Hej! Želim se preizkusiti v pisanju zgodb. Za začetek, kratek opis prihajajoče se zgodbe:
večji del vsebine, se bo osredotočal na 15 letno Majo, ki z vstopom v popolnoma novo okolje (Srednja šola) pridobi nove prijatelje, nove ljubezni ter nove težave. Kako se ji bo uspelo popasti s težavami? Kako se bo odvijalo njeno srednješolsko življenje?
1. Poglavje

Nov začetek

Za vsakogar vznemirljiv dan, prvi srednješolski dan. Konec 9 letnega osnovnošolskega programa in nekako prvi korak v odraslost, je tako kot za vse tako imenovane "Fazane" tudi Maji povzročal velike skrbi. Kaj obleči? Kako se naličiti? Kako se predstaviti? in še mnogo drugih vprašanj ji je medlo glavo dober teden pred tem velikim dnem. Tudi bolj pomembna vprašanja so ji začela rojiti po glavi kot " Ali bom dovolj uspešna? Bom naredila vse letnike? Kaj naj po srednji šoli? ", tovrstna vprašanja, 15 letnemu dekletu, ki ima že tako preveč drugih, mnogim nepotrebnih skrbi v sebi, povzročajo le še dodatni stres.

Zaslišala sem težko pričakovan zvok budilke, ki sem jo nastavila, kar dve uri prej, z namenom, da bi bila ta dan takšna kakršna moram biti v srednji šoli. Sicer sem že pred alarmom dobrih 20 minut nepremično ležala v svoji postelji in se pripravljala, na ta veliki dan. Vsaj 5 različnih kombinacij oblačil sem si pripravila, ves make up sem uredila in izbrala nekaj potencialnih videov, katerim bom sledila. Ali pretiravam? No ja, sem prepričana da se lahko najde še kak hujši izraz, ki bi lahko opisal moje pripravljanje na ubogi en dan, no več kot le to, misel, da bom potrebovala toliko priprav za vsak dan srednje šole je res izčrpajoča. Zakaj se sploh tako trudim postati nekaj drugega oziroma morda postati prava jaz? Celoto osnovno šolo zaznamujejo običajno neumni dogodki izpred let nazaj, osnovna šola je obdobje najbolj nerodnega obnašanja in neprijetnih situacij, vsaj tako sem jo doživljala jaz. Z novim začetkom želim biti nekdo drug, želim postati boljša oseba, bolj akademično uspešna in se počutiti bolje v razredu, kjer bom konec koncev preživela okoli 8 ur, če ne še več, dnevno. Pravi čudež je da so me sprejeli na zdravstveno, neprijetno okolje je v osnovni povzročil velik padec v ocenah, veljala sem za nekoga, ki vedno piše najslabše ter je vprašan celo uro, da se iz njega spravi zadosten odgovor. Ampak a sem bila res tako nevedna? Če popolnoma iskreno povem, sem večino časa vedela pravilne odgovore, vendar je oznaka neumne blondinke preprečila, da bi se počutila dovolj samozavestno in dejansko odgovorila pravilno. Z vstopom v novo okolje, z novimi profesorji ter ljudmi okoli mene, želim to spremeniti in se dokazati. Zdravstvo me namreč veseli že od majhnega, res je bila sem majhno dekle, ki se je najraje igralo zdravnike, najbolj sem se veselila zdravstvenih pregledov s šolo, ter učenja o telesu, zdravilih in podobno. Ravno zato sta bili zdravstvena ter farmacevtska glavni izbiri.

Tako, pripravljena sem bila za prvi dan. Oblekla sem bele kavbojke, z novim lesketajočim se črnim pasom, znotraj hlač sem imela zataknjeno črno CK majico povrh pa črno usnjeno jakno. Kljub totalni spremembi sem obdržala šolsko torbo z naramnicami, prav tako nisem ravno pretiravala z ličenjem, lahko rečem, da če bo deževalo, bom še vedno prepoznavna. V tišini, z namenom da nikogar ne zbudim, sem stekla po stopnicah do hodnika, kjer sem izbrala adidas črno-bele čevlje, da se vse ujema se razume. V ušesa sem si dala slušalke, odklenila vrata ter kot srednješolka vstopila v svet. Bila sem polna pričakovanj malce nestrpna izredno živčna in vsaj 1000 scenarijev sem si izmislila o poteku tega dne. Moja pot do srednje vodi mimo zapora osnovne šole, katere še pogledala nisem, saj želim slabe spomine ter izkušnje pustiti tam, kjer so se zgodile. Ura je bila malce čez šest kljub glasni glasbi, so mojo pot spremljale prepevajoče ptice in nežno modro nebo z le nekaj popolno belimi oblački. Vse je kazalo na to, da bo danes dober dan. Nisem želela biti čisto nevedna o bodočih sošolcih, ker smo verjetno bili istega mišljenja, smo komunicirali preko socialnih omrežji, naredili smo facebook skupino, nekateri pa smo se pogovarjali tudi izven. Tako sem se dogovorila z bodočo sošolko, da začneva ta velik dan skupaj. Pričakala sem jo ter napotile smo se proti bližnjem kafiču. Zaradi preteklih klepetanj ni bilo tako nerodno kot bi bilo sicer, zato je pogovor hitro stekel in smo se prav lepo ujeli, ime ji je Lana in lahko rečem, da je moja prva srednješolska prijateljica.

Zaenkrat sem napisala bolj malo in še ni popolnoma razvidno kako točno bo zgodba potekala, kakšni zapleti bodo ipd. Če vam je do sedaj všeč napišite spodaj, da vem nadaljevati.
18. maj 2019
Super je!

Next
20. maj 2019
Dober začetek.

Next
20. maj 2019
Next
21. maj 2019
Next
22. maj 2019
Se opravičujem za pozen "Next", hvala za spodbudne besede.

Z Lano smo se malo pred osmo uro odpravile proti šoli. Že na vrhu stopnic sva opazili zmedene fazane, ki se spogledujejo in poskušajo najti kak prijazen obraz. Nekaj jih je že klepetalo med seboj, drugi so strmeli v svoje telefone, tretji pa so zbrali pogum in, kar sami pristopili do klepetajoče skupinice. Tudi k nama je pristopil, na pogled starejši fant in naju začel ogovarjati, iz ozadja pa je bilo slišati veliko hihljanja. Predstavil se je kot Nik, dijak 3 letnika, ki je po njegovih besedah "najlepšejši daleč naokoli", sicer sva vedeli, da se le šali, a sem prepričana, da se ne moti. Njegovi črni, tipično moško postriženi lasje in bleščeče rjave oči, so namreč to kričale na ves glas. Spogledali sva se, nato pa me je Nik prijel za roko, izvlekel črni flomaster in me popisal. Popolnoma sem se pozabila pripraviti na ta del fazaniranja. Lana je opazila moj popolnoma zmeden obraz in planil v smeh skupaj z ostalimi, tudi drugi zmedeni srednješolci so opazili potek te malce nerodne situacije, kar je nekako sprostilo napetost v ozračju ne le za njih vendar tudi zame. Končno so se ljudje smejali na moj račun brez, da bi jaz pri tem hudo nastradala. Glede na to, da se uradno šola sploh še ni začela mi zaenkrat kar gre. Profesorji so se pričeli zbirati ob vhodnih vratih, končno je bila čreda zmedenih prvošolcev zbrana, na recimo da urejenem kupu. Klicali so nas po imenih, da nas razdelijo v A in B razred. Slišala sem svoje ime "Maja Kralj 1.A" nekako nerodno sem se sprehodila, do profesorice, ki me je poklicala in se skušala spoprijateljiti tudi z drugimi. Vklopila sem se v pogovor, ter se predstavila novim sošolcem. Spoznala sem Jana, Nino ter Marušo, ki so se poznali že iz osnovne šole, zato je klepet z njimi potekal zelo sproščeno. Končno so prišli tudi do Lane "Lana Vajs 1.A " odleglo mi je, sem že mislila, da se bova lahko videvali le še občasno na hodnikih. Do razreda smo sledili profesorici, z Lano smo si priborile dva sedeža ob oknu v predzadnji vrsti. Vsi smo obračali glave, gledali po razredu in čakali, da profesorica sprosti napeto ozračje. Predstavila se je kot "Lina Sadek, diplomirana zgodovinarka" V razredu nas je 18, kar je po mojem mnenju ravno pravšnje število. Zraven mene je sedel fant po imenu Gal, poleg njega pa Timon. Oba sta dokaj hitro začela pogovor z nama in videti je bilo, da bosta še dobro zabavala razred. Spoznala sta se na eni veselici, ko sta imela čudovito idejo da izprazneta svoj želodec za istim grmovjem. Pred nama so sedeli, že prej omenjeni Jan, Nina in Maruša. Za nama so bili, Tina, Lucija, Anej in Žan. To so pa tudi vsa imena, ki sem si jih uspela zapomnit saj sem le z omenjenimi imela izrazitejši kontakt. Sledilo je tipično predstavljanje vsakemu profesorju "Zakaj si se odločil/a za to šolo?" "Iz kje prihajaš in iz katere šole" "Imaš kak hobij"... Mislim, da smo se kar vsi naveličali odgovarjati na ta ponavljajoča se vprašanja. Med odmorom smo sicer bili bolj umirjeni, in se nekako držali zase oziroma tisti, ki smo načeli pogovor smo ga nadaljevali. Iz daljave se je zaslišalo vpitje, polno starejših, sproščenih in glasnih dijakov med katerimi je bil tudi Nik. Pristopil je do mene in pogledal proti prijateljem, nato pa pokazal na mojo popisano roko. Začel se je pogovor z njim in njegovimi sošolci, sicer smo vedele, da je razlog, da nama posvečajo toliko pozornosti nekakšna tradicija zapeljevanja fazank, katero imajo dijaki 3 in 4 letnika, a vseeno smo sodelovale, nismo jim želele prikrajšati zabave, poleg tega so bili fantje prava poslastica za najine oči.....

Se opravičujem za kratko nadaljevanje, vendar sem zaradi šole v stiski s časom. Hvala
23. maj 2019
Neeeeeeext! Super je
24. maj 2019
Next
25. maj 2019
Starejšega profesorja je iz kabineta prinesla radovednost, o vsem hrupu in smehljanju, ki se je dogajalo. Nekaj časa nas je opazoval, nato pa nas je ogovoril " Punce nikar naj vas ne zavede zunanjost, notri nimajo nič" nato je enemu izmed fantov potrkal po glavi, se nasmehnil in odšel stran. Nismo mogle zadrževati smeha, kmalu so tudi fantje dojeli za kaj se gre in čemu se smejimo. Malce jih je bilo sram, saj so le potrdili profesorjevo izjavo. Preden sem se vrnila v razred me je Nik prijel za roko ter rekel; "Po šoli gremo s fanti na pijače, lahko prideta zraven, pa še kakšno dobro pripeljita s seboj" nasmehnila sem se mu, pokimala ter odhitela v razred. Lani sem takoj poročala o tem neverjetnem momentu. "Šele prvi dan je pa smo že povabljene nekam, in to z takimi fanti", sem ji rekla z občutnim navdušenjem. "Komaj sem čakala, da se šola začne sedaj pa komaj čakam da se konča!" je dodala Lana in skupaj smo planile v smeh. Ura je počasi minevala, vedno ista vprašanja in enaki odgovori, posebnosti prvega dne in predstavljanja. Končno je zazvonilo za konec ure, z Lano smo kar poskočile in stekle proti vratom, kjer so naju pričakali fantje. "Kam pa gremo?" sem vprašala "V gozdu je majhna hiša, ki je nihče nikoli ne uporablja, pa smo jo nekako zavzeli" no sicer sem mislila, da bomo dejansko šli v kakšen bar ampak mislim, da nekaj več zasebnosti nebo škodilo; "Sliši se super, in kaj bomo počeli?" upala sem da bo v odgovoru kakšna pijača "Tine je kupil par litrov vodke, še od prejšnjega tedna pa so v hladilniku piva" je odgovoril z nasmehom na obrazu in mi pomežiknil, še preden bi lahko karkoli rekla, pa je dodal; "In če se kdo preveč utrudi so tudi dve spalnici" no moram priznati, da mi je ob tem bilo malce nerodno a kot pravijo priložnost zamujena ne vrne se nobena. Z Lano smo se držali skupaj in sledili fantom, prestopali smo veje in kamenje ter šli, kar globoko v gozd. "Saj naju boste peljali tudi nazaj" je nekoliko živčno vprašala Lana "Itak, to vas že bomo vprašanje je le kdaj" je odgovoril Matej in se nasmehnil. "Pri meni tako ni nikogar doma, tako da lahko tudi tam spim", kar nisem mogla verjeti, da sem to res rekla. Velikokrat sem sama doma in še nikoli do sedaj nisem to poskušala izkoristiti. "Mojim je pa nekako vseeno tako, da se lahko skupaj grejeva" je posmehljivo pripomnil Nik, ostali pa so se le smejali. Po naporni hoji smo končno prispeli. Presenečena sem bila nad urejenostjo in velikostjo te tako rečeno zapuščene hiške. skupaj z Lano smo večkrat izrazile zaskrbljenost nad tem, čigava je ta hiša in kako to da vse še deluje, če pa nikogar ni. "Da vaju nebo preveč strah, ta hiša je v družinski lasti, sploh ni zapuščena" Je rekel Nik in vsi so se nama začeli smejati. Tudi me smo se nasmehnile in vstopile v to čudovito gozdno hiško. Prelepa velika sedežna z leseno mizo. Tudi kuhinja je bila dokaj razkošna, glede na lokacijo hiše. Tine je iz torbe privlekel vodke, Matej pa sok in kozarčke, Nik je ta čas že odpiral prvo pivo, ki ga je vzel iz hladilnika. Tudi zvočnik so vklopili, z Lano smo sedele na sedežni in se spogledovale. Bilo je le nas 5 in kar veliko pijače, k sreči je bil petek tako da jutri nebo nepotrebne šole. Ura je bila okoli treh popoldne, kar se mi je bilo malce prezgodaj, ampak tako ali tako smo v hiški sredi gozda popolnoma izgubili občutek za čas. Začeli smo z igranjem beer ponga. Jaz in Nik sva bila skupaj Lana Tine in Matej pa skupaj. Kar nekaj kozarčkov pozneje sva z Nikom zmagala, sicer bolj po njegovi zaslugi. Objel me je in dvignil, ter me odnesel na pult in mi pripravil novo pijačo. Vse je bilo malce bolj zabavno zato tudi tisti kozarec vodke, ni povzročal večjih problemov. Vsi smo se smejali Lana pa se je že objemala z Tinetom. Ta dan bo še zabaven, sem si mislila nato pa prijela Nikovo roko in skupaj sva plesala. Matej, je odšel domov, verjetno se je počutil zapostavljenega, malce se mi je smilil, a sem kmalu pozabila na vse, ko sem na sebi začutila Nikove ustnice, sploh ne vem kako se je to zgodilo, vse je bilo malce megleno in zaradi glasbe, sem se počutila še bolj omotično. S tem nisem imela problemov zato sem mu poljub vrnila, kdo nebi zavrnil takšnega lepotca kot je Nik. Za trenutek sem pogledala na okoli in opazila, da sta Lana in Tine verjetno v spalnici, malce sem se nasmehnila tej ugotovitvi. Z Nikom sva nekaj časa plesala in se pogovarjala, nato pa tudi sama odšla v spalnico. Ulegla sva se na posteljo, ter se smejala, še sama ne vem čemu ampak nekaj nama je bilo res izredno smešno. Nik je iz predala vzel škatlo kondomov in jo vrgel na posteljo, enega je odprl in ga napihnil, tudi temu sva se smejala in si ga večino časa podajala. Postajala sem utrujena, verjetno zaradi vse pijače in nasploh napornega in stresnega dneva. "Spat bi šla" sem mu rekla, pogledal me je se mi nasmejal in odgrnil odejo. Slekel se je in to cel, tudi jaz sem naredila enako, nato pa je še pred menoj zaspal....

Hvala za spodbudne odgovore!
25. maj 2019
Next
25. maj 2019
Neeeeext
26. maj 2019
Recimo, da par ur kasneje sem se zbudila in strmela v leseni strop. Marsikdo bo mislil, da se je kaj zgodilo... A bi se moralo? je bila moja odločitev o tem da ni bilo nič prava? Kaj je z Lano, a je bilo pri njej isto? Toliko vprašanj mi je rojilo po glavi, da mi je postalo kar slabo, no ne vem ali so kriva vprašanja ali pijača. Stekla sem na stranišče sklonila glavo nad straniščno školjko dal vse iz sebe, predvidevam, da so moji glasovi mučenja prebudili Nika, ki je stal za mano in se mi smejal. "Kaj a nisi navajena take predstave?" Sprva nisem vedela o čem govori, pa saj nisva, saj bi se spomnila, lagal se mi pa tudi nebi...ali pač? "Ne vem... o-o čem govoriš" sem mu rekla, ko sem se uspela vsaj približno sestaviti. Ni mi odgovoril le pomežiknil je in odšel iz sobe. Kar tresti sem se začela, da se kaj takega ne spomnim mi je izredno čudno, saj sploh nisem bila tako pijana, da bi mi lahko pešal spomin. Hitro sem se oblekla umila in poklicala Lano, ta je že bila doma in pravi, da se je imela odlično. Kar mi pove, kar dovolj o tem kaj je počela. Povedla sem ji kaj se je zgodilo in kaj pravi Nik "Zagotovo se le šali, da bi te malce zmedel" Je odgovorila iz ozadja pa sem slišala moški glas, Tinetov. "A je Tine pri tebi" sem jo vprašala "Jaz sem pri njem" mi je odgovorila in zaslišala sem smeh "No lepo se imejta, jaz pa moram it." Prekinila sem se usedla na rob postelje in premišljevala o tem kaj se je pravzaprav zgodilo. Vsega sem se spomnila, vsakega dela vseh pogovorov tako, da bi se sigurno spomnila tudi, če bi se zgodilo še kaj drugega. Slišala sem korake, ki se približujejo sobi. "A boš ostala tu ali te odpeljem domov?" Mi je rekel, medtem ko je brez majice slonel na steni in se mi smehljal. Res ne vem kaj naj naredim, najraje bi šla domov, a del mene želi ostati in razčistiti vse. "Amm, lahko me odpelješ domov" sem mu po kratkem premisleku odgovorila. Obrnila sem se, da poiščem hlače in začutila roko na sebi, prijel me je in povlekel h sebi "Raje bi videl, da ostaneš še en dan" bilo me je malce strah a sigurno ni mislil nič slabega "Tudi jaz bi raje ostala ampak se moji vrnejo domov in bi zagnali veliko paniko, če me nebi bilo doma" sem se zlagala medtem pa si oblekla hlače. Torbo sem dala na ramena in mu sledila skozi gozd, do srebrnega avtomobila. "Še je čas, da si premisliš" mi je rekel, medtem pa odklenil avto, previdno sem se usedla ter se mu nasmehnila. Peljala sva se brez da bi karkoli spregovoril, neprijetno tišino je prekinjal radio in moje navigacijske usmeritve. Končno me je uspel pripeljati do doma, hitro sem skočila iz avta se mu zahvalila in stekla domov. Nisem še uspela procesirati vsega, kar se je zgodilo, kar je bilo pravzaprav nič a ne po njegovih besedah. A se on morda ne spomni, da je zaspal še pred menoj? Se laže, da bi me spravil v zadrego ali se hvalil pred prijatelji... Nisem se želela preveč obremenjevati zato sem šla pod tuš, po prijetni 1 uri tuširanja sem zaslišala telefonsko zvonenje. "Zakaj mi nisi povedala da sta?" me je navdušeno vprašala Lana "Am sva kaj? Ničesar nisva res ne" sem ji prestrašeno odgovorila "Tine pravi, da je Nik pisal vsem, da te je" srce mi je začelo hitreje biti, roke so postajale potne in iz ust ni prišel niti en glas. Prekinila sem ji se vedla na tla in razmišljala. Pa saj to ni tako hudo, zlagal se je pa tudi če bi bilo res, obstajajo še hujše zadeve. S temi stavki, sem se tolažila in se poskušala pomiriti, potem pa sem videla Nikov sms, poslal je moje fotografije od včeraj, in to tiste kjer sem bila brez vsega... Kaj naj naredim!? Spet se mi je začelo vrteti, kar megleno sem videla. " Zakaj si me slikal? Zakaj se lažeš, da je bilo nekaj več kot le poljub?" sem mu odpisala....

Se opravičujem za kratek "Next" Hvala za branje
26. maj 2019
Wooow Zgodbica te res potegne vase, super pišeš. Next
26. maj 2019
Next
26. maj 2019
the best
Next please
26. maj 2019
Sedela sem na tleh moje sobe z solzami v očeh in čakala odgovor, čakala, da se morda zbudim in ugotovim, da so bile to le grozne sanje. V roki mi zazvoni telefon, gledam v črno beli ovitek in se sprašujem, če je sploh vredno pogledat kaj je napisal. Počasi sem začela obračati roko in pred mano je zasijala svetloba telefonskega zaslona. Odgovoril mi je, a bom končno izvedela zakaj je to storil in kaj sploh hoče od mene. "A si prepričana da se lažem? polno pijače, naivna fazanka... komu misliš da bodo verjeli? Sprijazni se navadna šolska cipa boš in nič drugega" Saj to ne more biti res, kaj se sploh dogaja. Nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem zadihala normalno in prišla nazaj v realnost. Kako je človek sploh lahko tak in kaj bo imel od tega, noben me nebo gledal normalno, nihče nebo želel biti moj prijatelj le zaradi njegovih laži. "Zakaj sploh to delaš? Nič ti nisem naredila..." Sploh ne vem kako naj opišem vsa čustva, ki so kar kipela iz mene. Nikoli se mi ni zgodilo kaj podobnega, a sem res le šolska cipa? Pa saj nisva imela nič več kot le poljub... Zaradi utrujenosti in pretresenosti sem za nekaj ur zaspala in to kar na tleh. Zbudila sem se na nekaj neodgovorjenih klicev ter na stotine sporočil ob katerih se mi je kar gabilo. Kje so dobili mojo telefonsko, a jim je Nik poslal slike?!?!? Poklicala sem Lano, če morda ona ve kaj o tem. "Zakaj si se mi pa zlagala da se z Nikom nista dala dol?" zvenela je jezno, a je Nik morda tudi njo obrnil proti meni "Pa saj to je resnica, res se nisva, laže se in pošilja slika za katere sploh nisem vedela" sem ji rekla na robu solz in upala, da mi bo verjela. "Veš ne vem če bi ti verjela, vsi so potrdili, da se je to zgodilo samo ti se lažeš" Solze so mi stekle po licu, in vprašanja napolnila glavo. Kdo bi lahko potrdil, saj smo bili sami? Kaj so naredili Lani da je taka do mene? skušala sem ji odgovoriti nazaj a je prekinila. Vse se je odvijalo tako hitro spet sporočila od Nika z še več fotografij, "Zakaj mi to delaš? Kaj naj naredim, da boš nehal s tem?!" sem mu odpisala in nestrpno čakala na odgovor "Lahko mi daš tistega česar mi še nisi pa bom nehal " Šokirana sem bila nad odgovorom, je bilo to izsiljevanje njegov namen že od začetka? A je to del tiste butaste tradicije zapeljevanja fazank... Se je to zgodilo že kateri pred mano? Polno vprašanj a nobenega odgovora. Kako naj preprečim da se mi kaj zgodi, a moram res tako daleč, da ostanem varna? Naj komu povem ali bo potem vse le še slabše? Popolnoma izgubljena sem sploh ne vem kaj naj naredim...

hvala za komentarje!!
26. maj 2019
Next
27. maj 2019
Next
27. maj 2019
Next
27. maj 2019
Nedelja je, torej me le še današnji dan loči od soočenja z Nikom, Lano in ostalimi, katerim je Nik natvezel bog ve kakšne laži. Celo noč sem prejokala v strahu pred tem kaj se lahko zgodi. Kaj če slike obesijo po šoli? Kaj če jih pošljejo mojim staršem? Ob takih mislih mi je zastalo srce. Pisala sem Niku, rotila sem ga naj pove resnico in izbriše slike. Sam dobro ve, kaj je bilo in sam dobro ve, da ni imel dovoljenja posneti takšnih slik. A Škoda besed zanj je to vse le ena velika igra, igranje z življenjem nekoga drugega. Kasneje me je poklical oče, prva misel je bila na slike in laži, ki so se širile o meni a k sreči temu ni bilo tako. "Živjo Maja, kako si? Z Nino prideva jutri pozno zvečer, ni naju treba čakati lahko zaspiš" bila sem vesela, da sem lahko slišala njegov glas vsaj neka varnosti in topline je bilo čutiti. Nina je moja 7 letna sestrica, ki ima nekakšno možgansko bolezen. Ne vedo še kaj točno je narobe z njo zato ju z očetom večkrat ni, mama pa je umrla malo po rojstvu Nine, oče mi še ni povedal zakaj in se tej temi spretno izogiba, a po mojih internetnih raziskavah je bila njena smrt verjetno posledica poporodne depresije. Ne spomnim se je ravno najbolje a slabih spominov nanjo nimam. "Živjo oči, pozdravi mi Nino. Super sem kako si ti in kako je Nina?"Glede tega, da sem super sem več kot očitno lagala a k sreči ni posumil. Nadaljevala sva krajši pogovor, tipičen telefonski pogovor. Prekinil je in spet sem bila sama, osamljena in prestrašena. Sklenila sem, da nobenemu ne bom pokazala, da mi je prišel do živega. Morda bo obupal in se odločil spraviti na koga drugega.

2. POGLAVJE
ODLOČITVE

Tokrat je bil zvok budilke nekaj zelo nezaželenega. S strahom sem se pripravila na šele drugi šolski dan in si ponavljala, da se ne dam. Oblekla sem se v temna oblačila in obula živo rdeče čevlje. Deževalo je, lahko bi dramatizirala in rekla, da je to popoln prikaz mojega začetka tega šolskega leta. Vsak korak stran od hiše sem se počutila bolj samo, bolj izpostavljeno in bolj ranljivo. Deset minut mučne hoje in že se je razprostiral pogled nad šolo. Zbrala sem pogum in se odpravila proti njej, vsaka stopnica je zame predstavljala prepad. Sam strah nad tem kaj bo storil Nik me je zbadal v srcu. Videla sem jih, Lana v objemu Tineta, Nik zraven neke nove punce in ostali. Mimo sem morala, Nik me je prijel za roko in mi zašepetal v uho "Še imaš možnost, lahko greš z mano" Vedela sem o čem govori o sporočilu, ki mi ga je poslal. Med poukom se nisem zmenila za razlage temveč sem premišljevala o tem kaj naj storim. Očitno je Lana vedela za kaj se gre, ali pa je njen Tine naredil isto saj mi je rekla "Bolje je da greš z njim" ni mi pustila da ji kaj odgovorim nazaj saj je bila zaposlena z odpisovanjem Tinetu. Glavni odmor se je bližal "A res ne boš nikomur poslal če grem s tabo?" sem mu napisala in nestrpno čakal odgovor "Res to ti obljubim, ampak me moraš ubogati" je odpisal. Prosila sem če grem lahko na stranišče. zaklenila sem se vanj in jokala, nisem vedela kaj naj naredim, kako naj vse popravim. "Dobro, šla bom s tabo" sem mu odpisala in takoj obžalovala ampak nisem vedla kako ravnati v taki situaciji. Med malico sva se dobila in peljal me je k sebi domov. Rekel je da moram narediti vse, kar reče le prikimala sem mu in poskušala zadrževati solze v očeh. Sedela sem na njegovi postelji, ko me je slekel nisem se mogla premakniti niti milimeter tako me je bilo strah, da bom kaj storila narobe. Pustila sem da naredi z mano kar hoče. Ko je končal je rekel da se nebom vrnila v šolo, vsaj danes ne. Zapeljal me je do doma, komaj sem videla odkleniti vrata zaradi vseh solz, ki so mi neobvladljivo tekle po licih. Stekla sem v posteljo se zavila in spala, očitno sem jokala med spanjem saj je bila blazina popolnoma premočena. Stuširala sem se in razmišljala o svoji odločitvi. Je bila prava? Bo sedaj nehal ali bo to nekaj vsakdanjega?

Hvala za "Next" se opravičujem za pozno in kratko nadaljevanje.
28. maj 2019
Next!
29. maj 2019
Neeeeeext!
29. maj 2019
Next
29. maj 2019
Next
29. maj 2019
Next zakon tema kdaj bo nadeljevanje
29. maj 2019
Pozno v noč sem premišljevala o svoji odločitvi. Nikoli več ga nisem želela videti, kako se lahko nekdo iz izredno očarljivega in prijaznega fanta spremeni v takšno izkoriščevalsko pošast. Slišala sem, da sta prišla domov oče in Nina, a nisem želela, da me vidita v takšnem objokanem stanju zato sem se pretvarjala, da spim. Neprestano sem se premetavala po postelji bilo mi je premrzlo in nato prevroče v nobenem položaju se nisem počutila udobno in misli niso zapustile moje glave. Še preden bi lahko dobro zaprla oči so jutranji žarki posijali v mojo sobo. Odlično, nič spanja zame, pa še v šolo moram. Vstala sem se, odšla v kuhinjo in si pripravila zajtrk, sadne kosmiče z jogurtom, moje najljubše. Med hojo po stopnicah nazaj do sobe mi je zazvonil telefon. Klical me je Nik, oglasila sem se "Danes te peljem v šolo, čakam te pred hišo" niti ugovarjati nisem uspela saj je takoj prekinil. Skodelico kosmičev sem pustila na nočni omarici v sobi, in šla ven kjer me je kot povedano z svojim avtom čakal Nik. "Kaj delaš tu?" sem prestrašeno vprašala "Saj sem ti povedal, v šolo te peljem" debelo sem ga pogledala, saj se mi je le nasmihal. Nisem si upala ugovarjat zato sem prisedla, komaj sem gledala saj sem bila zaradi celovečernega razmišljanja izredno utrujena zato sem zaprla oči in si premaknila sedež nazaj. Zdelo se je kot pet minut pozneje a, ko sem odprla oči sva bila nekje na avtocesti "Kam greva, kam me pelješ?" sem ga vprašala, on pa se mi je le nasmehnil "Nekam kjer ti bo lepo" Zakaj je tak do mene, zakaj me je izsiljeval sedaj pa me žel razvajati a ne razume da svet ne deluje tako? "Zakaj me nisi peljal v šolo?" tokrat nisem bila umirjena, želela sem pojasnilo in odgovore. "Danes sem hotel biti le s tabo" sploh nisem vedela kako naj reagiram, kakšne igre se gre in kako misli da se bo to vse končalo. "Ne moreš me kar odpeljat nekam" Zavil je na neko osamljeno stransko cesto in ustavil avto, mislila sem da mi bo kaj naredil. Stopil je ven iz avta se prijel za glavo in zjokal? Presenečena sem bila, nisem si mislila, da ima tak človek sploh čustva. Nepremično sem sedela v avtu in poskušala procesirati kaj se je pravzaprav zgodilo. Prižgal si je cigaret in me poklical k sebi. Počasi sem se mu približevala on pa me je objel in rekel, da mu ni vseeno zame in da bo poskrbel zame. Niti besede nisem spregovorila saj sem bila čisto zmedena in vse kar sem si želela je, da bi se ponovil prvi šolski dan in nikoli nebi spregovorila z njim. Usedla sva se nazaj v avto in peljal je naprej kot da se nebi nič zgodilo, o ničemer ni rekel niti besede. Kakšno uro pozneje je ustavil. Mislim da me je peljal na ranč polno konjev je bilo vse naokoli in nekaj majhnih otrok se je podilo po travniku, zelo sproščeno vzdušje je bilo. Skupaj sva hodila po sprehajalni poti posuti z belimi kamenčki, nekajkrat me je želel prijeti za roko vendar sem jih spretno spravljala v žepe. Bilo je čudovito, razen tega da je bil zraven mene Nik. Sedela sva na klopci in potekal je manjši pogovor večinoma le o tem kje sploh sva, česar mi ni želel povedati. Do naju je pritekla 2 letna deklica, ki je zelo nerazločno nekaj vpila. Stekla je do Nika in končno sem slišala kaj je govorila... saj ne more biti res... Niku je rekla "Oči" Kar slabo mi je postali in nekakšna vročina me je oblila, kaj če sem tudi jaz noseča z njegovim otrokom???? Prej sploh nisem razmišljala o tem sedaj pa je bila to odmevajoča se misel. "To je Lucija, moja hčerka" tako prikupna je bila, da sem za trenutek pozabila na vse slabo. "Zelo je luštna" sem mu odgovorila. "Kje je pa njena mama?" Sem ga vprašala. Pogledal me je in bil na robu solz potem pa se je obrnil proti Luciji in rekel "To te pa nič ne briga" Nekaj groznega se je moralo zgoditi, ampak še vedno je bilo toliko ne rešenih skrivnosti. Zakaj je njegova 2 letna hči tako daleč od njega, kdo je njena mama, kaj hoče z mano????.....

Hvala za branje in potrpežljivost!
29. maj 2019
neeeeeeeeeeeeeeeext
30. maj 2019
Next
30. maj 2019
Next!
30. maj 2019
Next
31. maj 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg