Pozdravček!
Odločila sem se, da bom začela pisati novo zgodbico, nekakšen drugi svet iger lakote, o Catu in Clove.


PROLOG:

Svet mrtvih. Mislili bi si, da je temačen in brez življenja, ljubezni, miru, brez čustev. Vendar ni tako. Vsaj ne odkar v svetu živih vladata tema in vojna. Nekje namreč mora biti lepo.

Svet mrtvih je res nekaj posebnega. Je kraj novih priložnosti, kraj odpuščanja. Kraj kamor prideš na počitek ali pa kraj, kamor prideš nadaljevati svoje življenje, poiskati nekoga, ki ga ljubiš in si ga izgubil v svetu živih. Je kraj kjer prideš zaživeti v miru in svobodi.

Ravno to, ljubezen, svobodo in mir sta v ta svt prišla iskati Clove and Cato. Dva nesojena ljubimca, tributa na 74. Igrah lakote.


vesela bi bila vsakega menja in kritike
23. junij 2018
~Lily~
~Lily~
Next
23. junij 2018
uiiii zelo mi je všeč (in nimam blaznega pojma, kaj tiči za besedico Igre lakote)

nextt
23. junij 2018
Next
23. junij 2018
Next
23. junij 2018
Next
23. junij 2018
Peloghale
Peloghale
Nisem ljubiteljica Iger lakote (priznam, prebila sem se le skozi prvo knjigo in druge nekje cetrtino), a se tole slisi sveze in zanimivo, zato zadevi dajem priloznost . Le pisi.
23. junij 2018
hvala vsem, naslednji del pride najverjetneje jutri .
23. junij 2018
1. POGLAVJE
~~oOo~~ CLOVE ~~oOo~~

Odprla sem oči. Končno v miru, brez kančna strahu v sebi. Strah. Beseda mi je odzvanjala v ušesih. Mučil me je 15 let, še posebej, ko sem doživljala muke Iger lakote. Ne le takrat, ko sem bila sama v areni, temveč tudi, ko sem še kot majhna deklica morala doma gledati prenose v živo. Seveda nič od tega nikoli nisem pokazala navzven, da ne bi izgledala ranljiva in lahka tarča. Ah ja... te igre lakote. Čas in prostor, kjer mora umreti 23 nedolžnih najstnikov, eden pa preživeti in zaživeti v tem groznem svetu, se vsako leto vračati na igre kot mentor najstnikom in jih popeljati v smrt.... Še sreča, da sem temu svetu ubežala. Kot dekle, ki je umrlo na igrah se sedaj presenetljivo dobro počutim. Če bi vedela, da bo tako nikakor ne bi poskušala zmagati, še sreča, da nisem. Sedaj sem namreč varna pred vsem tistim, kar me je lovilo v svetu živih, hkrati pa sem s svojo ljubljeno osebo. Ne bi moglo biti bolje.

Obrnila sem se na postelji in se zazrla v Cata, ki je še vedno spal. Naj spi sem pomislila, danes se nikamor ne mudi. Konec je groženj iz sveta živih, sedaj si lahko odpočijeva od vsega. Vendar najprej morava pozabiti na preteklost, pozabiti na vse kar sva videla v areni in se sprostiti. Težje je, kot se sliši. Ni lahko pozabiti vseh obrazov, ki so te prosili za milost, sam pa si jih hladnokrvno ubil. Sedaj mi je žal zaradi tega, vendar so vsaj pristali v svetu upanja, miru in svbode. V istem svetu kot jaz, vsaj upam.

"Dobro jutro Clovy." Cato se je končno prebudil. "Dobro jutro Cato," mu nežno odvrnem. Vesela sem, da se je zbudil. Sedaj mi ni treba več treba sami razmišljati o igrah in areni. Vem, da tudi on neprestano razmišlja o tem. Strahu ne moreš kar tako pozabiti, četudi ga ne čutiš več. "Ali si dobro spal?" vprašam Cata, saj več ne žeilim razmišljati o strahu in podobnem. "Prvič po dolgem času sem spal mirno in brez strahu," mi odvrne, nato pa še doda: "In ti?" "Enako." Potem najin pogovor zamre, saj oba veva, kam bi naju peljalo, če bi še nadaljevala s to temo. Po nekaj minutak vstanem iz postelje in se odpravim v kopalnico. Še vedno ne morem verjeti, da se da tukaj dobiti dom kar iz nič. Seveda to ni velika hiša z dvema nadstropjema in vrtom, temveč majhna koča na obrobju vasi, kamor sem prišla. Kako pa se nikakor ne spomnim. Prva stvar, ki se je spomnim, je da sem ležala v postelji, ob meni pa je sedela neka stara ženica. Bilo je pred nekaj tedni. Starki je bilo ime Perrile in razložila mi je kaj je ta svet, kako sem prišla vanj in da naj me nič ne skrbi, saj je svet mrtvih svet svobode, miru in ljubezni. Povedala mi je tudi, da je ta koča moj nov dom. Perrile je prišla k meni vsak dan in mi odgovorila na vprašanja, ki so me težila in mi bila v oporo, ko sem pogrešala koga iz sveta živih. Čez približno dva tedna in pol pa se je tukaj prikazal še Cato. Kdo ve kako je prišel sem. Od takrat dalje je Perrile prišla le ob vikendih, da bi preverila, kako nama gre. Sprva nama ni šlo najbolje. Nisva razumela tehnologije in na sploh se nisva znašla v tem svetu. Vendar po dveh tednih že nekako razumeva tiste glavne stvari in znava uporabljati naprave, ki so nujne za preživetje. Tudi vas sva že obiskala. Čudovita je in kar vrvi od življenja. Tudi ljudje tam so zelo prijazni in zelo radi pomagajo.

Kaj naj rečem, počasi napredujeva, vendar bova morala še veliko narediti, če se želiva navaditi na novo življenje.
24. junij 2018
nice začetek ^.^
Next!
24. junij 2018
Next
24. junij 2018
Rose-Marie Gray
Rose-Marie Gray
Nextttt super-duper jeeee
24. junij 2018
~Lily~
~Lily~
Next
24. junij 2018
torej, se opravičujem ker dolgo ni bilo nič, ampak sem bila na potovanju po Franciji in Nemčiji. Sedaj pa upam, da bo spet steklo .
08. julij 2018
Next
08. julij 2018
Next
20. julij 2018
Next bo najverjetneje v ponedeljek
21. julij 2018
z enotedensko zamudo, za katero mi je res žal prihaja nov del!

~~oOo~~ CLOVE ~~oOo~~

Topla voda mi počasi polzi po telesu. Obožujem ta občutek. Zame je zelo pomirjevalen. Ko se končno oprham, se počutim malo bolje. Vsaj sveža sem in čista. Odpravim se v kuhinjo, da pripravim zajtrk. Na mizi zagledam košarico s svežim kruhom. Perrile je očitno že bila tukaj in nama prinesla nekaj kruha iz pekarne. Kruh tukaj je neprimerno boljši od tistega v 2. okrožju. Četudi smo bili ljubljenci Panema in najbogatejše okrožje, smo še vedno morali jesti tisti trd težko žvečljiv kruh. No, konec koncev smo ga vsaj imeli, za razliko od katerega drugega okrožja.

Iz hladilnika vzamem marmelado in maslo, na štedilnik pa pristavim majhen lonec z vodo za čaj. Tudi zelišča za čaj sem dobila od Perrile. Nabrala jih je na gozdni jasi, 15 minut hoje od najine koče.

Ko je čaj skuhan pripravim na mizo še vse ostalo in pokličem Cata, da skupaj pozajtrkujeva. "In kaj bova počela danes?" ga vprašam. Po kratkem premisleku mi odgovori: "Kaj pa če bi odšla v vas in se malce razgledala. Mislim, konec koncev si bova počasi morala sama začeti kupovati kruh. Perrile ne more večno skrbeti za naju." Predlog se mi zdi zelo dobra ideja, saj je že skrajni čas, da začneva sama skrbeti zase, spotoma pa se lahko ustaviva še pri Perrile in ji podariva kakšno darilo, da se ji vsaj delno oddolživa za skrb. "Prav, vendar prej se ustaviva še v gozdu in Perrile naberiva nekaj borovnic, da se ji oddolživa za kruh. Zelo rada jih ima." Tako in imava načrt, kako pregnati temne misli vsaj za nekaj časa.

Po zajtrku se takoj odpraviva. Gozd je takoj za najino kočo, kar je velika prednost. Ne le, da lahko greva vanj in se sprostiva kadarkoli hočeva, temveč nama nudi tudi neke vrste zaščito pred vetrom, ki je tukaj kar pogost. Gozd je prečudovit. Različni odtenki zelene se počasi prelivajo drug v drugega in se popolno dopoljnjujejo. Misli mi nevede pobegnejo v areno. Tudi tam je bil gozd prelep, vendar poln nevarnosti. Predvsem smrtonosnih živali, pa tudi preostalih tributov. Seveda sem bila v okrilju ekipe še kar varna pred ostalimi tekmovalci, če odštejemo preostale člane ekipe, ki so imeli možnost, da me ubijejo vsako noč, ko nisem bila jaz na straži. Pa vendar me niso. Konec koncev nisem bila največja nevarnost. Katniss je bila. Ona je na usposabljanju prejela 11 točk, ne jaz. Na koncu je menda tud zmagala, tako mi je vsaj Cato povedal. Saj sem na nek način sama kriva. Ne bi smela zavlačevati, morala bi jo kar takoj ubiti. Morda bi bila potem še živa... pa vendar. Tukaj sem vsaj varna in koliko toliko srečna, dokler ne mislim na areno in igre...

"Tukaj je polno borovnic!" iz misli me iz misli prebudi Catov glas. Ozrem se okoli in vidim ogromno malih zelenih grmičkov, ki so polnih majhnih vijoličastih borovnic. Iz nahrbtnika vzamem dve posodici in eno pomolim Catu. Začneva obirati borovnice, vmes pa poskušava ne misliti na areno. "Kaj vse morava kupiti?" poskušam začeti pogovor. "Hmm, kruh, zelišča za čaj in marmelado.. še kaj?" mi odgovori Cato. "Ne, mislim, da je to vse," odvrnem. nato nadaljujeva v tišini, saj se nihče od naju ne more spomniti česa, kar bi naju vsaj malo razvedrilo.

Čez približno pol ure, ko napolniva posodici se odpraviva do Perrile, da ji odneseva borovnice. Ulice vasi kar vrvijo od življenja. V najini vasi so ljudje večinoma zelo srečni, je pa tudi kar nekaj takih kot jaz in Cato, ki kar ne morejo pozabiti na prejšnje življenje. Počasi se sprehajava mimo hiš, ko naenkrat zagledam znan obraz, ki me popolnoma vrže iz tira. Očitno sem videti zelo šokirana, kajti Cato me hitro vpraša, kaj je narobe. Nato pogleda po ulici, da bi videl kaj je narobe. Tudi sam kar naenkrat zmrzne..."Seneca Craine!" je edino, kar mu uspe izgovoriti.
31. julij 2018
Rose-Marie Gray
Rose-Marie Gray
Next
31. julij 2018
Next
31. julij 2018
~Lily~
~Lily~
Next
31. julij 2018
Next
31. julij 2018
Next
06. avgust 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg