Forum je zaradi pomanjkanja interesa uporabnikov ukinjen in bo kmalu izbrisan.
Eto... hey everyone.
Okej vem da to ni neki najboljsi začetek ampak ja... to zgodbico sem že nekaj časa nazaj hotla objavit na mojem drugem profilu. Ampak ja, zarad tega ker se bojim, kaj si bodo nekatere moje bralke mislile o meni in se bojim da me bodo zasovražile zaradi moje resnice bom to zgodbo objavila tukaj. Zgodba je po resničnih dogodkih iz mojega življenja, depresije in vsega kar paše zraven. Te zgodbice nikakor nisem začela pisati z namenom, da bi se komu smilila, ampak mogoče mi bo pa pisanje o tem vsaj malo pomagalo pozabiti na to.
Že v naprej hvala vsem, ki boste brali.
*
/PROLOGUE/
Zaloputnila je z vrati in se naslonila na le-te. Sedla je na tla. Po licu ji je spolzela solza. Solza žalosti. Solza ki nebi smela biti tam. Bila je tako... žalostna a hkrati jezna.V Notranjosti jo je žgalo od vseh možnih čustev.
Vstala je odšla do pisalne mize in iz predala vzela britvico. Rokav si je zavihala do komolca in v kožo naredila en.. dva... tri... štiri... pet...šest..sedem..osem... devet.... deser...enajs... dvanajs... trinajst...
" Elisa doma smo!" jo je iz njenega početja predramil glas njene mame. Hitro je pospravila 'hladno orožje' in si iz roke obrisala kri, da nebi predrla čez majico.
Ne gre več tako naprej.
....
"Kako je bilo v šoli?" seveda, običajno vprašanje, običajen odgovor.
"Super, matematiko sem pisala 5" kako ji je to šlo dobro. Saj si nihče ni mislil kako je ona dejansko čisto druga oseba. Velikokrat je to,da se lahko pretvarjaš zelo dobra lastnost. V šoli je bila pridna, imela je same dobre ocene, doma je veliko pomagala... skratka, ni hotela biti skrb vzbujajoča najstnica katere se starši sramujejo. Čeprav pa ni nihče vedel kakšna zares je.
*
Ammmm ja naslovnco mam samo jo neznam gor dat tak da mogoče bo tu gor ko mi bo kdo povedal kak jo daš gor
.
Next?
Mislis da bo ta zgodbica vredu? Mnenja...
P.S. js vse to pišem na fonu tak da če kdaj nebojo šumniki s kljukicami vedite da sem se zatipkala ker jaz si z drugimi vedno dopisujem brez šumnikov.
Okej vem da to ni neki najboljsi začetek ampak ja... to zgodbico sem že nekaj časa nazaj hotla objavit na mojem drugem profilu. Ampak ja, zarad tega ker se bojim, kaj si bodo nekatere moje bralke mislile o meni in se bojim da me bodo zasovražile zaradi moje resnice bom to zgodbo objavila tukaj. Zgodba je po resničnih dogodkih iz mojega življenja, depresije in vsega kar paše zraven. Te zgodbice nikakor nisem začela pisati z namenom, da bi se komu smilila, ampak mogoče mi bo pa pisanje o tem vsaj malo pomagalo pozabiti na to.
Že v naprej hvala vsem, ki boste brali.
*
/PROLOGUE/
Zaloputnila je z vrati in se naslonila na le-te. Sedla je na tla. Po licu ji je spolzela solza. Solza žalosti. Solza ki nebi smela biti tam. Bila je tako... žalostna a hkrati jezna.V Notranjosti jo je žgalo od vseh možnih čustev.
Vstala je odšla do pisalne mize in iz predala vzela britvico. Rokav si je zavihala do komolca in v kožo naredila en.. dva... tri... štiri... pet...šest..sedem..osem... devet.... deser...enajs... dvanajs... trinajst...
" Elisa doma smo!" jo je iz njenega početja predramil glas njene mame. Hitro je pospravila 'hladno orožje' in si iz roke obrisala kri, da nebi predrla čez majico.
Ne gre več tako naprej.
....
"Kako je bilo v šoli?" seveda, običajno vprašanje, običajen odgovor.
"Super, matematiko sem pisala 5" kako ji je to šlo dobro. Saj si nihče ni mislil kako je ona dejansko čisto druga oseba. Velikokrat je to,da se lahko pretvarjaš zelo dobra lastnost. V šoli je bila pridna, imela je same dobre ocene, doma je veliko pomagala... skratka, ni hotela biti skrb vzbujajoča najstnica katere se starši sramujejo. Čeprav pa ni nihče vedel kakšna zares je.
*
Ammmm ja naslovnco mam samo jo neznam gor dat tak da mogoče bo tu gor ko mi bo kdo povedal kak jo daš gor
.Next?
Mislis da bo ta zgodbica vredu? Mnenja...
P.S. js vse to pišem na fonu tak da če kdaj nebojo šumniki s kljukicami vedite da sem se zatipkala ker jaz si z drugimi vedno dopisujem brez šumnikov
.
03. maj 2018
u233608
Next
03. maj 2018
u193176
Neexttttt
03. maj 2018
Heyyy... Ne veste kako sem vesela, da mam vsaj tri bralke. Hvala vam. In zdej je tuki že nov Next.
*
Spet. Vedno ista pesem. Pa zakaj ji to delajo? A nimajo nič bolj pametnega za početi? Ali pa jim je res v tako veselje gledati kako nekdo trpi. Zakaj?!
Ja, ni govorila z njimi. Saj so navadne.. grrrr. Spet so jo zagrkavale s tistik klarinetistom. In vedno več jih je bilo. Še malo pa bo vedel že cel orkester.Najraje bi jim nekaj naredila. Ali pa bi sebi nekaj naredila. Ah, mama je prišla po njo. Pred njo mora igrati kot da je vse v redu.
"Adijo!" je zaklicala puncam, za katere je še pred dvema minutama načrtovala kako naj se jim maščuje.
"Kako je bilo na vajah?" je mama vprašala-kot vedno.
"Fino, veš, tisto pesem iz vojne zvezd igramo." Vedno je nekaj povedala zraven, tako, za krinko.
Po kosilu je odšla v sobo. Delat nalogo. Pomislila je, kaj počne ON. Verjetno ne misli na njo. In to je prekleto bolelo. Bolj kot katerikoli udarec,ki ga je kdaj prejela od svojih sošolcev. Počasi se je lotila matematike. Procenti. Ma kdo si jih je izmislil? Bila je naveličana vsega. Šole in vseh ljudi,ki so tam bili. Razen petih punc. Ostalih pa vseh. Vsi so ji zarili nož v hrbet. Kako imajo lahko tako srce, da se pretvarjajo da so tvoji prijatelji, potem pa od drugih izveš, kako te ogovarjajo za hrbtom.
Počasi je vzela telefon in odprla snep. Spet jo je neki tipo dodal. Mahhh kar naj jo doda, ona ga nebo dodala nazaj. Pisala je svoji najboljši prijateljici. Saj je bilo to že v navadi. Vdak dan sta si pisali. Spomnila jo je, da je jutri vprašana slovenščina. Hvala da te imam, Tina, je pomislila. Vedno sta si pomagali. Najbolši prijateljici sta bili že od polovice prvega razreda. To pomeni že sedem let. In od takrat sta se samo enkrat pošteno skregali. In ko sta se na to spomnili, sta se vedno začeli smejati, saj sta se skregali, ker je ena drugo vrgla v sneg. Bili sta pravi prijateljici. Lahko sta si zaupali in se pogovarjali o čemerkoli, o fantih, o šoli ali pa o menstruaciji (rdeči kapici, kakor sta jo onidve poimenovali).
Počasi se je spravila učit. Ampak ni mogla. Misli so ji kar naprej uhajale k njemu. Kdaj bo spet prišel na prakso? Skoraj se ji je zmešalo. Pogledala je šestilo. Nevarno jo je zamikalo, da bi poskusila kaj narediti z njim.
Spat je šla takrat, ko je bilo treba, torej ob desetih zvečer.Ob 2 ponoči se je zbudila. Spet jo je tlačila tista mora.
*
Next? Mnenja, kaj naj še popravim?
P.S. sej bi dala kako sliko na začetki sam sm tak nesposobna, da še to ne znam.
*
Spet. Vedno ista pesem. Pa zakaj ji to delajo? A nimajo nič bolj pametnega za početi? Ali pa jim je res v tako veselje gledati kako nekdo trpi. Zakaj?!
Ja, ni govorila z njimi. Saj so navadne.. grrrr. Spet so jo zagrkavale s tistik klarinetistom. In vedno več jih je bilo. Še malo pa bo vedel že cel orkester.Najraje bi jim nekaj naredila. Ali pa bi sebi nekaj naredila. Ah, mama je prišla po njo. Pred njo mora igrati kot da je vse v redu.
"Adijo!" je zaklicala puncam, za katere je še pred dvema minutama načrtovala kako naj se jim maščuje.
"Kako je bilo na vajah?" je mama vprašala-kot vedno.
"Fino, veš, tisto pesem iz vojne zvezd igramo." Vedno je nekaj povedala zraven, tako, za krinko.
Po kosilu je odšla v sobo. Delat nalogo. Pomislila je, kaj počne ON. Verjetno ne misli na njo. In to je prekleto bolelo. Bolj kot katerikoli udarec,ki ga je kdaj prejela od svojih sošolcev. Počasi se je lotila matematike. Procenti. Ma kdo si jih je izmislil? Bila je naveličana vsega. Šole in vseh ljudi,ki so tam bili. Razen petih punc. Ostalih pa vseh. Vsi so ji zarili nož v hrbet. Kako imajo lahko tako srce, da se pretvarjajo da so tvoji prijatelji, potem pa od drugih izveš, kako te ogovarjajo za hrbtom.
Počasi je vzela telefon in odprla snep. Spet jo je neki tipo dodal. Mahhh kar naj jo doda, ona ga nebo dodala nazaj. Pisala je svoji najboljši prijateljici. Saj je bilo to že v navadi. Vdak dan sta si pisali. Spomnila jo je, da je jutri vprašana slovenščina. Hvala da te imam, Tina, je pomislila. Vedno sta si pomagali. Najbolši prijateljici sta bili že od polovice prvega razreda. To pomeni že sedem let. In od takrat sta se samo enkrat pošteno skregali. In ko sta se na to spomnili, sta se vedno začeli smejati, saj sta se skregali, ker je ena drugo vrgla v sneg. Bili sta pravi prijateljici. Lahko sta si zaupali in se pogovarjali o čemerkoli, o fantih, o šoli ali pa o menstruaciji (rdeči kapici, kakor sta jo onidve poimenovali).
Počasi se je spravila učit. Ampak ni mogla. Misli so ji kar naprej uhajale k njemu. Kdaj bo spet prišel na prakso? Skoraj se ji je zmešalo. Pogledala je šestilo. Nevarno jo je zamikalo, da bi poskusila kaj narediti z njim.
Spat je šla takrat, ko je bilo treba, torej ob desetih zvečer.Ob 2 ponoči se je zbudila. Spet jo je tlačila tista mora.
*
Next? Mnenja, kaj naj še popravim?
P.S. sej bi dala kako sliko na začetki sam sm tak nesposobna, da še to ne znam.
03. maj 2018
u233608
Next
03. maj 2018
Hei.. po dolgem cajtu spet js.. in tu je nasledn Next..
*
Tears come from the heart and not from a brain.
LASHBACK
Bil je avgust in spet so bile igre, znacilne za njihov kraj, kjer se je vsaka vas predstavila in so med seboj tekmovale.
Delila je srečke. Mamo in ata je 'nahecala' da sta jo tja peljala prej, z izgovorom, da bodo že prej začeli delit srečke. Vbistvu pa je bil njen namen samo to, da ga bo gledala kako tekmuje.
Mravljinci so ji šli po hrbtu navzgor ko ga je zagledala po treh mesecih.
Kaj je naredil s svojo frizuro??? je bila njena prva misel. Pa te njegove pegice...Vedno lepsi je bil.
Seveda njegova vas ni zmagala, ampak, zanjo je bil on najboljsi. Ni se ga morala nagledati.
/real life/
Budilka. Šola. Neeee! Njene prve misli.
Šla je v šolo. Itak, sej je morala.
Stopila je čez prag in začutila kako so se tuje oči pasle po njenem telesu. Ni bila suha prekla, nikoli do svojega dvanajstega rojstnega dne si tega sploh ni želela. A kmalu so se pojavile razne zbadljivke in začelo se je. Na začetku sploh ni bilo tako hudo. A sčasoma je zasovražila vsak delček svojega telesa. Vse na njej. Imela je preveč vse maščobe, zase je bila le velika zamaščena pošast. Ni bila več ista punca, kot pred zbadljivkami. Postala je zelo krhka in prizadela jo je vsaka beseda proti njej. Sovražila je ljudi, ki so ves čas samo jedli in cel dan preživeli za računalnikom, ona pa je pojedla tako malo in se veliko gibala, pa še vedno ni nič shujšala. Niti pol preklemanega kilograma.
Imeli so športno in v garderobi so se preoblačili. Imeli so dva prostora. Ona je bila v drugem, skupaj s še tremi prijateljicami. Bile so samo štiri, a ona ni hotela, da bi kdorkoli videl njo in njeno grdo, zamaščeno telo. Vedno se je obrnila stran. Punce so veselo klepetale, ona pa ni in ni razumela, kako so lahko ONE tako popolne in srečne.
Učitelj jih je poklical in vse so dobesedno oddrvele v telovadnico, razen nje. Ni mogla dojeti. Vso to stanje je poslabšalo se to, da so pri športni punce delale gimnastiko in je vsem, razen njej vsaj nekako uspelo narediti kolo. Mislila si je, da je čisto nesposobna.
Za kosilo so imeli lazanjo, kar je sicer bila njena najljubša jed, vendar danes ji ni teknila. Ni smela preveč pojesti, saj bi se lahko še bolj zredila.
"Kaj Elisa, a ti si pa na dieti? Sej ti nebo nič škodlo" se je s posmehljivim glasom oglasil njen sošolec, ki je prvi opazil, da ne je.
Bilo ji je dovolj. Ni več zdržala. Stekla je na stranišče in si v grlo potisnila prst, da je izbruhala še tisto malo hrane, ki jo je imela v želodcu. Sedla je na tla in se zjokala
*
Wee upam da vam je blo všeč...
Mnenja?
Next?
*
Tears come from the heart and not from a brain.
LASHBACK
Bil je avgust in spet so bile igre, znacilne za njihov kraj, kjer se je vsaka vas predstavila in so med seboj tekmovale.
Delila je srečke. Mamo in ata je 'nahecala' da sta jo tja peljala prej, z izgovorom, da bodo že prej začeli delit srečke. Vbistvu pa je bil njen namen samo to, da ga bo gledala kako tekmuje.
Mravljinci so ji šli po hrbtu navzgor ko ga je zagledala po treh mesecih.
Kaj je naredil s svojo frizuro??? je bila njena prva misel. Pa te njegove pegice...Vedno lepsi je bil.
Seveda njegova vas ni zmagala, ampak, zanjo je bil on najboljsi. Ni se ga morala nagledati.
/real life/
Budilka. Šola. Neeee! Njene prve misli.
Šla je v šolo. Itak, sej je morala.
Stopila je čez prag in začutila kako so se tuje oči pasle po njenem telesu. Ni bila suha prekla, nikoli do svojega dvanajstega rojstnega dne si tega sploh ni želela. A kmalu so se pojavile razne zbadljivke in začelo se je. Na začetku sploh ni bilo tako hudo. A sčasoma je zasovražila vsak delček svojega telesa. Vse na njej. Imela je preveč vse maščobe, zase je bila le velika zamaščena pošast. Ni bila več ista punca, kot pred zbadljivkami. Postala je zelo krhka in prizadela jo je vsaka beseda proti njej. Sovražila je ljudi, ki so ves čas samo jedli in cel dan preživeli za računalnikom, ona pa je pojedla tako malo in se veliko gibala, pa še vedno ni nič shujšala. Niti pol preklemanega kilograma.
Imeli so športno in v garderobi so se preoblačili. Imeli so dva prostora. Ona je bila v drugem, skupaj s še tremi prijateljicami. Bile so samo štiri, a ona ni hotela, da bi kdorkoli videl njo in njeno grdo, zamaščeno telo. Vedno se je obrnila stran. Punce so veselo klepetale, ona pa ni in ni razumela, kako so lahko ONE tako popolne in srečne.
Učitelj jih je poklical in vse so dobesedno oddrvele v telovadnico, razen nje. Ni mogla dojeti. Vso to stanje je poslabšalo se to, da so pri športni punce delale gimnastiko in je vsem, razen njej vsaj nekako uspelo narediti kolo. Mislila si je, da je čisto nesposobna.
Za kosilo so imeli lazanjo, kar je sicer bila njena najljubša jed, vendar danes ji ni teknila. Ni smela preveč pojesti, saj bi se lahko še bolj zredila.
"Kaj Elisa, a ti si pa na dieti? Sej ti nebo nič škodlo" se je s posmehljivim glasom oglasil njen sošolec, ki je prvi opazil, da ne je.
Bilo ji je dovolj. Ni več zdržala. Stekla je na stranišče in si v grlo potisnila prst, da je izbruhala še tisto malo hrane, ki jo je imela v želodcu. Sedla je na tla in se zjokala
*
Wee upam da vam je blo všeč...
Mnenja?
Next?
01. julij 2018
Heii! I'm back! In ugante kaj, spisan mam nasledni Next!
*
I'll be alright. One day. Someday. Just not today.
Ko je prišla domov, je bila prva stvar to, da sta ji starša pripravila dooooolgo pridigo o tem, kaj vse je narobe naredila.
"In koliko si dubla slovenščino in geografijo?"sta jo vprašala.
"Pet, oboje."jima je preplašeno odgovorila.
"No, vsaj to" in iskazala sta ji najvecji nasmešek kaj jih je videla.
Če je kaj razveselilo njene starše, je to bilo to, da si dobil odlično oceno. Saj sta tudi s štirico bila zadovoljna, vendar kaj, ko je takrat vedno bilo tisto 'lahko bi blo bolše' zraven.
Zatekla se je v sobo in do kosila šla delat nalogo. Ni ji šla, nikakor se ni mogla zbrati. Razmišljala je o tem, kaj vse bi lahko izpustila danes in nebi pojedla. Ni se hotela še bolj zrediti.
Popolne je prezivela presenetljivo mirno, nihce ji ni nic rekel. Veliko je bila na zraku in se gibala. Ukvarjala se je s svojim najljubsim športom, plezanjem seveda. V zavetju krošenj se je počutila varnejšo. Ni razmišljala o svojih problemih in ni razmišljala kaj bi lahko šlo narobe. Preprosto se je sprostila in ni razmišljala. To ji je pomagalo da je še bila živa. Potem se je spravila v hišo in se ogrela. Bila je namreč premražena do kosti. Šla je v sobo, vzela violino in začela igrati. Pripravljala se je na neko mednorodno tekmovanje, in ja, bilo je veliko preveč stresa zanjo, čeprav tega ni nikoli glasno priznala. Vedno je dosegala najvišja mesta in s tem je bil njen trud poplačan. In vsi okoli nje so bili ponosni na njo, bolj kot ona sama na sebe.
Večer je bil zanjo vedno najhujši dan v dnevu. Pa ne zaradi teme in grozljivih senc, temveč zaradi odvečnih misli, ki so se ji podile po glavi. Ni mogla pregnati misli, da je pri vsem sama. Ni mogla pregnati misli da nima prijateljev. Ni mogla pregnati strahu, da bo kdo ugotovil kaj je na njeni roki in povedal komu ko ni treba. Ni mogla pregnati strahu pred ponovnimi živčnimi zlomi. Ni mogla pregnati strahu pred ponovnimi paničnimi napadi. Ni mogla odvrniti misli stran od najhujše stvari, ki ji jo je kdorkoli naredil; posilstva.
*
I hope u like it
Mnenja prosimm?
Next?
*
I'll be alright. One day. Someday. Just not today.
Ko je prišla domov, je bila prva stvar to, da sta ji starša pripravila dooooolgo pridigo o tem, kaj vse je narobe naredila.
"In koliko si dubla slovenščino in geografijo?"sta jo vprašala.
"Pet, oboje."jima je preplašeno odgovorila.
"No, vsaj to" in iskazala sta ji najvecji nasmešek kaj jih je videla.
Če je kaj razveselilo njene starše, je to bilo to, da si dobil odlično oceno. Saj sta tudi s štirico bila zadovoljna, vendar kaj, ko je takrat vedno bilo tisto 'lahko bi blo bolše' zraven.
Zatekla se je v sobo in do kosila šla delat nalogo. Ni ji šla, nikakor se ni mogla zbrati. Razmišljala je o tem, kaj vse bi lahko izpustila danes in nebi pojedla. Ni se hotela še bolj zrediti.
Popolne je prezivela presenetljivo mirno, nihce ji ni nic rekel. Veliko je bila na zraku in se gibala. Ukvarjala se je s svojim najljubsim športom, plezanjem seveda. V zavetju krošenj se je počutila varnejšo. Ni razmišljala o svojih problemih in ni razmišljala kaj bi lahko šlo narobe. Preprosto se je sprostila in ni razmišljala. To ji je pomagalo da je še bila živa. Potem se je spravila v hišo in se ogrela. Bila je namreč premražena do kosti. Šla je v sobo, vzela violino in začela igrati. Pripravljala se je na neko mednorodno tekmovanje, in ja, bilo je veliko preveč stresa zanjo, čeprav tega ni nikoli glasno priznala. Vedno je dosegala najvišja mesta in s tem je bil njen trud poplačan. In vsi okoli nje so bili ponosni na njo, bolj kot ona sama na sebe.
Večer je bil zanjo vedno najhujši dan v dnevu. Pa ne zaradi teme in grozljivih senc, temveč zaradi odvečnih misli, ki so se ji podile po glavi. Ni mogla pregnati misli, da je pri vsem sama. Ni mogla pregnati misli da nima prijateljev. Ni mogla pregnati strahu, da bo kdo ugotovil kaj je na njeni roki in povedal komu ko ni treba. Ni mogla pregnati strahu pred ponovnimi živčnimi zlomi. Ni mogla pregnati strahu pred ponovnimi paničnimi napadi. Ni mogla odvrniti misli stran od najhujše stvari, ki ji jo je kdorkoli naredil; posilstva.
*
I hope u like it
Mnenja prosimm?
Next?
24. julij 2018
hej moje bralke...
js prezivlam zdele eno tezko obdobje...
tak da nevem kdaj bom spet kej objavla..
+ meni se zdi da je ta zgodbica tak cudno ispadla... in nevem ce jo naj sploh nadaljujem?
hvala vam za vse, in ja Turning point, ta zgodba je po resnicnih dogodkih..
mogoce bi bilo bolse da kako tako zgodbico objavim ko bom bplse pisala..
js prezivlam zdele eno tezko obdobje...
tak da nevem kdaj bom spet kej objavla..
+ meni se zdi da je ta zgodbica tak cudno ispadla... in nevem ce jo naj sploh nadaljujem?
hvala vam za vse, in ja Turning point, ta zgodba je po resnicnih dogodkih..
mogoce bi bilo bolse da kako tako zgodbico objavim ko bom bplse pisala..
23. avgust 2018
Neee, ne prenehaj z obljavljanjem, res super pišeš!
Meni je to ena izmed najljubših zgodb na igrah. ^^
Meni je to ena izmed najljubših zgodb na igrah. ^^
23. avgust 2018
Ohhh hvala ti Little.Werewolf <3
posebi zarad tebe sn se zdejle spravla k sebi in napisala Next...
*
Even the most beautiful things can turn into the worst nightmare
FLASHBACK
Bilo je poletje, polno žurk in vsega tega, česar se je kot najstnik nujno udeležiti, ker če se ne, manj veljaš. In seveda je zato tudi ona hodila ven. Bila je sobota in to naj bi bila najboljša žurka, s koktejli in picami in torto in sveckami in veliko pijace in hrane in dobre muzike in predvsem ljudi.
Ko je prisla pred hišo v kateri je ta suuper kul žur potekal ni bila več čisto prepričana če si res želi tega, kljub vsemu je bila stara komaj 13 in mogoče še malo premlada za vse to. Ampak ker je starše tako težko prepričala da je sploh lahko šla, ni smela obupati zdaj. Zato je stopila naprej in pozvonila. Bila je malo živčna. Odprla je punca, kakšno leto starejša od nje, katere imena se ni točno spomnila.
"Zdravo Elisa, pridi naprej, js sn Ema" jo je prijazno pozdravila.
V dnevni sobi je bilo že nekaj ljudi in takoj ko je zagledala svojo najboljšo prijateljico je stopila do nje in cel večer sta preživeli skupaj. Vse je bilo super, tudi pila ni zelo veliko. Ko pa je hotela oditi, se je zgodilo najhujše.
"Ej mala, kam pa greš?" bil je Nik, fant star kakšnih 16.
"Domov, a te moti?" je bila odrezava. Mogoče malo preveč.
"Če dobro pomislim, me moti. Imel sem načrte s teboj"
Postalo jo je strah. Kakšne načrte ima lahko šestnajst letni fant?Sigurno ne dobre.
"Oprosti, ampak morem iti domov" mu je hitro odgovorila in hotela oditi. A jo je prijel za boke in zvlekel nazaj.
"Vzelo ti bo deset minut, miška," je izjavil. Takoj je vedela zakaj gre. Hotela se je izmuzniti a jo je dvignil in odnesel po stopnicah v zgornje nadstropje. Bila je obupana. Ni hotela tega, kar je hotel on. Upirala se mu je, a ji je zagrozil z nožem. Hotela je zakričati, a ji je usta zvezal.
Ugotovila je, da ji ne preostane drugega kot to, da se mu preda.
Bila je posiljena.
*
I hope u like it.
Mnenja?
Next?
Kaj nej spremenim?
posebi zarad tebe sn se zdejle spravla k sebi in napisala Next...
*
Even the most beautiful things can turn into the worst nightmare
FLASHBACK
Bilo je poletje, polno žurk in vsega tega, česar se je kot najstnik nujno udeležiti, ker če se ne, manj veljaš. In seveda je zato tudi ona hodila ven. Bila je sobota in to naj bi bila najboljša žurka, s koktejli in picami in torto in sveckami in veliko pijace in hrane in dobre muzike in predvsem ljudi.
Ko je prisla pred hišo v kateri je ta suuper kul žur potekal ni bila več čisto prepričana če si res želi tega, kljub vsemu je bila stara komaj 13 in mogoče še malo premlada za vse to. Ampak ker je starše tako težko prepričala da je sploh lahko šla, ni smela obupati zdaj. Zato je stopila naprej in pozvonila. Bila je malo živčna. Odprla je punca, kakšno leto starejša od nje, katere imena se ni točno spomnila.
"Zdravo Elisa, pridi naprej, js sn Ema" jo je prijazno pozdravila.
V dnevni sobi je bilo že nekaj ljudi in takoj ko je zagledala svojo najboljšo prijateljico je stopila do nje in cel večer sta preživeli skupaj. Vse je bilo super, tudi pila ni zelo veliko. Ko pa je hotela oditi, se je zgodilo najhujše.
"Ej mala, kam pa greš?" bil je Nik, fant star kakšnih 16.
"Domov, a te moti?" je bila odrezava. Mogoče malo preveč.
"Če dobro pomislim, me moti. Imel sem načrte s teboj"
Postalo jo je strah. Kakšne načrte ima lahko šestnajst letni fant?Sigurno ne dobre.
"Oprosti, ampak morem iti domov" mu je hitro odgovorila in hotela oditi. A jo je prijel za boke in zvlekel nazaj.
"Vzelo ti bo deset minut, miška," je izjavil. Takoj je vedela zakaj gre. Hotela se je izmuzniti a jo je dvignil in odnesel po stopnicah v zgornje nadstropje. Bila je obupana. Ni hotela tega, kar je hotel on. Upirala se mu je, a ji je zagrozil z nožem. Hotela je zakričati, a ji je usta zvezal.
Ugotovila je, da ji ne preostane drugega kot to, da se mu preda.
Bila je posiljena.
*
I hope u like it.
Mnenja?
Next?
Kaj nej spremenim?
24. avgust 2018
Okej hellow!
Mislim, da nebo več dobenega nexta, js mam pa spisano, tak da bom kr objavla. Hvala vsem ko berete.
P.S. v temu delu je samoposkodovanje, tak da ce je kdo obcutljiv na to, nej skipa.
*
That moment I did it, when I cut the first cut, I never knew, that it wouldn't stop.
Nikoli ni dojela, če so bile to res sanje, tako kot se je ves cas prepricevala. Zdelo se ji je tako resnicno a hkrati tako nemogoce. Nikoli ne bi sla na tako zabavo, vendar bi mogoce vseeno sla, ce bi bila tam Tinkara. Ni vedela če so bile sanje, ali resničnost.
Vstala je iz postelje in se odpravila v kopalnico. Pogledala se je v ogledalo. Bila je bolj suha kot včasih, a še vedno je bila predebela. Hotela je biti suha kot njene sošolke. V oči so ji stopile solze. Njen notranji glas ji je govoril, da nikoli nebo takšna kot one. Pogledala je svoje lase. Bili do prekratki zanjo in čisto preveč urejeni. Hotela je biti tista stara Elisa, z dolgimi lasmi ki so vedno štrleli v vse strani. A poti nazaj ni bilo. Ko ji je mama nekega dne sporočila da gresta k frizerju, ni bila nič kaj vesela. Vedela je, da bodo njeni lasje za vsaj deset centimetrov krajši. Pogledala je svoj obraz. Nasmeha ni bilo nikjer. Poskušala se je nasmehniti, da bi bila takšna kot stara Elisa, vedno nasmejana in vesela, in takrat je opazila kako se njene ugasle oči ne ujemajo k nasmehu. Lahko bi cel dan stala tam in iskala napake na sebi, a se je premagala in si umila obraz in zobe, se še enkrat pogledala v ogledalo in zapustila kopalnico.
V svoji sobi je nase navlekla stare črne hlače in rdečo majico, ki ji je bila prevelika. Ni se mogla premagati in odhitela je pred ogledalo, iskat napake na sebi. Bila je tako obupana, saj je vedela da jih je veliko. Ni hotela biti takšna. Hotela je biti taksna kot one. A ni bila. In to je bolelo.
Popoldne je dezevalo. Dež je imela nadvse rada, saj se je počutila domače. A počutila se je zlomljeno. Naveličana vsega in potrebna bolečine. Sedela je za pisalno mizo, jokala ter opazovala dež. Hotela je biti drugačna. A ni bila. Ni bila takšna kot hotela biti.
V šoli je velikokrat poslušala šale na račun samopoškodovanja. In včasih jo je zamikalo da bi se poškodovala. A se je vedno zadržala. Ni hotela biti ena izmed tistih ki je potem v pogledu ostalih iskalka pozornosti. Večkrat je razmišljala o tem.
V svoji peresnici je zagledala šilček. In takrat je storila usodno napako. Vzela šilček, ga odprla in š škarjami odvila vijak, da je prišla do rezila. Rokav je povlekla do komolca in vzela rezilo. Jokala je. Mogoče tega sploh ni hotela narediti. A roka je rezilo ponesla k drugi roki in zarezala. Zarezala kakšne tri centimetre dolgo zarezo. Čez dve sekundi se je prikazala kri. Opazovala jo je in jokala.
Peklo je, a je vsaj pozabila na to kakšna je.
*
I hope you like it
Mnenja?
Next?
+ če poznate še koga ko bi bral, dobrodošlo, da bo kaki novi bralec/ bralka..
Mislim, da nebo več dobenega nexta, js mam pa spisano, tak da bom kr objavla. Hvala vsem ko berete.
P.S. v temu delu je samoposkodovanje, tak da ce je kdo obcutljiv na to, nej skipa.
*
That moment I did it, when I cut the first cut, I never knew, that it wouldn't stop.
Nikoli ni dojela, če so bile to res sanje, tako kot se je ves cas prepricevala. Zdelo se ji je tako resnicno a hkrati tako nemogoce. Nikoli ne bi sla na tako zabavo, vendar bi mogoce vseeno sla, ce bi bila tam Tinkara. Ni vedela če so bile sanje, ali resničnost.
Vstala je iz postelje in se odpravila v kopalnico. Pogledala se je v ogledalo. Bila je bolj suha kot včasih, a še vedno je bila predebela. Hotela je biti suha kot njene sošolke. V oči so ji stopile solze. Njen notranji glas ji je govoril, da nikoli nebo takšna kot one. Pogledala je svoje lase. Bili do prekratki zanjo in čisto preveč urejeni. Hotela je biti tista stara Elisa, z dolgimi lasmi ki so vedno štrleli v vse strani. A poti nazaj ni bilo. Ko ji je mama nekega dne sporočila da gresta k frizerju, ni bila nič kaj vesela. Vedela je, da bodo njeni lasje za vsaj deset centimetrov krajši. Pogledala je svoj obraz. Nasmeha ni bilo nikjer. Poskušala se je nasmehniti, da bi bila takšna kot stara Elisa, vedno nasmejana in vesela, in takrat je opazila kako se njene ugasle oči ne ujemajo k nasmehu. Lahko bi cel dan stala tam in iskala napake na sebi, a se je premagala in si umila obraz in zobe, se še enkrat pogledala v ogledalo in zapustila kopalnico.
V svoji sobi je nase navlekla stare črne hlače in rdečo majico, ki ji je bila prevelika. Ni se mogla premagati in odhitela je pred ogledalo, iskat napake na sebi. Bila je tako obupana, saj je vedela da jih je veliko. Ni hotela biti takšna. Hotela je biti taksna kot one. A ni bila. In to je bolelo.
Popoldne je dezevalo. Dež je imela nadvse rada, saj se je počutila domače. A počutila se je zlomljeno. Naveličana vsega in potrebna bolečine. Sedela je za pisalno mizo, jokala ter opazovala dež. Hotela je biti drugačna. A ni bila. Ni bila takšna kot hotela biti.
V šoli je velikokrat poslušala šale na račun samopoškodovanja. In včasih jo je zamikalo da bi se poškodovala. A se je vedno zadržala. Ni hotela biti ena izmed tistih ki je potem v pogledu ostalih iskalka pozornosti. Večkrat je razmišljala o tem.
V svoji peresnici je zagledala šilček. In takrat je storila usodno napako. Vzela šilček, ga odprla in š škarjami odvila vijak, da je prišla do rezila. Rokav je povlekla do komolca in vzela rezilo. Jokala je. Mogoče tega sploh ni hotela narediti. A roka je rezilo ponesla k drugi roki in zarezala. Zarezala kakšne tri centimetre dolgo zarezo. Čez dve sekundi se je prikazala kri. Opazovala jo je in jokala.
Peklo je, a je vsaj pozabila na to kakšna je.
*
I hope you like it
Mnenja?
Next?
+ če poznate še koga ko bi bral, dobrodošlo, da bo kaki novi bralec/ bralka..
25. avgust 2018