next
14. september 2013
Neeext! :3
14. september 2013
next!!!!!
15. september 2013
u63177
u63177
ZAPUŠČAM PROFIL, POVEJ NAPREJ!
15. september 2013
u148447
u148447
kaj???
brišeš se???
15. september 2013
what? nooooooo!
15. september 2013
u151962
u151962
Yesh I'm BlackWolf! ... is it too late for next?
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
SAM

Ležal sem na posteljo, še vedno premišljeval kaj se je zgodilo danes. Misli so mi begale sem in tja in niti se nisem trudil, da bi jih obvladoval. Nisem vedel koliko minut je minilo. Lahko bi ležal že tri ure pa vendar sem imel občutek kot, da sem tam le 30 sekund.
Kaj je? Je ljubezen?
Moje sanjarjenje je prekinil Tyler. V sobo je vstopil ves vznemirjen, na njegovi roki sem opazil praske, kot bi se pijan klatil po gozdu. V zraku sem lahko začutil njegov nemir, čeprav se je na vso moč trudil dajati miren vtis. Dvignil sem se s postelje. Sprva me je presenečeno pogledal, češ, nisem s Keithom nato pa je zasukal glavo proti oknu in se zazrl v daljavo. Spet naslednji hip je sedel nastol in boleče zavzdihnil. Vsekakor si ni bil podoben. Čeprav zadnje čase, se je spreminjal, postajal je manjši kreten vendar nisem bil popolnoma prepričan, kaj je krivo za to, se mi je pa dozdevalo. ''Si v redu?'' sem ga naposled vprašal, ko je tišina v sobi postala že zadušljiva. ''Ja...'' glas se mu je zataknil :'' Ne,'' je naposled rekel s premaganim tonom glasu. Usedel sem se na stol zraven njega in se zazrl vanj. Potreboval bi še očala in držalo za liste s svinčnikom in pričaral bi vzdušje pri psihiatru.
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤

TYLER

Samov pogled je bil jasen. Dal mi je vedeti, da se mu lahko zaupam. Vendar nisem vedel, kje bi začel. Bil sem popolnoma izmučen, rad bi se ločil od svojih možganov in jih zaprl nekam in samo nehal razmišljati. Ali pa možgani niso tisto, kar mi povzroča težave. Je srce, ki noro bije, kot, da se mi bo iztrgalo iz prsi?
Vedel sem. Vse sem vedel. Samo priznati si nisem mogel.
''Sam, ne bom ovinkaril. Zaljubljen sem.''
Ni ga presenetilo. Izraz na njegovem obrazu je ostal enak, le rahlo se mi je nasmehnil.
''Lisa, kajne?'' je rekel in si odmaknil lase z oči. Nisem odgovoril. Tako ali tako je bilo očitno. Gledal sem skozi okno. Skozi krošnjo sem zagledal nekaj rjavega, veverico najbrž, naslednji hip je že ni bilo več. Čakal sem, če bo rekel še kaj. In ni me razočaral.
''Mislim, da Lisa čuti enako.'' Pogledal sem ga: ''Kako veš?'' Zahihital se je: ''Veliko žensk ima navado, da padajo na kretene.'' Če bi bil normalen bi ga seveda mahnil. Ampak nisem bil normalen. Spremenil sem se. Zaradi punce. ''Hvala,'' sem rekel, zaigrano potrto. Potem sem se zresnil: ''Sam, res hvala.'' Glavo je nagnil malce vstran: ''Zakaj?''
''Ker si pravi prijatelj.''
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
KEITH

Dal sem ji nekaj prednosti nato pa stekel za njo. Ko sem jo ujel sem se prihrulil k steni, da me ne bi videla. Odšla je ven, v gozd. Začelo se je nočiti. Zdelo se mi je, da to ni pametna ideja. Mogoče je potrebovala čas zase, skoraj sem se že odločil, da bi odšel nazaj v sobo, a sem se premislil. Tukaj je lahko nevarno. Nisem vedel zakaj vendar lahko sem vohal nevarnost. Slab občutek sem imel.
***
Ustavila se je pri slapu. Samo enkrat smo bili tam in očitno si je odlično zapomnila pot. Jaz že zdaj nisem vedel kako priti nazaj. Usedla se je na skalo. Bila je že tema. Mesec je obsijal njen obraz in bila je lepa. Na žalost pa mesečina ni bila dovolj, da bi opazil skalo pred mojo nogo in sem se spotaknil in telebnil v suho listje. ''Kdo je tam?'' je zaklicala Lisa. Njen glas se je na koncu rahlo zatresel. Vstal sem in noga me je močno bolela. Zvil sem si gleženj. ''Jaz...'' sem ji odgovoril in prišepal do nje.
''Kaj se je zgodilo?''
''Skala...je bila...pač tam.''
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
LISA

Šlo mi je na smeh vendar sem se zadržala, saj je Keitha najbrž bolelo. Usedel se je poleg mene in rekel: ''Ni se varno sprehajati po teh gozdovih sredi noči...Vem kako se počutiš. In ne zapravljaj časa. Steci k njemu in mu vse povej. Tyler potrebuje nekoga. In če bo imel tebe je lahko najbolj srečen človek na svetu.'' Tako lepo je to povedal. Objela sem Keitha in mu zašepetala hvala potem pa sva zaslišala nek zvok in oba sva se zdrznila. Nato sva zaslišala korake. Nato rezko renčanje.
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
TA TA DAM! Next if you want. Če sploh še kdo bere to...
29. marec 2014
u148447
u148447
haha, si mislila, da bom preprosto kliknila: 'ne obveščaj'? Seveda berem! (:
Next!
29. marec 2014
u148447
u148447
pa naslednji next pričakujem prej BTW (:
29. marec 2014
SAMOVE VEVERICE SO NAZAJ
29. marec 2014
u151962
u151962
KEITH

''Sranje,'' sem zamrmral ter vstal. Bil sem napet kot struna in vse bi dal, da bi se znal spremeniti v mačka. ''Poglobiti se moraš vase, najti moč in reči 'emenda','' je rekla tiho Lisa.
''Kaj?''
''Da se spremeniš,'' je rekla še tišje kot prej. Renčanje se je stopnjevalo. Karkoli je že bilo tam v temi je prihajalo bližje. ''Pa deluje?'' sem jo vprašal.
''Teoretično. Tako pravi učbenik,'' je odvrnila. V njenem glasu nisem več zaznal strahu. To ni bil eden trenutkov, ko bi lahko rekel, poskusi, saj nimaš kaj izgubiti. Tokrat je bilo na kocki najino življenje. Prav, poskusil bom.
Zaprl sem oči. Umiril sem dihanje. Našel sem zalogo energije v sebi in tiho, vendar odločno rekel 'emenda'. In bil sem maček. Vendar to še ni bila zmaga. Ničesar nisem vedel. Kako se bojevati, kako se sporazumevati, zagrabila me je panika.
Ob sebi sem začutil toplo sapo. Snežno bela mačka me je gledala z Lisinimi očmi. V misli mi je rekla: ''Zamoti ga, jaz grem po pomoč.'' Ko je prebrala moj obupan pogled je dodala: ''Hitra bom.''
Misli. Tako se sporazumevamo. Kaj pa boj? Kaj sploh lahko naredim? Imam kremplje, zobe...lahko plezam?
Iz sence se je pojavil temen obris bil je temen renčeč volk. Njegove oči so bile še temnejše od njegovega kožuha, ki se je svetil v mesečini.
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
LISA

Tekla sem. Bila sem hitra kot veter, tla so izginjala pod mano, časa za paniko ni bilo. Kljub vsemu sem bila umirjena. Nenavadno umirjena, kot bi šla na sprehod po parku. Še bolj sem se pognala. Dosegla sem šolo in se spet spremenila, brez težav. Prijela sem za kljuko in jo obrnila. Vrata so bila zaklenjena. Seveda, tema je že. Začela sem tolči po njih, a vedela sem, da še dolgo nikogar ne bo. Razgledala sem se. Spremenila sem se v mačko. opazila sem drevo. Drevo, ki je vodilo naravnost v Samovo in Tylerjevo sobo. Čudovito. Pognala sem se gor. Še nikoli nisem plezala, vendar so mi mačji nagoni ves čas govorili kaj in kako. Okno je bilo zaprto. Zamijavkala sem. Vedela sem, da me ne bo nihče slišal. Bi lahko prek misli opozorila Sama ali Tylerja, ne da bi ga gledala.
''Na pomoč!'' sem se drla z mislimi, iskajoč nekoga, ki bi me slišal. Okno se je odprlo. Skočila sem naravnost Samu v naročje in ga zbila na tla. Takoj se se spremenila nazaj in se mu opravičila. Oba sta me gledala, kot bi bila nora. ''Keith je v nevarnosti! V gozdu! Skličita učitelje! SPRAVITA CELO ŠOLO NA NOGE, GRE ZA ŽIVLJENJE IN SMRT!''
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
TYLER

Lise še nikoli nisem videl take. Bila je kot ogenj bruhajoč zmaj. Sploh nisem vedel kaj je povedala. Potreboval sem nekaj trenutkov, da sem dojel. Odprl sem usta in jih spet zaprl. ''V redu, Tyler greva,'' je rekel Sam in oplazil mojo ramo nato pa se je ustavil pri vratih: ''Kako za vraga se spremeniš?'' je vprašal in pogledal Liso. ''Zapri oči, reci 'emenda'.''
Jaz sem pokimal namesto njega in že sva dirjala po hodniku trkala na vsa vrata in se drla, da je Keith v nevarnosti.
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Next?
-Kaj se bo zgodilo?
-Se bo Keith rešil? (in če se bo, kako, kdo mu bo pomagal?)
29. marec 2014
u148447
u148447
Ha, na oba vprašanja veš 100% pravilni odgovor samo ti
Next!
29. marec 2014
vrjetno mu bo lisa pomagala
učitli bodo vrjetn panični
in next
08. april 2014
u151962
u151962
SAM

Skoraj bi se zaletel v najinega ''najljubšega'' učitelja gospoda Strikea. Premeril me je z ledenim pogledom. Vedel sem, da nama ne bo nikoli verjel. ''Sranje,'' sem zamrmral in s pogledom ošinil Tylerja. Strike je najbrž že razmišljal o primerni kazni, ki pa mora biti seveda dovolj kruta. Bil sem obupan. Zakaj ravno on? Na celi šoli, ravno on? Keith... zabolelo me je srce, ko sem pomislil nanj. Lisini paniki sem verjel, vedel sem, da ona ne bi pretiravala ali lagala. Keith je v življenski nevarnosti. Ne bom si odpustil če se mu kaj zgodi. Časa je bilo vse manj. Učenci so kukali iz sob in nas zmedeno opazovali. Šepetali so si in celo ujel sem del pogovora nekih starejših učencev: ''...kaj narobe? Kaj pa če je res?...'' Strike se je mrščil, potem pa se so mu zasvetile oči, kot bi si naju predstavljal na mučilni napravi.
''Keith je v nevarnosti i-in p-potrebuje pomoč i-in...'' sem govoril jecjlajoče Strike pa je samo hladno odvrnil: ''Utihni. Ob taki uri bi po pravilih morali biti vsi tukaj, v svojih sobah. Še posebej vidva. Ravnateljico gospo Rosemore in skupaj z ostalimi učitelji vama bomo določili primerno kazen...'' nekaj je še govoril a nisem poslušal. S sklonjeno glavo sem skrivaj opazoval odprto okno in tudi Tyler je gledal v to smer. Pogledal sem ga. Bila sva istih misli.
''Če to ne deluje bomo vsi mrtvi,'' sem si rekel in hkrati sva skočila skozi odprto okno. Zavese so nežno oplazile moj trup, zamižal sem in si rekel 'emenda'. Časa za obžalovanje ni bilo. Čudna energija me je preplavila. Moje volčje tace so se dotaknile tal.
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤

TYLER

Še nikoli v življenju me ni bilo tako strah. Pravzaprav me nikoli ni bilo zares strah. Če to ne uspe bo izgledalo kot navaden samomor. Samomor zaradi učitelja? Novica za naslovnico...vsaj Strike bi mogoče izgubil službo...''Nočem umret, ne bom umrl, ne bom umrl,'' samo to sem si še govoril. Tiho sem si rekel emenda. Kot volk sem pristal na trda tla. Ni pametno skakati s take višine. Komaj sem pristal, potreboval bi mačje noge. Sam me je samo pogledal. Nič nisva rekla oba sva vedela kaj morava. Njegov pogled je bil proseč. Skrbelo ga je za Keitha, na smrt ga je skrbelo in razumel sem ga. Začela sva teči. Počutil sem se kot prerojen, kot nov človek. Najina volčja telesa so bila ustvarjena za tek. Vsaka mišica je opravljala svoje delo, dolge noge so naju poganjale skozi gozd, čez korenine dreves, preko skal dokler nisem ujel Keithovega vonja. tudi Sam ga je zaznal. Obdajal pa ga je močan vonj strahu.
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤

LISA

Videla sem vse. Niso verjeli. Nihče ni verjel. Zasluge gredo Strikeu. Zdaj sem se še jaz počutila tako, da bi ga najraje vrgla skozi okno. Upala sem, da je Tyler v redu. Skok skozi okno! Norca, lahko bi se ubila! Bila sem vsa iz sebe. Torej moramo sami rešiti Keitha. In potem nas čaka gotova izključitev iz šole. V mojih možganih je bila zmeda. Podiral se mi je svet. Tyler, Keith in Sam so v nevarnosti, izključena bom iz šole, postala bom nič, NIČ!
***
Plazila sem se po hodnikih kot kak tat, učenci so večinoma že bili po sobah, saj jim je Strike dopovedal, da ni nič in da bodo Tylerja in Sama kmalu našli. Že ko sem mislila, da se lahko vzravnam in stečem po hodniku so se pred menoj odprla vrata in me skoraj zbila na tla. Iz ust mi je ušel nekakšen čuden zvok in pokrila sem si jih ampak bilo je že prepozno. Blondinka se je obrnila proti meni in tedaj sem jo prepoznala. Kitty!
''Lisa?'' je vprašala. Njen glas sploh ni bil začuden. ''Ja, Kitty...'' sem odvrnila žalostno. Z očmi sem iskala izhod. Pohiteti moram. ''Je Keith res v nevarnosti?'' me je vprašala. Pokimala sem: ''V smrtni.'' Njene svetlo rjave oči so se zazrle nekam daleč stran. Trenutek kasneje je plosknila z dlanmi, da sem kar trznila in rekla: ''Potem pa pojdiva! Časa najbrž ni veliko! Tylerja in Sama sem videla ko sta se spremenila v volka, kako to narediš? Vse mi boš povedala,'' prijela me je za komolec in vlekla po hodniku, dokler mi ni uspelo držati koraka za njenimi hitrimi nogami: ''In kje je? V gozdu? Kaj se sploh dogaja? Je kdo tam? Ga kdo hoče požret? Ali...''
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
NEXT!
09. april 2014
next
09. april 2014
u148447
u148447
Next!
14. april 2014
neeeext!!!!!!!!! :3
04. junij 2014
Next
26. maj 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani