Nikoli ne veš

Oblekla sem si črno obleko, ki ni bila preveč ohlapna. V roke sem vzela črn nož. Tiho sem stopila iz hiše v ulico. Plazila sem se v sencah, in pazila, da nisem stopila na svetlobo uličnih svetilk. Prišla sem do precej bogate vile. Imela je kar dober varnostni sistem, a zame to ni bil problem. Nasmehnila sem se. A ne prijazno. Režeče. Zlobno. Splazila sem se v hišo. Nenadoma me je zagledala neka rjavolasa gospodična. Nisem imela izbire. Nož sem zalučala naravnost v njen vrat. Zagrgrala je in ob steni zdrsnila na tla. Prevzelo me je zadovoljstvo. Odtihotapila sem se naprej. V vili je bilo še nekaj ljudi. Vse sem ubila. Bila sem vse bolj in bolj zadovoljna. Zedaj sem zaslišala cviljenje in škrtanje gum na peščenem privozu. Hvala bogu, da je bil privoz peščen, če ne bi bilo po meni. Splazila sem se do okna. Videla sem, da je izstopil bogat gospod. Imel je cel kup varnostnikov. Nasmehnila sem se. Spet. 'Tega bi bilo pa lahko oropati,' sem pomislila. Odšla sem v spodnje nadstropje in se izmuznila ven. Z vseh trupel sem pobrala denar. 'To je pa kar veliko denarja. 500€. Vau. Bravo jaz,' sem si mislila. Odšla sem v svojo hišo, se oprhala in odšla spat. Še prej sem seveda skrila vse dokaze o tem, da sem morilka.