Aloha!
Že nekaj časa za vas pripravljam novo zgodbo, ki je zame velik izziv. Bo malo drugačna od Rdeča vrtnice, predvsem zato ker ne bo fantazijska

NASLOV:Pastir duš
STOPNJA: Zdi se mi, da zgodbo lahko berejo vse starostne skupine. Lahko vsebuje kočljiv jezik in neprimerne prizore oz.kri.
ŽANR:Kriminalka
KRATEK OPIS:Vse izveste v zgodbi.
OPOMBE:
Vse pravice pridržane.
Vsakršno kopiranje, javna raba ali objava drugod je brez dovoljenja avtorice prepovedana. V primeru plagiatorstva bo knjiga odstranjena s te in z njo povezanih strani. Zgodba je produkt moje domišljije in predstavlja intelektualno lastnino.

Zgodbice ne bom oglaševala, ker to bolj ali manj pišem zase in za svoje veselje. Če bralci bodo jih bom vesela, če pa ne pa pač ne

Lep pozdrav-Lisa
02. marec 2020
Hei u Nov projekt, ha? Z veseljem bom spremljala.
03. marec 2020
Hvala

***
1. POGLAVJE
Bil je še en običajen delaven dan za Hunterja Wallessa. Kot vsako delovno jutro se je vstal okrog 5 zjutraj, si skuhal najmočnejšo turško kavo, se oblekel v običajno policijsko opravo in pojedel hitri zajterk. Običajno si je naredil popečen kruh nanj pa si je položil izjemno natančno narezan sir.
Že od kar pomni je bil takšen. Natančen namreč. Vsaka stvar je morala biti na točno določenem mestu, kajti če ni bilo tako je Hunterju lahko šlo na živce. In zelo hitro mi je šla kakšna stvar na živce. Čeprav ni bil zatežen in dokonca tečen. Samo hotel je, da so stvari na stalnem mestu.
Ko je opravil kratko potrebo se je obul v drage superge in se vsedel v Hondo. Oboževal je to znamko avtomobilov. Počasi je prišel do izvoza svoje ulice, med vožnjo pa je razmišljal kaj vse mora opraviti danes. Upal je, da je Robert opravil z tisto papirologijo, ki ga je čakala že od prejšnjega tedna. Neka družina je namreč prišla iz poletnih počitnic ter ugotovila, da je neznano kam izginil ves drag nakit in denar. Seveda tudi na televizijo in radijo ne smemo pozabiti. Po dveh dnevih so neprevidnega lopova prijeli v nekem gostišču, kjer se je hvalil z preteklim dejanjem. Njegovo osebno izkaznico, ter druge osebne predmete pa so dali njemu. Vodja policije John Williams je imel veliko dela, z Hunterjem pa sta bila tudi dobra prijatelja. Delo je tako naložil Hunterju, čeprav sploh ni delal na tej policijski enoti. Ni jim zameril, tako ali tako bo imel vse opravljeno v enem dnevu. Časa preden gre lopov na sodišče pa je še dva tedna. Odločil se je, da z Robertom vse naredita danes.
Njegov najbližji prijatelj in edini sodelavec Robert Davis je bil postaven možak z kratkimi brki, star enaintrideset let in brez otrok. To pomankljivost je z lahkoto nadomestila njegova žena Ana Davis. Hunter je pomislil na majhno, pegasto rdečelasko z nežnimi obraznimi potezami. Hunter ni imel žene niti otrok. Seveda se je tolažil z rekom: *če ne poznaš ne pogrešaš.* In ga tudi upošteval.
V osnovni šoli je bil izobčenec, ki je bil nevrjetno pameten. Bil je matematik, naravoslovec, zgodovinar. Vsaka stvar mu je hitro prišla v glavo. Z matematiko je pometel z čisto petko v osnovni in z še bolj čisto petko v srednji šoli(v osnovni je enkrat pisal 95% petico.) In ne, ni pretiraval. V srednji šoli so tudi ugotovili kako nadarjen je, zato se je odločil, da gre na policijo. Natančneje na računalniški kriminal, ki je malo bolj zahteven in mu je bil kot izziv. Oboževal je svoje delo. Rad je pomagal ljudem, ki so ostale nadlegovali preko elektronskih naprav. Sam je rad rekel: kriminal z kančkom računalništva. Ni bil ravno heker, jih pa je poznal veliko in od tega jih je bila večina zelo uspešnih.

Ko je takole razmišljal in v mislih obnovil svojo zgodovino, sploh ni opazil, da je avtomatično parkiral na svojem parkirnem mestu. Ugasnil je glasbo, ki je igrala na radiju in iztopil iz avta.
Nahajal se je pred ogromno sivo stavbo, ki je vrjetno bila opramljena z najdražjimi računalniki in drugimi napravami v New Yorku. To je bila splošna policijska postaja. V njej so se nahajali policaji, ki so se ukvarjali z povsem različnmi stvarmi. Od navadne oz.uniformirane policije pa do vohunov, ki so se le redko prikazali v zbornici.
***
Upam, da vam/ti je začetek všeč. Se opravičujem zaradi možnih slovničnih napak.
03. marec 2020
Woooow! Noro super všeč!!!
Next
03. marec 2020
Tinky Granger
Tinky Granger
Super! Všeč mi je! Next
14. marec 2020
Okej, da se malo objavim...
***
2.POGLAVJE
Stopil je iz avta in odšel po asfvaltu. Ni se menil za poglede ostalih policajev okoli sebe. Saj jih ni bilo veliko. Po večini so bile že na delu. V tej skupnosti je namreč užival prav poseben ugled. Prišel je do vrat in na senzor pristavil kartico z napisom: Hunter Welless, oddelek za rope in umore. "Čakaj" je pomislil Hunter. "Tole pa niti pod razno ni prav." Hitro je vstopil. V njem se je začel nabirati adrealin. Stopil je v čakalnico, do računovodkinje Vanesse.
" Vanessa, z mojo kartico je nekaj narobe, jaz nisem v oddelku za ro..." Povedi ni uspel dokončati saj ga je Vanessa prej prekinila.
"Šef Mark Tominson te je poklical. Robert je že v njegovi pisarni. In, ne nič ni narobe s tvojo kartico. Raje pohiti, saj veš, da nima potrplenja." Vanessa je bila stara nekaj čez 40 let. Vsak dan je imela figo, ki je bila tako zategnjena, da je Robert nekoč rekel, da se mu zdi, da ji se ji bodo lasje odtrgali z glave in odnesli sabo še kožo. To je pač bil humor detektivov.
Robertu so možgani začeli delati s polno paro. Kako je to mogoče!? Saj ga ne morejo kar prestaviti. Ali pač... Hitel je po hodniku do drugega nadstropja. Čisto na koncu-z razgledom na mesto je imel Mark pisarno.
Potrkal je na vrata.
"Vstopi Hunter." Je zaslišal izza vrat.
Odprl je vrata in vstopil. Videl je kako je Robert že sedel v udobnem rdečem naslonjaču.
"Mark, živjo, mi lahko prosim vse to podrobno razložiš?"
Ni želel biti nesramen ali vsiljiv, ampak tole mu ni bilo všeč.
"Vredu. Poslušaj, vse bo potekalo normalno, samo malo te bomo prestavili. Res ne bo nič drugače, samo od danes naprej bosta na oddelku za rope in umore. Še vseeno bosta imela nekaj nadrejenih, ki jim bosta mogla poročati, ampak skoraj nič se ne bo spremenilo. Pravzaprav že do sedaj nista imela kaj prida opravka z računalniki... Se sestrinjata?"
"Hunter, bi se lahko na hitro pogovorila?" Je vprašal Robert. Hunter je pokimal in stopil v oddaljen kot.
Začel je: "Jaz se sestrinjam s tem. Pravzaprav nimava pojma o računalnikih. Že res, da sva rešila 97% vseh primerov in, da so bili vsi res umazani, pa vendaj niso imeli preveč veze z računalniki..."
Odgovoril pa mu je Robert:
"Kot ponavadi prijatelj, si mi vse skupaj vzel z jezika. Sem se že bal, da ne boš hotel. Ker iskreno, če se res ne bo nič spremeno..." Povedi ni dokončal in je pustil, da besede obvisijo v zraku. Govorila sta čisto potiho.
"Prav, Mark. Sprejmeva. Čeprav imam občutek, da bi naju prestavil tudi če tega ne bi hotela..." Vsi skupaj so se zasmejali. "Prav." Je rekel Mark. " Vsi papirji so že urejeni. Lahko se vrneta v svojo pisarno. Pakirati vama ne bo treba preveč, mi smo že vse prenesli." No, to pa je bilo olajšanje.

Ko sta Robert in Hunter delala na oddelku za rope in umore pa se jima je nekaj zgodilo. Že prvi dan.

Komaj sta se vselila v novo pisarno, ki je bila čisto na drugi strani stavbe je Hunterju zazvonil telefon. Ni bila številka katerega od policajev ali prijateljev. Pravzaprav na telefonu sploh ni bila prikazana številka. Pisalo je, da je številka neznana. Same številke pa na zaslonu ni bilo. Hitro je pogledal edinega sodelavca, ta pa mu je pokimal, češ naj se oglasi.
"Hunter Walless, oddelek za rope in umore, kako lahko pomagam?"
"Oh, gospod Walless. Mislim, da imam stvar, ki bi vas lahko zanimala. In ja, lahko pomagate. S tem, da izberete, kako bo umrl."
***
Se opravičujem, ker je malo(veliko) pozno.
Mnenja, teorije?
Se opravičujem za možne pravopisne in slovnične napake...
Hvala, da bereta(sta že dve...jee)
14. marec 2020
Aja, se opravičujem če bodo nexti malo bolj redki, ampak sedaj bo verjetno za šolo še več dela, kot bi ga bilo običajno
15. marec 2020
Tinky Granger
Tinky Granger
Super pišeš. Next Upam, da bo čimprej
17. marec 2020
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani