____________________________________________________________________________________
Miley in Albert sta se po večerji v Mattheotowi hiši odločila, da ostaneta v Matthotowi hiši na toplem, sicer pa tako ali tako ne vem, kako bi se spravila do hriba cerkve Sv. Andrewa, ker sta popila precej preveč, kot bi smela.
Tako sva z Matthewom sklenila, da ju na skrivaj pritihotapima v njegovo sobo. Zato je vedela tudi Victoria in po pravici povedano mi to prav nič ni bilo všeč, ker je ostala doma.
Če bi vedela, da mi Mattheowa družina ne bo priskrbela prevoza na hrib Sv. Andrewa, bi še enkrat nekaj minut do polnoči hitetela v visokih petah in predolgi obleki skozi gozdnata tla, v katere se mi udirajo pete, ki najbrž ne bojo prestale te muke? Ustavim se, da bi prišla do zraka in si sezula pete ter pot nadaljevala bosa. Zrak, ki ga udihujem je strupeno mrzel in v pljučih mi hromi, kot da mi jih bo kmalu razneslo. Vseeno mi je če zbolim. Po desetminutni hoji me čevlji tako žulijo, da ne zdržim niti minute več.
»Kayla, pridi. Ne ustavljaj se! Nimamo veliko časa!« zakljiče Matthew, ki je že skoraj osvojil vrh, medtem ko škrtam z zobmi, ker se bosa premikam po skoraj zaledenelih tleh.
Tole bo še pošteno obžaloval, sem si mislila. Ko bo izvedel, da ne boleham samo za aidsom, ampak kmalu tudi za hudo obliko pljučnice.
»Drugič bi se lahko peljala.«dodam, ko se vsa zmozgana privlečem do vrha. Pri tem pa skušam ugotoviti, ali bo opazil, strgan del obleke, za katerega je krivo tisto grmičevje, kamor sem pospravila svoje čevlje, vendar je njegov pogled usmerjen v kup papirja, ki ga še enkrat na hitro preleti.
»Prav. Čez pet minut se bomo začeli z govorom.« pomigne mi proti množici ljudi, ki so se zbrali ob cerkvi. »Ne pozabi Kayla, najprej govori duhovnik, potem govori moj oče, zatem jaz in na koncu ti.«
Pogled ponovno preusmerim na papir, ki mi ga poda, potem pa izgine v množici ljudi in ostanem povsem sama. Ni mi jasno. Zakaj me enostavno ne prime za roko in me povleče med množico ljudi. Mar nisem njegova bodoče žena?
__________________________________________________________________________
teorja, mnenje?
18. januar 2020

Ko se poskušam prebiti skozi množico ljudi do cerkve, za sabo zaslišim znan glas. Obrnem se na petah in pred seboj zagledal visoko temnolasko s kodri, ki se skriva za klobukom. Navda me val navdušenosti ko spoznam, da je v prisrčnem črnem osnjenem kustumčku Karla. In kot da se ne bi videli že celo večnost, stečema druga drugi v objem.
»Si se torej le odločila, da prideš?« rečem, ko se stisnema v objem.
»Oh, seveda! Na srečo mi je uspelo Patrica spraviti spat.«
»Ojoj. Si ga postila samega?«
»Saj ne bom dolgo. Hotela sem te videti nocoj, danes tukaj. Matthew ima govor kajne?«
»Jap. Ampak, kot vidiš…sem ga dobila tudi jaz.« nekoliko manj navdušeno pomaham s papirjem v roki, medtem ko se Karla od navdušenja tako pozibava na petah, da jo bo razgnalo.
»Kakšno presenečenje! Zakaj mi nisi povedala tega prej?« me nagajivo ošine. »Daj, preberi ga.«
»Ne morem.« hitro odvrnem nekoliko v zadregi in list papirja prepognem ter ga hočem zatlačiti v žep, ko se spomnim, da niti torbice nimam s seboj in da sem telefon pustila v Matthewovi hiši. Pogoltnem debel cmok, ki se mi nabere v grlu.
V naslednjih desetih minutah, potešim Karlino željo in pred vsem občinstvom preberem govor, ki ga je zame napisal Matthewov oče. Hvala, oče Peterson, ker skrbiš, da me bo po tvojem govoru poznala širša množica ljudi. Ob branju se mi sicer večkrat zatakne, ker se mi glas trese, lomi in izgledam kot, da ne bi zdelala srednje šole, kajšele diplome.Mogoče se je to dogajalo zato, ker sem med govorom opazovala moškega, ki me je opazoval ob visokem hrastu, sam naslonjenega na deblo. Čeprav ne vidim njegovega obraza, mi je njegova postava postane takoj znana.
Takrat mi v glavi naredi priblisk sporočila od Chrisa.
In ko se po koncu govora približa Matthewu, ki sprejema čestitke ob zaroki, mi v nosnice udari njegov vonj. Vonj, ki sem ga izkala. Oh, kako bi lahko pozabila. Kot omamljena se obrnem k njemu. Vonj v meni prebudi spomine. Pred sabo zagledam moškega v usnjeni jakni, ki mi je prišel čestitati.
Preplavi me mešenica čustev.
Ampak, ko v šibki svetlobi ujamem njegov obraz, opazim, da to ni Chris.
19. januar 2020
Next
19. januar 2020
6. POGLAVJE
__________________________________________________________________

»Oprostite, smem vprašati za znamko tega parfuma?« vprašam moškega, ki seže Matthewu v roko.
»A ne diši božansko?« skušam zveneti prepričljivo, ko me Matthew premeri. Vem, da sem slišati nekoliko vsiljiva, ampak enostavno ga v trgovini s parfumi ne najdem. Moški mi ne nameni niti pogleda, ko odide, kar se mi zdi precej sebično. »Dior Sauvage.« mi čez nekaj časa pove Matthew, medtem ko za nekaj trenutkov ostanema sama in opazujema, kako se je množica ljudi porazgubila. »Oh, nisem vedela, da si takšen poznavalec parfumov,« rečem.
»Ah, bivši sošolec. Seveda, da vem, kateri parfum uporablja,« se posmeje Matthew. »Član ameriški ragbija je.«
»In kako mu je ime?« vprašam z velikim zanimanjem, ker sem zdaj skoraj prepričana, da mi je povedal, da pozna Chrisa.
»Freed Richard.« na moje veliko presenečenje odvrne.
»No, tale parfum mi je zares ušeč. Veš, iskala sem ga pa ga nisem našla.«
Ob tem moj pogled ujame Karlo, na drugi strani zelenice. Opazim, da je zapadla v pogovor z neznancem in ko se ji skoraj neopazno približam, prestrašeno spoznam, da se je Chris držav obljube. Torej je prišel nocoj po nekaj kot sma se zmenila.
»O, Kayla! Ti si. Prestrašila si me.« Opazim, da se parček tukaj že nekaj časa druži in da je Chrisu v kratkem času uspelo pridobiti Kaylino pozornost.
»Kayla, to je Chris,« velikodušno naznani, medtem ko opazi, da strmim v njega kot tele v nova vrata.
»Srečno novo leto!« mi pomežikne Chris, dvigne kozarec k višku, njegove ustnice pa se razprostijo v velik zadovoljiv nasmešek.
»Ow, enako.« nekoliko se zmrščim. Slutim, da z novim letom prihajajo tudi težave.
»Se poznata?« za trenutek posumi Karla in naredi še en požirek žganja.
»Oh, ne.« hitro odvrne.
Njegove oči se nevarno lesketajo v mesečini. Kayla mu vrne zadovoljni nasmešek. Ne moram verjeti, a kmalu mi postane jasno kaj počne. Vrjame mu. Obrnil jo bo proti meni. Lažnivec.
»Kayla, mogoče bi bilo dobro, da te spravim domov.«
Jo skušam zaščititi, ker vidim, da je po vsakem požirku žgane pijače bolj zasanjanja.
»Nehaj početi tega,« revsknem, ko opazim, da med nama poteka tekmovanje, kdo jo bo spravil domov.
»Kayla?« za sabo zaslišim vse bližje korake, Matthew se nama je približjeval, zato Chrisa ponižno in nekoliko tišje prosim: »Daj, prosim. Samo ne delaj mi tega.«
Ko se mi Matthew dovolj približja, me zaščitniško zgrabi okoli pasu in poljubi priču Chrisa: »Domov morama, ljubica.« Pogled se mu zmrači, ko opazi, da sem padla v pogovor z Chrisom.
Chris mu prijateljsko poda roko in se mu predstavi, medtem ko Matthew ni videti nekoliko navdušen.
Pogovor med nami prekine ognjemet, ki ga v zrak spustita Dylan in Freed.
19. januar 2020
Next
19. januar 2020
Napeto.. Next
19. januar 2020
________________________________________________________________________________________
Ko se naslednje jutro zbudim v svojem stanovanju, ugotovim, da nimam niti priblizno tako hudega macka kot bi ga morala imeti, ker sem svojo najboljso prijateljico vso noc pustila v druzbi Chrisa. In se preden se zavem, da imam na sebi pobruhano in napol strgano obleko, nad sabo zagledam Matthewa. '' Dobro jutro Kayla. '' Njegov pogled seze proti mojemu umazanemu bosemu gleznju, ki moli iz odprtine, ki so jo vceraj skupaj drzali sivi. Od zadrege nogo v svetlobni hitrosti skrijem pod posteljo in se pretvarjam kot da ne opazim, da se je njegov izraz na obrazu spremenil v posastno grimaso. '' Kako je z Miley in Albertom? '' v zadregi recem, ko si iz cela popravim prepoteni pramen las in sprejmem kozarec vode, ki mi ga pred obraz potisne Matthew. '' Zdaj ze veliko bolje. '' Pogled preusmeri na balkon, kjer je opaziti, kako se Miley v sivem plascu zivcno sprehaja sem ter tja s telefonom v roki, medtem ko Albert kadi svojo cigareto. Obrjena sta seveda stran, tako da niti sanja se mi ne, v kaksnem razpolezenju sta zapadla. ''Pa saj nista veliko popila.''ju skusam obraniti, ker se mi zdi, da sem jaz tista, ki je pokvarila vso nadaljno zabavo. '' No s tem se ne bom strinjal. '' '' Oprosti, res si nisem mislila, da bosta s sabo prinesla celo vrecko alkohola. Miley mi je omenila samo francosko vino.
'' 'Kaj res? No naj ti osvezim spomin, kje sem potem nasel ta alkohol, Kayla. ' Matthew mi nameni resen pogled.
'' V tvoji torbici. '' V naglici dvignem pogled. Kaj res?
»Ne vem, kako se je znasel tam.« Pogoltnem slino. Osupnem. Prisezem, da v svojo torbico nisem skrivaj tihotapila alkohola in resnicno ne vem, kako se je znasel tam. A v novoletni zabavi v Matthewovi hisi nisem po pol noci nisem kaj prevec uzivala v druzbi vernikov, to zares priznam. No to seveda ni bil edini razlog , da sem se umaknila v Matthewovo sobo. Ampak, v tihotapenju alkohola sem bila ze od nekdaj zelo slaba. Ce samo pomislim od tistega, ko so me na maturanskem plesu varnostniki odnesli iz dvorane, ker so opazili, da sem pod obleko skrivala dve steklenice jacka,tega ne bi naredila nikoli vec. Medtem ko so ostali sosolci plesali cetvorko, sem se jaz morala soociti z razrednicarko, ki mi je tistega vecera primazala ukor. Tako sem morala do komca srednje sole v jedilnici v solski jedilnici cistiti tla. Nadvse zabavno. Sploh, ce moras na to zgodbo pomisliti vedno znova. Nobenemu nisem dolzna pojasnevati, v kaksneih priajteljskih odnosih sva z alkoholom.
No mogoce Mattheowi druzini.
»Prav, če nočeš o tem govoriti zdaj. Ampak, čedalje bolj sem zaskrbljen zaradi najinega razmerja.«
»Zakaj pa to? Me boš dal kar na čevelj, ker sem poskušala francoska vina brez tvoje vednosti?«
»Kayla, ne vem kaj se zadnje čase dogaja s tabo. Preprosto se mi zdi, da stvari ne jemlješ preveč resno.«
Za trenutek pomislim, ali sem prav razumela. Toda vse prej kot očitno je, me ta podatek nekako razveseli, razsvetli. Torej, to niti ne bi bila slaba ideja, če bi poroko prestavila. Pred poroko moram narediti še OGROMNO stvari kot je naprimer prečistiti svoje telo, uničiti viruse, ki živijo v mojem telesu, se regenerirati, spremeniti življenski slog, začeti živeti zdravo in predvsem aktivno.
20. januar 2020
Z Karlo se dobima pred kavrano Cube of Love, v isti ulici najine bivše univerze. Včasih je ta kraj bil najin drugi dom, kamor sma se umaknile po predavanjih. Pogosotokrat se nama je pridruzila tudi njena cimra Nathalia, za katero pojma nimam kaj se je zgodilo z njo po diplomi. Vendar priznam, da jo vcasih pogresam. Najbrz sta z Karlo prekinili stike po Patricovem rojstvu. Mimogrede to je bilo v cetrtem letniku faksa tik pred diplomo, ko bi se clovek ze moral zresniti.
''Zamujas.'' rece, ko pristorklam v kavarno.
'' Od tistega prekletega vecera imam groznje zulje! ''potarnam, medtem ko se cela zadihana spravljam na stol, ki je visji od mene. Popeg trga me glava se vedno boli od novega leta, vendar ji tega raje ne povem.
''Ojoj. Po kavici bo vse bolje. '' me potolazi.
Do naju stopi cedni kelner in kot lahko razberem se z Karlo  poznata.
''Novi tipi kaj?''recem, ko naju spet pusti same.
'' Ah, studentje, '' zavzdihne in se posmeje.
Iz njenega obraza lahko razberem neizbrizno zadovoljstvo. Sumim, da je tako vesela zaradi noci, ki jo je prezivela z novim ljubimcem. '' Tako kot Chris, kajne? '' jo spodbudim.
'' Cakaj malo. Nisi rekla, da ga ne poznas? ''
'' Ne, samo deluje mi tako... kako bi rekla. mladostnisko? ''
Karli se kava skoraj zaleti. ''Magisterij dela,ja.''
''Uu,tega mi pa ni povedal.'' hocem reci, a se pravocasno ugriznem v jezik in bleknem:'' To pomeni, da je nekje najine starosti, kajne? ''
'' Leto mlajsi.''
''No dovolj o suhoparnih podatkih, ki jih lahko preberem tudi na njegovem fb profilu. Zanimajo me vse socne podrobnosti. Te je povabil domov?''se zahihitam.
'' V bistvu ne. '' po njenih besedah si odahnem. Kaksna sreca,si mislim. Lahko bi bila ze okuzena kot jaz. Kar pomeni, da bi se morala vpisati na rekreacijski trening, ki se zacne naslednji teden skupaj z letosjo missico sporta Christen Lovren.
'' Peljal me je domov.''naznani po pozirku vrocega napitka in v glavi mi zacne razbijati alarem.
''Torej je za tabo pestra noc.''
'' Lahko bi tako rekli temu ja. Povabila sem ga na caj?''
