opaaaa! pa si rekla, da nou ljubezeni! haa celo hladnosrčna Anja se ni mogla upreti, da ne bi s pomočjo ljubezno zameštrala strune!
nujno nadaljuj!

(tisto o hladnosrčni je samo šala!)
22. januar 2012
Jz sm jokalaa! Tisto kako je mati jokala.. mene se je zares dotaknilo in res me je stisnilo pri srcu. Kako lahko mama prenaša take muke.... )=
In resnično mi je žal ker nisem prišla večkrat pogledat zgodbo ampak.. Šola kot šola - zmeraj naporna Rada imam tvojo zgodbo in neeeeeeeeeeeeeext!
26. januar 2012
AAAAAAAAA! Speet sm pozabla -.- !
Sam neki..a ti hočeš da se utopim v svojih solzah al kaj?
Neeeext!
29. januar 2012
dej no že enkrat next!!!!
05. februar 2012
Anja je lena -.-'
06. februar 2012
anja je lena, jz pa nisem , ker bom zdele pršla tja v tvoj nm in te magar z palco prpravla do tega, da nadaljuješ že enkrat to super mega fascinantno zgodbo!
06. februar 2012
oooo Dani ♥♥♥ prou pa bom samo zatebe ;P

-------------------------------------------------------------------------------------->

''O saj to ste vi gospa Hakim!'' je vzkliknila in šele takrat sem z razočaranjem spoznal, da je bil nasmeh namenjen moji materi. Saj sem vedel, da bi bilo prelepo, da bi bilo res.
Ne vem, ali moja mati ni bila dovolj močna, ali pa se ji preprosto ni ljubilo, zato ji je odzdravila s tišino. Morda ji je celo vrnila nasmeh, nisem prepričan, kajti moje veke so postale pretežke. Čutil sem, da se je moj srčni utrip umiril in nenadoma me je prevel tako blag občutek, občutek lebdenja, svobode, občutek življenja, ki sem ga tako pogrešal. Lahko bi trajal večno, če ne bi miline prekinil dekletov krik: ''O, to je pa vaš sin, kajne?'' Veke so spet postale lahke in v trenutku sem odprl oči, presenečen nad tem da je končno ugotovila, da v sobi ni sama z dvema človekoma ampak prisostvuje še en napol mrtev. Pogledal sem mamo, ki je komaj opazno prikimala in zaščitniško položila roko na moje lice. Sovražim ko to počne v javnosti, a nisem mogel kaj, da se ne bi nasmehnil. Še zdaj mi ni jasno, ali sem se smehljal mami, Kayli, ali pa sam sebi, vem pa, da se je toplota maminih rok razlila po celem telesu in veke so kot uročene spet zdrsnile preko moje zenice. Zadnja stvar, ki sem jo videl so bili Kaylini zobje, ujeti med dvema krivima rožnatima črtama. Verjetno so bile samo sanje, a občutek, ki mi jih je dajala misel, da je bila mogoče realnost, je bil nepopisno dober.
*
Ko sem spet odprl oči, niti ne sanja se mi čez koliko časa, so se nad mano zgrinjali zaskrbljeni obrazi mame, doktorja, Kayle in še dveh medicinskih sester s smešnimi kapami na glavi. ''O ljubi Bog Esmir!'' je zavreščala mama in zamrmrala še nekaj podobnega kot: ''Hvala ti Alah!'' Doktor je obrisal pot s čela in z zamišljenim pogledom dejal: ''Takoj bomo naredili dodatne preiskave. Sestri te bosta odpeljali v laboratorij, kjer ti bodo vzeli kri in urin. To vsekakor ni od udarca.''
Šele potem se je norišnica začela. Sestri sta se na ukaz zagnali v bolniško posteljo in vsi zaskrbljeni so pohiteli iz ambulante. Jaz pa sem se pravzaprav zabaval. Res zanimivo je bilo opazovati vso tisto kolobocijo, ki se je valila za mojo bolniško posteljo, če zanemarimo dejstvo, da mi je v glavi tako grozno razbijalo, sem se počutil kot kralj s spremstvom.
07. februar 2012
Neeext!
07. februar 2012
next!!!
07. februar 2012
neeext.!!!
07. februar 2012
iiiiiiiiiiiiiii končnoo! moja grožnja je unčinkovala

ajmo, next, zdje pa mal preJ! hah
08. februar 2012
NEXT NEXT NEXT + 1 NEXT GRATIS!!!
next!!!!!!!!!!!!!!!!
your story
11. februar 2012
next noo!!!
12. februar 2012
Next
12. februar 2012
aaa lohka že enkrat next anjaa!! lump, ti lump!
14. februar 2012
Lenoritis je huda stvar. vam povem da ni hujšga
------------------------------------------------------------------------------------------->

Doktor v ambulanto, sestra v laboratorij, mama po hodniku živčno gor in dol, druga sestra v operacijsko sobo, tretja sestra k avtomatu za kavo. Vsi so noreli, kot da bi bil najman predsednik Ameriki in res zanimivo je biti enkrat na vrhu. No, v bistvu na bolniški postelji s koleščki. Začetek je dober. Ko sem se nehal sam pri sebi smejati zdravniku, ki je pravkar pritekel iz ambulante in ugotovil, da je pozabil naočnike, sem ugotovil da so me pustili sredi hodnika na katerem se je po moji zaslugi naredila dolga vrsta. ''Ojej, odpeljala te bom v laboratorij,'' je rekel znani glas in sledila je še ena ugotovitev, da so na hodniku pustili še Kaylo. Ne vem, ali zaradi presunjenosti nad tem, da me je ogovorila, ali zaradi presunjenosti nad malim morjem ljudi za mojo posteljo, nisem odgovoril ničesar in zadovoljiti se je morala še z enim polovičnim odgovorom. Če velja tišino sploh šteti med odgovore.
*
Čez dobro uro, ko se je zadeva z vzemom krvi in vzorcem urina končala, sva bila spet samo midva. Jaz in Kayla. V bolniški sobi temno rumene barve in vonjem po trohnelem. Ni bolj romantičnega kraja za pogovor z dekletom. Zdravnik je mamo končno prepričal, naj se gre domov spočit. V vsej tej galami sem skoraj pozabil, da se Kayla in moja mama po nekem čudnem naključju (ali pač) poznata. Ko sem dobil bitko v vojni za pogum v svoji notranjosti sem z močnim glasom spregovoril prej pripravljene besede: ''Zanimivo, da poznaš mojo mamo.'' Še v istem trenutku bi se najraje vrgel skozi okno, saj je bil moj glas vse prej kot moškemu podoben meketanju. ''O, ja. V hiši pri moji mami dela,'' je presenečeno odgovorila, ko se je prebudila iz zasanjanosti. ''A...'' je bilo vse kar sem lahko spravil iz sebe.
14. februar 2012
Neeeeeext!!
14. februar 2012
Z vsakim odlomkom dojemam,da znaš pisat! Nič več : pa sm ga kušnlapa ušeč mi je!
ne!
Zakon , lahko malo več akcije
22. februar 2012
next
25. februar 2012
ooooooo nextttt!!!! nujno!!!
26. februar 2012
shadowlibra : oooo hvala, glad you like it!!
Hmm, ja sej vem da sem že zelo tečna s tem kr neki ampak še čakam na pravi trenutek a veš ;D

Inja tut to vem da bi reeees bil že čas da bi nadaljevala ampak... no sej vveste kako gre to pr men

------------------------------------------------------------------------------------->

Že isti hip sem se spraševal iz katere kovine morajo biti vrata, da se ob vsakem atentatu ne odlomijo s podbojev. Zadihan, kot da bi pravkar pretek maroton je skozi njih skoraj dobesedno priletel doktor z dvema sestrama, ki sta kot stevardesi vsaka s svoje strani molili robček zadihanemu starcu.
Ujel sem Kaylin pogled, ki je prvič postal zamišljen. Zdravnik je živčno pograbil oba robčka in si nerodno pivnal kapljice potu, premočene robčke stlačil v zdravniško haljo in počasi se je čisto umiril, Edino nihajoči listek z napison dr. Wise na njegovem žepu je še kazal znake nedavnega napora. Roke je prekrižal na hrbtu, se odkašljal in naredil enega izmed tistih korakov, ki odlikujejo gospoda Smitha. Spreletel me je srh. Skoraj sem že pozabil da obstaja. Skoraj.
Spregovoril je. Sploh ne vem če je govoril. Govoril je njegov pogled. Zamišljen. Zaskrbljen. Presunjen.
Naj že pove da je z mano konec! Da je konec tega bednega življenja. V pričakovanju srečne novice sem popravil vzglavnik in se udobno namestil, kolikor se je na 'fedrih' ki so silili iz žimnice (jogija) sploh dalo.
Zajel je sapo, da bi nekaj spregovoril, a si je v istem trenutku premislil. Tišina. Še en vzdih. Spet tišina. Pa spet. Situacija mi je šla vedno bolj na živce in ko sem se ravno pripravil, da bi nameril čajnik proti njegovi sivi glavi, če bi slučajno pognalo njegove možgane je spregovoril. Tokrat zares: ''Poslušaj, Esmir.'' Uh, ne, tiste kable si bom utaknil v uho, da te ne bom slišal, butec! Namesto tega sem z nespremenjenim izrazom pokimal. Potem pa spet: ''Poslušaj.'' Daaj no, a res ne gre hiteje!? ''14 let si star, dovolj da veš. Tvojo mamo sem poslal domov. Čisto izčrpana je, revica...'' Noo a bi prosim že povedal, da sem z eno nogo že v grobu? Ali bo Jezus prej vstal od mrtvih.
''Torej vse to z udarcem... Pravzaprav ni bil udarec. Res je, da je bil udarec tisti, ki je povzročil nezavestno stanje, ampak dejanski povzročitelj pa je cianid. Našli smo ga v tvoji krvi. Srečo si imel, da ga je želodčna kislina v zadostni meri razgradila.''
Tišina. Dolga tišina. ''Torej ne bom umrl?'' sem naposled vprašal, presenečen nad pravkar slišanim. Čeprav se mi je zdelo skrajno nenavadno, sem bil na nek čuden način vesel, da sem še pri živih. ''Ne, to ne, stanje pa je še vedno resno. Preizkujemo še, katero živilo je krivo. Če smo cianid našli v krvi, pomeni, da se nekaj dejansko moral zaužiti, če ne ga ne bi našli v krvi.'' Odkimaval je z glavo. ''Res si imel srečo. Velikansko srečo. Nekaj miligramov več pa bi bilo po tebi.'' Hvala. Res hvala. Lepše tolažbe si sploh ne bi moral želeti.
------------------------------------------------------------------------------->
p.s: tisto z cianidom pa želodčno kislino pa vse skupaj ni nujno da je res. Cianid sicer obstaja, ampak ne vem kako se ga dobi niti kako strupen dejansko je.
Bilog pa tak
07. marec 2012
Hahahah!
Neeexttt! (:
07. marec 2012
kemik, ne biolog

aja pa...atentat? zakaj atentat? "..vsakem atentatu ne odlomijo s podbojev.."
16. marec 2012
drugače pa NADALJEVANJE prosim! nujno! pa da vidimo kaj se bo zgodilo...
16. marec 2012
A bo kej nexta ???
22. marec 2012
... sej tegale sploh noben več ne bere
04. april 2012
Aja atentat. Hmm... ne vem čisto tako prva misel je bla.... drgač je mišljeno tko atentat na vrata. prou na vrata. če razumeš. haha še js ne
04. april 2012
neeext.!!
04. april 2012
neext !!
17. maj 2012
u183441
u183441
neeeext!!!!
27. maj 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani