07. december 2016




07. december 2016




07. december 2016




08. december 2016




08. december 2016




08. december 2016




10. december 2016




10. december 2016




22. december 2016




26. december 2016




27. december 2016




27. december 2016




27. december 2016




27. december 2016
odprla sem muahahhahahahha
27. december 2016
lol
27. december 2016
Zggiiiijn dooooltakoj
Pač sej so sam slike za mojo zgodbo
28. december 2016




29. december 2016




30. december 2016




11. januar 2017




12. januar 2017




20. januar 2017




21. januar 2017
1. del-uvod
S svinčnikom drsim po papirju. Pisalo za sabo pušča bledo sivo sled. Črte na papirju se med sabo prepletajo in videti je, kot bi se zvijale v dolgih neskončnih spiralah. Kdor bi sliko na hitro ošinil s pogledom, ne bi razločil kaj predstavlja. Meni pa je popolnoma jasno, kakšno obliko predstavljajo črte in spirale. Odebelim obris nastajajoče risbe. Na listu se začne prepoznavati vsebina. Nisem zadovoljna, zato sežem po radirki in izbrišem nekaj črt. Zopet vzamem svinčnik v roko in popravim nekaj drobnih detajlov. Želim si, da bi svoj spomin lahko prelila na papir, v vsej njegovi popolnosti. Vsega se spominjam, tako živo kot bi bilo včeraj. Zdi se mi, da lahko začutim rahel vetrič, ki mi boža obraz, če se le dovolj zberem in si predstavljam jasno sliko. Za trenutek se mi zdi, da je sobo preplavil vonj po sveže pokošeni travi. Globoko vdihnem in pustim, da me preplavijo čustva in spomini. Na nebu se prelivajo vijolična oranžna in rožnata, kot barve na slikarskem platnu. Pravijo, da bog vsakemu umrlemu umetniku dovoli, da se poslovi s svojo zadnjo umetnino in prebarva večerno nebo v najčudovitejše barve. Puhasti rožnati oblački spominjajo na veliko sladkorno peno, ki sva se jo s svojo sestro tako zelo veselili, kadar smo obiskali zabaviščni park. Na polju se sončnice zibljejo v rahlem vetriču, videti je, kot bi poplesavale, v ritmu počasne glasbe. Povsem prijeten in spokojen poletni večer. Nikoli si ne bi mislila, da je bilo to le zatišje pred nevihto, ki je čakala, da se zgrne nad nas v vsej svoji razsežnosti. Spomina se oklepam z vso močjo, saj me skrbi, da bo vsak čas zbledel kot polaroidne slike, jaz pa bom ostala sama v temi in praznini. Skoraj sem že dokončala risbo, zaključujem z zadnjimi detajli. Sonce se je začelo spuščati z obzorja in v mojo sobo so se že priplazile sence. Ko zaključim z zadnjimi potezami risbo približam bližje oknu, da bi si bolje ogledala končni izdelek. Svetloba mehko pada na papir in ustvarja pridih čarobnosti. Narisala sem prečudovito polje sončnic.
25. februar 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg