Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Heyla!

Glede teh osnutkov. Mi je vseeno če jih gledaš, ampak, ker bom tukaj večino popravljala dele moje zgodbice in bloga, bi mi bilo bolj všeč, če jih spremljaš na temi
16. avgust 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Heyla!

Vem, da že dolgo ni bilo nadaljevanja, ampak sem na morju in meni na telefonu res ne paše pisat+pisateljsko blokado se imela. No, zdej sem pa računalnik dobila v roke ( sploh nisem vedla da ga mamo sabo) in sem spisala tole nadaljevanje Upam, da vam bo všeč Aja, pa še nekej sem vam pozabila povedat. Toshi se ne hrani z dušam, ampak jih potrebuje za svojo kitaro vseeno pa ubija ljudi, ker to hoče. Razlog pa izveste če boste spremljale zgodbico naprej (:

8

Toshi

Hitro sem se sklonil nad potoček in si natočil mojo čutaro, ki je bila od mojega srečanja z Michijem že prazna. No, saj to ni nič čudnega, saj sta minili vsaj dve uri od najinega srečanja, sam pa sem svojo utrujenost nekako oblažil z velikimi požirki vode.

Zdaj sem čutil, da sem zares, ampak zares blizu. Ne tako kot prej. Če primerjam zdajšen občutek in prejšnji občutek, je ta mnogo močnejši.

Čutarico sem zamašil in svoj obraz hitro pomočil v potoček. Bilo je vroče kot v Podzemlju, vsaj takšen občutek sem dobil.

Spet sem hitro vstal in začel teči. Tekel sem že več minut, ko sem prišel do majhne jase. In tam sem ga zagledal. Najprej sem zagledal močen svetlo vijolični sij, prav takšen kakršen je prihajal iz mojega obeska. Le kako je to možno? Mar imava obeska dvojnika? Kje ga je dobila?

»Ni važno Toshi. Nič ni važno. Izpolni nalogo in odidi,« glas mojega razuma me je zdramil iz razmišljanja in moral bi se mu prav zahvaliti. Ne morem zapravljati svojega dragocenega časa na nekih neumnih vprašanjih, ki mi ne bodo nič pomagala, saj bo dekle mrtvo prej kot v petih minutah.

Stopil sem nekaj korakov naprej, se vsedel na travo in preučeval dekle. Iskal sem podrobnosti z Sakijem in z Kin, a podrobnosti ni bilo nikjer. Onadva sta bila ponosna Hinuka, to dekle pa je bila samo človek. Ha, kako neumna morata biti da me prosita naj varujem dekle človeškega porekla. Zdaj jo bom ubil z še večjim veseljem. Eno človeško bitje manj na tem svetu. Z tem rezultatom sem bil povsem zadovoljen, a še bolj zadovoljnega me je delalo dejstvo da se bom s temu znebil tudi svoje »varovanke«.

Izza hrbta sem potegnil kitaro in pomislil na to, koliko moči bo po vsej verjetnosti pridobila z dušo te deklice. Če sem bil določen za njeno varovanje, je morala biti močna.

Nasmehnil sem se. Zdaj je čas.

Začel sem se igrati. Počasi previdno, nato pa čedalje glasneje. Čeprav sem vedel, da je dekle preminilo že pri mojem prvem akordu, sem z veseljem igral naprej. Igral sem svojo nenapisano pesem, pesem Smrti. Zaigral sem še zadnji akord in jasa se je ovila v tišino.

Vstal sem in se premaknil bližje dekletu, da bi pobral njeno dušo, ko sem začutil da ne morem iti nikamor. Hodil sem in hodil, pa sem ostal na mestu. Kot da bi bil pred nekakšnim nevidnim zidom. Zbegano sem gledal povsod, da bi le opazil kje je ta zid in kdo ga je postavil. In kdaj?

In potem me je nenadoma vrglo nazaj z vso močjo. Poletel sem nekaj metrov nazaj in z vso silo treščil na hrbet. Zaslišal sem lomljenje lesa. Pa ja ni bila to…

Hitro in prestrašeno sem skočil na noge in si hitro snel kitaro z hrbta. Njen lepi, tanek vrat je zdaj visel stran in v meni se je začela nabirati jeza. Moje srce se je zlomilo na pol, najraje bi zakričal iz obupa in pustil sem parim solzam, da se spustijo po mojem obrazu.

Z glasnim krikom sem se pognal v dekle, dekle ki sem jo ubil z kitaro in katero je obdajal nevidni zid. Iz nožnice sem hitro izvlekel svoj meč in bil sem prepričan, da mi bo uspelo. A mi ni. Spet me je vrglo nazaj, a tokrat je bilo nekaj drugačnega. Udarec je bil bolj sunkovit in že v zraku mi je jemalo sapo, saj sem se počutil, kot da bi me v prsi močno udarila roka.
Padec je bil še bolj boleč in za nekaj trenutkov se m obstal na tleh, saj se nisem mogel pobrati.

»Izgini, sin Sonca! Opravil si svoje delo, zdaj pa izgini!« močen, neznan glas se je pojavil v sredini moje glave, kot da bi si ga samo domišljal. Sam glas mi je sporočal, da bi me lahko ubil v eni sekundi in priznam. Ustrašil sem se.

Hitro sem skočil na noge, pograbil zlomljeno kitaro in odhitel stran iz jase.
16. avgust 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Hey!

Kako ste? Jz sem super, ker kot sem že rekla se je moja pisateljska blokada odblokirala in lahko delam eno izmed mojih najljubših stvari.

Tukaj pa je nadaljevanje. Tole je malce dolgočasno, a vam bo razkrilo eno stvar o Toshiju ki se mogoče ne zdi tako pomembna, vendar bo imela v prihodnosti veliko vlogo Upam, da vam bo všeč

9

Toshi

Tekel sem kot da mi bi šlo za življenje. Zdelo se mi je, kot da bi me zasledovalo nekaj večjega, ter močnejšega od mene. Mogoče kakšen demon ali dva.

Ampak zakaj bi se demoni razburili zaradi nepomembne človeške deklice? Ne verjamem da je tu že toliko časa, da bi se lahko spoprijateljila z demoni. Demoni niso zaupljivi, kakor bi si lahko predstavljal, saj jih je mnogo manj, kot nas hinukov, a vseeno so imeli nekatere moči, ki jih mi nismo imeli.

Manjši del mojih možganov je razmišljal o teh stvareh, večji delež pa je žaloval za mojo kitaro. To, da se je prelomila mi je zlomilo srce. Kot če bi ubili delček mene.

Zakaj sem tako čutil?

Kitara je bila moj kompanjon že od četrtega ali petega leta starosti, takrat sicer še nemočna in brez duš, a vseeno. Bila je moja najboljša prijateljica na katero sem se lahko zanesel zmeraj, pa če je bil ta zmeraj ob polnoči, ali pa sredi belega dne. Zdaj pa je ni več.

Nenadoma sem se ustavil, saj za sabo nisem več čutil zasledovalca in vidno sem si oddahnil.

»No, Toshi ta del tvojega načrta se je dobro iztekel, zdaj pa si moraš odpočiti,« moj razum me je posvarjal, da če si ne najdem drevesa za prenočitev, da se bom zgrudil kar tam kjer sem sedaj stal. Moja utrujenost me je vlekla navzdol, a sem se ji poizkusil izmakniti.

Uspelo mi je le za nekaj trenutkov, katere sem izkoristil za plezanje po najbližjem drevesu. Bil sem preveč utrujen da bi lahko pregledal varnost drevesa in njegove okolice, zato sem se na neki srednji veji vdal spancu.

***

Zjutraj me je zbudilo čebljanje veveric na veji nad mano. Jezno sem vzdihnil, odprl oči, ter iz nožnice vzel svoj meč. Veverici nad mano sem prizanesel z prebodom srca in v trenutku je bila mrtva. Zlobno sem se nasmehnil. Nadležna veverica je zdaj dobila kar si zasluži, poleg tega pa sem tudi sam dobil zajtrk.

Najprej sem veverico odrl, potem pa vanjo usmeril prst. Mnogo hinukom bi se to zdelo čudno, a odrasel sem s posbno močjo. Lahko sem nadzaroval ogenj. No, ne ravno nadzaroval. Lahko sem ustvarjal plamene, ki sem jih uporabljal za različne namene. Do teh moči sem prišel ob dokaj redkih dnevih in ta dan je bil eden izmed teh.

Opazoval sem svoj prst, saj se mi je vsakič ta čarovnija ki je prihajala iz mene zdela čarobna. Moj prst je naprej zajel oranžen plamen, nato pa je planil na poginulo veverico in jo spekel.

Prav kmalu je njen vonj začel prodirati v moje nosnice in čeprav sem se najprej zadrževal od prevroče zajtrka sem ga v tistem trenutku takoj pojedel. Ena veverica me seveda ne more nasititi, zato sem jih ujel še več. Na koncu, ko se mi je zdelo da sem pojedel vse veverice na drevesu sem se zadovoljen ulegel na vejo in zaspal.

Kako se vam zdi?
Vesela bom vsakega nexta in komentarja
18. avgust 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Hey!

Kako ste? Mene trenutno zebe, ker se še nisem navadila da jutra nimajo 20 stopinj, jz pa v kratkih hlačah pa majci.

No, tale Next je po pravici povedano eden izmed mojih najljubših (ne vem zakaj). Upam, da vam bo všeč



10

Toshi

Moje oči so se sunkovito odprle. Moj nagon mi je govoril, naj se hitro poberem iz svojega začasnega bivališča in hitro sem zgrabil kitaro (ob pogledu na njen zlomljen vrat se mi je še vedno paralo srce), ter skočil z drevesa. Nekaj sekund za temu ko sem pristal na tleh so vejo, na kateri sem prebival napadle trume rdeče belih puščič. Malo dlje bi ostal tam in bilo bi po meni.

V roke sem vzel svoj meč in se skril v grmičevje. Če sem prav razvidel izmed razstreljenih puščic je vame streljalo več ljudi in z njimi brez kitare nisem imel velikih možnosti. Pa ne razumet zdaj tega kot da se znam mečevati. Odličen sem pri mečevanju, recimo samo, da si mrtev ne bi prav nič koristil.

»Le kam je šel ta neumni hinuk?« ob njegovih pridevnikih zame sem potiho zarenčal.
Nikomur, ampak res nikomur (sploh pa ne ljudem) ne pustim da me žali. Če jih ne bi bilo toliko bi že zavoljo moje časti planil na možakarja in ga obglavil.

»Oh, presneta mrcina se je skrila. Uboga, mala stvarca, boji se nas,« tej izjavi je sledil smeh in res nisem več prenesel da me takole žalijo. Čutil sem žilo jeze, ki je utripala na moji roki. Nisem več zdržal. Naj jih je toliko kot jih je, moral sem ukrepati.

Počakal sem toliko, da so bili pred mano, dokler pa sem jih čakal sem začel kovati načrt. No, saj ni bil neki veliki načrt in zapleten (v takem primeru tudi ne bi mogel biti), a mi bo pomagal da jih vse pobijem. Najprej bom napadel zadnje v skupinici, tako da drugi sploh ne bodo ugotovili da jih ni več med živimi. No, to se bo zgodilo če jih bom pobijal gladko, v presenečenju. Če eden od njih pisne se bom moral boriti z več desetinami možmi hkrati, kar pa bi bil po vsej verjetnosti tudi moj pogreb.

Po nekaj trenutkih o celi skupini ni bilo več glasu in počasi sem se odtihotapil izza grmičevja. In takrat sem jih zagledal nekaj metrov pred mano, kako vsi napenjajo loke in me iščejo. Pred začetkom klanja sem si dovolil majhen nasmešek, nato pa počasi začel.

Moj načrt se je odvijal kot po maslu. Nihče od njih me ni pričakoval in tako sta nazadnje spredaj ostala samo še možakarja, ki sta se prej delala norca iz mene. In tako sem se jima odločil vrniti milo za drago.

»No, gospoda kako se vama zdi moje delo?« oba sta prestrašeno obstala in se hitro obrnila nazaj, k meni. Ko sta me zagledala je njun obraz izgubil barvo, a ko sta zagledala svoje mrtve tovariše bi se sam kaj kmalu začel smejati. Če bi mislil, da bi izrazi obstali na obglavljenih glavah, bi jima dovolil to hitro smrt, a ker bi se izraza zbrisala sem se raje odločil na zame ljubšo možnost. Počasno in bolečo smrt.

Ukrepal sem, še preden sta prišla iz začetnega šoka in ju udaril po glavah. V nekaj sekundah sta ležala na tleh, nezavestna in med njunimi tovariši sem hitro začel iskati vrv in kaj kmalu sem jo našel. Bila je malce okrvavljena, vendar debela in s tem je ustrezala za moj načrt.

»Uboga« nezavestna možakarja sem zvlekel do najbližjega drevesa, ki je bil čisto po naklučju drevo na katerem sem prespal. Z nasmehom na ustih in z žvižganjem sem se lotil dela.

Po nekaj minutah sta oba moža visela z neke veje. O ne, nista bila mrtva. Za poslednji del načrta sem čakal da se zbudita.

In kmalu sta se. In takrat sem začel svoje maščevanje.

»Upam, da vaju bo moje naslednje dejanje odvrnilo od nadaljnjega norčevanja iz mene. No, če pogledam dobro niti ne bosta imela več priložnosti da se norčujeta iz mene,« zahahljal sem se, ko sem opazil na smrt prestrašen pogled mož.

»Ker ne vem če vama je kdo to že povedal, vama bom zdaj povedal kar sam. Nihče se nikoli, ampak res nikoli ne norčuje iz mene! Če se ne bi vidva, mogoče tega sploh ne bi bilo (čeprav dvomim). Če se ne bi vidva bi ležala z svojimi tovariši tam, mrtva. Zdaj pa sta tukaj in da bosta kaznovana, bosta umirala počasi in mučno. Ne tako kot oni, ki niso čutili nič. Tukaj imata!«

Moj meč je najprej naredil obema dolgo rano na roki. Nato eno po desnem licu. Pa še po levem. Moža sta ječala in ječala vsakič, ko sem jima zadal novo rano. Šlo mi je na smeh.

Nisem si mogel pomagati in glasno sem se zasmejal. Takrat sem opazil, da imata dovolj ran in da če ne bom nehal, bosta umrla hitro, kar pa nisem hotel. Zato sem se usedel na tla in ju opazoval.


Kako se vam zdi?
Vesela bom vsakega nexta in komentarja
21. avgust 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Nikoli si nisem želela, da bi kdo umrl. No, mogoče pa sem v otroštvu kdaj zabadala igle v voodu lutke, ampak delajmo se da to ne šteje.

»Ljubica odhajam. Lepo se imej v šoli!« v tistem trenutku se je pred mano, spodaj na tleh prikazala Polianna in veselo sem ji pomahala. To je bila najina jutranja rutina in zdaj sem vedela, da bo res počasi že čas, da bom odšla v šolo.

Nisem hotela iti v šolo, v tisti zadušljiv prostor kjer me ni čakalo nič lepega. Morala sem biti še malo na balkonu. In to sem tudi naredila, čeprav me je nek kotiček moje glave spominjal, da bom zamudila šolo. Zatrla sem ga.

Potrebovala sem še malo osvežujočega, mrzlega zraka, ki me je prebujal. Delal me je svobodno. Namesto da bi zaprla oči in razmišljala o težavah ki me bodo čakale ta dan, sem raje opazovala Poliannin rdeč avto, ki je počasi izginjal na vogalu ulice.

Polianna ni moja mama. Polianna in njen mož sta me posvojila pri mojih 6 letih, ko sta starša umrla v nesreči. Bila sta najboljša starša kar sem si jih lahko zamislila in rada sem ju imela kot da bi bila moja biološka starša.

A ena stvar me je še zmeraj motila. Motilo me je to, da se ne spomnim svojih bioloških staršev. Ne spomnim se njunih glasov, dejanj… In v mojem srcu je praznina, ki vsako leto na moj rojstni dan postane malo večja, saj me je to bolelo.

Zavzdihnila sem. Zdaj pa je bil res čas. Čas, da grem. Počasi sem odšepala notri, hitro zagrabila torbo in odšla v kuhinjo, kjer me je tako kot zmeraj čakal denar, za hrano.

Nasmehnila sem se ob misli, da se je Polianna spomnila name in na mojo malico za danes. Čeprav sem bila stara šestnajst let, je vedno poskrbela zame in zato sem ji bila neizmerno hvaležna.

Vzela sem denar, si čez glavo potegnila pulover in odšla ven. No, do vhoda sem morala opraviti kratko vožnjo z dvigalom, v kateri me je vedno bolj grabilo v prsih.

»Ne smeš dobiti paničnega napada zaradi enega majhnega dvigala,« sem si zmerom in zmerom govorila. Nisem imela druge možnosti, kot da se peljem z dvigalom.
Stopnice so bile zame prenaporne in vzele bi mi preveč časa.

Še tri..še dva..še eno nadstropje… In bila sem na cilju. Zacingljalo je in vrata so se nastežaj odprla. Kolikor hitro sem lahko sem odšla ven in se naslonila ob grobo steno našega bloka. Začela sem globoko dihati. Nisem hotela doživeti paničnega napada že tako zgodaj zjutraj. Nisem potrebovala še dodatne otežitve za danes. Oči sem zaprla in se tako vsaj poskusila malce sprostiti, ko me je nekaj zmotilo iz mojega sproščanja.

»Dobro jutro Jo,« glas za katerega sploh nisem bila presenečena da je bil tam, je radovedno silil vame. Počasi sem odprla oči in pred mano se je nenadoma pojavil obraz gospe Fernande. Oh, ja sosede Fernande ki je največja opravljivka v soseski.

»Dobro jutro tudi vam gospa Fernanda,« prisilno sem se ji nasmehnila in z obrazom je počasi začela riniti vame.

»Oh, Jo še nisi šla v šolo? Kakšne ocene imaš tam? Imate kakšne probleme doma?...« z vsakim vprašanjem je bila bližje meni in vedela sem, da se moram nekako izmuzniti, če ne bom res zamudila pouk. Pa še na tržnico ne bom mogla iti in posledično bom cel dan lačna.

»Oh… Gospa Fernanda, oprostite ampak moram iti. Zamudila bom pouk,« opravičujoče sem se ji nasmehnila in začela hoditi stran.

»Šepaš dekle,« zavila sem z očmi. Še dobro da me ni videla, ampak tega pa res nisem opazila. Čisto me je vrglo s tira ko mi je to povedala. Sarkazem seveda.

»Hvala vam gospa Fernanda. Nisem opazila. Nasvidenje,« če ji kaj takega slučajno ne bi odgovorila, bi me popoldne že čakale razne čenče in množično pogledovanje.

Ob temu pogledovanju sem se počutila razkrito. Vsi so me videli takšno kot sem bila.

In tega me je bilo sram.
21. avgust 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Sedel sem. Dovolj sem imel vsega. Samote, vetra, izgnanstva... In predvsem, dovolj sem imel nje, ki me je v spominu spremljala vsak dan.

Dovolj je bilo že to, da sem slišal šumeti list v vetru in spomin nanjo se je vrnil. Vrnil se je njen vonj, pred sabo pa se mi je počasi prikazala njena slika. Ljubil sem jo. In jo hkrati tudi sovražil.

»G-G-Gospod???« za sabo sem zaslišal nek glas in hitro, ter brez kakršnega koli problema sem vzel kitaro, moje najmočnejše orožje in zaigral nanjo. Moževo truplo je povzročilo majhen zvok, ko je prispelo do tal in po nekaj minutah sem vstal. Moral sem jo vzeti iz njega. Njegovo dušo. Če ne je me čaka konec.

Obrnil sem se in sprehodil do njega. Mož je ležal na trebuhu in z eno mojo brco je poletel več metrov naprej in se z obrazom obrnil proti meni.

Njegov obraz je bil tipičen za ljudi, ta nagnusna bitja ki so lazila po tem planetu. Črni lasje, črni brki in seveda njihove nagnusne modre oči, ki sem jih sovražil iz dna svoj črne duše. Bili so tako nenaravni za ta svet in tako prijazni. Že če sem pomislil na to sem se začel tresti od gnusa in sovraštva do njih. A, vseeno. Zagotavljali so mi preživetje.

Sklonil sem se k moškemu, ter vzel manjše bodalo iz mojega škornja in pričel z delom. Postopek ki sem ga moral narediti je bil kratek, a pomemben.

»Reinmund, kje si?« tokrat je bil glas ženski pred mano. Za razliko od njenega moža (kolikor sem znal predvidevati) sem jo pogledal. Njenega pasu se je držalo kar pet otrok in vsi so se prav nagravžno hihitali.

Zdrznil sem se. Spet. Ta ogabna bitja. Vse bi bilo treba pobiti. Sploh te majhne otročaje, ki so se zmeraj hihitali. In sploh niso bili dober ulov. No, njihove duše so boljše od živalskih.

»Reinmund! O, ne ti pošast!« oh, opazila me je. Skomignil sem z rameni. Bilo mi je vseeno, tako da sem znova vzel kitaro in v naslednjem trenutku je vseh šest trupel padlo na tla. No, pa je šla cela družinica. Kako prisrčno.

»Oh, bodo pa vsaj skupaj,«privoščljivo sem se nasmehnil in hitro opravil isti postopek kot pri moškemu poprej. Nato sem se odpravil naprej. Z nasmeškom na obrazu seveda. V malem času sem pobil sedem nagnusnih bitij, toliko kot mi jih včasih ne uspe pobiti v celem dnevu! Zadovoljen sem s sabo.

Hodil sem in hodil po gozdu in spotoma pobral še nekaj duš.

Nato sem začel iskati pravi prostor. Moral sem poiskati pravo mesto za pregledovanje duš. To mesto je moralo biti tiho in skrito, saj nihče ni smel videti mojega posla. Potem bi bil v smrtni nevarnosti. Oh, ja okoli sebe imam veliko smrtnih nevarnosti.

Nato sem zagledal tisto drevo. Takoj ko sem ga videl, sem vedel da bo pravo. Njegove ogromne zelene veje so bile goste, kar je zame pomenilo dva plusa. Njegove veje mi bodo onemogočile padec in nihče me ne bi smel videti. No, razen če je kdo že na drevesu. In iskreno sem upal da ni.

Kitaro sem si zavezal na hrbet in začel plezati. Ob mojem pregledovanju drevesa nisem srečal nikogar, niti veverice, a sem drevo raje še enkrat preiskal.

Najpomembnejša stvar, ki sem se jo naučil v svojem kratkem življenju je bila ta, da nikoli ne veš kaj ali kdo se skriva okoli tebe.
21. avgust 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Sedel sem. Dovolj sem imel vsega. Samote, vetra, izgnanstva... In predvsem, dovolj sem imel nje, ki me je v spominu spremljala vsak dan.

Dovolj je bilo že to, da sem slišal šumeti list v vetru in spomin nanjo se je vrnil. Vrnil se je njen vonj, pred sabo pa se mi je počasi prikazala njena slika. Ljubil sem jo. In jo hkrati tudi sovražil.

»G-G-Gospod???« za sabo sem zaslišal nek glas in hitro, ter brez kakršnega koli problema sem vzel kitaro, moje najmočnejše orožje in zaigral nanjo. Moževo truplo je povzročilo majhen zvok, ko je prispelo do tal in po nekaj minutah sem vstal. Moral sem jo vzeti iz njega. Njegovo dušo. Če ne je me čaka konec.

Obrnil sem se in sprehodil do njega. Mož je ležal na trebuhu in z eno mojo brco je poletel več metrov naprej in se z obrazom obrnil proti meni.

Njegov obraz je bil tipičen za ljudi, ta nagnusna bitja ki so lazila po tem planetu. Črni lasje, črni brki in seveda njihove nagnusne modre oči, ki sem jih sovražil iz dna svoj črne duše. Bili so tako nenaravni za ta svet in tako prijazni. Že če sem pomislil na to sem se začel tresti od gnusa in sovraštva do njih. A, vseeno. Zagotavljali so mi preživetje.

Sklonil sem se k moškemu, ter vzel manjše bodalo iz mojega škornja in pričel z delom. Postopek ki sem ga moral narediti je bil kratek, a pomemben.

»Reinmund, kje si?« tokrat je bil glas ženski pred mano. Za razliko od njenega moža (kolikor sem znal predvidevati) sem jo pogledal. Njenega pasu se je držalo kar pet otrok in vsi so se prav nagravžno hihitali.

Zdrznil sem se. Spet. Ta ogabna bitja. Vse bi bilo treba pobiti. Sploh te majhne otročaje, ki so se zmeraj hihitali. In sploh niso bili dober ulov. No, njihove duše so boljše od živalskih.

»Reinmund! O, ne ti pošast!« oh, opazila me je. Skomignil sem z rameni. Bilo mi je vseeno, tako da sem znova vzel kitaro in v naslednjem trenutku je vseh šest trupel padlo na tla. No, pa je šla cela družinica. Kako prisrčno.

»Oh, bodo pa vsaj skupaj,«privoščljivo sem se nasmehnil in hitro opravil isti postopek kot pri moškemu poprej. Nato sem se odpravil naprej. Z nasmeškom na obrazu seveda. V malem času sem pobil sedem nagnusnih bitij, toliko kot mi jih včasih ne uspe pobiti v celem dnevu! Zadovoljen sem s sabo.

Hodil sem in hodil po gozdu in spotoma pobral še nekaj duš.

Nato sem začel iskati pravi prostor. Moral sem poiskati pravo mesto za pregledovanje duš. To mesto je moralo biti tiho in skrito, saj nihče ni smel videti mojega posla. Potem bi bil v smrtni nevarnosti. Oh, ja okoli sebe imam veliko smrtnih nevarnosti.

Nato sem zagledal tisto drevo. Takoj ko sem ga videl, sem vedel da bo pravo. Njegove ogromne zelene veje so bile goste, kar je zame pomenilo dva plusa. Njegove veje mi bodo onemogočile padec in nihče me ne bi smel videti. No, razen če je kdo že na drevesu. In iskreno sem upal da ni.

Kitaro sem si zavezal na hrbet in začel plezati. Ob mojem pregledovanju drevesa nisem srečal nikogar, niti veverice, a sem drevo raje še enkrat preiskal.

Najpomembnejša stvar, ki sem se jo naučil v svojem kratkem življenju je bila ta, da nikoli ne veš kaj ali kdo se skriva okoli tebe.
21. avgust 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Hey!

Rabiš naslovnico, pa nisi ravno dobra v izdelovanju le teh? Na tej temi vam bom delala naslovnice za vaše zgodbe. Potrudila se bom, da bodo naslovnice čim prej narejene, a ker imam tudi nekaj obveznosti bo včasih treba počakati kakšen dan ali dva



Obrazec:

Naslov:

Avtor:

Žanr:

Koga želiš na naslovnici:

Kratek opis zgodbe (da imam malo v mislih kaj bi sploh pasalo):

Ozadje:
Upam da vam je tema všeč in da boste sodelovali
23. avgust 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Hey!

Rabiš naslovnico, pa nisi ravno dobra v izdelovanju le teh? Na tej temi vam bom delala naslovnice za vaše zgodbe. Potrudila se bom, da bodo naslovnice čim prej narejene, a ker imam tudi nekaj obveznosti bo včasih treba počakati kakšen dan ali dva



Obrazec:

Naslov:

Avtor:

Žanr:

Koga želiš na naslovnici:

Kratek opis zgodbe (da imam malo v mislih kaj bi sploh pasalo):

Ozadje:

Posebne želje:

Upam da vam je tema všeč in da boste sodelovali
23. avgust 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Ojla!

Kako ste? Jz sem vsa nesrečna, ker mam enga butastga komarja v sob in sem vsa popikana -.- Sem ga že počla z zvezkom, pa se j pobral pa odletel naprej ()

No, tukaj pa je nadaljevanje. Upam, da vam bo všeč

11

Toshi


Njuna smrt je bila zabavna. Gledati potoke krvi, ki so kapljali z njunih rok in nog, je bilo zame zabavno. Življenje jima je počasi uhajalo in z vsako kapljo krvi sem vedel, da sta bolj mrtva kot prej. In nato sta izzdihnila.
Še nekaj časa sem gledal njuna trupla, kako se pozibavata v lahnem vetercu, nato pa se odločil da je čas, da grem naprej.
Nenadna bolečina je presekala mojo desno ramo in z glasnim stokom sem padel na travo, ki je bila prepojena s krvjo mrtvih možakarjev. Čutil sem kri, ki mi je lila v potokih in se mešala z njuno. Po nekaj sekundah sem se prevalil na hrbet (sicer z velikim naporom in z veliko bolečine). Dvignil sem glavo, čeprav me je pri tem rana močno zapekla, a hotel sem videti svojega napadalca. S pogledom sem preiskoval travo pred mano, a kaj ko tam čudežno ni bilo nikogar. Nakar sem v daljavi slišal žvenketanje orožja in vedel sem, da se bom moral kmalu premakniti, drugače bom kmalu mrtev. V takem stanju, ko sem se komaj držal pri zavesti, se ne bi mogel boriti niti z enim možakarjem, ki ni še nikoli držal meča.
Žvenket orožja je bil že bližje in takrat sem vedel da se moram res umakniti, zato sem za prvo silo vstal, opiral pa sem se na svoj meč. Počasi sem začel hoditi, kar ni bilo tako zelo hudo za mojo roko, ampak sem zaradi izgube krvi vseeno težko pripravil noge do premikanja. Ko sem se znašel za prvimi drevesi sem slišal vzklike ogorčenje in takrat sem vedel, da so ljudje, ki so bili odgovorni za žvenketanje prišli na jaso. In takrat sem začel hoditi še hitreje. No, kolikor hitro sem mogel, pri tem pa me je desna rama tem bolj bolela. Po nekaj minutah hoda sem se ustavil. Nisem več zdržal in prepustil sem se črnini.
***
Zbudili so me sončni žarki, ki so me silili da sem odprl oči. Svetloba me je za nekaj trenutkov zaslepila, nato pa sem se premaknil. Začudeno sem obstal, saj sem se spomnil prejšnjih dogodkov. Roka me ni bolela in začudeno sem jo pogledal. Povita je bila z nekakšno belo tkanino in z levo roko sem segel do nje. Bila je dokaj groba in na njej so se poznala majhne črne zaplate, kar je pomenilo da je kri še vedno puščala skozi rano. In takrat sem spet zaspal.
To se je kasneje zgodilo še velikokrat. Zbudil sem se za nekaj sekund, nato pa se spet pogreznil v spanec. Res je, da se moj organizem obnavlja hitreje kot človeški, ampak za popolno obnovitev sem potreboval počitek, spanec. Kar me vseeno ni odvrnilo od razmišljanja. Eno vprašanje se mi je zastavilo vsakič, ko sem bil pri zavesti, ko sem pogledal obvoj, kateri je bil zmeraj drugi. No, vsaj ko sem se jaz zbudil.
Kdo je poskrbel zame? Kdo je imel toliko usmiljenja, da me ni pustil umreti? Ker, zagotovo bi umrl. Rana je bila blizu mojega srca, ampak ne verjamem da ga je presekala, saj potem ne bi zmogel tiste par minutne hoje. Še več. Sploh se ne bi mogel pobrati. Umrl bi na tleh, po nekaj minutah.
Spet sem se zbudil, a tokrat ni nič kazalo, da bom spet omahnil v spanec. Čutil sem, da se je moja rana vsaj delno zacelila. Ozračje je bilo toplo in po legi sonca sem predvidel da je ura okoli 10 zjutraj. Razgledal sem se po okolici, saj prej nisem imel časa (prehitro sem zaspal nazaj). Desno od mene je bila razgrnjena velika odeja, na kateri bi brez težav prespali štirje hinuki.
Po nekaj minutah opazovanja okolice (ki ni bila tista, na kateri sem padel v nezavest) sem se odločil da bom vstal in že sem stal.
»Na tvojem mestu bi se ulegel nazaj, če nočeš izkrvaveti. Ne veš, kako se je trudil da te je pozdravila. Škoda bi bilo da bi šlo vso njeno delo v nič,«


Kako se vam zdi?
Vesela bom vsakega nexta in komentarja
25. avgust 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Hey hoy!

Kako ste? Še malo pa bo šola. Jz po eni strani komej čakam, po drugi strani (zarad sošolcev) bi se pa najraje utopila. Hah, rečmo da gre večina folka rada v šolo zarad sošolcev. No, jz sem lih obratn, hah.

Ok, nej neki najprej glede tega dela povem. Jz ne znam tok dober ljubezenskih zadev opisat, zato mi je pomagala Robyn., ker ona ma pa na tej temi že neki izkušenj () in ji dajem pravico. Tko da opis je od Robyn.

Zdej pa pridejo mal na vrsto deli od Jo, kjer boste malo bolje spoznali Origo, njegove prebivalce... Upam da vam bo všeč

Tole nadaljevanje je posvečeno--------Robyn. (tnx, k si mi pomagala)

12

Jo Johnson

Nebo nad mano je razpadalo. Modre zaplate so padale po tleh, za njimi pa so se pojavile nove zaplate, a tokrat oranžne barve.

Desno od mene je treščilo in hitro sem si zakrila glavo, ter zaprla oči za svojo varnost. Nenadoma se je vse stemnilo. No, saj se je že prej, ampak ko zapreš oči in je okoli tebe svetlo, vidiš oranžo svetlobo, ko pa je tema pa je vse črno. Nekaj sekund sem čakala, da bo modra zaplata treščila name, a ko se ni nič zgodilo sem iz radovednosti odprla oči in si
odkrila glavo.

Pred mano je stala dokaj visoka pojava, zakrinkana v črn plašč s kapuco in presenečeno sem opazila, da mi moli roko, da bi mi pomagala vstati. Brez kakršnegakoli premisleka sem jo sprejela in z njeno pomočjo hitro vstala.

»Amm, hvala,« čeprav nisem vedela kdo ali kaj se skriva pod kapuco, sem se neznancu ( oziroma neznanki) vseeno zahvalila. Pomagal (oziroma pomagala) mi je vstati, kar sem zelo cenila. Noga me sicer ni bolela, a vseeno, za vsak slučaj je bilo lepo imeti oporo.

»Ni zakaj. Pridi z mano, pogovoriti se morava,« globok, a prijeten moški glas je prišel izza kapuce in ko je začel hoditi sem mu sledila. Ni mi bilo prijetno hoditi ob podirajočem nebu, kjer bi me lahko hitro pokončal kakšen košček neba (kako čudno se to sliši!). Na srečo, je moj sopotnik to lahko opazil.

»Oh, že vidim v čem je težava. Kaj praviš na gozd?« nenadoma se je pokrajina zamenjala. Namesto kamnite in razpadajoče dežele, se je pojavil zelen gozd, ki je bil zelo podoben gozdu v katerem sem bila prej. Je bilo tisto sploh resnično? Zdelo se je kot sanje. Vse. Luža, ki te vodi nekam drugam. Je bilo resnično?