''Na caj?'' zacvilim kod da mi bo vsak cas uslo v hlace. '' In potem? '' hitro nadaljujem, ko dobim svarilni pogled para, ki sedita tik ob nama in me s pantomimo prosita naj ne spuscam vec takih krikov.
'' Torej sta seksala? ''
Ceprav dvomim, da mi bo odgovorila po resnici. Tudi takrat ko, je seksala z Michelom je zadrzala najpomembnejsi del seksa. Da je bil kondom pocen sem izvedela sele na sodiscu.
'' Ne, nisva. Ceprav sem bila skoraj prepricana, da mi ga ne bo potrebno prositi. '' zavzdihne.
Po petminutnem pogovoru mi je tako presneto zal, da si nisem narucila kaj bolj mocnega.
''Kayla zato sem vceraj naredila nekaj zelo trapastega.''
'' Am, ja. Moram reci, da nisi edina. ''
'' Ampak res ne vem, ce mi bo to kdaj oprostil. Bil je popolnoma trezen. ''
'' Bila sem zelo pohotna.''nadaljuje nekoliko tisje.
''Mhm a, nadaljuj.''
'' Izzvala sem ga, da me odpelje v spalnico. ''
Narahlo privzdignem obrvi, srce pa se mi skoraj zaustavi ob spoznanju, da se je med njima skoraj zgodilo nekaj vec. Nekaj kar sem sumila ze ob samem zacetku najinega srecanja.
'' Potem pa sem prizgala luc in zbudila Patrica! Cisto sem pozabila, da je zaspal v moji spalnici tik preden sem odsla. ''
Zadrzim se, da ne bi planila v smeh, ampak se delam, da se mi zdi to res grozno. Biti mama in h krati deklica za eno noc mora biti resnicno bedno.
Karla se odloci, da me za hip zapusti in odide na stranisce. Krasno. Zdaj lahko Chrisu cestitam za njegovo prepricljivo zmago.
Dragi Chris. Ocitno si zagriznil v strupeno jabolko. Mi je pa vsec, da si lahko spoznal Patrica. Lp
20. januar 2020
'' Kaj mislis, da bo naredil zdaj? ''nekoliko obupano izdahne Karla ko se vrne iz stranisca.
'' Ne vem, ocitno se je prestrasil. ''
'' Mislis, da mi bo dal se eno priloznost? ''
Namrdnem se. Naj pomislim. Glede na to, da sem mu pred minuto poslala svarilno sporocilo, jo ne bi smel.
'' Najbrz ze.''
Karla se nekoliko pomiri, potem pa se enkrat zacne odpirati temo prejsnega vecera, ki ga je dozivela skozi cisto drugacne oci. '' Vceraj si bila res cudovita v tisti zlati obleki. Ljudem bos se dolgo ostala v lepem spominu, ceprav govor ni bil nevem kaj. ''
'' Vem, tudi sama sem pricakovala, da bom precej bolj zanimiva. Poleg tega se mi je zatikalo. ''se posmejem.
'' A kljub temu mislim, da si odlicno sprejela vero. Mislim, to te je spremenilo. Videti si drugacna, srecnejsa. ''
To je zaradi Matthewa, hocem pripovniti,ko me skoraj zadane infarkt ko izrece naslednje:'' In za to bom Patrica vpisala k verouku takoj ko bo to mogoce. ''
Po enournem klepetu na kavi me zgrabi panika, ker hocem domov.
Stran od ljudi, ki jih je kajpavem nekaj obsedilo in hocejo postati dobri.
'' Zal mi je, a zato obstajajo strogi protokoli. '' skusam zveneti prepricljivo in hkrati strokovno kot bi vedela o cem tocno moram nakladati.
''Bi moral biti Patric za to krscen?'' vprasa z nekoliko priprtimi ocmi, sumec, da ji lahko pomagam.
'' Absolutno! ''
'' Skoda. Ne vem, kaj sem mislila, ko je bil cas za to. ''
'' Nic hudega, mogoce ga bota pa zdaj skupaj z Chrisom. ''
'' Daj, no. Dvomim, da se bo iz tega izcimilo kaj resnejsega. ''
'' Samo trenutek ali nisi rekla, da hoces do tridesetega leta spoznati resnega moskega? ''
'' Ja, to je res. '' za trenutek pomisli, ko si okoli prsta ovije koder las.
'' Ampak ne studenta, ki ga zanima trigonometrija. '' zasopiha kot bi bilo kaj narobe s tem.
'' Zakaj pa ne. Patricu bi gotovu pripomogel pri ucenju matematike. '' jo spodbudim.
Nikakor ne morem dopustiti, da bi Karla postala del Chrisovega nacrta. Ce je ze postala ravno njegov plen definitivno hocem, da se izogne nevarnosti, v kolilor je to mogoce.
''Poslusaj!''poskusim, ko se Karla blizje nagne in ji nekoliko tisje zasepetam na uho:'' Slisala sem, da je moskim veliko bolj privlacno, ce zenska igra nedostopno. ''
Karla se zgani kot bi jo pravkar urocila:'' Ja, tocno tako. Zato bo moral s seksom se malo pocakati. ''

No prav, kaj hoces v zameno, da nehas s to bedno igrico in Karlo pustis pri meru?

Natipkam tako na grobo,ko se cez nekaj trenutkov znajdem v avtomubilu in si pri tem skoraj zlomim noht. Pred tem se seveda prepricam, da je Karla resnicno odsla proti svojemu stanovanju, ki se nahaja na drugi strani reke in pozorno opazujem, ce se bo od nekod prikazal se kdo, za katerega sumim, da bi lahko bil njen ljubimec.

Kaj Kayla si ljubosumna? xxx
20. januar 2020
7. POGLAVJE
_____________________________________________________

Bližajoča vadbena ura je točno tisto, kar potrebujem, da mi ne bo glavo razneslo od novoletnih težav.
Že prvi dan vadbene ure mi sicer uspe zamuditi petnajst minut, vendar se zdi Christen precej razumevajoča. Zato mi postane všeč. Skupaj pretečeva pet krogov, po naši stari telovadnici na univerzi, ko zapadeva v zanimivo debato o tem, kako sem se odločila spremeniti življenski slog zaradi bolezni. Za sto osemdeset centimetrov visoko blondinko,z brezhibno naličenim obrazom,ki spominja na manekenko se mi Christen zdi še preveč razumevajoča. Pohvali mojo postavo in mi ulije nekaj upanja, da bi lahko prevzela vadbene ure, ki jih v petkih zaradi prenatrpanega urnika ne bo uspela voditi. Z atletikom sem imela sicer dolgoletno kariero, izkušenj z športom mi ni primankovalo.
Brez obotavljanja takoj pritrdim v delo, za katerega še pred tednom dni nisem vedela, v kaj točno se spuščam. In ko danes stojim pred skupinico upokojencev, se samo sprašujem, kako neumen mora biti človek, da nasede čemu podobnemu.
Ker pač nisem imela ideje, niti izkušenj z upokojencimi, ki bi si želeli vadbene ure, sem predlagala, da postavimo mrežo za odbojko in tako so se težave začele. Gospod, v rožnati srajci, s plešo na glavi že ob začetku ni bil navdušenj nad mojim prihodom, celo nasprotno. Saj vem, da nisem bila niti odsev misice kot je bila Christen, ker se iskreno povedano z makeupom nikoli nisem preveč trudila, ampak gospod je bil resno zgrožen nad mojo vadbeno uro zaradi česar se je pritožil na recepciji.
»Kako je bilo v tvoji novi službi?« prijazno vpraša Matthew, ko čakava na hrano v kitajski restavraciji. »Odlično,« skušam zveneti prepričljivo. Ko samo pomislim, da bi mu morala kaj več povedati o vadbenih urah, me nehote zvije v želodcu. Preprosto mu ne morem povedati, da vodil vadbeno uro upokojencev. Iskreno povedano bi se potem takem raje vrnila v proizvodnjo pasjih briketov. »Torej si uživala?«
»Vsekakor!«
Videti je presrečen, ker končno nekaj počnem. »Ampak, seveda bom poskusila poiskati službo še kje drugje.« hitro dodam.
»Pametno. Sicer pa, duhovnik je imel veliko lepega povedati o tebi. Zanima ga, če bi bila pripravljena postati učiteljica verouka?«
O.Ne. Oklevajoče se nasmehnem. S težkim srcem priznam, da se z otroci ne znajdem.
»Škoda, da ni tega povedal že prej. Skupina upokojencev je bila tako navdušena nad urami vaje, da jih bomo zdaj po novem izvedli kar trikrat tedensko.«
»Hmm…skupina upokojencev?« ponovi Matthew in ne more skrivati presenečenja. »To more biti pa sila zanimivo.«doda izzivalno ter se nasloni nazaj.
»Skoraj tako kot prebirati cerkvene spise?« zavijem z očmi in ga zlobno pogledam.
»Srček, saj veš da te zafrkavam.«
Rahlo privije mojo roko k sebi in jo zapečati z mokrim poljubčkom. Zadrhtim.
»Zakaj preprosto ne morama imeti takšnih skupnih kosil večkrat?«
20. januar 2020
Next
20. januar 2020
Kaj mislite kaj se bo zgodilo naprej?
26. januar 2020
8. POGLAVJE
__________________________________________________
Po veličastnem kosilu v kitajski restavraciji, ki je mimogrede ne daleč stran od mojega stanovanja, kakšen kilometer čez most Assiniboine,se z Matthom odpravima proti mojemu domu. Z Matthom korakama z roko v roki, proti osojni strani mesta, kjer naju na poti spremljajo gola drevesa. Sprehod vključuje vse prijetne in neprijetne stvari, ki se nanašajo na najino poroko. Denimo, da si jaz želim moderne vintage poroke in se na vse pretege želim, da bi bil tudi on pripravljen narediti kaj v tem stilu, vendar Matthew tako kot njegovi bedni starši prisega na tradicionalno poroko, ki vključuje obred v cerkvi. Ob tem spoznam, da je najina kontatibilnost postala zelo nestabilna, sprašujem pa se ali je tako že ves čas. Čedalje bližje sva ulici Sv. Andrewa, čedalje bolj premišljujem, ali je poroka res prava stvar, ki si jo želim z Matthewom.
Najen pogovor skozi ulico prehaja v vse glasnejše prepiranje in prerekanje, o tem, da sem materialist in čisti privržjenec kapitalizma, konča pa se ko odprem vrata stanovanja naju z Matthewom preseneti nepričakovan prizor, na katerega nisem bila pripravljena ne jaz, ne Matthew, še manj pa Albert, ki je tiščal v Miley na moji usnjeni zofi v nekem čudnem prisilnem položaju in spustil še zadnji zvok, ki je bil podoben zadnjemu izdihljaju preden ga bi srčni infark dokončno pokončal. Od groze vsi zakričimo. Albert pa si mednožje prekrije z pernatim povštrom. Z Matthewom se kot strela z jasnega v trenutku pometeva iz stanovanja. To se najbrž ne bi zgodilo, če ne bi imela te trapaste zofe v predsobi. Srce mi poskakuje tako glasno kot bi hotelo skočiti iz prstnega koša. Naj poudarim, da se je to razodetje dogajalo na moji zofi, ki pa ni kar katerakoli kos pohištva v mojem stanovanju. Namreč podedovala sem ga od svoje tete, ki je bila izvrstna umetnica in je nekaj let živela v čudoviti in razkošni vili v Hooliwoodu. Bila je ena ena od plemenitih predstavnic našega družinskega drevesa, zaradi katerega sem ponosno izgovarjala svoj priimek. Miley do nje očitno nikoli ni kazala nekega posebnega spoštovanja do nje, zato me prav nič ne čudi, da sta z Albertom skovala načrt, kako bosta to zofo uničila.
Precej manj boleče bi bilo če ne bi bilo pred mojimi očmi.
05. februar 2020
»Najbolje je, da grem,« reče Matthew nekoliko oklevajoče, medtem ko še nekaj trenutkov stoji pred mano in me skuša pomiriti. Vendar me njegove prekrasne modre oči, ki me silijo, da odprem usta, nič kaj bolj ne potolažijo.
»Ne morem verjeti, oprosti Matthew. Čisto pozabila sem, da sta Albert in Miley še vedno tu.« omotično rečem. Moj pogled pa zaradi sramu ne preseže nič višje od tal, kjer se pretvarjam, da štejem ploščice, ki spominjajo na šahovnico.
Matthew se posmeje, stopi korak bližje, mi privzdigne brado. Zdaj je neizogibno, da bi lahko moj pogled obežal kam drugam.
»Nič hudega, se bova pa družila kje drugje.«
Po glavi mi že divjajo misli, kam bi se lahko odpravila z Matthewom in se spravila iz zadrege, ki je nastala, vendar, mi na pamet ne pride nič kaj bolj pametnega kot park v Obsorni sosestki.
»Kaj praviš na park ob Obsorski soseski?« me prehiti. Kot da mi bi bral misli.
»Prima. Tam sva se spoznala.«
Še preden bi mi Matthew uspel odgovoriti, spoznam, da sem z odgovorom čisto zgrešila, ker se Matthew presenečeno skremži: »Mislil sem, da sva se spoznala na dobrodelnem koncertu.«
»Am. Ja. Tudi to je res.« poskušam zveneti prepričljivo, čeprav vem, da sem brcnila mimo. Ugriznem se v ustnico. Presneto. Kako sem lahko zamenjala Matthewa in Chrisa. Matthewa že celo večnost nisem videla v teniskih, kaj šele, da bi rekreativno tekal po parku.
»Z veseljem bi se odpravil s tabo v park, ampak težava je v tem, da se moram že čez dve ure vrniti v samostan.«
»Presneto Matthew, ne bi moral sestanek s starši prestaviti na kateri drugi dan v tednu?« zasopmnem, medtem ko se mi v istem trenutku poraja odlična ideja.
»Saj lahko greva z avtom.« tlesknem s prstom, se zavrtim na petah, da bi stekla v stanovanje po ključe, Matthew pa z nasmeškom na obrazu obstoji brez besed.
Pa še naj kdo reče, da nisem najboljša punca na svetu.
________________________________________________________________________________________
05. februar 2020
9. POGLAVJE

Nekaj mesecev do poroke je. Jaz pa še vedno vrjamem, da me bo moja brezmesna dieta rešila bolezni nezvestobe.
Posvetovala sem se v društvu diet. Veliko sem prebrala tudi na internetu, mimogrede naj bi sprememba življenskega sloga kot sem ga v nekaj tednih upeljala v svoje življenje, blagodejno vplivala na moje zdravje. Smešno je, da Matthew misli, da je razlog za moje vegeterianstvo in počasi tudi veganstvo obtičal nekje v pasji proizvodnji zaradi česar me hvala bogu ne obsoja. A počasi mi uspeva. Velike zasluge mojega zdravljenja grejo trenerki Christen, ki skrbi, da nekajkrat na mesec vodim njeno skupino upokojencev. Ampak vseeno, to ne more postati moja služba. Nikakor ne.
Danes se v poročni trogovinici Cherry Land znajdem v drugačni vlogi kot so me bile vajene bivši sodelovki Linda in Margaret. Ko se po nekaj mesecih ponovno znajdem na vratih trgovine s poročnimi oblikicami, me Linda nameni enega najbolj smrtonosnim pogledov. »Sem rekla, da ne bi bilo pametno, da me sva tukaj.« zašepetam Miley, ki me je zvleka sem, samo zato, ker je bila to najbližja trgovinica s poročnimi oblekami v mestu.
»Poglej, tale se mi zdi prekrasna. Smem vprašati, če jo lahko pomeri?« pomigne name, obleko pa sname iz obešalnika. Margaret obogljivo stopi k Miley in ko me zagleda opazim, da bi najraje zbežala stran.
»Žal mi je.« šepne, medtem ko mi skozi zaveso podaje obleko.
»Linda še nekaj časa ne bo prebolela Matthewa.«
Obleka je tako zelo tesna, da mi vzame zrak. »V težavah sem,« zakrakam.
Miley odgrne zaveso, ker je vsa neučakana, da se mi bi kot najboljša sestra odkupila in mi ob prvi priložnosti kupila obleko, vendar ta mi je bila resnično preveč tesna.
»Moj bog. Sijajna si Kayla!«
Ker seveda hočem čim prej stran od tu in nočem zganjati preveč velikega cirkusa, se podredim Mileyenivimi željami in na seznam pred poroko dodam še shujševalno dijeto. Linda pri nakupu obleke seveda ne priskbi nobenega popusta, čeprav obleka sama po sebi ni draga. Vendar, ker sem delala tukaj več kot leto dni vem, da je to mogoče.
Hudo mi je, ker Linda misli, da sem ji načrtno speljala Matthewa, vendar to sploh ni res. Tudi Margeret ve, da je bila Linda na koncu živčnega zloma, ko je izvedela, kakšne pogoje mora izpopolnjevati za poroko.
05. februar 2020
Next
05. februar 2020
10. POGLAVJE

Preostanek dneva preživim v postelji, kjer se zavarujem z odejo, ki si jo ovijem okoli sebe in kot najstnica, ki zavzeto išče fanta na spletnih zmenkih, poskušam predstaviti sama sebe v najboljši luči, da bi me sprejeli v kakšno dobro službo. Ko imam v mislih dobro službo, mislim predvsem na službeno priložnost za katero sem se izšolala. Ker se že približujem tridesetim bi bila služba v mojem poklicu več kot le dobrodošla.
Nekaj let sem se že bavila z spletnim novinarstvom, vendar je bilo vse skupaj samo začasno in slabo plačano. Dobila sem celo občutek, da si tega ne želim in ne vem zakaj. Mogoče je imel Matthew prav. Mogoče sem res pod vplivom kapitalizma in materializma. Mogoče sem celo zasvojena z neprestanim nakupovanjem, ampak prisežem, da se mi zdi sedemsto evrov plače za novinarko kot se imam ali pa sem se imela veliko premalo.
S sedemsto evrim plače si ne morem privoščiti razkošnega življneja kot sem si ga začrtala. No, saj si tudi poroke s teologom nisem začrtala, ampak se je to zgodilo spontano.
Ali pa tudi ne.
Ob zadnjem stavku, ki ga popravljam v svojem življenjepisu, mi zazvoni telefon. Nekaj trenutkov nepremično strmim v zaslon prenosnika in se ne ganem, dokler ne preverim ali je vse popolno. Nato se v zadnjem trenutku preden bi prenehanje igranje melodije One Last Time zgrabim telefon v roke in ga prislonim k ušesu.
»Živjo Kayla! Kako si?« na drugi strani zaslišim Karlin glas, ki je rahlo vznemirjen.
»Kajpavem. Trenutno odlično. Končno sem oddala prošnjo novinarski hiši v Bostonu. Če me sprejmejo, to pomeni, da je čas za novo selitev.«
Ob teh besedah pomislim, kako blizu sem, da se mi sanje uresničijo in h krati tako daleč, če se mi ne.
»O, to je pa super novica!« navdušeno naznani.
»Ja,« kratko rečem, ko si popravim pramen las in se pomaknem na rob postelje.
Po kratkem premisleku se zavem, da je ta novica veliko prehitro ušla iz mojih ust. Zato v trenutku popravim: »Vendar kljub temu ne vem, če bom odšla tako daleč. Saj veš. Zaradi Matthewa.«
»No, to pa je tudi res.«
Za trenutek med nama zavlada neprijetna tišina.
»Veš, hotela sem te vprašati nekaj. Glede tega, ali imaš danes zvečer kaj časa?«
»O, ja. Lahko bi se dobile.« navdušeno revsknem, se poženem iz postelje na noge in v ogledalu preverim ali bi bili moji lasje potrebni pranja.
»Pravzaprav, nisem mislila ravno tega.« nekoliko zadržano reče.
»Kaj pa?«
»Hotela sem te prositi, če bi lahko malo popazila na Patrica.«
»Se odpravljaš kam?« ne morem skrivati presenečenja. Od razočaranja se sesedem na posteljo, copate pa nekoliko jezneje odrinem iz nog, da poletijo na drugo stran sobe k Miley in Albertu, ki pravkar pakirata za let nazaj v Evropo. »Kayla!« zavrešči Albert, ki ga je eden od copatov očitno zadel.
»Chris me je povabil na pijačo v Cube of Love,« nadaljuje Karla, z nekoliko tišjem glasu. Ob tem se spomnem, da sem mu čisto pozabila odpisati.
»Ow, sijajno. Pazi, da te ne napije,«jo skušam nekoliko v hecu posvariti, medtem ko se tolažim, da Karla ni bila nikoli deklica za eno noč.
»Ne, danes bom pila samo čaj, ker me že od jutra strašno boli grlo. Mislim, da bom vsak čas zbolela.«
Ob njenih besedah se zdrznem. Mogoče se je že nalezla njegove bolezni samo že s poljubi.
»No, dobro. Potem pa pazi nase in se vidime.«
»Ja, ob sedmih.«
05. februar 2020
Next
05. februar 2020
Next
05. februar 2020
11. POGLAVJE
Naslednje jutro se zganem ob Taylinem laježu. Nekaj trenutkov potrebujem, da pridem k sebi, odgrnem zaveso in sama sebe skoraj zaslepim. Sklepajoča, po soncu, bi rekla, da sem prespala najmanj pol dneva. Navadno ljudje pri tridesetih hodijo v službo in skrbijo za svojo družino, jaz še vedno ne vem, ali je Matthew res prava odločitev.
Na ekranu telefona zagledam sporočilo, ki ni Chrisovo niti ne od Karle. Nekaj trenutkov stojim kot prikovana na mestu in mežikam kot bi pravkar previrjala, če se moje noge še držijo tal. Ne morem dojeti, mi je novinarska hiša v Bostonu pravkar dala priložnost, da pridem na razgovor? To so zelo smešne sanje. V novinarsko hišo sem že večkrat dala prošnjo, ampak mi še nihče nikoli ni odpisal tako hitro. Moj bog. So se mogoče zmotili? Upam, da ne. Ker se še pravnikoli, ampak res prav nikoli ne bom tako zelo potrudila z makeupom kot se bom tokrat.
Nekaj trenutkov za tem jezvo prislonim na štedilnik, lase vržem nazaj in skušam napeti vse male sive celice, kam za vraga sem pospravila svoj edini par večernih čevljev. Priznam, da globoko v sebi čutim močno evforijo. Pograbim telefon, da bi vse zčivkala Karli, ampak me v zadnem trenutku nekaj ustavi.
»Presneto Kayla? Si dva kosa bleščečih čevljev res pustila v gozdu?«
07. februar 2020

Čeprav se še kako dobro spomnim, kako sem se tisti večer zaobljubila, da visokih pet ne obujem najmanj pol leta, pa trenutna situacija kaže na to, da jih še tako prekleto rabim za ta trapasti razgovor danes. Naročiti bi morala zasebno letalo, japonski vlak ali pa katerokoli drugo plovilo, ki presega tristo šestdeset kilometrov na uro, da bi prišla pravočasno. Boston na vaš ukaz! Nekaj trenutkov za tem skušam prestaviti razgovor preko telefonske zveze, čeprav po petminutnem odgovoru ugotovim, da mi ne gre najbolje. »V življenjepis ste napisali, da prihajate iz Bostona.« Ugriznem se v ustnico in živčno prestopim iz ene noge na drugo. Sem res napisala to? »Ne razumem zakaj bi bil problem priti, razgovor bi vam vzel samo pet minut.« navrže ženska na drugi strani, za katero menim, da vodi razgovore za delo, ko se v danem trenutku nisem sposobna domisliti pametnega odgovora. »Veste, trenutno se ne nahajam ravno v domačem kraju,« rečem nekoliko v zadregi in upam, da ne zvenim preveč skrivnostno kot bi za sabo imela umor. »Pri fantu sem skoraj na drugem koncu sveta.« skušam obrazložiti okoliščine, vendar se bojim, da me bo naglas izdal. »Gospodična, ravno zato smo vam pisali, ker nujno potrebujemo nekoga, ki bi uspel priti še danes. Televizijska voditeljica nam je v zadnjem trenutku dala odpoved.« Televizijska voditeljica. Zenice se mi razširijo, iz grla poskušam zadržati tisti glas, ki je podoben stokanju. Zajame me valj preplahe, ko mi v možganih tuli alarem, da je to življenjska priložnost, ki jo bi morala zgrabiti. »Televizijska voditeljica!« uspem ponoviti s kančkom nebaznosti, čeprav me je razganjalo od sreče. Še v zadnjem trenutku preden si ženska na drugi strani premisli in odloži slušalko, si premislim. Iz mojega grla se izvije šibek in piskajoč protest: »Prav. Poskusila bom ujeti let, čeprav ne vem zakaj se mi zdi, da bi bila z zasebnim letalom veliko hitrejša.« »Pogledala sem razpored letov. Letalo imam čez dve uri. Lahko se zanesete, da bom tam pravočasno.« obljubim neznanki na drugi strani , medtem ko v istem času razerviram let in se mi srce para, ker za let odštejem približno toliko kot za svojo najemnino stanovanja. A, ko čez dve uri stopam na leto, ne obžalujem ničesar več. Svoj kovček odločno povlečem za sabo, odločena, da dosežem, tisto, kar si želim več kot deset let. Boston prihajam!
07. februar 2020
Next
07. februar 2020
Next
09. februar 2020
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani