3 nexti, da nadaljujem *
05. september 2013
Next
05. september 2013
Čeprav ni 3 nextov, bom vseeno nadaljevala
21. DEL

Potem Angeli, ko me prosi za to, govorim izmišljeno zgodbico, dokler ne zapre svojih otroških oči. Ker še zmeraj nisem zaspana, začnem razmišljati, kje bi lahko našla kakšne podatke o ladijskih prevoznikih.....vendar to ne bo lahko, saj bom morala iti še bolj zakrinkana v pristanišče in tam izpraševati pijane kapitane in pohotne mornarje, ki kot lačni cucki gledajo »dame noči«. Čez nekaj časa, ko ura na steni odbije krepko čez polnoč, se končno odpravim v posteljo. Na poti do svoje sobe srečam Balda. Kaj ta človek nikoli ne spi??? » Anabella, zakaj niste v postelji?«. » Ravnokar odhajam v posteljo« rečem napol zaspana. » Potem vam želim lahko noč« se prikloni in odide naprej. » Lahko noč tudi vam« zakličem za njim. Ko le prispem do svoje postelje, se v miru slečem obleko, steznik in podvezice, ki jih vse lepo položim na naslonjalo stola, da se ne bi zmečkale. Nato nadaljujem z odstranjevanjem številnih lasnic, ki so držale moje goste čokoladno rjave barve las v urejeno frizuro, nato se z razpuščenimi lasmi, ki so segale do konca hrbta odpravim do postelje in odgrnem številne odeje, ki kar kličejo, naj se uležem v njihovo mehkobo. Včasih ne maram mojih las, saj komu pa se da ukvarjati s takimi težkimi lasmi in neurejenimi kodri?? Mama pa pravi, da imam edinstvene lase...no ja večina debitantk, kakor sem videla je imela mišje oz. pepelnato rjavo lase ali pa so imele lase prelepe pšenične barve in večina ima ravne ali pa si naredijo umetne kodrčke, malo jim zavidam, da nimajo takih problemov z lasmi. Najhujše mi je takrat, ko si MORAM počesati lase, toliko da se svetijo in se počutim kot da sem svetilka, saj vsi gledajo v mojo glavo.... in to delam z muko, saj mi to vzame veliko časa in na koncu me boli glava zaradi vsega tega česanja. Ko so vse odeje odgrnjene in ko zmečem številne vzglavnike stran razen enega, se zvlečem v posteljo in zaspim. Zbudim se na sredini postelje v položaju morske zvezde, to pa ni ravno eleganten položaj, saj me je mama učila, da noben noče tako izgledati in naj vendar spim na boku in se bom tako tudi zbudila ob bodočem možu, ki me bo vsako jutro prijazno pogledal in bil z mano čisto sproščen, saj so izven postelje tako resni. Enkrat se je mama pošalila, da bo moral moj bodoči mož spati čisto stisnjen ob rob postelje, medtem ko bom jaz spala na celi zakonski postelji. Hvala mama! Saj poskušam vsak večer spati na boku, ampak mi je tako neudobno, zato se uležem na hrbet in upam, da se bo moje telo čudežno čez noč obrnilo na bok in tako tudi ostalo do jutra. Nato se prisilim, da se dvignem iz postelje in grem do velikega ogledala, da se uredim. Pri ogledalu najbolj izstopajo oči, ki so zabuhle od spanja in zato si zmočim oči s hladno vodo in je na srečo je malo boljše. In ravno zaradi oči, mi brata pravita, da sem kot indijanka in to mi prijazno rečeta vsako jutro. In ko se zbudim, se ne počutim kot sveža roža, kakor pravita najboljši prijateljici, ki sta že srečno omoženi s soprogoma. Ko sem bila prvo leto debitantka, sem spoznala Lucy, ki se je skrivala za zidom sramežljivosti ali zdaj uradno grofica Lacey, in Amelia žena lorda Graystona, ki je pritegnila nase s svojo dobrovoljnostjo. Pred kratkim sem dobila njuni pismi, v kateri mi opišeta njuno novo življenje, ki kot sem prebrala ni dolgočasno, saj ena opremlja grad, kije bil močno potreben Lucyine čudežne roke, ki je iz grdega naredila lepo, neudobno v udobno, hladno v domače....Amelia pa pričakuje dojenčka in želi da sem otrokova botra. Na koncu pisma sta napisali še, da me vabita na svojo posest ter da srčno upata, da bom prišla kaj na obisk. Želim si ju obiskati, saj se že dolgo časa nismo videle, ampak ne zdaj.
08. september 2013
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!!!!!!!! Ne skrbi glede bralcev, zdej je šola in je težko najt cajt pa tudi veliko jih bere ampak niso prijavljeni na igre
08. september 2013
mhm no danes bom izjemoma obavila še en del :*

22. DEL

Ko sem bila prvo leto debitantka, sem spoznala Lucy, ki se je skrivala za zidom sramežljivosti ali zdaj uradno grofica Lacey, in Amelia žena lorda Graystona, ki je pritegnila nase s svojo dobrovoljnostjo. Pred kratkim sem dobila njuni pismi, v kateri mi opišeta njuno novo življenje, ki kot sem prebrala ni dolgočasno, saj ena opremlja grad, kije bil močno potreben Lucyine čudežne roke, ki je iz grdega naredila lepo, neudobno v udobno, hladno v domače....Amelia pa pričakuje dojenčka in želi da sem otrokova botra. Na koncu pisma sta napisali še, da me vabita na svojo posest ter da srčno upata, da bom prišla kaj na obisk. Želim si ju obiskati, saj se že dolgo časa nismo videle, ampak ne zdaj. Ko se očedim do konca, se odpravim k sestri. Odprem vrata in stopim na hodnik, ki je začuda prazen, saj zmeraj videvam hiteti mimo veliko služabnikov, vendar jih kmalu zagledam v naslednji sobani, saj so bila dvokrilna vrata iz težkega lesa široko odprta. Iz radovednosti komaj stopim skozi vrata, ko me že ustavijo » Gospodična ne smete noter!«. » Gospodar nikomur ne dovoli vstopiti noter, razen nam, ki nam je zaupal to nalogo«. » Nalogo?«. » Zahteval je, da moramo glavno spalnico, torej gospodarjevo spalnico, pripraviti za njega in bodočo nevesto«. Pri srcu me kar malo zbode ko slišim to. » Kdo pa je ta nevesta?«. » Samo vam povem, ker ste tako fajn gospodična.....Slišali smo, da jo še išče in da jo bo pripeljal sem«. » Aha, zato torej.....nekaj me zanima.... če je to gospodarjeva spalnica, kaj je moja soba....soba za goste?«. »Narobe mislite, hehe....Celo nadstropje je gospodarjevo in vaša soba je povezana z glavno spalnico«. Ooo....potem je moja soba.....soba za ženo, ki čaka, da jo mož pokliče k zakonski dolžnosti... To pa je malo nerodno, ampak na srečo me ne bo več tukaj, ko se bo on vrnil. »Aha....no jaz se bom kar odpravila naprej, želim vam prijetno delo!« jim pomaham in oni mi pomahajo nazaj, jaz pa grem po stopnicah navzdol do sestrine sobe. Ko za zabavo potrkam na vrata, jih odprem in iztegnem polovice glave ven skozi vrata » Dobrojutrozaspaanka!«. Z očmi poiščem Angelo, vendar je ni v postelji, zato se ustrašim, da si je kaj naredila in odprem vrata do konca. »BUUUU!« skoči izza vrat Angela, ki je še zmeraj oblečena v spalno srajčko, zraven pa mi kaže osle. Moj Bog, kako sem se prestrašila! Nagajivka mala! V odgovor jo samo mrko gledam » Angela, kaj vendar misliš s tem skakanjem naokoli, saj si še zmeraj poškodovana«. »Ne boli me in hotela sem te malo razvedriti, saj si ves čas tako resna«. A sem res??Nisem vedela.... Angela se stisne k meni in pogleda navzgor »Zdaj pa vidim, da si žalostna, kaj pa je narobe?«. Ker ji nočem razlagati, da me je novica o bodoči nevesti vznemirila, se za silo potrudim narediti nekaj podobnega nasmehu » Zdaj nič več, ker sem s svojo sestro, ki jo imam zelo rada« jo še bolj stisnem k sebi in da bi ji vrnila milo za drago jo začnem žgečkati in to je Angelina šibka točka. »Prav, zmagala si!« se nemočno skuša odtegniti od mene, vendar jo ne spustim, ampak jo posedem na posteljo. Nato se postavim pred njo » Veš imam idejo, samo ne vem če bi ti bila všeč«. » Povej!«. » Prav................Imam idejo in namreč to, da bi v tem času ko sva tukaj, poskušali narediti vrt lepši«. »Super ideja! Samo se mi zdi, da je vrt prevelik za naju in bi potrebovali pomoč...«.
08. september 2013
NEEEEEEEEEEEXT!!!!!!! Komej čakam kako bo reagirala ko bo zvedla da se bo poročila!!!
08. september 2013
23. DEL

Angela se stisne k meni in pogleda navzgor »Zdaj pa vidim, da si žalostna, kaj pa je narobe?«. Ker ji nočem razlagati, da me je novica o bodoči nevesti vznemirila, se za silo potrudim narediti nekaj podobnega nasmehu » Zdaj nič več, ker sem s svojo sestro, ki jo imam zelo rada« jo še bolj stisnem k sebi in da bi ji vrnila milo za drago jo začnem žgečkati in to je Angelina šibka točka. »Prav, zmagala si!« se nemočno skuša odtegniti od mene, vendar jo ne spustim, ampak jo posedem na posteljo. Nato se postavim pred njo » Veš imam idejo, samo ne vem če bi ti bila všeč«. » Povej!«. » Prav................Imam idejo in namreč to, da bi v tem času ko sva tukaj, poskušali narediti vrt lepši«. »Super ideja! Samo se mi zdi, da je vrt prevelik za naju in bi potrebovali pomoč...«. »Mhm....imaš prav...........Ja, zakaj se nisem tega že prej spomnila! Povabiva sem mamo, sestro in brata, kaj meniš?«korakam naprej in nazaj po sobi. »Dajva!«. Po tem pogovoru jo odnesem v zajtrkovalnico, medtem ko je ona jedla zajtrk in jo je pazil služabnik, sem se spustila v vežo, da bi vzela ogrinjalo, če me bo na poti domov zeblo. Ko hočem odpreti omaro v kateri so ogrinjala, za sabo zaslišim korake. » Kam pa želite iti Anabella?« odpre omaro in z navajeno kretnjo počaka, da se obrnem in da mi bo elegantno ogrnil plašč. » Grem do moje matere«. » No, potem vam bom poklical kočijo«. » Saj ni daleč, veste«skušam ugovarjati. » Ne boste me prepričali, vseeno boste šli s kočijo« se ne da James in stopi skozi glavna vrata ter zažvižga. Že čez nekaj trenutkov zaslišim glasen konjski topot. » Izvolite, čaka vas kočija«. Torej pustim, da me vodi do kočije, ki pa je bila čisto drugačna od tiste , ki sem jo videla prvič. Kočija je bila črne barve, še večja in čeprav so bile trenutno zelo popularne kočije z veliko okraski, je bila ta bolj mogočna z enim okraskom. Kot lord...Hitro stresem z glavo, da si misel izbijem iz glave. » Je kaj narobe s kočijo?« vpraša James. » Prav nič,samo kako to da ne bom šla z drugo kočijo?«. Nato mi poda roko, da bom lažje vstopila v kočijo. Ko se namestim, glavni strežaj z roko na vratih odgovori »Običajno to kočijo uporablja lord in ker ga ni, je dal v uporabo vam, ko jo boste potrebovali.....Vam je udobno?«. » Ja James, hvala za skrb«. Nsto se spomnim, da sem mu pozabila omeniti naslov, kjer živi moja družina, vendar prepozno, ker že zapre vrata in spet zažvižga kočijažu za odhod. Kmalu skozi okno zagledam premikanje okolice. Medtem si ogledujem notranjost kočije, ki kaže znak bogastva, saj je imela na oknih težke žametne zavese, ki so potnike varovale pred morebitnim prepihom, sedeži so bili veliki in ravno prav oblazinjeni, podvozje je bilo dobro naoljeno, saj skorajda nisem čutila premikanja kočije. Ko prispemo, mi vrata odpre kočijaž »Gospodična, prispeli smo«. S pomočjo njegove roke izstopim iz kočije in se odpravim do naših vhodnih vrat, vendar se vrata odprejo tisti hip, ko dam roko na kljuko. »Dragica, prišla si!« me objamejo vsi po vrsti. »Tudi jaz sem vas pogrešala hah«. »Prišla sem, da bi vam povedala, da naju lahko pridete obiskat«. »Pojdimo!« sta brata za to. » Počakajte malo, kaj pa ON?« mamin nasmejani obraz zamenja sumničavi. » Mamaa, lorda ne bo 2 tedna«. »Uhh potem pa kar, saj komaj čakam da vidim Angelo«.
11. september 2013
... Stari, kje pobiras ideje za zgodbo... I like / love it... Next
11. september 2013
NEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!!!!! Še vedno čakam na lorda!!!!!!!!
11. september 2013
u120926
u120926
simply love it!!
12. september 2013
Ideje včasih pobiram iz knjig, ki sem jih kar veliko prebrala od odličnih avtoric kot npr: Julie Garwood Hvala:* Raaisel, lorda še ne bo tako kmalu, ampak bomo počasi prišli tudi do tega Jupii slovenija je zmagala haha
Tukaj naslednji del:
24.DEL

Nato se spomnim, da sem mu pozabila omeniti naslov, kjer živi moja družina, vendar prepozno, ker že zapre vrata in spet zažvižga kočijažu za odhod. Kmalu skozi okno zagledam premikanje okolice. Medtem si ogledujem notranjost kočije, ki kaže znak bogastva, saj je imela na oknih težke žametne zavese, ki so potnike varovale pred morebitnim prepihom, sedeži so bili veliki in ravno prav oblazinjeni, podvozje je bilo dobro naoljeno, saj skorajda nisem čutila premikanja kočije. Ko prispemo, mi vrata odpre kočijaž »Gospodična, prispeli smo«. S pomočjo njegove roke izstopim iz kočije in se odpravim do naših vhodnih vrat, vendar se vrata odprejo tisti hip, ko dam roko na kljuko. »Dragica, prišla si!« me objamejo vsi po vrsti. »Tudi jaz sem vas pogrešala hah«. »Prišla sem, da bi vam povedala, da naju lahko pridete obiskat«. »Pojdimo!« sta brata za to. » Počakajte malo, kaj pa ON?« mamin nasmejani obraz zamenja sumničavi. » Mamaa, lorda ni doma in ga ne bo nazaj še 2 tedna«. »Uhh potem pa kar, saj komaj čakam da vidim Angelo«. Tako se vsi spravimo v kočijo in se v prijetnem vzdušju peljemo nazaj do rezidence . Ko prispemo, jih takoj popeljem na teraso in jim predlagam najino idejo. Vsi se takoj strinjajo z predlogom, nato nas pokličejo na kosilo, kjer se nam pridruži še Angela. Ko mama zagleda Angelo, se kar ne more ločiti od nje. Isto velja za Analeo, ki je kot vidim čisto neučakana, da izve od sestrice, kaj se je dogajalo v teh dneh. Brata pa se usedeta na vsako mojo stran. »Kaj je ta lord hud žrebec!«. »Charles!«. » Saj se samo hecam, hah« se ta brani. » Bella, je bil lord spoštljiv do tebe?«. »Zakaj to sprašuješ?«. » Sestra, ti se ne zavedaš, da si lepa, nee zelo čudovita in moški zelo radi zapeljujejo take ženske...«. » Brat hvala, da si tako skrben do mene in verjemi, ne nameravam se pustiti omrežiti, sploh pa ne takemu butastemu lordu...«. Brata planeta v smeh, ki se ga kmalu nalezem tudi jaz. Nato se pogovarjamo še o vsakdanjih stvareh, dokler nam ne postrežejo kosila. Ko pokosimo se takoj lotimo dela na vzhodnem vrtu, ki je bil najbližji. In tako poteka naš vsak dan, dokler ni minil prvi teden. Zdaj je bil vrt res prijeten na pogled, saj sta se brata lotila hrasta, ki je takoj klonil pod njunima sekirama, me ženske pa smo z našega vrta posadile različnih rož in najbolj so prevladovale rdeče vrtnice, simbol ljubezni. Na koncu smo še pokosili trato in na novo naredili potke, saj so bile uničene zaradi starosti. Še celo Bald ni mogel skriti zadovoljstva » Anabella, zelo ste se potrudili za vrt, saj zdaj kar prekipeva od življenja«. » Kaj naj rečem drugega kot da sem imela pomoč, ki je bila izredno pridna« pohvalim naš skupni trud. » Rada bi se vam zahvalila, da smo si lahko sposodili orodje«. »Ni se treba kaj zahvaljevati« zamahne z roko. Nato pospremim družino do kočije, ki jih bo odpeljala nazaj domov. Ko se kočija premakne, jim z Angelo pomahava v slovo.
13. september 2013
Next
13. september 2013
NEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!! Trenutno je šola in nimam tolko časa viset na internetu, ampak ko ga najdem, vedno vse preberem, tako da NEEEEEEXT čim prej!
15. september 2013
Super no tukaj že naslednji del
25.DEL:
Še celo Bald ni mogel skriti zadovoljstva » Anabella, zelo ste se potrudili za vrt, saj zdaj kar prekipeva od življenja«. » Kaj naj rečem drugega kot da sem imela pomoč, ki je bila izredno pridna« pohvalim naš skupni trud. » Rada bi se vam zahvalila, da smo si lahko sposodili orodje«. »Ni se treba kaj zahvaljevati« zamahne z roko. Nato pospremim družino do kočije, ki jih bo odpeljala nazaj domov. Ko se kočija premakne, jim z Angelo pomahava v slovo. Potem se takoj odpraviva noter, saj je bilo vsak dan manj toplo, ker je zunaj že zavijal oktobrski veter, ki je znan po tem, da ti prinese mraz v telo in hišo. Ko prideva noter, samo na hitro pojeva večerjo in se že odpraviva spat...... no vsaj Angela, ker moram še nekaj opraviti pred spanjem, nekaj veliko pomembnejšega.....in to je, da se moram že končno odpraviti v pristanišče iskat primernega prevoznika. Za pretvezo, da ne bo nobeden posumil, da nameravam iti na skrivnostno misijo, se obnašam karseda normalno, saj sem počasi že rahlo živčna... odpravim z Angelo do njene sobe in ji tako kot vsak večer pomagam pri umivanju in oblačenju ter ji nazadnje rane premažem z zdravilno kremo. Njene rane so se skoraj zacelile in ni nevarnosti infekcije, kajti če dobiš infekcijo ti trda prede. Roka se ji je že čisto pozdravila, saj smo jo razgibavali vsak dan, tako da ni niti sledu, o tem, da si jo je kdaj zvila. Problem je njena noga, saj je imela težek zlom in zdaj šepajoče hodi, se bojim, da bo šepala do konca življenja....Ne misli na to! Saj je imela najboljšega zdravnika mar ne...Šepa, ker ima zdaj poškodovano nogo, potem pa ko se bo pozdravila pa ne bo več....Ja to bo to. Na koncu ji povem še pravljico o princu, ki je več let iskal primerno princeso, da bi se poročila z njim, na koncu ga je pa našla princesa sama in ona ga je tudi zasnubila. V realnosti to seveda zaradi »modnih pravil« ni mogoče, v domšljiji pa kar ti srce poželi......Angela zaspi še preden končam zgodbico, saj je bila najbrž zelo utrujena po celodnevnem urejanju vrta. Zato ji le še poljubim čelo in poravnam odejo, ko se končno odpravim do svoje sobe. V preteklih dneh sem preiskala celo hišo, ker naj bi nekaj »izgubila«, v resnici pa sem iskala prava vrata ali pa okna skozi katera bi neopazno odšla v temno noč do pristanišča. Na žalost v celem tednu nisem našla nič primernega, vendar ko se enkrat preoblačim za špansko steno, vidim v eni od sten za mano, ki je bila obložena s knjigami, da je priprta. Torej iz radovednosti stopim v prostor, ki očitno ni bil rabljen že nekaj časa, saj je bil prostor zaprašen in na stvareh so visele številne rjuhe. V tem prostoru so bila pod tlemi skrite stopnice, ki so te pripeljale do vrat, skozi katera si videl vrt, za vrtom pa cesto, ki je vodila do pristanišča. Super, boljšega ne bi mogla najti! V sobi se preoblečem namesto v hlapca v uličnega potepuha, vsaj upam, da zgledam tako in tokrat si na prsih dvakrat zavežem preveze in čez njih debel trak, ki jih bo zagotovo zadržal na mestu, če bodo ti popustili.
17. september 2013
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!! Po moje bo srečala lorda!!!
17. september 2013
26.DEL:

V preteklih dneh sem preiskala celo hišo, ker naj bi nekaj »izgubila«, v resnici pa sem iskala prava vrata ali pa okna skozi katera bi neopazno odšla v temno noč do pristanišča. Na žalost v celem tednu nisem našla nič primernega, vendar ko se enkrat preoblačim za špansko steno, vidim v eni od sten za mano, ki je bila obložena s knjigami, da je priprta. Torej iz radovednosti stopim v prostor, ki očitno ni bil rabljen že nekaj časa, saj je bil prostor zaprašen in na stvareh so visele številne rjuhe. V tem prostoru so bile pod tlemi skrite stopnice, ki so te pripeljale do vrat, skozi katera si videl vrt, za vrtom pa cesto, ki je vodila do pristanišča. Super, boljšega ne bi mogla najti! V sobi se preoblečem namesto v hlapca v uličnega potepuha, vsaj upam, da zgledam tako in tokrat si na prsih dvakrat zavežem preveze in čez njih debel trak, ki jih bo zagotovo zadržal na mestu, če bodo ti popustili. Zraven si za pas zataknem majhen majhen nož, da se bom zavarovala, čeprav je pristanišče podnevi »varno«, ponoči tam ta beseda ne obstaja...Na koncu iz kamina zajamem prgišče pepela in si ga namerno malo nanesem na obraz. Tako opravljena se odpravim skozi nevidna vrata po strmih zavitih stopnicah in nato sem že na vrtu, ki je trenutno poseben zato, ker sveti nanj polna luna, poleg nje pa polno majhnih tisočerih zvezd. Ohh kako čarobno! Vendar ne smem izgubljati časa....Z usmerjenim pogledom po potki, grem do konca vrta do nekakšnega zidu, ki pa je bil toliko visok, da bi bil pravi izziv, če bi ga morala preplezati, vendar je bilo manj kot pol metra stran visoko drevo, ki je imelo številne veje, eno od teh vej pa se je raztezalo čez zid na drugo stran. Ahaa, tako sta tistadva potepuha torej pobegnila...Zdaj mi je jasno. Stegnem roke in uporabim izkušnje izpred 5 let, ko sem še lovila brata, ko sta se preganjala po drevesih in skušala mojo voljo. Mhm! V krilih je bilo zelo težko plezati...Vendar sem iznašla svoje trike in tako sem zmeraj ujela vsaj enega od bratov. Ko s prsti zaobjamem deblo in se potegnem navzgor, se zavem, da me čaka še 5 metrov, da bom prišla do tiste veje...Zberem vso voljo, da plezam, dokler ne pridem na vejo, ki mi bo pomagala priti na drugo stran zidu. Čez par minut končno priplezam na vejo in se s pomočjo nje spustim na drugo stran. Nato se za vsak slučaj ozrem za sabo in preverim da ni nikogar za mano ter me ne opazuje. Ker pa ne vidim, da bi bil kdo za mano, hitro nadaljujem pot proti cilju. Kar kmalu prispem do pristanišča. Na poti me na vsake toliko časa zaustavljajo trume pijančkov, ki jim je iz ust vela smrdljiva sapa po ceneni pijači, kletvice od kapitanov, ki so bile zelo sočne.... najbrž ne morem pričakovati pomoči od njih.....in nenazadnje tudi ženske, ki so me odkrito in nespodobno vabile k sebi domov in se pritiskale obme s svojimi »oblekami«, jaz pa sem se jih skušala otepati. Ubožice....prav smilijo se mi...da morajo svoje telo prodajati za svoje preživetje. Jaz sama, bi rajši umrla kot bi prepustila svoje telo tem grobijanom. Nato, ko sem za sabo pustila množico od življenja zgaranih ljudi, je pred mojimi očmi zrasla podoba ladje, na kateri je bilo s postrani zavito pisavo napisano: Hero. Moj pogled pa je pritegnila tudi zato, ker so po mostičku do ladje stopali številni ljudje, ki so imeli na obrazu zarisano upanje pomešano s strahom. Pomaknem se bližje, da bi slišala kaj se dogaja na ladji, zato stopim prav do konca vrste, kjer se med sabo menita 2 človeka. Po videzu bi rekla, da je eden ribič, drugi pa da je mornar. » Potem ta ladja odpelje izdelke nekam, da jih prodajo za čimveč cvenka, kaj?«. » Ja, ker kot sem slišal, naseljenci in plantažniki v Novem svetu želijo svežo in redno hrano, zaloge kuriva pa tudi želijo imeti angleško pohištvo, obleke in druge drobnarije, zato ni čudno da so pripravljeni plačati take cene« se ta razgovori.
19. september 2013
Next
19. september 2013
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!! Lord je pršuuuu!!!!!!!!!!!1
20. september 2013
27. DEL:

Moj pogled pa je pritegnila tudi zato, ker so po mostičku do ladje stopali številni ljudje, ki so imeli na obrazu zarisano upanje pomešano s strahom. Pomaknem se bližje, da bi slišala kaj se dogaja na ladji, zato stopim prav do konca vrste, kjer se med sabo menita 2 človeka. Po videzu bi rekla, da je eden ribič, drugi pa da je mornar. » Potem ta ladja odpelje izdelke nekam, da jih prodajo za čimveč cvenka, kaj?«. » Ja, ker kot sem slišal, naseljenci in plantažniki v Novem svetu želijo svežo in redno hrano, zaloge kuriva pa tudi želijo imeti angleško pohištvo, obleke in druge drobnarije, zato ni čudno da so pripravljeni plačati take cene« se ta razgovori. Pomenek prekine plečat moški strogega videza, ki nagovori vse navzoče »Ljudje, kaj sem vam rekel? Lepo se postavite v vrsto pa se bomo prav lepo razumeli, jasno«. Meni uide smeh, saj zgleda prav smešno da tak človek žuga s prstom. Nato se zdi, da se je svet ustavil, saj ko se ozrejo vame, noben ne reče ne bev ne mev. » Ti, pridi sem« mi pomigne moški. Ker se ne premaknem niti za ped, me očitno zelo prestrašena množica potisne proti njemu. Šele tedaj opazim, da je grajen kot medved in ima ogromne roke s katerimi po mojem mnenju lomi vratove. O bog! V kaj vendar sem se spravila? »Želite?« visoko dvignem glavo, vendar gledam mimo njega. Zaradi nastale tišine, ki nas še vedno obkroža, se odločim pogledati mu v obraz. Obraz ni ravno običajen, saj ga kazi ena dolga, ne ravno neopazna brazgotina, ki se vleče čez celo desno lice, nos pa je videti kot da je bil že večkrat zlomljen. Ogledovanje zaključim tako, da se nepremično zagledam v njegove oči, ki so več kot očitno čakale, da ujamejo moj pogled, ampak kmalu uvidim da se prav zabava, ko se meriva, kdo bo prej klonil pod močjo drugega. »No fante, tako ne bo šlo, povej kaj je bilo tako smešnega, saj se ostalim ni zdelo zabavno?«. Tedaj se množica približa željna slišati odgovor. » Želite vedeti po resnici?«. »Zelo rad«. »Izgledali ste kot učiteljica, ko pridiga učencem«. Najprej je bil njegov obraz breizrazen, v naslednjem trenutku pa ga je zajel globok smeh, ki kar ni ponehal. » Bravo fante, edino tebi je uspelo, da si me nasmejal po dolgem času« se poskuša umiriti od smeha in mi zraven pomežikne. Ko se umiri, mi pomigne » Sledi mi, pa se bova pogovorila o tem, zakaj si prišel na ladjo«. Ker mi ne preostane drugega, mu sledim na hodnik mimo različnih kajut, dokler ne prideva do kajute z dvojnimi vrat, ki pa so že bila odprta. Očitno je, da je to kapitanova soba, saj so po osrednji mizi ležali številni zemljevidi in merilci, zraven je pa stal atlas, na katerem so bili na razne konce sveta zapičeni majhni kovinski žebljički, na tropu pa je visela mreža za spanje. Gospod se namesto, da bi se usedel, nasloni na stol in mi s prstom nakaže na stol nasproti njega. Kar počim se na stol. » Povej, kaj te je prineslo sem?«. Odgovorim po resnici »Posel«. » Posel s čim?« vrta vame s sokoljim pogledom. » S pridelki«. » Kje pa bi imel tak pobič pridelke?«. »Eni se znajdemo« skomignem z rameni. »Saj ne bo nikomur škodovalo, če boš ti prevzel te pridelke kaj?«. »Ne, saj smo se zmenili za pošteno izmenjavo robe«. »No dobro, kje pa maš denar?«. »Nimam ga s sabo«. »Če hočeš posel, ga danes prihodnji teden vsekakor prinesi s sabo«. V odgovor mu le pokimam. Ko sem odhajala, sem se za trenutek ozrla za sabo in ga zalotila, kako me je zavzeto opazoval.
20. september 2013
Da fak sm misnla da bo to lord -.- NEEEEEEEEEXT čim prej!!!
20. september 2013
28.DEL :

Gospod se namesto, da bi se usedel, nasloni na stol in mi s prstom nakaže na stol nasproti njega. Kar počim se na stol. » Povej, kaj te je prineslo sem?«. Odgovorim po resnici »Posel«. » Posel s čim?« vrta vame s sokoljim pogledom. » S pridelki«. » Kje pa bi imel tak pobič pridelke?«. »Eni se znajdemo« skomignem z rameni. »Saj ne bo nikomur škodovalo, če boš ti prevzel te pridelke kaj?«. »Ne, saj smo se zmenili za pošteno izmenjavo robe«. »No dobro, kje pa imaš denar?«. »Nimam ga s sabo«. »Če hočeš posel, ga danes prihodnji teden vsekakor prinesi s sabo«. V odgovor mu le pokimam. Ko odhajam, se za trenutek ozrem za sabo in ga zalotim kako me zavzeto opazuje. Ker nočem neprijetnosti, glavo hitro obrnem naprej in spet nadaljujem pot proti krovu. Ko stopim na krov, se mi zazdi da se je število ljudi na pomolu zelo povečalo, vendar temu ne posvetim večje pozornosti in hitro odhitim nazaj do varnega zavetja moje sobe. Tokrat mi začuda noben človek ne predstavlja ovire, saj ko sem šla mimo, so se ljudje odmikali čisto na rob ceste in zaradi tega sem prišla v hitrejšem času v sobo. Nato sem se samo še preoblekla v spalno srajčko in zlezla v posteljo ter zaspala. Naslednji teden se zdi kot da je šel mimo mene, saj ko smo z družino popravljali severni vrt, je bila vsak dan zraven še najmanj ena nevščečnost. Z bratoma sem ravno začela nanovo barvati paviljon z bež barvo, ko je pritekla služkinja Daily. »Oprostite gospodična Anabella, vendar vas nujno potrebujemo in ni dosti časa,da se bo začelo« sopihajoče pove. »Seveda, vendar vam bom znala bolj pomagati, če bom vedela za kaj se gre?«. Povedala je 2 ključni besedi, da sem brez besed odhitela na pomoč » Likarica Beatrice«. Beatrice je noseča mlada ženska, ki je zaposlena v rezidenci in je najbolj znana po tem, da zna zlikati tudi najbolj pomečkane stvari. Prav zaradi tega sva se tudi spoznali, saj si je Angela, mala nagajivka »sposodila lordovo najboljšo srajco« in jo zelo elegantno zatlačila v razstavljeno keramično vazo, ki pa na srečo ni bila družinska. Medtem, ko je Beatrice reševala srajco in sem jaz za kazen na kolenih pestovala sestro, da je gledala dolgotrajno reševanje , mi je povedala da pričakuje otroka ter da se boji, da bo porod težek. Da bi jo pomirila, sem ji opisala svojo izkušnjo, kako sem pomagala pri porodu mojih sestric in da se je na koncu vse dobro izteklo. Ko je bila srajca rešena, se mi je zahvalila, da sem odgnala večino njenih strahov in da upa, da bom prisotna pri njenem porodu. Ker sem vedela, da me na njen veliki dan ne bo in je nisem želela prizadeti, sem ji raje še enkrat zagotovila, da bo porod potekal brez težav, saj je zdrava in ženska polna energije. Ampak če se je pa otroku mudilo na svet, pa naj bo tako. Z razbijajočim srcem sem prihitela do njene sobe, ki si jo je delila s svojim možem Charlesom, ki je bil konjušnik. Soba je bila dobesedno natlačena z ljudmi. Vmes, ko sem se prebijala do Beatrice sem večkrat zaslišala svoje ime, vendar bi me drugi glasovi v tem prostoru preglasili, zato rajši nisem nič rekla. »Gospodična Anabella!« naglas zakriči v vidnih mukah uboga Beatrice, ravno ko končno prispem do njene postelje in jo primem za roko. »Tukaj sem Beatrice, ne boj se. Ob tebi bom« ji nežno prigovarjam. »Oh, prišli ste!« ji v oči stopijo solze.....upam da solze sreče.
21. september 2013
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!!!!!!!!!!!
21. september 2013
Odlicno pises, in glede na to je to ena najboljsih zgodb na igrah .. skoda da ima zgodbica tako malo bralcev saj je zgodbica vec kot odlicna... Mozno da sem ze napisala, vendar mi je zelo vsec ker se dogaja v preteklosti... Komej cakam nexxt
22. september 2013
next
22. september 2013
Hvala tukaj naslednji del....29.DEL:
»Gospodična Anabella!« naglas zakriči v vidnih mukah uboga Beatrice, ravno ko končno prispem do njene postelje in jo primem za roko. »Tukaj sem Beatrice, ne boj se. Ob tebi bom« ji nežno prigovarjam. »Oh, prišli ste!« ji v oči stopijo solze.....upam da solze sreče. » Nikakor ne bi želela zamuditi rojstva tvojega otroka« ji odgovorim iskreno. Nekaj je hotela odvrniti, ampak jo je prekinil krč, ki bil močnejši od prejšnih, saj mi prej ni stiskala roke kot da bi mi jo hotela zlomiti in to je vedno bolj kazalo, da se bo zdaj zdaj začelo. Zaskrbljeno sem pogledala naokoli, če je v bližini kakšna babica ali pa celo zdravnik » Je tu kje blizu kakšna babica ali pa zdravnik?«. Čisto vsi prisotni kar jih je bilo so žalostno odkimavali, le eden je stopil naprej do mene in povedal » Oba, ki sta dodeljena za ta dvorec, sta dopoldne odhitela pomagat 4 ženskam, ki so ravno takrat rojevale in očitno še nista zaključila svojega dela«. » Potem pa pohitite do najbližjega doktorja in ga privedite sem!« vznemirjeno zahtevam. Nato se preden obrnem, poskusim umiriti, da ne bi po nepotrebnem vznemirjala prijateljice, ko se v nekaj sekundah umirim, pogledam Beatrice, ki jo mučijo čedalje bolj redni popadki » Dihaj Beatrice, skozi nos noter, skozi usta ven, ja tako, bravo, zelo dobro ti gre!« pohvali dodam še nasmešek, ki je upam, da zgledal ohrabrujoč. Čeprav je trpela, mi je vrnila nasmeh, tako značilen zanjo. Tedaj pred mano stopi gospa starejših let....če se prav spomnim mama kuharice Lety »Gospodična, bojim se, da ne bomo dobili nobene druge pomoči, saj je naš gospodar hudo sprt s sosedstvom in zaradi tega nas bodo takoj spodili, čim nas vidijo«. V meni se prebudi jeza zaradi tega tepca, saj si Beatrice ne zasluži takega ravnanja. Ravno ko hočem naročiti, naj poiščejo mojo mater in jo pripeljejo sem, saj ima ona več izkušenj s porodi, me ustavi Beatrice »Anabella, želim, da porod vodite vi«. » Ampak...jaz nimam toliko izkušenj....« me zgrabi strah. » Vseeno vam povsem zaupam« se z očmi polnimi zaupanja zazre vame. Nato se trudoma poskušam spomniti, kaj vse je potrebno pripraviti za porod » Prinesite mi čiste škarje, pravo žganje, čiste rjuhe, brisače, par krp in posodo z vročo vodo ter posodo z mrzlo vodo! Takoj!«. Ko mi prinesejo vse potrebno, me zmoti prevelika količina ljudi v prostoru » Prosila bi vas vse, razen Bonnie, da se odstranite iz sobe, saj bi zelo potrebovali zasebnost«. Bonnie, Letyini mami sem dovolila ostati zato, da mi bo pomagala in če bo kaj narobe, svetovala pri porodu. » Bonnie vi preverite koliko je odprta, jaz ji bom pa omočila čelo« pomignem starejši ženski. » Odprta je okoli 8 cm« pokuka izpod rjuhe, ki so bile položene čez noge nosečnice. Poskušam se spomniti kaj je že rekel doktor.... »Da začnete potiskati gospa Frederica, morate biti odprti najmanj 8cm, še malo pa boste začeli«......Medtem ko sem se spominjala, sem na Beatričino čelo dala par mokrih krp in jo tako hladila. » Beatrice, zdaj me pa pozorno poslušaj. Zdaj bova začeli potiskati in to delali tako dolgo, dokler ne bo vsega konec, razumeš? In ne pozabi dihati, prav?«. V odgovor mi hitro pokima. Potem se za boljši nadzor premaknem med njene noge, da spremljam popadke in da bi varno pričakala dojenčka. Vmes mi gospa Bonnie pripravi sveži brisači za novorojenčka, jaz pa da poskrbim za higieno, si umijem roke z milom in vročo vodo, nazadnje si čez roke zlijem še žganje in tako pripravljena začnem bodriti prijateljico, da potiska kar ji dajo moči. Porod je vse skupaj trajal 7h in na koncu smo dobili prečudovito deklico, ki pa je takoj, ko je prišla na svet, zajokala kar so ji dala pljuča. Punčko sem najprej očistila, zavila v čisti brisači in jo nežno predala mladi mamici » Tako, pa smo jo le dobili« se jima utrujeno nasmehnem, saj je to edinstveni prizor, ki se lahko zgodi le med materjo in dojenčkom. Beatrice je dojenčico takoj obsula z drobnimi poljubčki in jo občudujoče gledala.
25. september 2013
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!! Kdaj pride lord?!!!
26. september 2013
Nexxtt... ja komej cakam lorda
26. september 2013
30. DEL: (lord pride v naslednjem delu )

Punčko sem najprej očistila, zavila v čisti brisači in jo nežno predala mladi mamici » Tako, pa smo jo le dobili« se jima utrujeno nasmehnem, saj je to edinstveni prizor, ki se lahko zgodi le med materjo in dojenčkom. Beatrice je dojenčico takoj obsula z drobnimi poljubčki in jo občudujoče gledala. Punčka je imela prelepe modre oči in njen angelski obraz je obkrožal mali rjavi puhek. Otrok se je v varnem objemu matere umiril. » Kako je pridna in poglej njene lepe očke!«. » Moram priznati, da je prava mala lepotička. Že veš, kako jo bosta poimenovala?« vprašam iz čiste radovednosti. » Komaj včeraj sva se začela meniti o imenih, saj sva mislila, da bo porod šele čez 2 tedna.....no karkokoli že, sama sem dala eno idejo in Charles je v trenutku pristal. Ime ji bova dala Anabella, po tebi, saj si izjemna prijateljica in ženska nasploh«. » Nisem vedela, da me bo doletela takšna čast, vendar sem zelo počaščena« jo vsa srečna nežno objamem. Kmalu zatem zaslišiva hitri topot čevljev, ko je v sobo planil Beatričin mož » Komu se je tako mudilo na svet, da ni mogel počakati name?« je vprašal z nasmeškom na ustih. Beatrice se je sladko zasmejala »Najina hčerka Anabella« in pokazala sveženj v rokah. Charles je stopil k postelji in se usedel ob ženo in njunega otroka, ki ga je že zdaj oboževal. Nisem hotela motiti družinske idile, zatorej sem čim bolj neopazno odšla stran in sem se odpravila nazaj do paviljona z metulji, ko sta me ustavila brata » Sestrica, delo je že končano, vse smo dokončali in popravili« s ponosom pokažeta, da je res, kar sta rekla. Nato smo vse vsi skupaj spravili na večerjo, ki bila zelo okusna in pri kateri ni manjkalo debat. Bratoma in mami sem po večerji omenila, da bom zvečer odšla ven in da naj me ne čakajo, saj so to noč želeli prespati pri naju. Družina na srečo ni spraševala, saj je vedela, da znam dobro poskrbeti zase. Upala sem, da za to lord ne bo nikoli ne bo izvedel, da sem izkoristila priložnost in nastanila družino brez njegovega dovoljenja. Na smrt utrujena sem se odvlekla do sobe in se hitro in brez nepotrebnega hrupa preoblekla v preoblek, za škorenj skrila nož, ki me je varoval pred morebitno nevarnostjo. Edina sprememba pri tem je bila, da sem s seboj vzela še polovico denarja, ki je predstavljal naše že tako skrhano premoženje. Ker sem že poznala pot, sem veliko hitreje prispela do tja. Na veliko presenečenje sem se ustavila, kajti ladja tokrat ni imela trume ljudi pred sabo in ker sem mislila, da je zaprto, sem se ravno obrnila, ko me je ustavila roka na ramenu. » Ne tako hitro, ne tako hitro«.
27. september 2013
Nexxttt
27. september 2013
Arrr...cant wait
27. september 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani