u219670
u219670
Tu bodo osnutki, ki so samo ZAME. Ti nimaš tu kaj delati.
26. december 2016
u219670
u219670
cool-one-direction-2016-at-free-download-gallery
26. december 2016
u219670
u219670




26. december 2016
u219670
u219670
"Sophie," sem zaslišala glas za sabo. Počasi sem se obrnila. Bila je moja najboljša prijateljica Elena. Danes je bila še posebno dobre volje. Že od jutra je bila nasmejana. Vedela sem, da se za njenim skrivnostnim nasmeškom skriva nekaj... Prepovedanega?
"Mi boš zdaj končno povedala, zakaj si tako vesela?" sem jo z upanjem vprašala. Na ustnice si je nadela še bolj pretkan nasmešek kot prej. Če se bo še dolgo tako smehljala, me bo spravila ob rob živčnega zloma.
"Ne. Ne še," mi je odgovorila. Zavila sem z očmi. Dobro. Globoko sem vdihnila in poskusila pozabiti, da je sploh kaj rekla. To je bilo težje kot sem mislila.
"Danes je prednovoletna žur. Prideš?" me je vprašala. Vedela sem, da upa, da bom pritrdila. Ravno zato sem skomignila z rameni. "Ampak tam bo James..." je nadaljevala. James... Moj "fant". Ravno ona me je spravila skupaj z njim. To sem ji zamerila. Tudi moja starša sta čisto navdušena nad njim. Verjetno pričakujeta, da se bom poročila z njim. Okej, koliko srednješolskih zvez se je izkazalo, da gre za resnično ljubezen? Ne prav dosti. Drugače poje v šolskem bendu. Vedela sem, da morem iti.

"Kdaj se začne?" sem jo vprašala. Nasmehnila se mi je. Vedela je, da me bo prepričala.
"Ob 20:00" mi je povedala. Pogledala sem na svojo uro. Zdaj je bila ura 13:10. Imam 3 ure časa, da kupim obleko.
"Prideš k meni ob petih?" sem jo vprašala.
"V redu bo," mi je odgovorila. Pokimala sem ji, nato pa odšla.
Do nakupovalnega centra sem rabila 30 min. Če me ne bi voznik taxi-ja po vožnji še 15 min spraševal brez vezna vprašanja, bi prišla veliko prej.

***
Kupila sem si modro obleko, ki je segala do kolen. Okrog pasu in prsi je imela posute srebrne bleščice. Če si z roko podrsal v nasprotni smeri, so bleščice postale črne. Bila je lepa.
Ko sem prišla domov, me je Elena že čakala.
"Kod si hodila?" me je vprašala. Po njenem obrazu sem sklepala, da me je že dolgo čakala.
"Saj ne zamujam! Še 5 min prej sem prišla," sem ji odvrnila in še enkrat pogledala na svojo uro, da bi se prepričala.
"Ni res! Ura je že 15 min čez pet!" je rekla. "Tvoja ura zaostaja," je še dodala.
"Žal si se zmotila," sem ji rekla, ko sva prišli v kuhinjo. Pomignila sem na uro. Kazala je točno 17:00. Zdaj sem že spet pogledala Eleno in ji namenila tisti pogled "vidiš?".

"Pa saj ni važno no," je rekla in se nasmejala. Vrnila sem ji nasmešek. "Zdaj pa mi končno že pokaži, kar si si kupila," je rekla vsa vznemirjena. Odšli sva v mojo sobo, kjer sem ji pokazala obleko. Nad njo je bila navdušena. Tudi ona mi je pokazala svojo. Bila je rdeča z zlatimi trakovi. Lepo se je podala k njenim temno rjavim lasem.
Hotela sem se obleči, a sem se spotaknila ob blazino, ki je bila na tleh.
"Prekleta blazina," sem si zamrmrala v brado, in jo vrgla stran.
"Resno, Soph?! Ravnokar sem si uredila lase, ti pa mi vržeš blazino direktno v njih," je vreščala Elena. Šele zdaj sem opazila, da je blazina poletela v napačno smer.
"Oprosti," sem ji rekla med smehom. Ob pogledu nanjo me je začel boleti želodec. "Res ni bilo nalašč!" sem še rekla in se še bolj prijela za trebuh.
"Da ne?" je rekla in prijela dve blazini. One, sedaj se mora človek skriti. Prihaja tornado. Omara! Bila mi je še naj bližje. Že sem jo hotela odpreti, a takrat me je zadel kup različnih blazin, ki so letele po zraku kot žoge. Z muko sem prišla v omaro. Tako, tu sem varna.
Pogledala sem na uro. Skoraj me je zadela kap.
"Elena!!!" sem zakričala iz omare. "Samo še pol ure imava," sem rekla. Zgrabila me je panika. Skočila sem iz omare, ter odšla direktno pod tuš. Mlačna voda mi je dobro dela. A sedaj ni bilo časa za uživanje. Zgrabila sem obleko, ter si jo mukoma spravila nase. Rahlo sem se naličila. Sedaj pridejo na vrsto še lasje. Vzela sem kodralnik, ter si poskušalo skodrati moje svetle lase. Na koncu še ni tako slabo izpadlo.
"Greva?" sem rekla, ko sem izstopila iz kopalnice. Pokimala mi je. Mami sem se še zadrla, da bova šli. Nato sva stopili v hladno noč.....
26. december 2016
u219670
u219670




26. december 2016
u219670
u219670





Na zabavi se je trlo ljudi. Še dobro začelo se ni, pa je bilo polovica ljudi pijanih.
"Kam si me to pripeljala?" sem rekla Eleni.
"Kaj?" me je vprašala. "Nič ne slišim," mi je kričala na uho.
"Vprašala sem te, kam za boga si me pripeljala?" sem se ji tudi jaz zadrla na uho.
"Em, na zabavo?" je rekla. Nisem čisto prepričana, če je res pila samo Coca Colo.
"Nič, grem jaz po pijačo," sem ji rekla in odtavala v množico ljudi. Zraven neke stare ženske ki se je drla na nekega mulca, zraven mahala s torbico, je bilo polno kablov. Še posebej sem morala paziti, da se nisem spotaknila.
Naenkrat me je nekdo potrepljal po rami. In seveda jaz kot najbolj neroden človek na svetu, sem padla po tleh.
"Pa kaj je s tabo narobe? Kaj ne vidiš, da sem se trudila, da ne bi padla po tleh? Ti pa prideš čisto neslišno mimo in me potrepljaš po rami!" sem kričala na mulca.
"Ja oprosti no, samo hotel sem te vprašati, če veš kje je stranišče?" me je vprašal. Grem stavit, da se je od strahu pred mano podelal v hlače. Rada strašim ljudi.
"Kako pa naj jaz to vem? Ti zgledam, kot da sem tu doma?" sem rekla. Končno sem se rešila kablov in se vstala. Fant se je začel ritensko umikati.
"Pa kaj še ne boš šel?" sem mu zasikala v obraz. Nekaj si je zamrmral v brado, nato pa odšel. Mogoče bi res bila lahko malo manj sarkastična. Ampak ne veliko manj. Čakaj, kam sem pravzaprav že namenjena? Točno, po vodo.
Končno sem prišla na hodnik. Kje imajo tu kakšen umivalnik? A točno. Samo malo moram iti naravnost, potem pa levo.
Na rami sem začutila roko. Pa kdo je že spet to? Z dvignjeno roko sem se obrnila. Bila sem pripravljena, da udarim. Mislila se že, da mi bodo oči padle iz jamic. Ampak zgleda, da mi niso, ne? No, kakorkoli, pred mano je stal en čuden tip. Star kot Zemlja, oči je imel črne, ušesa pa... sploh jih ni imel. Zdaj je začel iz sebe spuščati čudne glasove. Prebledela sem kot stena. ''Ohrani mirno kri Soph,'' sem si prigovarjala. Stresla sem z glavo. Dvignila sem roko in z vso močjo udarila.
Zakričala sem in padla po tleh. Pozabila sem, da v roki nimam nič. Verjetno sem si zlomila roko. Saj bi lahko pričakovala, da se bo tako končalo. Moji morilski pohodi se nikoli ne končajo dobro.
"Res nisem mislil, da te bo tako prestrašilo," sem zaslišala glas nekje pred sabo. Izza nekega stojala je stopil fant. Od kje se ga že spomnim? Točno! To je tisti bedak, zaradi katerega sem prej padla po tleh.
"Samo branila sem se," sem zasikala.
"Si v redu?" je vprašal ter začel pregledovati mojo roko.
"Se ti zdi, da sem v redu?" sem zasikala, ter ga z nepoškodovano roko udarila po njegovi roki. Poskusila sem se vstati, pa ni šlo. Namesto tega sem še enkrat padla po tleh. Zabolelo je.
"Kar lepo počasi. Zdaj te bom odpeljal v bolnico, kjer te bodo..."
"Nikamor me ne boš odpeljal! Lahko grem sama!" sem rekla, ter se še enkrat poskusila vstati. Tudi tokrat neuspešno.
"Vidiš? Nikamor ne moreš sama," je rekel.
"Takoj ko bo možno te bom tožila. Potem pa..." zmanjkalo mi je besed.
"Potem pa bo kaj?" me je vprašal in se zarežal. Grdo sem ga pogledala.
"Ne vem še." sem priznala.
"Ti kar lepo počasi razmisli. Do takrat boš že v bolnici," je rekel.
"Nikamor ne grem. Kaj če si serijski morilec?" sem rekla. Videla sem, da me je že prijel, da me bo dvignil.
"Ne dotikaj se me! Ne dotikaj se me!" sem vreščala. A bilo je prepozno. Že me je dvignil in nesel proti izhodu. "Na pomoč! Na pomoč!" sem vreščala. A narediti nisem morala nič...
27. december 2016
u219670
u219670
"Kako lahko rečeš kaj takega takega?" se zadere nad mano. Vsi naju pogledajo. Ampak zdaj mi je prav malo mar kar si mislijo. Sploh pa, kaj jih briga? Opazim, da gre mimo nek mulec, ki strmi vame, kot da sem razpadajoč rakun. Nesramno mu pokažem jezik. Čudno me pogleda, a le gre.

"Čisto lahko," sem sarkastično odvrnila. Vem, bilo je nesramno. Ampak včasih si ljudje pač ne moremo pomagati.
"Če je pa tako, bom jaz kar odšel," je rekel, ter mi namenil tisti pogled 'še žal ti bo'. Začutila sem, da so se mi solze nabrale v očeh. Tega nisem hotela pokazati. Globoko sem vdihnila, ter se obrnila. Zaslišala sem odhajajoče korake. Luke je odšel. Hotela sem zaklicati za njim, da naj pride nazaj. A nekaj v meni mi je to branilo.
Nenadoma sem na rami začutila roko. Mislila sem že, da je Luke. A ta dotik ni bil nežen in ljubeč... bil je grob. Naenkrat mi je nek moški na silo odprl usta, ter mi vanje zlil neko tekočino. Poskušala sem jo izpljuniti, pa ni šlo, ker me je drug moški krepko držal. Nato sem jo pogoltnila. Žal mi je bilo, da se nisem bolj branila.
Pred očmi se mi je zameglilo. Hotela sem zakričati na pomoč, a sem pozabila, kako se odprejo usta. Vse se je zdelo... tako težko.
Čedalje bolj se mi je meglilo. Nenadoma nisem videla in čutila nič. Čisto nič...
30. december 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg