Stopila sem skozi vrata v mrzlo avgustovsko jutro. Megla se je vlekla čez mesto in bila je tako gosta, da sem imela občutek da me objema, obdaja in se premika skupaj z mano. Skozi nos sem globoko zajela prvi mrzli jutranji zrak in zarezal je skozi moja pljuča. Zadihala sem še enkrat in občutek je bil čudovit, kot da so se v meni prebudili vsi živčni končiči.
Napotila sem se po prazni ulici. Bilo je še zgodaj zato vem da ne bom srečala nikogar.
Iz žepa sem potegnila šatuljico in si prižgala joint, ki sem ga zvila že zvečer. Ko sem okusila dim je mojo pozornost pritegnila postava ki je stala pod lučjo, tisto lučjo ki utripa že skoraj tri leta. Napela sem oči da bi prepoznala osebo. Bila sem še predaleč, da bi lahko razločila kdo je kljub temu da bi ga poznala. Zato sem malo pospešila korak in v meni je začelo naraščati nelagodje. Oddaljena sem bila le še nekaj metrov ko sem vkopano obstala. Saj ne moram verjeti. In nelagodje se je spremenilo v čisto grozo, ki je zarezala skozi moje telo. Oseba je bila z hrbtom res obrnjena proti meni ampak to telo, ta ramena in ta način stoje bi prepoznala kadarkoli, kjerkoli. Robert se je obrnil in njegove zeleno-rjave oči so se zazrle v moje. "Čakal sem te Ana.": je dejal z žametnim glasom. In jaz prisežem sem zgubila vso kri iz lic.
Hojla moje ime je Ana pred leti sem pisala že nekaj zgodb.Sicer nisem nobene končala pa tudi dobre niso bile. Ker se v meni skriva še vedno želja po pisanju sem se odločila da bom objavila odlomek besedila ki sem ga pisala samo za svoje oči Če bomm dobila odzive, po možnosti pozitivne bom objavlala dalje. Če dobim negativne bom pa še z večjim veseljem Lp bodite v cvetju dokler so še počitnice
19. avgust 2019
Next
19. avgust 2019
"Čakal sem te Ana.": je dejal z žametnim glasom. In jaz prisežem sem zgubila vso kri iz lic.
V čistem šoku sem zravnala glavo in upala da delujem vsaj kanček zvišeno.
"Robert? Kaj se dogaja?" moj glas se je zatresel bolj kot si bi želela pokazati. Pogledal me je kot da vidi v dno moje duše. Vprašujoče je dvignil svojo obrv, rekel pa ni nič.
"Zgledaš resnično presenečena, da me vidiš" to trditev je izrekel z kančkom dvoma v glasu.
"Se ti zdi, dve leti ni bilo ne duha ne sluha o tebi. Si čisto znorel pojaviš se tukaj kod da se nič ni zgodilo. Ne vem ali pričakuješ da ti bom skočila v objem če pa si pravi kreten, brez slovesa si odšel pustil si me samo ko sem te najbolj potrebovala. Kje si bil dve leti ?" zadnje vprašanje sem že rekla z solzami v očeh, čeprav me je v srcu skelelo ko sem si predstavljala s kom je bil in ne kje.
Njegov obraz je otrdel, nisem vedela kako si naj razlagam to spremembo. Najprej me je pogledal z bolečino v očeh in nato je njegov pogled postal tako hladen da sem čustila kako mrzel jutranji zrak postaja še hladnejši in gostejši. Zmrazilo me je po vsem telesu, tega človeka ne poznam. V mojih spominih njegov obraz ni kazal bolečine in utrujenosti, tudi ta hladen pogled mi ni bil znan, to ni moj Robert z nagajivimi očmi in nasmehom ki razsvetli vsak prostor v katerega stopi. Ker sem se izgubila v svojih mislih me je zagrabil za ramena in stresel. Pogledala sem gor in namenil mi je hladni nasmeh ki ni dosegel oči.
"Nisem te želel zapustiti ampak nisem imel druge izbire. Prosim Ana dovoli mi, da ti razložim." tih glas, glas ki sem mislila da ga ne bom več slišala.
"Nisi imel druge izbire? RES! Pozabi niti besede nočem več slišat." odrinila sem njegove roke in moj pogled se je ustavil na njegovih dlaneh. Bile so brazgotinaste in grobe. Bolj kot se spominjam. Njegov vonj mi je rezal v nosnice, preblizu mi je stal in nisem vedela ali bom lahko odkorakala od njega zdaj ko je spet tu pred menoj, kot je on pred leti od mene.
Ampak sem zbrala moč in se obrnila. V temo sem tiho zašepetala zbogom in se napotila naprej po ulici. Šele čez dobro minuto sem zbrala pogum, da sem se ozrla nazaj proti luči kjer je stal. Ni ga bilo več. Zdaj sem v paniki gledala gor in dol, kam je šel? Me bo pustil pri miru, kaj se dogaja in zakaj je prišel nazaj? Toliko vprašanj imam v glavi in niti enega si nisem upala zastaviti, verjetno ker me je preveč strah odgovora. V dveh letih sem se sprijaznila z toliko teorijami, da resnice niti slišat nisem morala. Spet so se odprle stare rane in so zakrvavele. V meni je začela naraščat panika, ki mi je bila še predobro znana. Hitro sem smuknila v temnejšo ulico in se naslonila na mrzlo opeko. Nekajkrat sem globoko vzdihnila zrak, ter se trudila pomiriti. Ne morem priti cela tresoča in objokana na delo. Moram si zbistriti glavo. Ponovno sem prižgala joint in naredila par dimov. Zavestno sem se odločila, da je vse skupaj samo eno smešno, boleče naključje. Neglede na to kaj je izrekel ko sem prispela. In kako je vedel da sem jaz če pa mi je kazal hrbet?. Od mislim me je začela boleti glava.

Takole. tukaj je nov del. Prosla bi zamnenje. in kakšne so vaša pričakovanja?
21. avgust 2019
Preostanek dneva je minil zelo mirno. Odprla sem kafič, ko so začeli hoditi prvi jutranji gostje sem jutranjo srečanje potisnila v zadnji del možganov, kot da se ni zgodil. Ko je na cerkvenem zvoniku odbila ura 4 popoldan je bil čas da zaključim delo. Pospravila sem mize, umila vso posodo, zaključila blagajno.
"Jutri pa uživaj, pa naspi se malo," Valerija se mi je nasmehnila. "Malo si bleda" še doda.
"Naporna noč" se zlažem, čeprav sem spala kot dojenček. "Mogoče je kriva luna" še namignem. Postrani me je pogledala in obe sva vedele da ni kriva luna. Čeprav je sodelavka lahko samo ugibala kaj me muči. Poslovili sva se in napotila sem se proti domu.
Stopam po ulici mimo cerkve. Soseda me pozdravi "konec za danes, a?" Nasmehom ji pritrdim in stopam dalje. Tri hiše naprej me izza ograje pozdravi nemški ovčar Rexi. Pobožam ga in mu vržem priboljšek. Pozdravim še njegovega lastnika tako, da dvignem roko. Starejši gospod malo slabše sliši zato sem vedela da je ta način pozdrava boljši.
Ko končno prispem do vrat svojega stanovanja se že komaj vlečem.
Ključ obrnem in vrata popustijo pod mojo roko. Na vratih pa že čakajo moji trije otroci. Aphrodita, Zeus in Atoss. Dve muci in kužek. Oni trije so vse kar so mi ostali. Sezujem čevlje odvržem pleteno jopico in vstopim v osrednji prostor, obstanem prikovana na tla.
"Oprosti če sem te presenetil, moral sem te videti." Robert je sedel na kavču.
"Kaj za vraga?" ne morem verjeti kaj si dovoli.
"Ana nisem te zapustil, prosim samo poslušaj me" njegov pogled je bil trpeč. Zdaj ko sedi pred mano in ga vidim na dnevni svetlobi se zavem da so mu leta načela ljubek obraz. In očitno njegovo življenje ni bilo tako lepo kot sem mislila.
"Kakšen pa si?" dahnem in prisedem na kavč. Ne morem si pomagat in z roko sežem do rjavih kodrov. Na otip so svileni in daljši kot se spomnim. Popravim mu pramen in on ulovi mojo dlan. Pogledam ga v oči, njegove ustnice pa pritisnejo lahek poljub na moje prste. "Princesa moja." zaprede. "Nisem vedel ali te bom še kdaj videl, ali se te še bom dotaknil." Dvigne se iz kavča nad mene. Čutila sem njegov dih na vratu in pred očmi se mi je zameglilo. In ko je pritisnil ustnice na vrat sem zatrepetala. Njegova roka je segla pod majico in mi po trebuhu puščala sled mravljincev. "Tako sem te pogrešal" dahne v moje uho. "Kje si bil? Zakaj si šel Robert?" še bolj sem pritisnila telo ob njegovo roko. Dotik ki sem ga tako pogrešala. Saj ne da si v dveh letih nisem probala poiskati nekoga, kogarkoli. Ampak ni mi uspelo preveč sem si želela njega. In samo njega. Tako sem raje ostala sama. In zdaj ko je tukaj in se me dotika nisem čisto prepričana da je vse res.
"Nikoli nisem resnično odšel Ana. Vračal sem se. Moral bi ostati ločen od tebe, ampak moje telo hrepeni po tebi. Z vsem svojim bitjem te ljubim in preveč sem sebičen da bi te pustil pri miru. Če prav sam bog ve da bi bilo to pravilno." zmedeno ga pogledam. Zakaj bi bilo to boljše?
Nič ni boljše kot da sva skupaj. In to sem mu sedaj tudi rekla. Nagnil je glavo na stran ter me pogledal. "To imaš pa prokleto prav"
In pahnil me je v blaženost....
27. avgust 2019
Next
29. avgust 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg