NASLOV: Na dnu morja

ŽANR: Fantazija

KRATKA OBNOVA:
Kalina Cartier je hčerka Slovenke Julije in Francoza Antoina. Ko slednja izgineta iz njenega življenja, za Kalino pa skrbi njena babica, se šestnajstletno dekle nenamerno odpravi na pustolovščino, ki si jo bo zapomnila za vse življenje.
Prisiljena je pozabiti na vse, kar je do takrat poznala in se privajati na razmere, ki popolnoma nasprotujejo načelom logike.

OPOMBE: Zgodba se deli na sedanjost in preteklost, na kar boste tudi opozorjeni, da česa ne zamešate.


(klik za boljšo ločljivost)

-----

Vse pravice pridržane.

Vsakršno kopiranje, javna raba ali objava drugod je prepovedana.
V primeru kakršnega koli kopiranja tako zgodbe, kot tudi same ideje, bo delo odstranjeno s te strani. Zgodba je produkt moje domišljije, tako da je podobnost z realnimi osebami popolnoma naključna.

Komentarji so zaželjeni, a naj bodo vljudni.
Z veseljem sprejmem kritiko, ki pa naj bo dobronamerna. Komentarji mi pomenijo več od nextov, saj mi pomagajo izboljšati moje pisanje, z njimi pa dobim tudi povratne informacije. Že en stavek je več kot nič. c:
03. februar 2019


PROLOG

-Velikonočni otok-

Dan se je počasi prevešal v topel poletni večer, pravšnji, da ga preživiš sam ali z družbo. Sonce se je kot goreča ognjena krogla ped za pedjo pomikalo v morje, voda pa je njegovo svetlobo kot tonečo se barko počasi zvabila v svoje temačne globočine.

Dnevu se ni mudilo stran, zato je noč počasi in brez nuje prihajala nad samoten otok sredi prostranega oceana.

V nasprotju z dnevom pa se je otočanom zelo mudilo. Zasidrali so že razpadajoče lesene barke, ki so bile včasih živih barv, a otoško vreme in čas sta naredila svoje, pospravili svoje stvari in se urno podali v zavetje svojih skromnih domov.

Mudilo se je vsem, le njej ne.
Ona je bila nekaj posebnega, bila je drugačna. Sedela je med velikimi moaiji, ki so ji dajali občutek varnosti, in pogled usmerjala na prostrano morje. Za zaveso njenih pšenično rjavih las so se skrivale osupljivo zelene oči, ki so zamaknjeno strmele v morje in podzavestno opazovale njegovo lagodno valovanje. Njen pogled je bil odsoten. Premišljevala je. Premišljevala je o vsem, kar ji je morje dalo in o vsem, kar ji je vzelo. Ni vedela, ali naj bo hvaležna ali naj se prepusti jezi. Opazovala je ptice, ki so brezskrbno letale po zraku. Včasih si je želela, da bi lahko tudi sama preprosto razprla svoja krila in poletela. Njena pesem, namenjena izgubi ljubljenih oseb, bi odmevala v soju žarečega sončnega zahoda.

A svojih kril še ni našla. Ne še.
Pomežiknila je, da bi odgnala solze, a se je ena izmed njih vseeno izmuznila iz očesa in počasi spolzela navzdol po licu. Sledilo jih je več, a se jih ni več trudila zadrževati. Tekle so ji po obrazu, ji močile mehko kožo, ona pa je le sedela in pustila, da jih je sušil nežen veter.

"Kalina! Pridi v hišo, noči se!" je rezek glas Kalinine babice presekal zven tišine. Kalina si je z obraza zdaj obrisala solze, počasi vstala in se vendarle odpravila domov.
03. februar 2019
Jaz bom brala. Next!

This is nice *_*
03. februar 2019
yaaaas, Claire ima novo zgodbooo!!! so happyyy

Next *-* u rock, girl
06. februar 2019
u239066
u239066
Wooow, boljšega prologa še nisem videla *~*

Next!
06. februar 2019
Next
07. februar 2019
Tudi jaz bom brala
Next!
08. februar 2019
Hvala vsem, ki ste tu in vsem, ki morda še pridete. Dejstvo, da berete in komentirate mi dosti pomeni, zato imate tule nov del. Ta del je flashback, kar pomeni, da se dogaja v preteklosti. Julija in Antoine Cartier pa bosta Kalinina starša. Toliko v vednost c:
Nadaljevanja verjetno ne bodo tako pogosta, ker pišem počasi in se hočem popolnoma posvetiti delu, ki ga pišem in da dodelati, kolikor sem pač zmožna.
---------------------------
FLASHBACK 1 – JULIJA IN ANTOINE

Luksuzen Jumbo Jet je pristal na natrpanem pariškem letališču, kjer se je kar trlo ljudi. Večina jih je zbrano čakala na svoj let, spet drugi pa so nestrpno pričakovali svoje najdražje, da ti po dolgih urah vendarle ponovno občutijo toplino sončnih žarkov na svojih licih in se z iskrenimi nasmeški vrnejo v njihove objeme.

Med tiste druge je sodil tudi Antoine Cartier, mlad in postaven moški, ki mu je za življenski prostor služilo idilično francosko podeželje. S čudovitim šopkom svežih rož je čakal na žensko, ki mu je pomenila vse na svetu.

Stal je v hlajeni čakalnici velikega letališkega terminala, saj je zunaj pripekalo žgoče sonce, ki je zrak segrelo na zoprnih 35 stopinj Celzija in skozi ogromne steklene panele opazoval, kako impozantna letala vzletajo in pristajajo, pod njimi pa stopicajo drobne postave marljivih letaliških delavcev v flourescentnih telovnikih in roji izstopajočih ali vkrcajočih se potnikov.

Ko je iz zvočnikov zadonel prijeten ženski glas, ki je naznanil prihod potnikov pristalega Boeinga 747, se je Antoine nasmehnil in se obrnil proti dvorani, skozi katero so se v intervalih gnetle gruče ljudi. Nekateri izmed njih so bili vidno razočarani, ker je bilo poleta konec - nekaj kratkih ur, ki so jih preživeli kot ptica, jim je bilo očitno premalo. Mnogim se je na obrazu risal izraz olajšanja, ker so preživeli let, velika večina pa jih je bila preprosto srečnih, da so lahko spet vdihnili zrak, ki ni bil že tisočkrat prefiltriran.

Toda Antoine ni čakal na nobenega od teh utrujenih, radovednih ali v svoje misli zatopljenih ljudi. Čakal je na žensko, katere oči so žarele kot zvezde v najtemnejši noči. Na žensko, ki jo je obdajal čisto poseben soj sreče, namenjene le njemu. Na tisto svojo polovico, zaradi katere je bil boljši človek in po kateri je hrepenel sleherni trenutek, ko je ni bilo ob njem, na svojo prelepo zaročenko.

Pogosto je govoril, da bi lahko živel brez sončne svetlobe, hrane in pijače, saj je bila Julija njegovo sonce, njena prisotnost pa je zapolnila strašno praznino, ki je kot brezno zevala v njegovi duši, preden jo je spoznal, Julija pa mu je, zmeraj ko je to slišala, vneto prikimavala, saj je to veljalo tudi zanjo.

Bila sta ustvarjena drug za drugega, kar se je videlo že takoj, ko ju je človek zagledal.
Kot tista dva manjkajoča koščka sestavljanke, brez katerih je še tako popolna slika povsem brezpredmetna, dokler ju končno ne položiš na pravo mesto in celoti daš smisel.

Antoine je z roko počasi segel skozi svoje valovite vranje črne lase, ki so bili moderno postriženi, njegove nagajive zelene oči pa so pozorno prečesavale drenjajoče se obraze, saj prihoda svoje zaročenke ni imel namena zamuditi za nobeno ceno. Toda Julije še vedno ni bilo od nikoder in na prsa mu je legla neprijetna teža. Utrujeno je zavzdihnil in se zrušil na trd stol terminala.

Načrtovanje poroke je bilo naporno, saj je iz človeka izželo vso energijo, a pričakovanje prvega dne preostanka njegovega življenja je Antoinu polnilo baterije. Tolažil se je z mislijo, da bo z Julijo lažje, saj se je spoznala tako na tradicijo kot tudi na modo, predvsem pa zato, ker je imela prav poseben dar za to, da ga je že z enim samim nežnim dotikom ali prijazno besedo pomirila in spomnila na stvari, ki so bile v življenju res pomembne.

Sede se je zatopil v svoje misli, zaprte veke so postale filmsko platno, kjer se je odvijala njegova poroka z Julijo, oba pa sta lebdela v soju medsebojne ljubezni in čiste sreče.
Rad je sanjaril. V paralelnem svetu, ki ga je ustvaril, se je počutil varnega, predvsem pa svobodnega in čeprav je bilo platno, na katerem je predvajal svoje sanje, majhno, je bil svet dogajanja širok in pester.

Nenadoma je sunkovito odprl oči, saj je začutil, da mu jih nekaj prekriva, pod nos pa mu je nekdo tiščal nekaj mehkega. Prijeten tok domišljije v njegovi glavi je bil v trenutku prekinjen, čudovito cvetje v njegovih rokah je padlo na tla, njegove čute pa je preplavil strah.
Ni si upal vdihniti, saj je sklepal, da mu pod nos nekdo tišči robček s tekočino, ki bi ga takoj omamila in uspavala, a se je dobro zavedal tudi tega, da dolgo brez zraka več ne bo mogel zdržati. Njegove celice so namreč kričale po kisiku, ki ga je z vsako sekundo bolj drastično primanjkovalo.

"Oprosti, Julija," je še trpko pomislil, preden ga je izdala ena izmed njegovih osnovnih življenjskih funkcij, "Izneveril sem se ti."
-----------------------
09. februar 2019
neeeeeext!
09. februar 2019
Next
10. februar 2019
neextt
10. februar 2019
FLASHBACK 1.1 – JULIJA IN ANTOINE

Antoinu je že močno primanjkovalo zraka, zato je globoko zajel sapo, pričakujoč, da mu bo v nos udaril vonj omamne tekočine, sam bi se pa onesvestil.
A namesto tega je zavonjal sladkoben vonj vrtnice.

Zaradi presenečenja je sunkovito odprl oči in pred sabo zagledal Julijo, ki mu je pod nos molila šopek belih vrtnic.
"Živijo, zaspanko! Smo pa malo utrujeni, kajne?" je z nasmehom začela, in ko je videla, da njen zaročenec zaprepadeno strmi v šopek, je še igrivo dodala, besede pa so kar vrele iz njenih ust:

"Oh, a ti rože niso všeč, ko pa tako strmiš vanje? Saj veš, da mi ti vedno prineseš rože, zato sem ti jih danes za spremembo jaz. Glej, še v barvi poroke so!"

Antoinu je ob koncu svojega kratkega monologa igrivo razmršila lase, slednji pa se je odločil, da ženi ne bo povedal, da je mislil, da ga hoče nekdo omamiti. Potiho je sam pri sebi sklenil, da mora obdržati kako moško skrivnost.
Morda ji bo kdaj povedal za to in zagotovo se bosta nasmejala do solz.
Vstal je, z dlanmi objel zaročenkin obraz, se zazrl v njene smaragdne oči in jo nežno poljubil, srečen, da jo spet vidi.

Poljub je trajal in trajal, zaljubljenca pa sta v sreči, da se spet vidita, uživala v trenutku, ki je bil kljub svoji minljivosti zanju neskončen. Tudi če bi zdaj prišlo do konca sveta, bi bila srečna, saj sta bila skupaj, spet sta bila združena v eno.

A žal se je vse še prehitro končalo.

Nek senilen starček, ki je sede na stolu čakal na let, je oči prvič tistega dne odlepil od časopisa, s palico za hojo udaril po tleh, da bi pridobil pozornost in glasno izjavil:

"Saj letališče ni agencija za zaljubljence! Poljubljajta se na samem, da nam ne bo treba gledati, kako si izmenjujeta slino!"

Ko ga je par, iztrgan iz trenutka sreče, zmedeno pogledal, si je možakar v brado zamrmral še nekaj o današnji mladini, ki nima nobenih manir, a Julija in Antoine sta takrat že odšla z roko v roki, srečna, da sta spet združena, Antoine pa je prevzel zaročenkino prtljago.

Iz zvočnikov se je zopet zaslišal ženski glas, ki je opozarjal na odhajajoč let.
Starček je takrat vstal, sunkovito pograbil svoj nahrbtnik in odšel, časopis pa je spotoma odvrgel v koš z nepotrebno silo.

***

Že luščeča se rdeča barva je pričala o starosti avta, ki se je peljal po ozki podeželski cesti, ko je sonce že zahajalo za hribi, polnimi vinskih trt, svet pa so ogrnile tople barve sončnega zahoda.

Nekje je osamljeno zamukala krava, ki je iskala še zadnje travne bilke, ki jih ni do suhega ožgalo sonce.

Julija je zasanjano zrla skozi okna avtomobila, ki je zavil na ozek dovoz. Slednji je vodil k majhni opečnati hiški, v kateri je živel Antoine.

Pritlično zgradbo so krasile bogato okrašene naoknice, za katerimi so se skrivala vegasta okna, ki so v hišo spuščala naravno svetlobo.

Rdeč zid je že načenjal zob časa, saj se je barva na nekaterih mestih že krušila, a to je hiši dodalo prijetno domačnost.
Poleg nje je stal majhen, kamnit prizidek, ki je bil že napol porušen, skozi razpoke med kamni pa je poganjala vinska trta, ki je Antoine ni mogel in tudi ni hotel nikakor odstraniti.
Na njej je raslo sočno grozdje, kar so s pridom izkoristile ptice, ki so si v prizidku ustvarile gnezda.

Julija je izstopila iz avta, majhni kamenčki pa so ji škripali pod nogami. Pri Antoinu je bila že dostikrat, a šarm idilične francoske pokrajine jo je zmeraj očaral.

Skozi preprosta lesena vrata je vstopila v hišo, njen izbranec pa ji je tesno sledil. Odložil je njeno prtljago in jo dvignil ter zavrtel po zraku, da je obleka s cvetličnim vzorcem valovila po zraku, nato pa jo je odložil na kavč in ji svetle lase popravil za ušesa.
S prstom se je dotaknil njenih uhanov, prav tistih, ki ji jih je podaril ob njuni prvi obletnici. Nisi mogel pomagati, da se ne bi nasmehnil. Julijo je s prstom nalahno počehljal po licu, se spontano zasukal na peti in odšel v kuhinjo.

»S čim bova pa danes nazdravila?« je zaklical, Julija, ki je takrat že prišla v kuhinjo in se ležerno naslonila na steno, pa je le skomignila z rameni.

»Tudi če ne bova nič, bo vse v redu. Glavno je, da sva skupaj in da sva pripravljena na načrtovanje poroke.

Ko smo že pri tem, bi skočil po mojo torbico? V njej imam zapiske.« je odvrnila in pogledala skozi okno, ki je gledalo na zadnje dvorišče.

Opazovala je ptice, temne obrise na nebu, s katerega je počasi odtekala sončna svetloba. Rada je imela ptice, včasih si je želela biti svobodna kot one, brezskrbno letati po zraku in čutiti veter, ki bi jo božal.

Iz razmišljanja jo je prebudil Antoine, ki se je vrnil v kuhinjo s torbico, ki jo je položil na mizo, kjer sta bila pripravljena dva krožnika.

»Preden začneva, bova jedla, saj si kolikor te poznam zagotovo lačna. Skuhal sem nama njoke, da bova sita in pripravljena na delanje načrtov.« je dejal Antoine, ko je na mizo nesel lonec, ki mu je ožgal dlani.

»Nikar me ne glej tako začudeno, sem pač kuhal. Bodi srečna, da imaš tako zdresiranega zaročenca.« je še dodal, ko je opazil Julijin začuden pogled, medtem pa ji je na krožnik že nalagal njoke, iz katerih se je še kadila para.

Nato se je obrnil, vzel iz hladilnika steklenico vina, iz omare pa dva kozarca, ki ju je z glasnim treskom postavil na mizo.

»Ker sva skupaj, si lahko privoščiva malce več. Kupil sem nama vino, da nazdraviva. Na uspešno načrtovanje poroke!«

Julija mu s polnimi usti njokov ni upala odzdraviti, zato se mu je le nasmehnila, saj je vedela, da bo Antoine to razumel.

-----
Hvala vsem, ki tukajle vztrajate z mano in s tole zgodbico

Besedica Next mi ne pomeni ravno dosti - pove, da ste tu in da spremljate, a to je to. Z njo ne dobim nobenega odziva, kritik, mnenj in možnih teorij, ki mi res polepšajo dan.
22. februar 2019

Julija mu s polnimi usti njokov ni upala odzdraviti, zato se mu je le nasmehnila, saj je vedela, da bo Antoine to razumel.



Tako zaljubljena im tako vajena drug drugega, tik pred poroko, pa noče, da jo vidi s polnimi usti Njuna zveza se zdi popolna, epska in izrazito romantična, kar bi sicer marsikomu ugajalo v času največjih sanjarij, meni pa ne, ampak jaz sem že tako malce čudaško naravnana.

Trenutno ne čutim povezave med prologom in prvima poglavjema, zato me hudo zanima, kaj se bo izcimilo iz tega

Next
25. februar 2019
Adriana, ne ravno sram, prej prepožrešnost in prepolna usta, saj veš, nevarnost plazu hrane

Hvala ti za ta komentar :3
01. marec 2019
Local Blaire
Local Blaire
Next
Tole mi je pa res všeč! Upam da nadaljuješ čim hiteje
05. julij 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg