem. » Rada te imam in hvala ker si to kar si! To mi ogromno pomeni!« » Veš da zate vse« mi je odvrnila me poljubila na čelo in me objela nazaj.
Kmalu me je prišel obiskati tudi zdravnik in Alice je že odšla domov. » Pozdravljena Ellenor, kako je kaj danes? Še vedno čutiš velike bolečine ali je kaj bolje?« bil je dr. Janez » Dan, malce je bolje a še vedno zelo boli.« sem odvrnila. Kadar je bil on z menoj sem se počutila bolj varno, bolj sem se sprostila in zaupala sem mu. Nevem zakaj ampak tako je bilo. Ogledoval si je mojo kartoteko in kimal ves čas, na koncu pa je nagubal čelo » Vidim da si že spoznala Patrika, on bo od zdaj naprej skrbel nekoliko več zate, zaradi teg ker moram urediti nekaj osebnih stvari in bom bolj poredko tukaj.« » ahaa. Saj ne da imam kaj proti, samo malce je še mlad in mu ne zaupam tako kot vam! In tudi malce mi je neprijetno, če me razumete kaj hočem povedati!« prikimal je in stopil do mene ter se usedel na stol ki je bil ob moji postelji. » Poglej vem da je mlad saj je šele pripravnik, vendar je v zadnjem letu in je že zdaj eden izmed najboljših zdravnikov, zato mu lahko kar se tega tiče zelo zaupaš. Jaz mu zaupam in če ti zaupaš meni, potem boš tudi njemu saj jaz jamčim za njega!« mi je odločno odgovoril zato nisem niti poskušala ugovarjati ali kar koli. Dr. Janezu sem res zaupala. » Lahko ti tudi povem da vse kar ti bo delal, vse preiskave in podobno mi bo poročal in seveda bom jaz odobril DA ali NE, tako da boš še vedno pod mojim okriljem!« mi je še rekel ter me na rahlo potrepljal po rami. » zaupam vam!« sem rekla in se mu na rahlo nasmehnila. » Za danes sem končal in če še rabiš kaj lahko rečeš sesti, ki bo povedala meni ali pa Patriku.« »hvala vam, za vse!« sem še dodala in poslovila sva se. Ker mi je bilo dolg čas sem sestro prosila da mi pomaga v televizijsko vendar tam nisem počakala dolgo ker mi je vse bolelo od sedenja, zato mi je sestra pomagala nazaj in mi dala transfuzijo v kateri so bila protibolečinska sredstva. Med tem časom pa je v sobo prišel dr. Patrik »Dober daaan!« je vzkliknil ko se je prikazal pred vrati. » Slišal sem da si danes jedla in da si bila celo v televizijski sobi! Ne veš kako sem vesel! To so samo dobre novice!« je z nasmehom na obrazu povedal in vprašal sestro če je vse ok, ta je pokimala in odšel je. » Kako je prijazen!« se mi je nasmehnila sestra. » Hjaa, včasih celo malce preveč!« sem odvrnila » Že dolgo g nisem videla tako nasmejanega in veselega, oh ubogi fant…« se je pogovarjala sama s sabo » Hja si znam predstavljati zakaj…« sem potiho rekla sama sebi. Sestra je hitro pogledala okoli sebe in potegnila stol k postelji ter se usedla. » Poslušaj, kaj ti bom zdaj povedala mora ostati med nama, saj ti tega pravzaprav sploh nebi smela govoriti, ampak ker vidim da se je tudi on malce spremenil, mislim da ti lahko povem da ga boš še bolje razumela.« bila sem šokirana, le kaj mi bo povedala.? Da je ubogi razvajeni otrok??
09. avgust 2015
next
10. avgust 2015
u179348
u179348
Next
10. avgust 2015
next
10. avgust 2015
next
10. avgust 2015
Neeeeeeeeeeeeext
10. avgust 2015
neeext
10. avgust 2015
Neeeext. Ful fajn pises
10. avgust 2015
u196925
u196925
»Veš on je bil.. saj sploh ne vem kako ti naj povem..« Pisano sem jo gledala saj mi nič ni bilo jasno. » Včasih je bil čisto drugačen, bil je vedno nasmejan, tudi ko je prihajal z očetom v službo mu pomagat, ali ga samo spremljat, da bi se kaj naučil je bil prijazen, nasmejan, poln življenja… potem pa…« » Očetom?« sem bevsknila » Ja, z dr. Janezom« sevedaaa sem si rekla saj se oba se pišeta Podlesnik, kako si nisem že prej prišla gor! Zdaj je vse jasno! » Potem pa se je pred enim letom…« » Sestra, mislim da imate še kaj bolj pametnejšega za delat!« je odrezano rekel dr. Patrik in ji nakazal naj gre ven. Sestra je le pokimala in se hitro pobrala iz sobe. » Nebi vam bilo treba biti tako nesramni do nje!« sem mu jezno rekla in ga gledala z mojim obsojajočim pogledom. » Ja tudi ona nima kaj obrekovati o osebnih stvareh drugih ljudi!« mi na kratko a jedrnato odgovoril, da sem ostala brez besed. Le kaj se mu je zgodilo da je tako zagrnjen! Ga je pustila punca? Se je mogel preveč učit? Haha sigurno je kaj od tega.. sem premišljevala med tem časom ko je on še vedno jezno bulil v napravo ki mi je merila srčni utrip in tlak. Nazaj sem ga jezno gledala in za kratek čas čisto pozabila na težave ki jih imam sama. Kmalu je brez besed odkorakal iz sobe in poslal novo sestro da mi je menjala transfuzijo. In tako je bilo še 2 tedna. Nič več nisem videla prejšnje sestre, s Patrikom pa sva se pogovarjala tudi le najnujnejše. Končno je prišel dan ko so mi odstranili oba gipsa iz roke in noge in ostala mi je samo še 1 noč v tej bedni bolnišnici. Vsega sem že bila sita od osebja do postelje, vsega!! Zvečer je začuda k meni prišel dr. Patrik, kar se ni zgodilo že dva tedna, zato sem presenečeno zijala v njega ko sem ga zagledala pred vrati moje sobe. » Kako si kaj danes Ellenor« mi je rekel kar iz nenada, kot da bi se že prej odlično razumela in bila nevem kakšna kolega. » Dobro, končno grem domov!« sem skomignila z rameni in mu nejevoljno odgovorila. Bilo mi je neprijetno ob njegovi družbi. » Še vedno si jezna na mene?« mi je rekel in si potegnil stol k moji postelji ter se usedel. » Kolikor jaz vem ste vi kateri ste jezni na mene, ne jaz na vas.« sem rahlo jezno odgovorila. » Ellenor, nehaj me že vikati za božjo voljo! Saj tudi jaz nisem tako star!« se mi nasmehne in ne morem si nič, da se mu tudi jaz nebi nasmehnila nazaj, kajti uporabil je moj stavek! Vendar hitro sva oba postala resna. Spogledala sva se » Zakaj mi nisi povedal da je dr. Janez tvoj oče?« sem si vendarle upala vprašat. » Nevem, ni se mi zdelo pomembno.« mi odvrne. Prijel me je za roko in me pogledal v oči. » Poslušaj me Ellenor! Ne znam ti povedati kako sem ponosen na tebe, da si se tako pobrala po vsem tem kaj si pretrpela. Nisem si mislil, da si tako močna oseba kot zdaj kažeš da si!« bilo mi je malce nerodno zato sem odmaknila mojo roko z njegove in jo dala na moj trebuh. » Vem da je v tebi še vsa jeza in da tega nikoli ne boš pozabila, zato je najbolje da se z nekom pogovoriš, z nekom ki mu zaupaš. Vem da je zdaj tvoje zaupanje do ljudi precej slabo in te tudi zaradi tega ne obtožujem ali kar koli ampak, najdi si osebo in ji povej kaj čutiš! Boš videla da bo bolje!« prikimala sem, saj nisem vedela kaj naj rečem, Patrik pa je svoje ustnice postavil v ravno črto. » Če boš kdaj koli, kar koli potrebovala veš kje me najdeš! Vedi da sem ti vedno na voljo!« odmaknil je stol in mi prikimal ter pomežiknil z očmi ko se je odpravljal proti vratom. » Kaj se ti je zgodilo Patrik?..« sem na hitro bevsknila, saj me je zanimalo kaj ga je tako spremenilo. » To pa pustiva za drugič.« mi je odvrnil in me otožno pogledal. » Tudi jaz imam še nekaj težav z zaupanjem!« še doda in odpre vrata. » Kako misliš, da ti bom jaz zaupala, če pa ti ne zaupaš meni!« »Vzemi to kakor hočeš« se mi je skrivnostno nasmehnil in izginil skozi vrata.
12. avgust 2015
next
12. avgust 2015
Neext
12. avgust 2015
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
12. avgust 2015
neeeext
12. avgust 2015
neeeeeeeeeeext!!!!
12. avgust 2015
next
12. avgust 2015
neext
15. avgust 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani