Sprašujem se, kako si svobodo pridobiš.
Kaj če dušo izpustiš?
Je enako kot, da izhlapiš in se mehkim oblakom prepustiš?
Ali se v temi izgubiš?

Leta 1856, Italija

Venera je samevala sredi zahajajočih barv sonca. Poskušal je preslikati poteze narave, kljub grenkobi v srcu. Misel na njen obraz ga je begala. Zagledal se je v nebo, ki mu je dajalo vtis nepovratnega konca. Platno je pokril s pregrinjalom in spravil čopiče v mošnjo. Staro zadovoljstvo ob hrupu prebujajočega se gozda je zamenjal občutek samote. Ulegel se je na odejo in pustil teži vek, da mu zamegli pokrajino. Zaspal je z upanjem, da bo v sanjah ugledal njen obraz.
04. maj 2018
Prosim za komentarje in za nexte
04. maj 2018
Next
04. maj 2018
Peloghale
Peloghale
Edini solidno napisani uvod za zgodbo na teh igrah. Dobra sestava povedi in raba gramaticnih pravil, kar je ogromen plus, upam pa seveda na daljsa nadaljevanja. Me zanima, v kaj se tole utegne razviti, saj ze dolgo nisem prebrala nobenega dobrega fica v slovenscini. Nexta ne dam, ker se mi zdi sam koncept neumen in raje povem svoje dejansko mnenje .
04. maj 2018
Hvala za tale obsezen komentar! Upala sem, da bom naletela na taksega bralca/ko. Mislim da te nadaljevanje ne bo razocaralo.
04. maj 2018
Peloghale
Peloghale
Jaz pa upam, da bom lahko, ko preberem nadaljevanja, rekla, da sem upala na taksnega avtorja.
04. maj 2018
Neext zanimiv začetek ^_^
04. maj 2018
Next
04. maj 2018
Meni se zdi začetek zelo dobro napisan, kar tako naprej.
Komaj čakam nadaljevanje.
05. maj 2018
Milky69
Milky69
Next
05. maj 2018
Next!
05. maj 2018
Next
05. maj 2018
Toplota jutranjih sončnih žarkov ga je zbudila. Počasi je odprl oči in počakal dokler se mu pogled ni izostril. Njegovo zanimanje je pritegnila vrana, ki je pristala na vrhu lesenega stojala. Črno perje se je prelivalo v mavričnih barvah vzhajajočega sonca. Spomnil se je na njene črne lase, padajoče na njen snežno bel obraz, ki so dajali privzdih nečesa skrivnostnega ter nesmrtnega. Poleg nje je stal on, tat njegovih sanj in življenja. Praznina v njegovih prsih se je povečala, začutil je težo prepada, ki ga je neustavljivo vlekla na dno. Črnina v ozadju njegovih misli je prešla v tančico pred očmi in mu zameglila pogled. Krakanje odhajajoče vrane ga je predramilo iz misli. Prisiljeno se je vstal in razgrnil platno. Krvavo rdeča barva zahajajočega sonca ga je navdala z občutkom končljivosti. Bil je sonce, le da je zahajal v bolečini, za seboj ne bo pustil razcvetelih rož, zelenega gozda in toplote na obrazih ljudi.
05. maj 2018
keep calm girl
keep calm girl
Next!
05. maj 2018
Next
05. maj 2018
Next
05. maj 2018
Next!
05. maj 2018
Peloghale
Peloghale
Tvoje pisanje je zelo doziveto in na trenutke kar surovo, kar se tice custev. Zelo dobro. Bralec bo znal cutiti s teboj, kot sem zdajle jaz. Edina zadeva, ki me je zbodla, je ta izraz 'koncljivost' - predvidevam, da si imela v mislih minljivost, dokoncnost ali kaj podobnega. Pa tudi zacnes z opisom vzhajajocega sonca in na koncu omenis zahajajocega, pa ne razumem, ali je to namen (da njega srcna bol tako dolgo tezi) ali pa je pac nekonsistenca v pripovedi. Kompliciram? Malenkost, a ne znam drugace, mi je pa napisano res izjemno vsec, zato ze cakam nadaljevanje.
05. maj 2018
Strinjam se s tabo glede izbire besede "koncljivost". "Dokoncnost" je veliko bolja izbira. Glede sonca. Ja bos sama ugotovila za kaj tocno se gre. Hvala za tale komentar, res mi je v pomoc.
05. maj 2018
Peloghale
Peloghale
Z najvecjim veseljem .
05. maj 2018
»Anastasio, sine. Ob takšnem razkušju spiš zunaj.« Da bi podprl svojo trditev je razširil roke in pokazal na sivomodre tapete ter lesketajoče leseno pohištvo obdano z mehkim blagom.
»Oče. Dovolj je že da je moja duša ujeta v telesu. Ni potrebno da je moje telo ujeto v materialni svet.«
Očetove gube so se spremenile v rahel nasmešek. Lesk njegovih sivih las je dajal pojemajoči modrini v njegovih očeh privzdih utrujenosti in modrosti.
»Redkokdo bi te razumel.« Ob pogledu na nesrečnega sina ga je stisnilo v srcu. Potreboval je nekaj kar bi ga odvrnilo od črnih misli.
»Imam nalogo zate. Želim, da moj rod pusti svojo sled. Da ti pustiš sled svojega talenta. Zato sem razmišljal, da bi naslikal mene, svojo sestro in mater ter sebe.« Njegov pogled ni dajal dovoljenja po prigovarjanju.
Povesil je ramena, to bo njegovo zadnje delo. Delo s katerim bo za seboj pustil ponos očeta, sicer s privzdihom žalosti.
»Z veseljem storim kar želite.«
05. maj 2018
Peloghale
Peloghale
Ta fant/moski deluje izjemno nerazumljeno. Kot bi bil ujetnik svojega uma, a se hkrati trudi vsaj navzven razumeti neke ustaljene norme sveta. Dejansko sem dobila obcutek, da je tvoje pisanje zelo vecplastno. Skoda, ker ne napises daljsega sestavka, ampak ti ze sama najbolje ves, kako in kaj.
05. maj 2018
Trudim se da bi bilo vecplastno. Nadaljevanja pa bodo v bodoce daljsa.
05. maj 2018
Peloghale
Peloghale
Odlicno ti gre .
05. maj 2018
Next
06. maj 2018
Next
06. maj 2018
Next
06. maj 2018
keep calm girl
keep calm girl
Next
06. maj 2018
Next
06. maj 2018
neeeeeeeeeeext
ko da bi bral knjigo *__*
pišeš res tko ful doživeto...pa tako...da si res lahka predstavljaš...kaj se dogaja *__*
06. maj 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg