u227593
u227593
'' Nasmejala sem se. Ampak v meni je še vedno gorel ogenj krivde, ki se ga njegove besede skoraj da niso dotaknile. ''Ksoana? Kaj boš naredila?''me je vprašal zaskrbljeno. ''Nevem, res ne vem. Sploh pa vem, kako je tebi težko. Težko ti je sedeti zraven mene. Vem. Čutim.'' Sedaj je on pogledal v tla. ''Daj času čas Rok.'' Nasmehnil se je. ''Le zakaj se mi zdi ta nasvet tako znan?'' Zasmejala sem se. In zgodilo se je nenadoma. Enako kot pri Liamu in Nikotu, se je tudi sedaj ves svet ugasnil. Pred mano je bil samo Rok. Naredila sem si še večjo zagato. Poljubila sem Roka. Sedaj sem imela 3 poljube v dnevu. To je bil gotovo rekord. ''Ksoana, saj te ne moti, če grem?'' Odkimala sem in je odšel. Sedaj me je tisti ogenj pekel od vznotraj in nisem ga pogasila. Nekakšna vez me vleče k Nikotu, vendar nekaj čutim tudi do dveh bratov. Na srečo je bila tam Sally. Skakala je okoli mene, kot da bi bila na vzmeteh.. Razveselila me je. Ampak noč se je bližala in čas je bil za domov. Ampak nisem odšla v posteljo. Morala sem preveriti vsa socialna omrežja. Na Twitterju so objavljali o svojih prvih iskušnjah v šolskih klopeh. Na Facebooku so bili selfiji. Ustavila sem se na Messengerju. 5 sporočil.
Kso! Res mi je žal za tisto v šoli. -L

Kso! Mislim, da je Niko zate. Moraš biti z njim. -R

Ksoanica! B tu! Si budna?

Kora tu! Rabim tvoje mnenje o nečem. Se lahko slišiva ju3 v šoli?

Ej Ksoana! Imam neverjetno ponudbo zate. Kaj ko bi ti, kot skrivna punca seveda, imela jutri nastop v dvorani. Tako da bi naredili cel dan fraj kasneje. Mar ni to super. Ravnatelj pravi da lahko samo še tokrat. Kaj praviš. Bo skrivno dekle tam?-N

Roku in Liamu nisem odpisala. Saj sta se le opravičila, čeprav bi se morala jaz. Najprej sem se odločila odpisati Nikotu.
To bo možno,, vendar rabim pesmi, kamere, da se bom snemala, oblačila in make up ...
Hitro kot gre avto sem dobila odgovor:
Če je pa tako, potem pa se obleči in pridi ven. Namreč bova šla po nakupih za eno urico ali pa manj. Tako da boš spočita se razume.
03. september 2017
u227593
u227593
Pogledala sem skozi okno. Zunaj je stala veličastna limuzina. Skočila sem v omaro in se preoblekla v hlače z naramnicami in srajico. Obula sem si allstarke in poiskala denarnico, kjer sem imela spravljen denar. Vzela sem telefon in švignila skozi vrata. Pri limuzini je stal šofer. ''Gospodična,'' je rekel, odprl vrata in se odmaknil. Vsedla sem se. Notranjost je bila še bolj neverjetna. Sedeži po celotnem prostoru. Okoli in okoli. Na steni gumbi, med voznikom in nama pa je bila stena z okencem. ''Zakaj so tisti gumbi?'' sem vprašala radovedno. Niko je pristiskal gumbe. Zelen je bil za zložljivo mizo, rdeč za strešno okno in bel za za zatemnitev oken. Opazila sem tudi mini bar. Vse je bilo neverjetno. ''Si pripravljena?'' je vprašal. Prikimala sem. Šla sva v neko trgovino POPSTARVOICE. Nikoli nisem bila v njej ampak v njej je bilo veliko dobrih kosov oblačil. ''Saj veš da bom pel s tabo kakšno pesem ne?'' Pogledala sem ga. Zvlekel me je med oblačila. Izbiral mi je zelo dobre unikatne kose. In vse sem pomerila. Ko sem bila v kabini je zaklical: ''Saj veš, da boš rabila rahzlične kolekcije ne? Ker se boš vmes preoblačila. '' Še dobro da mi je povedal. Imela sem izbranih 5 kap in 7 različnih kombinacij oblačil. Vse sem kupila. V rokah sem imela 3 vrečke. On je imel samo 2. Vsedla sva se v limuzino. ''Žejna?'' me je vprašal in iz odprl minibar. ''Imaš kaj kar nima alkohola?'' sem ga vprašala. ''Podal mi je limonado.'' Petnajst minut sva se vozila do moje hiše. ''Se vidiva jutri?'' sem vprašala. Prikimal je. Limuzina se je odpeljala, jaz pa sem imela še toliko dela. Kamere, obleke, messenger... Vse sem morala preveriti. Obleke sem pustila v vrečkah. Pripravila sem 2 kameri, nato pa sem še odgovorila Barbari in napisala, da sem budna. Tisti trenutek sem dobila klic. Klicala me je.
''Hej B, je vse OK?''
''Ja Kso, samo ti tako dobro fotografiraš in vse. Jaz pa sem nihče, od kar imaš ti galerijo. ''
''Oh B, žal mi je. Nisem vedela, da vama je s Koro tako.''
''Saj nisi ti kriva. ''
''Nekaj ti povem. Vajino razstavo bom oglaševala v svoji galeriji, prav? Glejta da okrasita vse.''
''Prav. Lahko noč Kso.''
Prekinila je. Pogledala sem na Mess, če je kaj novega. Imela sem sporočilo od Nikota.
Kso, jutri pridi v šolo 1,5 ure prej, prav? Se dobiva v dvorani.
Nastavila sem si budilko in odšla spat. Bilo je pozno ko sem zaspala. Zjutraj me je zbudila budilka,ki je zvonila z melodijo I wanna Rock. Spravila sem se iz postelje, ter si naročila limuzino. Preoblekla sem se v prvo verzijo oblačil. Vsa ostala oblačila sem dala v nakupovalno torbo, kamere pa sem dala v drugo, prav posebno. Stekla sem, saj me je čakala limuzina. V dvorano sem prišla pred Nikotom. Začela sem postavljati Kameri. Eno na levo in drugo na desno stran odra. V dvorano je prispel Niko. ''Waw, lepo te je spet videti skrivnostna punca,'' je rekel z nasmeškom na obrazu. Dal mi je list papirja. Tedaj me je pršinilo. Pesmi. Nisem jih napisala. Pogledala sem na list. Bil je razspored.

ŠOLSKI PEVSKI DAN Z NICOLASOM IN SKRIVNO PEVKO
(Niko in Skrivnostna punca skupaj)
Razpored:
• Dekle
• Nicolas: Nobody
• Dekle
• Nicolas: Blow kid
ODMOR ZA PIJAČO
• Dekle
• Nicolas: Bela balada
• Dekle
ODMOR
• Dekle
• Nicolas: Big deal
• Dekle
• FINALNA TOČKA: SKUPNI NASTOP
Nobene pesmi nisem imela. Oz. sem. Pesmi iz knjižnjice in od doma. Poiskala sem svojo beležko. Bile so tam. Čisto vse.
In your breath, i feel your words, they are so, so strong, that I am afraid, what, what if I losse you.
But my words are superfluous, don't ask me why, don't ask me that, because, you are, you are, in love with someone else.
When I see you, when I feel you, I feel that I am in love, I am in love with you.
Tej pesmi sem dala naslov Love with someone else. Na seznam je šla prva.
Potem je bila pesem, ki je nisem dokončala. Pesem ki gre tako:
Zakaj, zakaj ravno jaz,
Zakaj jaz tukaj trpim,
Kaj sem storila, zakaj mižim
Tej pesmi sem dodala neka vrstic in jo poimenovala Trplenje.
In potem je še pesem, ki sem jo pela v knjižnjici. Pesem z naslovom PESMI NI TEŽKO PISATI
Zdaj več tega se ne grem,
kariera kliče me naglas,
zvezek zdaj zaprem,
in pojem na ves glas.

Samo to vam še povem,
Pesmi pet sploh ni težko,
najpomembnejše pri tem
je s srcem biti tam.

Pojem to pesem zdaj,
Pojem to,
Pravim vam,
Da peti ni težko,
Če se trudim in čutim svoj glas.
Prosila sem Nikota, če lahko nekako priredimo program in da pojem samo 4x. Strinjal se je, in se kmalu vrnil z novim preoblikovanim programom.
ŠOLSKI PEVSKI DAN Z NICOLASOM IN SKRIVNO PEVKO
(Niko in Skrivnostna punca skupaj)
Razpored:
• Dekle
• Nicolas: Nobody
• Nicolas: Blow kid
ODMOR ZA PIJAČO
• Dekle
• Nicolas: Bela balada
ODMOR
• Dekle
• Nicolas: Big deal
• FINALNA TOČKA: SKUPNI NASTOP
''Umm, Niko, kaj bova pela za skupni nastop?'' sem ga vprašala povsem raztreseno. ''Se še spomniš, ko sva pela v tej dvorani skupaj?'' Prikimala sem, on pa je govoril naprej. ''To pesem bova pela.'' Nasmehnil se je. Sem omenila, da ima popoln obraz. Tako idealno idealen. Prišli so učenci osmega in devetega razreda.Nekaj minut kasneje pa še šestega in sedmega. Kamere so bile uključene. Svoje stvari za preobleči se sem imela v zaoderju. Ja prav si prebral/a. Naša šola ima tudi zaoderje. Ravnatelj je začel z govorom.
''Pozdravljen vsi učenci in učenke!
Zadnjič ste bili vsi tako zbrani šele prvi dan šole. Od takrat je minilo le nekaj dni. Do sedaj ste imeli veliko prostih ur. Ampak kmalu bo treba to nadoknaditi, zato nekaj časa ne bo več veliko teh. Ampak niste zato tu. Kot vidite, je za mano Nicolas Bortfuk. '' Niko je stopil naprej in dobil velik aplavz. ''In ne bo samo on danes pel. Kot ste verjetno slišali, se po šoli potika nadarjena učenka. Tukaj z nami bo pela Skrivnostna punca.'' Stopila sem naprej in dobila aplavz. Daleč za občinstvom sem opazila svojo mamo. ''Niko!!!'' sem zašepetala. Stopila sva nazaj, ko je ravnatelj imel svoj govor. ''Kaj je Kso?'' Potiho sem ga vprašala, kaj dela tam moja mama. ''Jaz sem ji rekel naj pride.'' Pogledala sem ga, on pa je nadaljeval: ''Rekel sem ji, da bodo tebi dali neko nagrado na koncu nastopa. Prepričal sem jo da pride.'' Zahvalila sem se mu, in ravnateljevega govora je bilo konec. Bila sem na vrsti. Zapela sem pesem In love with someone else. Videla sem, kako so vsem stopile solze v oči. Ko sem jo odpela, sem stekla v zaoderje in se preoblekla v naslednjo opravo. Vse je šlo dobro. Zadnjo točko sva odpela zelo lepo. Ampak jaz sem se odločila imeti svoj mali govor. ''Pozdravljem vas tudi v svojem imenu. '' sem rekla z svojim zakamufliranim glasom. ''Vsi mi veliko pomenite. Prosila pa bi, da na oder pride Katherin Which, zraven nje pa Barbara in Kora. Moja mama je bila šokirana. Prišla je na oder in ni se ganila. Prav tako tudi Kora in Barbara. ''Vsi me poznate. Ve tri pa najbolj. Mama, ti me poznaš kot hči, vidve, Kora in Barbara pa kot najboljšo prijateljico.'' Kapo sem snela z glave in zamahnila z lasmi. ''Jaz nisem nihče drug kot vaša fotografinja Ksoana.'' Dobila sem velik aplavz. Mojo mamo sem peljala v zaoderje. Hotela sem ji razložiti ampak je ona začela prva. ''Ksoana. Sedaj vidim, koliko ti pomeni petje. Mislim, da ti ne bom stala na poti do zvezd. Uresniči sanje in postani pevka.'' Stopile so mi solze v oči. Objela sem jo. Izza obešalnikov je prikorakal Niko. ''Motim?'' Objela sem ga in mu rekla: '' Najboljši si Niko.'' Mama je odšla. Jaz pa sem pograbila kamere in ugasnila snemanje. Pospravila sem jih, prav tako pa tudi odvečna oblačila. Bila sem srečna. Ko pa sem stopila na hodnik, je zunaj čakalo kup učencev. Stopila sem na hodnik in takoj je bilo ob meni nekaj deklet, ki so se fotografirale z mano. Podelila sem avtograme in vse. Iz tega vala sem prišla vsa zdelana. Odšla sem k Sabrini. Knjinjica je edini varen kraj. Ko sem stopila vanjo mi je ploskala. Nasmehnila sem se. Stopila sem do nje in se ji zahvalila, saj brez nje ne bi bilo nič. Lotila sem se pospravljanja knjig Harryja Potterja, ki so jih učenci vrnili v knjižnico. Čez pol ure v knjižnjico vstopi Liam. ''Dober dan, je Ksoana tu?'' je vprašal Sabrino. Skrita za polico sem odkimala. ''Ne, ni je tu, oprosti.'' Kako dobro knjižničarka laže. Liam se je samo obrnil in se odpravil. Pritihotapila sem se izza police. Zahvalila sem se ji, vendar me je vprašala nekaj, kar nisem pričakovala. ''Kaj je Kso? Sedaj pa kar bežiš pred njim ali kaj?'' Povedala sem ji vsako podrobnost in celotno zgodbo. Preden sem končala je zvonilo, da je konec 6 ure. Čas za zaprtje galerije. Odšla sem in vzela svoje stvari. Nikogar nisem srečala, zato sem si oddahnila. Ko sem se spravljala skozi vrata, sem dobila SMS. Od mojega boanskega pevca. Od Nikota.
Kso, si res mislila, da je že konec dneva? Takoj se izkrcaj iz avtomobila. -M.
Vozniku sem rekla, če lahko počaka 2 minuti. Nisem izstopila, samo odpisala sem mu:
Domov moram. Danes je bil dolg dan.
Dobro, torej se vidiva pri tebi doma.
Ne, ti ne hodi. Ne boš si uničil dneva s tem, da boš z mano.
Kaj si mislila da bom hodil. Neee.
Takoj zatem pa sem dobila še:
Saj se bom vozil. Hahaha
Sporočilo me je spravilo v smeh. Vozniku sem naročila, naj me odpelje. Preko ulic z lepimi izložbami trgovin sem končno prispela domov. Odložila sem stvari in zrla skozi okno. Videla sem, kako Rok poizkuša prečkati cesto. Verjetno je mislil iti v kakšno trgovino. Ravno tisti trenutek ko je prečkoval cesto, je pridrvel avto. Povozil ga je. Rok je ležal na tleh, avto pa je peljal napej. Stekla sem po stopnicah navzdol. Tekla sem, dokler nisem pritekla do Roka. Ustavila sem promet. Kričala sem: ''Pokličite rešilca!!!!'' Neka stara ženska v avtomobilu pred mano je poklicala. Rok je bil pri zavesti. Govorila sem mu, saj ni smel zaspati. ''Ksoana,'' je rekel in zaprl oči. V tistem trenutku so prispeli reševalci. Pa ne samo oni. Tudi Niko. Roka so spravili na nosila in ga uspeli ohraniti pri življenju. Ko je rešilec odpeljal, me je policija zasliševala. ''Kakšen avto pravite da je bil?'' me je vprašal policist. Začela sem brskati po svojem spominu. '' Bil je Lamborghini avto, rdeče barve. Videla sem le del registrske. Mislim, da je pisalo 345-67. '' Policist se mi je zahvalil. Nikotu sem rekla, da želim biti sama. Upošteval je mojo željo in se odpeljal z taxyjem. Ostala sem sama na pločniku pred Rokovo hišo. Morala sem iti sporočiti novico njegovim staršem. Pozvonila sem na zvonec. Zamenjali so melodijo. Odprla je Rokova mama. ''Ksoana? Kaj delaš tu? Se je kaj zgodilo?'' Vstopila sem. Pospremila me je do kuhinje. Razložila sem kako je bilo in v katero bolnišnico so ga odpeljali. Družina je takoj pobrala nekaj njegovih stvari in odšli so. Liam se ni niti zmenil zame, čeprav me je iskal. Odšla sem na plažo. Neprestano sem mislila na Roka. Misel na to, da lahko umre me je plašila. Tuhtala sem in tuhtala. Odločila sem se, da pokličem Liama. Ampak preden sem sploh kliknila gumb pokliči, sem dobila sporočilo.
Ksoana! Liam mi je dal telefonsko. Rok je preživel ampak nekaj le ne bo moral več delati nekaj časa. Zdravniki pravijo, da nekaj časa ne bo moral hoditi. In izgubil je spomine iz otroštva. Spomni se samo zadnjih dogodkov.
Ne bo hodil. Zgrozilo me je. On ni za voziček. Kako bo prišel po stopnicah? Kako bo sploh preživel tisti čas? Misli so se mi mešale in nastajala je juha zmede. Odločila sem se, da vendarle ne bom podlegla mislim. Da ne bom šla na obisk. Tako je minul cel dan. Posedala sem in se smilila sama sebi. Skušala sem si predstavljati Roka na vozičku, ampak vsak poskus je bil odveč. Naslednji dan sem ga videla v šoli. Liam ga je pripeljal. Bil je tako nemočen. S tem mislim Roka. Liam je bil v dobri formi. Še malo, pa bi lahko bil trener potiskanja vozičkov. Videla sem, kako je utrujen, zato sem ponudila pomoč. Liam je odgovoril:''Saj lahko jaz.'' Ampak Rok je govoril drugače: ''Ne Liam, odpočij si. Prav rdečico dobivaš.'' Liam se je umaknil, jaz pa sem prijela voziček. ''Kam želiš?'' Rok je nakazoval smer. Prispela sva do moje galerije. ''Kaj boš tu?'' Nasmejal se je. ''Mislim, da moraš odpreti se ti ne zdi?'' Pogledala sem vrata. Nasmejala sem se. Pozabila sem odprti razstavo. Obrnila sem ključ na vratih. Prižgala sem glasbo in projektor. Razstava se je odprla. Vsakih nekaj sekund se je na projektorju napisalo: OBIŠČITE RAZSTAVO BARBARE IN KORE. Nekaj ljudi, ki so prvi prišli sem gledala pri odhodu. Zavili so k raztavi punc. Roka sem ripeljala do učilnice, ampak preden sem se vsedla, so me poklicali v ravnateljevo pisarno. Ko sem hodila po hodniku, so se mi vračali spomini. Ko sem bila tam zadnjič, me je Niko zasliševal. Nisem vedela kaj naj bi počela v pisarni. In ko sem vstopila, sta tam stala Niko, ki je pogledoval v tla in ravnatelj. Vsedla sem se na kavč ob robu zidu. ''Skrivnostno dekle, ali naj ti rečem kar Ksoana. Tvoja galerija je kar priljubljena, zato smo se ti odločili dati priložnost, da v dvorani prirediš razstavo za odrasle. Tako bodo lahko tudi drugi videli tvoje delo. '' Nasmeh sem dobila na obraz. Nato je ravnatelj stopil vstran in rekel: ''To še ni vse. Vaša pevska kariera je naslednja. Pustil vaju bom sama, da se pogovorita.'' Odšel je skozi vrata. V sobi je prevladala čista tišina. Gledala sem Nikota. Oči je imel napolnene z vodo, ampak ni jokal. Obraz je imel skisan. Le kaj mu je? Bil je žalosten. Takega ga še nisem videla, pa sva se družila veliko časa. ''Niko? Si vredu?'' sem vprašala z svojim zaskrbljajočim glasom. Ni se ganil. Morala sm poskusiti nekaj novega. Zapela sem pesem. Sproti sem si izmišljevala besedilo.

Zakaj tako žalosten obraz,
Zakaj takšen izraz,
Mar ne veš, da vsi,
Vsi radi te imamo.
In sedaj,
Tu stojim,
Pojem ti in govorim.
Nisem nadaljevala, saj sem ugotovila, da mi gre skladanje besedil vse slabše. ''Vidiš? Ko si tak ne morem niti normalnih besedil spraviti skupaj. '' Nasmejal se je. Mi je le uspelo. ''No, ko sva že pri tvojem petju. Jaz grem na sredi počitnic malo po državi. Bi šla zraven?'' To je bilo zakon. Nikoli nisem mislila, da bom vabljena na turnejo. Z veselim glasom sem rekla: ''Turnejo? Pravo turnejo?'' Pokimal je, zakričala sem in ga objela. Ampak ne samo to. Tudi poljubila sem ga. Moral/a bi videti njegov pogled, ko je odpl oči. Bil je presenečen. Ampak potem me je prijel za vrat in mi vrnil poljub. In med tem je v sobo vstopil Liam. Zagledala sem ga. Videla sem njegov pogled, ki je govoril: ''Hočem proč od tu!!!'' Ampak njegove noge se niso premagnile. Naredil se mu je cmok v grlu, ki ga je težko požrl. Z jeclajočim glasom je rekel: ''Je ravnatelj kje tu?'' Odmaknila sem se od Nikota. Niko pa je vendarle pristavil svoj lonček k pogovoru in rekel: ''Mu kaj sporočim?'' Odkimal je. ''Bom prišel kasneje. Oprostita, če sem kaj zmotil.'' Mislila sem nekaj reči, vendar je zaprl vrata. ''Ksoana? Si vredu?'' Prikimala sem. ''Mi boš sporočil vse o turneji ne?'' Prikimal je. Ampak ni pa vedel, da preden stopim na oder doživim naval treme, ki jo je težko premagati. Nisem vedela, kako se bom spoprijela z množico vseh novih ljudi. Učence na naši šoli sem poznala, zato je to drugače. Minevali so dnevi in bilo je e pet dni od nesreče. V šolo sm prišla zgodaj zaradi galerije. Morala sem zamenjati slike na USB ju. Pri vratih se je prikazal Rok. Še vedno je bil na vozičku. ''Zakaj si šel čez cesto?'' sem ga vprašala. Pogledal je proč. Nič ni odgovoril. Nato pa je čez nekaj trenutkov alostno zamomljal: ''Pogrešam svoje noge.'' Sklonila sem se in pokleknila na tla pred njim. ''Rok, saj veš, da je vse to začasno. Bomo že uredili.'' Pogledal je v tla. ''Veš kaj bi me spravilo v boljšo voljo?'' Pogledala sem ga. On pa se je zazrl na sliko na mizi. V sliko skrivne punce. Začela sem peti kar eno pesem. Zasmejal se je. Ko sem pela refren pa se je zgodilo. Njegova noga se je premaknila. ''Ali imam privide?'' sem vprašala in prekinila refren. Rok se je prijel za naslonjala za roke in ustal. Hodil je. Nasmeh mu je prevzel celoten obraz. Kdo pa ne bi bil srečen, če bi po dolgem času dobil nekaj, kar je najbolj pomembno. Odkorakal je ven, vendar je pozabil voziček. Spravila sem ga ter ga položila v kot. Med odmorom je v galerijo pridivjal Niko, zaklenil vrata in zagrnil zavese. Poljubil me ne. Do takrat še nisva bila fant pa punca. Bila sva priajtelja, ki se poljubljata. Ampak tisti odmor se je vse spremenilo. Pokleknil je pred mano. ''Gospodična Ksoana, prelepa pevka, bi bili moja punca?'' Nasmejal se je. '' Gospodič Nicolas, kako naj zavrnem vašo kraljevsko prošnjo.'' Vstal je. ''Torej ja?'' Nasmehnila sem se in pokimala. Skočil je k meni, me objel okoli bokov, vzignil in začel vrteti. Ampak kmalu sem zaječala, da moram odpreti galerijo. Odklenila sem vrata in prostor je zapolnila gruča ljudi. Po šoli sva se odpeljala po nakupih. Tam mi je povedal, da je turneja preložena. Bila je čez mesec dni.
Potovanje se tukaj šele začne. Knjiga se nadaljuje v LJUBEZENI NA POTI.
03. september 2017
vAV TVOJA KNJIGA JE NEVERJETNA ZA TO TI RES PREDLAGAM DA JO PREDSTAVIŠ V ŠOLI.
04. november 2017
u227593
u227593
lahko
05. november 2017
u227593
u227593
jas sem tu
26. november 2017
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani