New Life *FF*

to je moj prvi fanfic in upam da vm bo ušeč :3
1.
šok! >Kaj? Ampak kako je to sploh mogoče?!< sem vprašala, vendar mi je po glavi rojilo še veliko vprašanj, ne katere nikoli nebom dobila odgovora. Zmedena sem bila kot še nikoli prej. >vse je mogoče. Mi tudi nismo tega vedeli, do zdaj ko se je on poglobil v te zadeve< mi je razložila neka odvetnica ali socialna delavka, niti nevem kaj je bila , ampak to me zdaj ni motilo, niti zanimalo. Bolj me je zanimalo to kakokako je mogoče, da sej jaz- čisto povprečna najstnica iz Slovenije, sestra slavnemu fantu iz Britanije, ki ga poznam le preko interneta ter novic, ki so več ali manj le izmišljeni trači. > Ja ampak, kako je on to vedel, jaz pa nič?. Še manj on me je iskal, jaz pa nisem niti vedela, da imam brata!< sem še vedno iskala odgovore na vse kar sem izvedela v zadnjih 3 minutah. >ampak, ampak....< sem kar naenkrat začela jeclati. >Kaj, ljubica?< Ljubica?! Tako me ima pravico klicati samo Tim nihče drug. >Ampak, zakaj mi tega še nihče ni povedal??< sem spravila skupaj nekaj besed >ali mislite, da bi to sprejela težje kot zdaj?Veliko lažje bi vrjemite, vsaj nebi celo življenje preživela v eni sami laži...< sem zakričala. Krivila vse okoli sebe, mamo in očka, ki očitno sploh nista bila prava mama in očka, pravo mami, ki je očitno že pokojna ter tudi moje sorodnike, ki me niso vzeli v varstvo in sem zdaj tukaj kot sem. > Očitno so tvoji starši mislili, da se nebo nikoli izvedelo in da je tako boljše zate Harry pa naj bi vedel že dolgo časa, saj je bil star 5 let ko mu oziroma vama je mama umrla.< Je odgovorila čitso brez vseh čustev. Ni se mi zdelo pravično. To ni prav, zakaj se to meni dogaja?! Zakaj meni?. Moje misli je prekinil zvonenje enega najboljših telefonov- ja moja posvojitelja tj. Jana in Primož, ki sta se imela za moja starša sta bila ena najbogatejših ljudi v sloveniji. Pogledala sem na telefon in videla, da me kliče Jana. Ravno pravi čas si izbrala si rečem ter prekinem, ta trenutek sem hotela biti malo sama. In tako sem še malo blodila po Ljubljani nate pa se odpravila domov....

Neext

Next!!

neeeeeeeext!!!

next!!

next

tist ni pravi del O.o ubistvu je sam manjka neki se opravičujem res :O
-----------------------------------
.Po 10 minutah hoje in poslušanja pesmi me nekdo zgrabi za ramo...
Sunkovito so obrnem in bil je Tim, Tim je moj fant, hodiva že 7 mesecev in zdi se mi da je najin zveza zeloo močna. >Živjo< me pozdravi, odkimam mu, ter si iz ušes da slušalke in utišam muziko. Odločila sem se, da tega ar se je danes zgodilo nebom povedala še nobenemu, saj nočem, da bi bilo potem kaj narobe. > neveš kako si me prestrašil!!< mu vsa panična rečem. > nasledič me bo še kap< ga okaram, on pa samo naredi puppy face ter reče >oprosti noo, nisem hotel, ampak si tako luškana, ko so zasanjana< > haha< mu sarkastično odgovorim. > o čem pa si razmišljala?< me radovedno vpraša. > o ničemer< mu hitro odgovorim, očitno je opazil, da mu nekaj prikrivam saj je začel > miška, saj veš, da mi lahko vse zaupaš... < še preden je lahko nadeljevl sem ga prekinila > saj ti bom povedala, ampak ne še danes> sem mu rekla > okej< je po mučni minuti tišine rekel.

Zatem je sledila mučna tišina, tišina mi nikoli ni bila všeč zato sej jo pretrgala z vprašanjem > zdaj bodo kmalu počitnice kaj?? imaš že kakšen plan??< sem vprašala. >nevem še. Nekaj smo se s prijatelji menili, da bi odšli skupaj na morje za nekaj dni.< > fajn to< sem rekla in nadeljevala > jaz bi pa odšla rada v Anglijo in če se mi bo posrečilo bom najverjetneje šla. Bi šel z mano če bi te vprašala?< >woww... A ni to malo predaleč pa še drago je...< mi je začel pridigat o cenah > če si pozabil sta Jana in Primož eden najbogatejših ljudi v Sloveniji.< sem mu hitro povedala. Vedela sem, da mu ni bilo všeč to, da sta mu Jana in Primož plačevala počitnice. Tudi ko sta nam rezervirala pozimi kočo, za nekaj dni, saj sem se morala pripravljati na baletni tekmovanje. In ja treniram balet in gimnastiko. Sem ga komaj prepričala, da je odšel z mano in nekaj prijateljami.

>Že vendar. Nevem , Anglija??. bom razmislil< je težko rekel, kar je bilo čutiti.
Prišla sva do pošte, ker pa nisem hotela, da vidi kam je namenjeno sem ga poslala v trgovino po žvečilne gumije. Odšla sem noter, kjer je bila prijazna prodajalka. >tole bi poslala v Anglijo< sem kar se da prijazno rekla. > V Anglijo? Seveda takoj. Sicer bo nekaj za plačati, drugače pa ni problema.< je rekla > aha. Okej< ona pa je takoj nadeljevala > ha, ravno pravi čas si prišla, ravnokar so priši po pisma za v Anglijo. Če boš imela srečo bo dobavitelj pisma, pismo dobil že jutri< je rekla nato pa dala pismo v škatlo, za pisma v Anglijo.

Prišla sem ven, a Tima še ni bilo iz trgovine, zato sem se usedla na bližnjo klopico, prižgala i pod in se prijavila na twitter...

neext

Next!!

neeeeext

hvala vam za nexte ress <3
tuki mate nou dell :3
-------------------------------

Prišla sem ven, a Tima še ni bilo iz trgovine, zato sem se usedla na bližnjo klopico, prižgala i pod in se prijavila na twitter...

Pogledala sem novice in opazila novico Harry-ja :>Našel sem, kar sem dolgo iskal. Hvala vsem za podporo .x< takoj sem vedela, kaj je hotel s tem povedati. Opazila sem, da se mi je na obraz prikradel nasmeh. Po dobrih 2 minutah čakanja se je končno prikazal Tim. Podal mi je žvečilne gumije in denar. Hitro sem si v usta `vrgla` dva čigumija in odpravila sva se proti domu. Vedno ko sem živčna, žvečim čigumije zato me je Tim že postrani pogledal in vprašal >kaj si pa tako živčna??< >nič nič< > ne govori ti meni, da ni nič, ko pa te dobro poznam in vem da nekaj ni vredu, drugače nebi tako žvečila<mi je rekel, jaz pa sam samo pokimala.

Hodila sva v tišini, dokler nisva šla mimo igrišča. > prideš eno igro nogometa Tim??< ga je poklical prijatelj > ajd, grem jaz igrat fuzbal, ti se pa naspi, zdelana se zdiš.< mi je rekel in stisnil hiter poljub na usta, in že je izginil za mrežo igrišča. Odpravila sem se, saj mi je do doma ostalo še dobrih 7 minut, zato sem spet vklopila i pod in poslušala muziko.

Prišla sem pred hišo in pred njo zagledala modrega BMW-ja od Primoža in rdečega mercedesa od Jane. Pogoltnila sem slino in se po kamniti potki odpravila proti vratom. Sezula sem si balerinke in se hotela neslišno odtihotapiti v svojo sobo. Že sem naredila en korak sem iz dnevne sobe zaslišala glas > Sara si ti?< >šit< sem si potihoma rekla in odcapljala do dnevne sobe. Tam sem zagledala Jano in Primoža, sedela sta na kavču. Jana je bila močno objokana, Primož pa je le nemo gledal pred sabo. > oprosti,< mi je žalostno rekla Jana, ta čas pa ji je po licu stekla še ena solza. > Za kaj pa???< sem poskušala čim bolj hladnokrvno vprašati, kar pa mi ni šlo najbolj od rok, saj sem v trenutku, ko sem to izrekla že začutila solze v očeh. >zato, kar sva ti naredila...< ni dokončala svojega stavka, saj se je skoraj utopila v svojih solzah. >hotela sva ti povedati, pa kar nisva mogla. Mislila pa sva tudi, da do tega trenutka sploh nebo nikoli prišlo.< je njen stavek dokončal Primož. Tokrat sem bila zares jezna, začela sem kričati na ves glas > kako sta mogla? Kako mislila? Ha že od nekdaj pravijo misliti pomeni nič vedeti!! sploh pa, lahko bi mi povedala že prej. Hotela bi samo resnico nič drugega, jaz trapa pa sem mislila, da si zaupamo< solze so se mi ulile po licu in zavedla sem se, da sem zadnje besede, ki sem jih izrekla zelo obžalovala. Onadva sploh nista vedela, kaj počnem, s kom se družim... vedela sta samo da imam 4x na teden balet in gimnastiko, pa še nato sem večinoma hodila peš, sej sem res sovražila vožnjo v avtomobilu. >Res nisva...< Jana še ni dokončala stavka, ko sem s pognala po stopnicah v svojo sobo.

Za sabo sem zaloputnila vrata, ter jih zaklenila, zdaj sem res hotela biti sama. Zaslišala sem trkanje na vrata ampak mi je bilo zdaj čisto vseeno, kdo je stal pred njimi, hitro sem stekla v kopalnico (vsaj enkrat sem bila hvaležna da imam svojo kopalnico) in se na hitro stuširala, nato pa prižgala radio. Poslušala sem pesmi, nekaj časa sem sledila pesmim, nato pa utonila v globok spanec in se zbudila šele zjutraj.

neeeeeeeeeeex

next

next!!

jeej.. tuki mate nou del, pa bi vem še kej napisala sam sm raunokar v šoku tkoo da
+ aja fuul mi je ušeč to da je vedno več nextou hvala vam <3
--------------------------------

6.Poslušala sem pesmi, nekaj časa sem sledila pesmim, nato pa utonila v globok spanec in se zbudila šele zjutraj.
Obrnila sem se čez posteljo in pogledala na uro na nočni omarici. 5.30. >huhh... <
> tukaj ji pusti no!< sem zaslišala glas, ki je bil na las podoben Primožovemu. > kaj si nor lahko ga pohodi pa bo šlo vse v nič!< je skoraj neslišno rekla Jana > v kuhinjo na mizo, ga bom dala, saj bo tako ali tako pred šolo še kaj pojedla.< je še nadaljevala tokrat glasnejše. > če že hočeš no< se je nato vdal Primož. Zatem sem slišala le še korake po stopnicah v pritličje in zapiranje vrat. Če bi tale pogovor slišala kakšen teden prej bi gotovo bila že v kuhinji s darilom v rokah. Res je bila sem zeloooo radoveden človek, vendar me to danes ni niti malo zamikalo, da bi šla pogledat kaj je .

Počasi sem se splazila s postelje in odšla v kopalnico. Pogledala sem se v ogledalo in se tako ustrašila same sebe, da sem tako zakričala, da je skoraj ogledalo počilo. Imela sem zabuhle rdeče oči, razmršene lase, ki pa so bili s kodri videti skoraj tako kot je bil videti Jaden Smith z afro. Na hitro sem se počesala nato pa oskočila pod topel tuš, ker sem nekje prebrala, da topel tuš pomaga proti zabuhlim očem( tega sicer nevem zares ampak naj bo ). stopila sem iz tuša in se ovila v brisačo. Videti sem bila bolje. Sicer po pou urnem tušu to niti ni nekaj takoo nenavadnega. Odcapljala sem v sobo in odprla omaro. Ven sem vzela vijolične kratke hlače in rimeno majico z naramnicami. Pripravila sem torbo in se počasi, počasi odpravila v kuhinjo na zajtrk. Počasi sem stopala po stopnicah in prišla do kuhinje kjer sem na mizi zagledala čisto nov prenosni računalnik. Ne katerega koli ampak tistega najnovejšega Apple. Pogledala sem ga na j+njem pa je bil listek na katerem je pisalo:

PROSIM ODPUSTI NAMA,
NISVA TE HOTELA TAKO PRIZADETI.
MAMI IN OČI.
> Hja mami pa oči?! Pa kaj še... tako se mi še nebosta odkupila... če se mi sploh še lahko....< sem si rekla in odšla v kuhinjo, kjer sem si namazala nutelo na kruh. Hitro sem pojedla nato pa se obula u rumene balerinke in se odpravila proti avtobusni postaji. Prišla sem ravno pravi čas saj je že čez 2 minuti prišel avtobus. Kot vedno jih je nekaj spalo, nekaj jih je imelo odprte zvezke in so se učili, več kot pol avtobusa, pa je bilo praznega, saj se nismo prišli do glavne postaje, kjer je bilo največ vozačev. Po dobrih 3 minutak vožnje se je avdobus že napolnil in smo prispeli do šole. Hitro sem stekla do svoje omarice in tam odložila stvari. Dejansko se je komaj zdaj začel moj vsak dan. Kot ponavadi sem se kot, da bi bila nevidna odpravila v knjižnico in se usedla med knjižne police in pograbila prvo knjigo, ki mi je prišla pod roke. Res je bila sem pravi knjižni molj. Mimo mene je tačas prišlo še nekaj učiteljic, ki so kot ponavadi le mrko in zaspano pozdravile ali pa se samo sprehodile mimo. Zazvonilo je začetek ure >ajojj...< sem si rekla in se pognala proti razredu. Prvo uro smo imeli slovenščino. Zamudila sem 5 minut saj so me na hodniku spet ustavile tiste zoprne punce, ki se imajo za prijateljice dejansko pa samo tekmujejo med sabo. Potrkala sem in vstopila > oprostite< sem zamomljala. > si spet brala? No lepo se usedi in začni slediti, drugič pa poskusi uloviti točno uro.< mi je odgovorila učiteljica. Nikoli me ni okregala, ko sem zamudila, saj sem v šoli imela same petice. Pokimala sem in se usedla na svoje mesto. Opazovala sem prosti stol zraven mene. Takrat pa sem se začela spraševati zakaj, zakaj ravno jaz? Kaj sem jim naredila?