»O, ja, vse je resnično. Počakaj da prideva do koče, pa ti bom vse razložil,« z očmi še vedno na gozdu sem prikimala. Ne vem zakaj, ampak bila sem umirjena, kot da bi mi nekdo dal pomirjevalo, a moje misli so bile vseeno čiste.

Med hojo sem se razgledovala, nato pa sem zagledala kočo. Je bila to tista koča, ki jo je prej omenil? Odgovor sem dobila takoj, saj sva začela hoditi v smeri tiste hiše.
Njena zunanjost je bila preprosta, vendar lepa. Bila je lesena, tako kot bi lahko videl nekaj kilometrov stran od mojega doma, v gozdu. Ampak tista hišica je v primerjavi s to razpadala. Ta pa je izgledala kakor da so jo ravnokar zgradili.

Ker sva postala pred hišico, sem kar sama odprla vrata, saj je izgledalo da jih neznanec ne bo. Kaj hitro sem vstopila in bila očarana nad preprosto, a vseeno udobno notranjostjo.

»Sedi,« za sabo sem slišala neznančev glas in sedla sem na najbližji stol in se zagledala v neznanca, ki je takrat spet spregovoril.

»No, zdi se mi da je pravi čas, da se uradno predstaviva,« takrat si je iznenada snel plašč, da sem ga lahko videla.

Ni bil star, kakor sem si ga predstavljala v svoji glavi. Lahko bi rekla, da je bil le malo starejši od mene. A bil je najbolj čudovito bitje katerega sem kdar koli videla.

Bil je visok, precej višji od mene, kar me ni presenetilo, saj sem visoka 150 cm in je večina ljudi okoli mene višjih.

V njegove rahlo privzdignjene rjave lase so se ujeli sončni žarki in jim dali zlati lesk. in njegove oči... Njegove temne, globoke rjave oči, v katere bi se lahko potopila, če ne bi hotela še malo raziskovati njegovega izgleda. S pogledom sem od obraza nadaljevala k njegovim rahlo mišičastim rokam, nežno zlato rjave barve. Imel je oblečeno črno majico s kratkimi rokavi ter sive kratke hlače, obute pa športne copate. Kljub rahlim mišicam po celem telesu, je bil suhe, rahlo deške postave.

Ko sem svoj pogled spet preusmerila k njegovemu obrazu, sem videla kako neprijetno mu je ko ga tako opazujem, zato sem se prisilila da sem odtrgala svoj pogled stran od njega.



Kako se vam zdi?
Vesela bom vsakega nexta in komentarja
29. avgust 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Živjo!

Puff, pa je prvi dan šole minil. Saj sploh ni bilo tako težko. Z urnikom sem zakon zadovoljna, sploh s tem, da v ponedeljek začnem z šolo šele ob 10

No, tukaj pa je novo nadaljevanje. V njem izveste malo več o hinukih, demonih in Origu. Upam, da vam bo všeč
13

Jo Johnson

Čutila sem val rdečice, ki je zajel moj obraz. Bilo mi je res nerodno. Nikoli nisem pogledala nobenega fanta, nato pa se od nekje prikaže ta, pa ga skoraj začnem slačiti s pogledom.
Nenadoma sem se zbrala. Tega si ne smem dovoliti. Ne smem dovoliti, da me nekdo tako zmede. Ko sem se zbrala, sem nazadnje ugotovila, da je bil moj vtis čisto pretiran. Seveda je bil lep, ampak ne tako da bi se mi zmešalo.

Pogledala sem ga in čakala. Čutila sem, da mi mora neznanec razložiti nekaj pomembnega.

»No, mi boš zdaj razložil?« potrudila sem se mu pogledati v oči in se pri tem ne izgubiti v svojih sanjarijah. In uspelo mi je. Kljub temu, da ni bil tako lep, so bile njegove oči še vedno točno take kot sem jih opisala.

»Naj se ti najprej predstavim. Sem Jake,« opazila sem, da je tudi on ves zardel, kakor da bi bilo njemu nerodno. No ja , saj mu je verjetno bilo.

»Jo, kar pa po vsej verjetnosti že veš,« počasi je pokimal.

»No, kaj si želiš izvedeti,«

»Vedeti hočem vse. Od začetka. Sploh pa me zanima kaj je bilo s tisto lužo, da sem pristala tu,« Jake je prikimal.

»No, raje se udobno namesti, saj je zgodba kar dolga,« tokrat sem prikimala jaz, a sem na stolu ostala v točno istem položaju kot prej. In nato je začel in jaz sem mu prisluhnila.

»No, začela bova na začetku. In ne, na to ne mislim na začetku, ko si padla v tisto lužo, ali ko si se rodila ampak na začetku Origa. Origo je svet, na katerem si pristala, da ti bo jasno. Obstaja že od vekomaj, a na njem prebiva dokaj malo ljudi. Origo zavzemajo predvsem hinuku, najdejo pa se tudi demoni. Kaj pa so hinuki? No, to je pravzaprav dobro vprašanje.

Hinuki so pol ljudje in pol živali. Pa ne tako kot so na primer kentavri pol konji, in pol ljudje ampak ljudje z nekaterimi posebnimi sposobnosti in kakšnimi značilnim znakom te živali. Največ jih ima uhlje, smrčke, repe… Verjamem da sem ti dal vsaj nekakšno predstavo o njih.

Legenda pravi, da so na naš svet prišli zaradi Sonca, ampak to je zgodba za kdaj drugič.

Zdaj greva na drugo ljudstvo Origa. Demoni. Ne, to niso demoni kot si jih predstavljate v tvojem svetu,« je rekel ravno, ko sem si domišljala pošast, ki smo jo obravnavali v šoli in smo ji rekli demon. Pokimala sem in nekako poizkušala razvrstiti nove informacije v moji glavi.

»Demoni na tem svetu izgledajo kot ljudje, živali ali pa hinuki, sploh jih ne moreš razločiti. Imajo pa vsi eno skupno videzno lastnost. Na vratu imajo piko v obliki zvezde. In če takrat vidiš da si zraven demona, je najbolje da ne rečeš ničesar. Pa ne, da bi se demoni delili na dobre in slabe, ampak nekateri so samo… hitro zamerljivi. In če se na primer zameriš demoni, ki ima v oblasti zrak, se lahko hitro znajdeš na tleh, brez sape, oziroma mrtev.
Razumeš?« pokimala sem in čakala da bo nadaljeval.

»No, to naj bo dovolj o osnovah Origa. Spoznala si njegove prebivalce, kar ti bo koristilo na tvojem potovanju,« od presenečenja sem začela kašljati.

»Čakaj malo, kakšnem potovanju?« nihče ni nikoli omenil kakšnega potovanja. Predvidela sem, da me bo Jake, ko se bom zbudila poslal nazaj domov. Padec v tisto lužo ni bil predviden zame.

»Am…, nekaj časa boš mogla tavati po Origu. K temu bi kmalu prišel,« Jake je slednji stavek bolj ali manj zamrmral in spet je zardel.

»Ampak, ne morem! Pollianna! Joj, kako jo mora že zdaj skrbeti,« hitro sem vstala, pripravljena, da odidem iz hišice, a me je zaustavila roka na mojem ramenu. Presenečeno sem se obrnila in zagledala Jaka.

»Kaj hočeš?« bila sem živčna, zato sem ga to vprašala skrajno nesramno in takoj sem zardela. Nisem hotela biti nesramna.

»Oprosti. Nisem hotela biti nesramna,« Jake je pokimal in začela sem hoditi k vratom.
»Počakaj, vsaj da ti povem zakaj boš rabila potovati,« obrnila sem se in se srečala z njegovimi zelenimi očmi in prikimala sem.

»Vsedi se,«

»Hvala, ampak mislim da bom kar stala,« nisem se imela namena vsesti, čeprav sem bila v to iz sekunde v sekunde ko sem mu gledala v oči manj prepričana. Ne, Jo zberi se.


Kako se vam zdi? Vesela bom vsakega nexta in komentarja
01. september 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
Heyla!

Kako ste? Jutri je šola in jz mam 2 uri kasnej pouk. Sploh ne vem kaj bom delala. No, mogoče pa vem. Pisala bom

No, tole nadaljevanje je zunaj en dan prej :9 Upam da vam bo všeč

14

Jo Johnson

»No, boš kaj rekel?« po nekaj minutni tišini mi je to vprašanje kar ušlo iz ust. Ampak po eni strani sem imela prav. Ni rekel da mi bo nekaj povedal? Hotela sem iti domov. Ampak, potem se mi je v mislih pojavilo vprašanje.

Kje sploh sem?

Takrat so mi moji spomini prišli na dan. Opazovala sem samo sebe, kako sem dobila napad in omedlela. A kje sem potem zdaj!?! Prestrašeno sem stopila par korakov nazaj, proti vratom, ko sem opazila nekaj zaradi česa me je zmrazilo.

Jake se je v tistem trenutku obrnil stran od mene in na njegovem vratu sem lahko zagledala piko v obliki zvezde.

Jake je demon?! Zavedala sem se, da se moram pobrati iz te hiše. Hitro sem se obrnila in začela teči na vse moči. Tekla sem dokaj hitro, kar je bilo presenetljivo za mojo nogo. Če so to res bile sanje, potem je moja noga verjetno čisto v redu, kajne?

Za sabo sem slišala Jakov glas, ki me je klical, a se nisem pustila pretentati. Njegov čar je izgubil svojo moč nad mano. Bil je demon in Bog ve, kaj bi se lahko zgodilo. Lahko bi me ubil!

Nenadoma sem zaslišala zvok kitare in v prsi se mi je naselila bolečina. Kar v teku sem se zvrnila po tleh in zajavkala od silne bolečine, ki me je žgala. Zdelo se mi je kot da bom umrla.
Zakaj je to naredil? Sem vedela, da je zloben, ne pa toliko da bi me želel ubiti.
Videla sem, kako se mi približuje in kljub neznosni bolečini, sem se nekako začela plaziti po travi, čim bolj stran od Jaka. A mi ni uspelo. Bolečina je bila z vsakim premikom hujša in kmalu sem začela sopeti.

»Kaj…si…mi…naredil?« bolečina je postajala vedno hujša in iz prsi se je počasi širila naprej, na mojo glavo in roko. Še malo zdrži Jo, pa bo vsega konec. Še malo pa bom umrla. Ampak, bom zares umrla čeprav sem po vsej verjetnosti v sanjah? Ali se bom samo zbudila.

Zaradi bolečine nisem mogla več razmišljati, tako da sem se samo zvijala po travi in prosila Boga, naj se to čimprej konča, saj nisem mogla več zdržati.

Nenadoma je bolečina začela popuščati. Nasmehnila sem vse. Čas je bil, da se poslovim od tod.

»Oh, Jo ne boš odšla tako hitro,« na svojem obrazu sem začutila roko, a že naslednjo sekundo je ni bilo več.

Pogled in sluh se mi je počasi izostril in razločno sem videla Jakov obraz nad mano.

»Ti si demon,« moj glas je zvenel presenetljivo mirno, čeprav sem se v sebi tresla od strahu. Kaj mi bo spet naredil? Sem se mu zamerila?

Spomnila sem se njegove razlage o demonih in streslo me je.

Jake pokima in preidem k naslednjemu vprašanju.

»Zakaj si to naredil?« bolečina je bila še zmeraj prisotna, a zdaj samo še kot rahla bolečina v prsih. A prej sem mislila da bom umrla.

»Nisem bil jaz. Nekdo te je hotel ubiti,« ob zadnji besedi sem se zdrznila. Nekdo me je hotel ubiti?!? Kdo?!? Ampak čakaj malo…

»Jaz nisem videla nikogar drugega, razen tebe,«

»Nihče te ni poizkušal ubiti tukaj. Nekdo te je poizkušal ubiti na Origu. Ampak ni mu uspelo in mu tudi nikoli ne bo,« pokimala sem.

»No, in ti lahko razložim do konca?«

Nisem vedela ali naj mu zaupam ali ne. Ni mi povedal da je demon, ampak me tega tudi ni poizkusil ubiti. Še več, imela sem občutek da me je nekako rešil pred smrtjo.


Kako se vam zdi?
Vesela bom vsakega nexta in komentarja
03. september 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
16
Jo Johnson

Hitro in sunkovito sem odprla oči. Sonce mi je sijalo v oči in hitro sem jih zaprla nazaj.
Ležala sem na hrbtu, z obrazom obrnjenim proti nebu. Tako sem ugotovila, da je verjetno ura okoli dvanajstih.

Nenadoma sem se spomnila.

Je bilo vse resnično? Moralo je biti. No, samo en dokaz lahko poiščem. Mojega demona v živalski obliki.

»Nisem tvoj demon,« potem ko sem se končno vsedla in nekaj časa gledala naokoli, me je presenetil glas za mano. Bil je človeški-ženski glas in hitro sem se obrnila.

Najprej mi je v oči padla njena mehka oranžna dlaka. No, saj nisem mogla vedeti da je mehka, ampak tako je izgledala. Njene velike zlate oči, so bile uprte vame in v njih je bilo malce ostrine, zaradi katere me je zmrazilo.

Izgledala je kot lisica. Ampak manjša in po drugi starni drugačna od lisice. Njena glava je bila dokaj drugačna, a vsekakor je imela kožuh identičen lisičjemu.

»Anni sem. Jake me je poslal,« prikimala sem, ter predvidevala sem da že ve kako mi je ime, zato nisem nič rekla.

»Kaj, ti je muca jezik popapala? Tvojega imena še vedno ne vem?« oh, potem ji Jake ni povedal?

»Jaz sem Jo,« sem ji odgovorila in na moje presenečenje se je Anni hitro premaknila in mi zlezla v naročje. Njena dlaka je bila res nekaj najmehkejšega kar sem občutila in kljub presenečenju sem se nasmehnila.

»No, če tako gledaš sem zdaj tvoja. Tako da ti bom izdala eno skrivnost, s katero ti bom pomagala, predvsem v dobro tvoje noge,« prikimala sem in čakala, kaj mi bo povedala. Po eni strani sem bila vesela, da je bila Anni z mano, po drugi strani pa se mi je zdelo da bodo zaradi nje na moji poti tudi kakšne težave.

»Če hočeš, da ti pomagam (boš videla kako) reči samo eno besedico. Mor. Če hočeš, lahko poizkusiva to že zdaj, če pa ne pa bom razumela,« pokimala sem. Hotela sem preizkusiti kaj se zgodi, ko izrečem to besedo in Anni se je umaknila nekaj metrov stran od mene.

»Mor,« ne znam prav dobro razložiti kaj se je zgodilo. No, ali pa znam. Na kratko. Anni se je povečala na velikost konja in od šoka sem jo samo gledala.

»Oh, kako lepo je videti šok. Ampak, če se ne motim morava iti. Zlezi gor,« pri zadnjem stavku je pomignila na svoj hrbet in se sklonila, da sem lahko vstala in se vsedla na njen hrbet. Občutek je bil nadvse prijeten. Počutila sem se, ko ta sedim na najmehkejšem stolu na svetu. Občutek je bil tako dober!

Svoje roke sem zakopala v Annino mehko dlako in nazadnje sem končala z obrazom zakopano vanjo, nazadnje pa sem se le nekako streznila in sem se zopet normalno vsedla.

»No, kam greva?« Annin glas me je prebudil iz mojih sanjarij, kako lepo bi bilo zaspati na njenem mehkem kožuhu.

Nenadoma me je zadelo. Nisem vedela kam naj grem. Jake je rekel naj samo tavam po Origu. Oh, kako neumna sem bila. Niti vprašala ga nisem kam naj grem. No, ostal mi je samo en odgovor.

»Za nosom,«


Kako se vam zdi?
Vesela bom vsakega nexta in komentarja
11. september 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
“If I am honest, that would be the best option… But since, I am very intelligent and I know you very well I know, that this would never work… You would find a way to go even if you die between your escape…,”
“I have a really smart brother,” Eva rolled with her eyes and waited to hear Andrew condition.
“Finally someone noticed that. So, my condition is, that I will go with you,” Eva jumped to Andrew, with a face of surprise and terror.
She didn`t want that Andrew would come with her. That would mean that her whole plan would be destroyed.
“No! Not an option!” she saw pain in Andrew`s eyes but she didn`t care about it. She just knew, that Andrew won`t come with her.
“Of course that it is an option! Sinclari`s are dangerous!”
“I know! I am not neither stupid or a child and I know how to take care of myself ok?! I am going there on our king`s order and nothing will stop me. Even if that mean you will start to hate me, you know?!”
“I don`t care about our king. Not if he is going to send my dear little sister on a dangerous mission. If you will go, I will go in war with him and all of people who will get killed will get killed because of you!” Eva shook her head and tried to get images of dead people out of her head.
Her eyes slowly filled with tears, because she couldn`t believe what Andrew told her. And then she realized what Andrew was: a monster.
“You are a monster! And you are wrong. The people would be killed because of you and your jealous. Now get out of my room!” she started pushing him out of her room.
“But Eva, I-I-I,”
“My name is Eveline,” she said right to his face and closed the door.
She slowly sat on the floor, pulled her knees to her face and started crying. It was actually weird if you saw Eva cried, because she cried so rarely.
Someone knocked on the door and Eva quickly wiped her tears. She didn`t want that anyone would saw her crying. Including Zofka.
“Who is it?” she asked, still wiping her tears and trying to stop crying.
“It`s me miss, Amanda. I just bring you something,”
“Amanda, it is possible that you bring me that thing later? I am doing something really important at the moment and It can`t wait,” she heard Amanda going away and she quickly locked the door. Now it wasn`t any possibility someone would come in her room.
She sat down on white, comfy chair and looked her reflection into the mirror.
Her eyes were red and big from crying and her cheeks were wet because of tears. She knew she has to stop the tears and calm down, because the dinner was closer every single second.
After a few minutes, she stopped crying and started to prepare for dinner. For herself, she choose light blue dress and white shoes. She knew, she would look like a princess, but she knew, that because of her look mom and dad won`t made a scandal because she will leave her home.
She was ready, when someone knocked on her door and she quickly unlocked it and already step out of her room.
“Is it dinner ready?” she asked young and a little overweight servant and when she noded, Eva was already on her way to the dining room.
With every step she made, pain in her stomach was stronger, but she knew she will has to make it through the dinner.
She came into the dining room and there he was, screaming at her.
“I told you! She wants to leave us!”
25. december 2017
Leith_Armstrong
Leith_Armstrong
“If I am honest, that would be the best option… But since, I am very intelligent and I know you very well I know, that this would never work… You would find a way to go even if you die between your escape…,”“I have a really smart brother,” Eva rolled with her eyes and waited to hear Andrew condition.“Finally someone noticed that. So, my condition is, that I will go with you,” Eva jumped to Andrew, with a face of surprise and terror.She didn`t want that Andrew would come with her. That would mean that her whole plan would be destroyed.“No! Not an option!” she saw pain in Andrew`s eyes but she didn`t care about it. She just knew, that Andrew won`t come with her.“Of course that it is an option! Sinclari`s are dangerous!”“I know! I am not neither stupid or a child and I know how to take care of myself ok?! I am going there on our king`s order and nothing will stop me. Even if that mean you will start to hate me, you know?!” “I don`t care about our king. Not if he is going to send my dear little sister on a dangerous mission. If you will go, I will go in war with him and all of people who will get killed will get killed because of you!” Eva shook her head and tried to get images of dead people out of her head.Her eyes slowly filled with tears, because she couldn`t believe what Andrew told her. And then she realized what Andrew was: a monster.“You are a monster! And you are wrong. The people would be killed because of you and your jealous. Now get out of my room!” she started pushing him out of her room.“But Eva, I-I-I,” “My name is Eveline,” she said right to his face and closed the door.She slowly sat on the floor, pulled her knees to her face and started crying. It was actually weird if you saw Eva cried, because she cried so rarely.Someone knocked on the door and Eva quickly wiped her tears. She didn`t want that anyone would saw her crying. Including Zofka.“Who is it?” she asked, still wiping her tears and trying to stop crying.“It`s me miss, Amanda. I just bring you something,” “Amanda, it is possible that you bring me that thing later? I am doing something really important at the moment and It can`t wait,” she heard Amanda going away and she quickly locked the door. Now it wasn`t any possibility someone would come in her room.She sat down on white, comfy chair and looked her reflection into the mirror.Her eyes were red and big from crying and her cheeks were wet because of tears. She knew she has to stop the tears and calm down, because the dinner was closer every single second.After a few minutes, she stopped crying and started to prepare for dinner. For herself, she choose light blue dress and white shoes. She knew, she would look like a princess, but she knew, that because of her look mom and dad won`t made a scandal because she will leave her home.She was ready, when someone knocked on her door and she quickly unlocked it and already step out of her room.“Is it dinner ready?” she asked young and a little overweight servant and when she nodded, Eva was already on her way to the dining room.With every step she made, pain in her stomach was stronger, but she knew she will has to make it through the dinner.She came into the dining room and there he was, screaming at her.“I told you! She wants to leave us!”
25. december 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg