My future mother-in-law

Tvojega očeta nisem poznala, pa vendarle sem prepričana, da bi pomiril tvojo mamo, ko jo je obdala norost. Nisem ti hotela povedati, kako grozno sem se počutila, ko sem ostala sama z njo. Takrat sva sicer na obraz narisali lažni nasmešek in se pretvarjali, da se ne spomnema točno od kod se poznava. Iskrice v očeh in širok nasmešek na obrazu je bila njena stalna praksa, krinka pod katero je puhtela hinavščina. O pa še, kako dobro sem vedela, da se prav tako dobro kot jaz spomni osnovnošolskih dni. Rdečica na njenem obrazu jo je prehitro izdala. In znašla se je v zadregi, tako kot jaz, ko sem presenečeno obstala brez besed, ko si mi jo predstavil. Čeprav je tudi njegova mati bila lastnica tega čudovitega priimka Granger , se mi po vseh teh mesecih, ni posvetilo, da bi lahko bil tako ljubeč otrok sin takšne zlahotnice. Povrh tega, sem kmalu tudi ugotovila, da je priimek francoski in da tako rekoč najverjetneje izhaja iz Francije. Če bi vedela, da si sin moje učiteljice francoščine, danes verjetno ne bi več prihajala k tebi. Tvoja mama mi je povzročila toliko preglavic v otroštvu, da sem se načrtno odločila, da v francoščini nič več ne spregovorim. Bilo mi je smešno in h krati ponižujoče ponovno stati pred njo. V njenih očeh bom zavedno neumni otrok, sovražnica moje mame. Ti pa si mi govoril, da so moji strahovi popolnoma nepotrebni in da se tvoji mami zdim čudovita. Takrat si me sicer dovolj dobo pomiril. Vsaj za nekaj časa. Ker nisi ničesar vedel. Ker nisi ničesar slutil. Enostavno si med nama videl začetek obetavnega prijateljstva
27. december 2019

Leta 2015 sem končno zbrala pogum in se osvobodila lastnih želja, kar prištevam med ene izmed največjih dosežkov do sedaj.
Po dveh tednih neprespanih noči, sem dala odpoved v pasji tovarni z briketi in čeprav me je oče spet preziral, ker sem že stotič zamenjala službo, sem se tokrat počutila veliko bolje. Ugotovila sem, da me življenje še ni pripravilo, da bi iz odmrlih odpadkov zaklane živine pripravljala hrano za hišne ljubljenčke. Ob tem se počutim kot, da bi pravkar odkrila čisto drugačen svet. V zadnjem mesecu iz trgovine nosim še samo zelenjavne polpete, ki jih potem popečem na rastlinskem olju. Chrisu še nisem uspela povedala, zakaj je tako. Od zadnjega najinega srečanje je minilo skoraj mesec. Povedati mu bi morala, da so me odpustili iz trgovinice za poročne obleke, a še sama s težkim srcem vrjamem. Kakorkoli, potrebovala sem novo delo, zato na hitro priložnostno vzeli v tovarno s pasjimi briketi. Bilo je namreč predvsem preprosto. Potrebovala sem denar. Poleg tega pa Chrisu o mojem privatnem življenju ni potrebno ničesar vedeti, razen tega, da imava jaz in moj fant Matthew prepoved seksa do poroke.
27. december 2019

Premočena od snega, prezebla od mraza in polna sitnosti se trenutno nahajam v njegovem stanovanju iz enega samega razloga. Slučajno me je videl, ko se je pelajl skozi mesto in me namreoma poklical. Tudi meni se je v nekem trenutku zazdelo, da vidim njegov avto, zato nisem bila preveč presenečena, ko sem na svojem iPhonu z napol ubitim ekranom zagledala njegovo ime.

Ob pašteti,ki si jo Chris za posladek namaže na kruh, se mi je obrnil želodec. A kljub temu do njega čutim še vedno nekaj spoštovanja, ker me je rešil pred dokončno zamrznitvijo. Vzunaj je minus petnajst stopinj, čisto prehudo za ugice in stopljeni sneg.
"Boš kaj pojedla?" me je nenadoma vprašal, da bi prekinil tišino med nama. "Hvala, sita sem." odvrnem.
Vse bolj ko premišljujem, vse bolj me tepe slaba vest. Kako sem lahko bila tako nespametna, da sem posteljne užitke še pred mesecem delila z njim. Lahko bi si mislila, da se bo končalo...kot se je.
Potrpežljivo stopim k oknu in pogled usmerim drugam.
Počasi začnem namigovati na problem, ki ga imava. Chris moje seveda poveže z nečem tretjim kot naprimer to, da se tako najbrž počutim zaradi kontraceptijskih tabletk. No ja, saj ne mora razumeti. Saj veste, podivjani hormoni kaj pa drugega. Jaz pa sem ga resno opozorila na to, da edini problem ostaja njegova sperma, česar se mi zdi, da ni najbolje razumel. Še dobro, da mu nisem povedala o delu v tovarni s pasjimi briketi, ker bi si spet napačno razlagal. Delo v tovarni s pasjimi briketi definitivno ni bil edini razlog, zakaj sem iz dneva na noč postala vegeterianka.
27. december 2019

»Postala sem vegeterianka,« mu razkrijem, ko zbaše še zadnji kos v usta, pri tem pa ne mora skriti presenečenja. »Ha? Jap. Vrjetno so tvoji hormoni čisto podivjani. Pridi sem, da otipam, če imaš vročino.«
Brez moje privolitve, me poželjivo privije k sebi, kot da bi po celem tednu živalskega seksa, bil še vedno lačen. Nejeverno strmim v njegove oči, vedoč da je bila včeraj pri njemu Helen. In vse kar vem je, da je odšla in resnično se čudim zakaj. No, zato je poklical mene. Nisem našla dovolj dobrega razloga, da bi uspela reči ne. Tako ali tako sem bila v mestu, ko me je poklical in z veseljem sem se izognila gneči podivjani množici ljudi, ki je kljub smrtonosnimi temperaturnimi razmerami nakupovala raztreljiva za novo letni večer. No mogoče zame ne bi bile tako smrtonosne, če bi se primerno oblekla in obula.

»Če hočeš, lahko ostaneš za novo leto, praznvanje z Freedom in Dylanom lahko odpovem.«
Odkimam njegovim besedam in čakam, da mi obrazloži okoliščine.
»Pravzaprav ne vem Chris."
Res je, da si me presenetil, takole na hitro…«
»Nekaj raket imam še od lanskega leta. Mame pa tako ali tako ne bo doma.«
»Se Helen do novega leta ne bo več vrnila?«
»Ne. Danes zjutraj sem jo peljal na letališče. Novo leto bo preživela v Barceloni s svojimi sorodniki.«
27. december 2019

"Krasno. Žal pa ti moram povedati, da jaz nocoj ne morem ostati."
Odločno rečem, ko si popravim pramen las, ki mi je zakrival obraz.
"Oh, sem res omenil današnji večer. Tudi jaz imam zaposlitev, pripraviti moram večerjo za Cindy, ampak z veseljem bi se potrudil še zate. No, če si premisliš...drugače pa povabilo za novoleto še vedno velja."
Iz kuhinjske omare zvleče steklenico konjak in pripravi dva kozarca. Po mislih se mi poraja ideja, da to pa ne bi bil najbolj idealen čas, za načenjanje resnejših tem.
Ampak, kdaj mu naj povem, če pa s tem odlašam že prdolgo časa.
"Boš za obe skuhal zelenjavni krožnik?" skušam zveneti sarkastično, a po vsem namigovanju, kaj se dogaja še vedno ne dojame. "Zakaj?"
"Povedala ti bom. Ampak povsem tem, se sploh ne čudim več, zakaj je tako." posmehljivo pripomnim kot da moja bolezen ne bi bila dovolj resna. Naredi požirek konjaka in me ne spusti več izpred oči.
Odkorakam po sobi, lase vržem za vrat in poskušam dihati. Ko se ponovno obrnem k njemu končno izdavim: "Ne razumi me narobe. Ni mi hudo zate. Hudo mi je za vse tiste, ki si jih okužil."
"Blesarija!" pahne v smeh.
"Četudi nočeš verjeti...pred prazniki sem bila pri ginekologinji, pokazala mi je izvide in kaže precej resno."
"Kayla, če mi hočeš učitati, da sem te okužil jaz se motiš. Nobena ni začela zganjati traparij z vegeterijanstvom kot si jih začela ti. Se lahko umiriš?"
Zadržala sem se, da nisem nekaj strupenega pripomnila.
"Dobro, najbrž tega nisi vedel, da si okužen. Mogoče te je okužila Helen, ali pa katera druga. Ampak, ginekologinja me je prisilila naj nad tabo naredim prijavo."
"To je smešno Kayla. Zakaj bi kdo to želel?"
Ponudi mi natočen kozarec, vendar ga odločno zavrnem.
"Am...v bistvu je bil ta pregled nujno potreben pred poroko. Mattheotovi starši so mi plačali pregled. Oprosti, morala bi ti povedati, z Mattheom sma zaročena." zmedeno rečem, ko še sama ne vem, zakaj točno mu tega nisem povedala že prej.
"Aa," kratko odvrne, pogled pa se mu zmrači. "In kdaj natanko sta se zaročila?"
"Pred dobrim mesecom, zato nisem imela kaj dosti časa. Zamenjala sem tudi službo, a to zdaj ni pomembno."
"Torej si se odločila, da sprejmeš vero?"
Njegove modre oči so me nejevolno premerile. Bilo mI je popolnoma jasno, da mi nikoli ne bo odpustil, ker ga nisem poslušala. Povrh tega sem ga spravila v velike težave.
"Nisem imela druge izbire." se zlažem.
"Prav. Potem pa bo najbolje, da te odpeljem domov." se na hitro odloči, nad kratkimi rokavi obleče še eno majco in si zaveže čevlje.
Jedla tako ali tako ne boš kajne?" Nedolžno odkimam, medtem ko vsaka njegova naslednja kretnja postane bolj agresivna.
Nekaj minut kasneje obžalujem, da nisem domov odšla s taxijem, ker me je peljal po hudičevih poteh. Ampak, hotela sem ga prepričati, da tudi sam začne razmišljati o zdravljenju.
27. december 2019

"Prosim, premisli. Hočem ti samo doro Chris. Ko boš pripravljen me pokliči, da rešima težave."
"Kayla, težave niso v meni. Jaz nimam nič s tem sem ti že povedal. Sama si se tako odločila. Ne vem zakaj si me sploh prijavila. Se ti je čisto zmešalo?"
"Ni šlo drugače Chris. Ginekologinja je pritiskala name, da bo izvide pokazala Mattheowi družini."
Na vse pretege ga skušam prepričati, da bi sodelovala še naprej, se mi Chris kot da bi se ustrašil spretno izmika.
"Posilstvo ni lahka stvar Kayla," videti je zbegan.
"In po vsem tem, ko naju je pred nekaj mesecim mama zasačila, ko je predčasno prišla iz službe. Nisi držala obljube, da se boš uživela v vlogo moje punce."
Po teh očitih nimam kaj pripovniti. Bilo je res.
Ampak vsaj namen je bil dober. Ko naju je zasačila skupaj v jakuziju, sem odigrala kar mirno, čeprav me je skoraj zadela kap, ko sem zagledala pojavo svojo učiteljico francoščine, ki me je pred nekaj leti učila. Sprva nisem morala vrjeti, da je učiteljica francoščine njegova mama. Šele kasneje, sem si v svetlobi tiho ogledala njune prefinjene poteze in jih primirjala. Moram reči, da sta si pa malce res podobna.
Lahko bi se končalo veliko huje, ker sem morala potem cel večer in še vikend preživeti z njo. Chris seveda ni slutil nobene napetosti med nama, nobenega sovražštva, pravzaprav je celo napovedal začetek obetavnega prijateljstva med nama.
Skoraj se mi je zmešalo, ko sem tisi večer morala desetkrat zapored igrati karte, pri katerih je vedno zmagala njegova mama ali pa Chris sam.
Tako sem se po treh dneh druženja z njegovo mamo, učiteljico francoščine, odločila, da se nikoli, ampak res nikoli več ne vnrem Chrisu. Čeprav me je Chris prepričeval, zato da bi še naprej igrala njegovo eno in edino punco. Vse to se mi je na začetku zdelo nenormalno smešno. Kasneje pa sem ugotovila, da ga njegova mati vidi popolnoma drugače kot jaz. Niti podvomila ne bi, da njej sin, kdaj poseže po cigaretih ali pa da je spal že tudi žensko njene starosti.
Tako sem prekršila svojo zaobljubo in se podredila njegovimi željami in pričakovanji njegove prečudovite mamice. Ker se mi je zasmilila.
Naj omenim, da je bil Chris pretirano podrejen mami in imela sem celo občutek, da se jo boji.
27. december 2019
Next
08. januar 2020
Next super pises
09. januar 2020
Ko se čez nekaj trenutkov znajdem na ulici ugotovim, da sem v Chrisovem avtomubilu pozabila šal. Presneto! Zdaj bom za svojo pozabljivost morala plačati z zdravjem tako, da bom v novem letu odkorakala z eno boleznijo več. Seveda mi ne pride na pamet, da bi ga poklicala in ga prosila naj mi šal pripelje nazaj. Prvič zato ker vem, da ne bi tega naredil. In drugič…
Kljub temu, da me je okužil s spolno prenosljivo boleznijo, mu resnično ne privoščim, da bi se zaradi agresivne vožnje ubil na cesti.
Naslednjih nekaj ur preživim v trgovini s parfumi neke priznane znamke, kjer se trudim poiskati najboljše darilo za mojo bodočo taščo. Vendar že po nekaj trenutkih ne najdem presežka med njimi, zato obupam. Pogled mi uide na moški oddelek, moje noge pa nehote začnejo neustavljivo hoditi v napačno smer.
Moj prihod na moški oddelek prestreže gospodična, za glavo manjša od mene s sijočimi kodri, prikupnim glasom in izstopajočimi trepalnicami, ki jo komajda opazim.“Smem pomagati?” kolikor hitro, otresem svoje misli stran in se poskušam osredotočiti na njene besede. Moji možgani komaj registrirajo njene besede: “O, ja. Darilo za taščo.” usupnem. Gospodična me pogleda izpod očal, nato pa velikodušno oznani, da se nahajam na napačnem oddelku.
Pošlje me naravnost nazaj proti sodelovkami. In potem mi postane tako prekleto žal da si ne upam lagati.
Med potjo razmišljam, kako hudiča naj ugotovim , kateri parfum uporablja. Nikoli ga nisem vprašala, nisem hotela priznati, da mi je bil njegov parfum vedno bolj všeč od seksa. Chris je namreč nebeško dobro dišal. In ta vonj bom po poroki z Mattheom pogrešala. A če se že moram odločiti, bom darilo izbrala Mattheowi mami, zato po kratkem premisleku izberem parfum z vonjem vrtnic in zapustim trgovino.
09. januar 2020
Nextt
09. januar 2020
Next
09. januar 2020
2. POGLAVJE

Moje stanovanje se nahaja v Osborni soseski v bližini reke Assiniboine, kjer si hišo delim s štirimi drugimi prebivalci in psom. Doma so bile razmere porazne, zato sem si v Winnipegu najela stanovanje. Starša sta bila tik pred ločitvijo. Preden sta izginila, je bila vsa zapuščina, ki sta mi jo prepustila škotska ovčarka Tayli.

Stanovanje je odeto v rožnate odtenke, s skrbno izbranim dizajnom. Kljub svojimi skromnimi 5 kvadratnimi metri, moram priznati, da sem s stanovanjem zadovoljna, če odmislim kopalnico, ki je tako ozka, da se moram skozi njo stlačiti na stran. Moje stanovanje si ne bi moralo kupiti dekle s košarico C, saj bi se najverjetneje v vhodu v kopalnico zagozdnila.
Pohvaliti se moram, da sem ena priviligiranih stanovalk, ki ima poleg 5 kvadratnih metrov, svoj balkon, ki omogoča pogled na reko. Tayli je balkon prepovedan. Prvič zato, ker škodski ovčarji preporsto obožujejo otroke in potem vsakič,ko vidi otroka, začne zganjati pasji karneval zardi katerega se moram potem konstantno opravičevati celi soteski. Drugič pa zato, ker je nora na Chrisa. Že dolgo se sprašujem, ali so psi fenomeni, da zavohajo, da je med nama nekaj bilo. Namreč od tistega sprehoda, ko sva se prvič srečala na obrežju reke, kar ne mora pozabiti. Zdaj laja vedno, ko ga vidi teči ob reki.
Kakorkoli. Ko se po nakupovanju vrnem domov, je bilo v hiši temno. Tayli me je živčno pričakovala na drugi strani vrat, saj sem ob sezuvanju na drugi stani zaslišila cvileči jok. “Doma sem ljubica,” jo skušam pomiriti. Ko odprem vrata in prižgem luč, Tayli od veselja začne poskakovati po celem stanovanju. Ko stopim v dnevno sobo začutim, da je v stanovanju nenavadno hladno. Po telesu me preleti srh, ko opazim, da so vrata balkona rahlo odprta. Mislila sem, da sem vrata preden sem odšla zaprla. Ko se približam oknu, ugotovim, da ni tam nikogar in da sem jih pred odhodom najverjetneje res pozabila zapreti. Tayli se stisne k meni, medtem ko ji nadanem ovratnico. “Obožica, si cel dan morala biti na mrazu?” še enkrat ošinem vrata balkona preden zapustim stanovanje. Skušam priklicati spomin. “Je mogoče bil tukaj Matthew?” Tayli mi nameni pogled kot bi razumela, kaj jo sprašujem. Toda potem se spomnim, da je v mestu tudi moja sestra Miley, ki je rekla, da se bo konec tedena oglasila s svojim fantom. Če se prav spomnim, mi bi morala še vrniti ključe.
13. januar 2020
Next
13. januar 2020
Next
13. januar 2020
3. POGLAVJE
Odpiranje oči še nikoli ni bilo tako mučno. Val svetlobe se je kar naenkrat zvalil name in me prisilil, da se premaknem iz postelje. S priprto očjo ošinem budilko, vendar mi ta podatek ne pove ničesar, ko pa ne vem niti kateri dan v letu je. Nekaj trenutkov se borim z hudobnimi sončnimi žarki, nato pa se lenobno pogreznem v posteljo. Očitno sem bitko s soncem izgubila, ker se mi ne da zagrniti zaves. Obrnem se na stran, da bi lahko še nekaj trenutkov uživala v spancu in vsa opravila odložila za vsaj pol ure. V spancu razmišljam, katero pecivo bom spekla, če je danes slučajno kateri dan konec tedna in bi se morebiti Miley in Albert slučajno oglasila na obisk. Še v istem trenutku, ko se z mislimi sprehajam po kuhinji in brskam po hladilniku, da bi preverila, če imam vso sestavine za peko in mi potem takem ne bi bilo potrebno ponovno v trgovino v mestu, moja ušesa ujamejo ropot v kuhinji. Dvignem se kot vojak, ki bi pravkar dobil ukaz generala. Oči mi otripajo v približno enakem tempu kot mi bije srce. Čisto počasi odgrnem odejo, si na gola stopala posadim copate in kot okamenela obstojim pred kuhinjskimi vrati.
»Kayla, nisem te hotela zbuditi,« reče v zadregi, ko me opazi na vratih.
Presenečenja prav nisem mogla skrivati.
»Mislila sem, da ima moje ključe Matthew.«
Taščino sočutje se zdi neskončno, vendar ji ne moram oprostiti. Stanovanje je vendarle moje. In nihče nima pravice, da mi krade zlata vrednega spanca. Sploh, ker sem v zadnjih tednih, zapadla v rahlo malenholijo zaradi vsega sranja, ki je povezano s poroko.
»Prinesla sem ti borovničevo pito in te prišla opomniti na mašo, ki je danes ob 9. uri.«
Presneto, kako je lahko že teden spet na okrog!?
Kot na lašč sem spet hotela pozabiti na dogovor z Matthewovo mamo za udeležbo v cerkvi.
Mislim, da bom Matthewovi družini nakopala veliko preveč dela z mano. Vse to sem seveda počela samo zaradi Matthewa, ki ga je nažalost vera obsodila na večno trplenje s svojo družino. Posledično tudi mene.
Vera v ljubezen tako trmastno ateisko, ne mora prepričati v to, da ji bi prihod v cerkev postalo nekaj samoumevnega, nekaj ljubega.

V cerkvi vzakič znova opazim nekaj mojih strank iz poročne trgovine.
Oh, kako rada bi, da bi si z njimi izmenjala kakšne besede. Rada bi jim povedala, kako sem se tudi jaz znašla v položaju, ko se bom morala poročiti. Zaradi vere. Zaradi Matthewa. Najbrž so tudi oni bili najprej uporniški, razmišljam celo mašo. Ko se končno poskušam osredotočiti na besede duhovnika, na drugi strani zagledam Matthewa, ki me opazuje že nekaj časa. Upam, da nisem bila videti zaskrbljena. Ob njegovem očesnem stiku, spoznam, da se drhtim od zadovoljstva, ki ga občutim ob njegovem pogledu.

IME: Matthew
PRIIMEK: Peterson
STAROST: 23
14. januar 2020

V srednji šoli je naša razredničarka večkrat ponavljala: »Če nisi pripravljen zato kaj narediti, se pripravi na razočaranje.«
Po večih urah pregovarjanja in celo pridigi duhovnika, ki je bil povabljen na družinsko kosilo, o tem, kako mi vegeterianstvo škodi, se nisem pustila premamiti zrezkim, čeprav je Matthew vedel, kako zelo obožujem dunajske zrezke.
»Je vse v redu s tabo Kayla?« me vpraša Matthew, medtem ko se skoraj neslišno pritihotapi za mano v kopalnico in me skoraj zasašči pri vzemanju kontracepcijskih tabletk.
»V redu sem.« ževčno odvnrem, ko pomislim, da me je skoraj dobil. »Samo malo mi je slabo.« dodam. Kar je bilo precej res.
Objamem ga okoli vratu, medtem pa škatlico s tableti vržem v koš za perilo in upam, da bo za nekaj časa ostala nedotakljiva. »Počakaj, prinesel ti bom kozarec vode.«
»Oh, ja. To bi bilo super,« prikimam.
Takoj, ko izgine iz kopalnice, zaprem vrata in začnem živčno brskati po košu za perilo. Škatlica tablet, se mi kot nalašč pogreza vse bolj proti dnu, da je ne moram doseči. Presneto! V Mattheowi hiši se človek ne mora počutiti varnega. Ves čas ti nekdo diha za vratom in moraš paziti na vsakih trideset sekund, da te ne izsledi.
»Tisto z duhovnikom se mi zdelo ravno zabavno.« zleti iz mene, ko v istem trenutku ko zapiram toaletno torbico, v kopalnico uleti s kozarcem vode. Čas za prekrivanje kriminala je bil relativnih trideset sekund in sem prepričana, da sem se v vlogi zločinskega dejanja znašla kar dobro.
»Razumem, tudi jaz sem komaj čakal, da konča s to pridigo.« posmehljivo reče in mi poda kozarec.
Po svoje ni presenetljivo, da me Matthewa skrbi zame, ko pa se zadnje čase tako čudno obnašam.
Kozarca vode se pravzaprav zelo razveselim, saj mislim, da se mi je tableta, ki sem jo vzela še preden bi me uspel Matthew zasačiti, zataknila nekje v grlu. Medtem ko eksam vodo, mi Matthew pridrži toaletno torbico, ki mu jo kot kura brez glave potisnem v roke. Opazim, da si jo Matthew oglejuje in se nalašč umika očesnemu stiku.
»Hvala,« hvaležna in potešena zavzihnem, medtem ko mi Matthew ne nameni niti pogleda.
»Dobro. Si bila včeraj na kakšnem razgovoru?« Me po kratkem premisleku preseneti.
»Ne. Zakaj?« Torbico mi odločno potisne v roke in mi nameni enega tistih nerazumevajočih pogledov.
Oklevajoče čakam, da mi bo povedal, da me je videl s Chrisom in v mislih že sestavljam dovolj dober razlog, s katerim bi obranila svoje devištvo. »Kaj?« zamomljam, ker minuta tišine med nama v meni povzroča vse večjo napetost.
»Včeraj sem bil pri tebi. »počasi reče, pri tem pa je nespregljedljivo dejstvo, da pozorno opazuje, kako bom odreagirala.
Poskušam se ne vzenmiriti, ampak se,
ker mu raje kot to. da rešujem težave z skoraj neznancem, ki me je okužil s spolno prenosljivo boleznijo, priznam, da sem cel dan nakupovala v trgovinah zaradi tega, ker sovražim praznovanje božiča z njegovo družino in se bom zato opravičila z božičnimi darili, ki jih bom povsej verjetnosti predala za novo leto.
14. januar 2020
Napeto.
Next
14. januar 2020

IME: Karla
PRIIMEK: McKelly
STAROST: 25
Torek je precej divji.
Ne vem zakaj hudiča sem si nakopala goro obveznosti pred začetkom novega leta, ampak dejstvo je, da na določene stvari pač ne moram vplivati. Kot da ne bi bilo dovolj, da sem Matthewovi mami obljubila, da že navsezgodaj pridem pomagati pri peki tradicionalnega peciva, dobim goro sporočil od Miley, na katere se nimam časa odzvati, ker se trenutno nahajam v prijateljateljičinem stanovanju in pazim dvoletnika.
Karlin otrok seveda ne more spregledati, da moj telefon utripa kot luč podivjanega intervencijskega vozila. Zadeva mu postane tako zelo všeč, da med pripravljanjem zajtrka skoraj ne opazim, kako spretno se loteva plezanja po omari. Skoraj prepričana sem, da mu bo spodletelo, da bi dosegel polico na katerega sem odložila telefon. Vendar, ko namesto grmenja na tla, za sabo zaslišim zmagovalni krik malčka, se sunkovito obrnem.
»No očitno sem te pocenjevala,« velikodušno naznanim, ko mu iz rok poskušam iztrgati telefon. To ne bi smelo biti nobenega pogajanja, si mislim. Nenazdanje je to moja lastnina in niti kančka slabe vesti me ne spreleti, ko mi malček nameni enega najbolj smrtonosnih pogledov, ko si svoj telefon priborim nazaj .Namesto telefona mu zdaj prijazno topel mlečni gris, za katerega sem porabila celih petnajst minut in upala, da se Klara čim prej vrne. Kljub temu pa me vseeno spravi v zadrego njegov jok, ki vse bolj postaja podoben kričanju. V tistem trenutku se kot odrešenik njegovega trpljenja na vratih pojavi Karla.
Zadrhtim od olajšanja.
»Uspelo mi je vse urediti,« Karla pomaha z bankovci. Komaj preglasi glas malčka. »Odlično,« zavzdihnem, medtem ko si skušam nadeti nasmešek na obraz. »Torej, sta spregovorila še kaj besed?« vprašam bolj iz vljudnosti kot iz same radovednosti, medtem ko skušam malčka utišati s kakovom, ki si ga namesto po krožniku posuje po mizi.
»Ne.« je bilo vse kar je uspela reči in prekrižala roke. »Pravzaprav, mi je zaželel samo srečno novo leto, čeprav uradno še ni. Joj, kako je trapast.« spogledama se in planema v smeh. »Joj, Patric!«
Skoraj pozabim, da sem dvoletniku pustila celo vrečko kakava na mizi, ampak je bilo prepozno. Ob pogledu razstrosenega kakava na tleh, Karli prav nič ni bilo več do smeha. Patrika zgrabi za roko in ga odvleče v kopalnico, pri čemer se ji dvoletnik ne upira. V tem času smuknem na telefon in začnem preletavati sporočila. Od šestih sporočil je pet Mileyevih, ki jih na hitro preletim, nekoliko več pozornosti pa posvetim neznani telefonski številki.
14. januar 2020
Ne smiselno se mi zdi, da te vabim na večerjo, ampak definitivno morama rešiti ta spor. Nocoj?

IME: Chris
PRIIMEK: Salvatore
STAROST:25
Še nekaj trenutkov za tem, ko preberem sporočilo, mi Chrisove besede odmevajo v glavi vse glasneje. »In kje boš nocoj?«Ob Karlinih besedah se takoj predramim, skoraj prestrašim in telefon se mi spretno izmuzne iz rok, ko ga želim v naglici pospraviti v žep. Skloni se k tlom, pograbi telefon in se za nekaj zastrmi v razbiti ekran. Najprej mislim, da je njen obraz zgrožen zaradi razpok na telefonu, ko opazim, da se njene ustnice ob branju sporočila rahlo premikajo. »Presneto, Karla,« brez obotavljanja ji strgam telefon iz rok kot besna zver, ki se je pravkar razjezila, zaradi vzetja prostoti, ob čimer ga tako močno primem, da se steklo še bolj razdrobi. »Patric, bojdi v sobo.« ukaže Karla, medtem ko se skuša zavarovati območje, kjer se je pravkar posulo nekaj stekla. »Sta z Matthewom zanetila kakšen spor?« Karla nekoliko tišje vpraša, medtem ko naredi korak bližje, da bi zaprla dnevno sobo, kamor je pred televizorjem pred nekaj trenutki posadila ubogega Patrica.
»Ne.« jo potolažim. »Čeprav razmere niso tako enostavne,« pojasnim. Karla je videti skoraj tako napeta kot jaz.
»Omoj bog. Saj veš, da mi lahko vedno zaupaš Kayla. Tvoja najboljša prijateljica sem.« se nasmehne Karla in me stisne za roko, medtem ko si grizem spodnjo ustnico, ker ne vem kje naj začnem. Če samo pomislim, je bila Karla res moja najboljša prijateljica že iz srenje šole. Ampak to pa je tudi vse. Od kar je na svet prijokal Patric so se najini odnosi bistveno spremenili. Ne vem, no, zakaj mi je v tem trenutku težko spregovoriti o mojem dogajanju z Matthewom pred svojo najboljšo prijateljico. Ampak, enostavno ne moram ji prekrivati, kako sem se okužila s spolno prenosljivo boleznijo.Mogoče bom zdaj v meni videla prasico, ki si je zaslužila to iz čiste nezvestobe.
»Kayla, kaj se dogaja?«previdno reče, medtem ko se obotavljam, ali ji naj povem po resnici. Pogled mi sega skozi okno, ker je ne prenesem očesnega stika. »Prevarala sem ga,« končno priznam.
»Saj se hecaš ne?« nejeverno odvrne.
»Niti slučajno.« kratko pribijem, naredim požirek iz kozarca in spoznam, da bi morda morala začeti drugače. Od začetka. Postopoma.
»In veš kaj. V bistvu mi ni žal. Se spolniš tistega seznama, ki sva ga naredili skupaj pri uri zgodovine?«
»Seznam želja?«
»O, ja! Le kako naj bi pozabila.«
»Ga še imaš?« presenečeno vprašam.
Karla se dvigne s stola in naredi nekaj korakov po kuhinji: »Najbrž je nekje na podstrešju. Doma? Ampak mislim, da na seznamu ni bilo pod nobeno točko napisano, da morama prevarati svojega fanta.« se spači Karla, medtem ko skuša priklicati spomin.
Njen trapasti odgovor me spravi v smeh: »Bučka. Seveda ne! No naj ti pomagam. Saj veš, da Matthew prihaja iz krščanske družine.«
Karla zoži oči, nato pa znova poskusi: »Hoditi z vernikom?«
Presneto. Očitno se je ta seznam stvari res izgubil nekje v njenem spominu. Zato jo ne mučim več z ugibanjem in jo kar sama spomnim, kako je v njenem primeru izpoljene želje iz seznama nastal Patric.
»O moj bog! Mar je Matthew bil res tako slab v seksu, da si si morala poiskati drugega mojstra? Sicer pravijo, da so lepotci velikokrat slabi v postelji. Ne vem zakaj, mogoče zaradi prevelikih…«
»Karla,« jo prekinem.
»Oprosti. Sem pravkar priznala, da je Matthew res lep?« opazim, kako ji postane nerodno, ko ji kri obarva bleda lica.
»Karla, me sploh poslušaš?
»O, ja. Seveda. Govorile sva o Matthewu. Prevarala si ga. Čakaj malo, sma to tudi dodale na seznam?«
»Ne. Počakaj, da ti povem do konca.« Imela sem še nekaj upanja, da me bo razumela, če me bo hotela poslušati, a kot kaže, se ne trudi ravno razumeti.
»No, kaj se zgodi na koncu. Je Matthew že izvedel?« neočakano navrže.
»Z Matthewom sploh nikoli nisva imela spolnih odnosev.«
»Uf, potem pa je tukaj res nekaj narobe!«
14. januar 2020
Next
14. januar 2020
4. POGLVAJE

Kako naj ne bo narobe. Seveda je narobe, če se moški in ženska združita preden si obljubita zvestobo. Mogoče tako razmišlam samo takrat, ko se nahajam v Matthewovi hiši. Duhovnik bi bil navdušen nad mojim razmišljanjem, vendar ne za dolgo, ko bi ugotovil, da to moje razmišljanje prav nič ne izhaja iz duhovnosti pač pa iz lasntih izkušnjah, ki niso precej prijetne.
Če samo pomislim, je bila bolezen še najmanj, kar se mi je lahko zgodilo. Karla jo je odnesla veliko huje. Ne vem ali se je držala seznama želja kot pijanec plota, ali je bila to njena lastna odločitev, vendar po Patricovem rojstvu Jacka nikoli več nisem videla, razen, ko ga je Karla spravila na sodišču. Tudi zdaj, ko na nek način še ohranjata stike, s tem, ko ji prinaša denar zaradi otroka, Karla še zdaleč ni videti srečna. Jack ni prinesel samo otroka, ampak kup odgovornosti.
Jack ni bil moški njenega okusa, tega sem se prekleto zavedala, vendar se mi je kljub temu zdelo prijazno od njega, da je priznal očetovstvo in vsakomesečne prispevke za otroka. Mogoče si bi zaslužil vsaj kanček prijaznosti. Toda Karla se je odločila, da se z njim ne bo trudila biti prijazna.
Ko se ponovno znajdem v Matthewovi hiši, me po telesu ponovno spreleti srh. Vendar se tolažim, da mi v tej hiši v dveh letih nikoli ni bilo potrebno prenočiti. Matthewova hiša je rahlo srhljiva zaradi baročnega dizajna, nad katerim sta se navdušila njegova starša. Na sredini kuhinje je kamniti otok, ki ga obkrožajo leseni baročni stoli. Že na prvi pogled, lahko opazimo, da je kuhinja prežeta z visoko eleganco okrašenih z izrezljaji in poslikavami monogramov na fasadi kot se spodobi za baročni dizajn. Na skrivaj sem oboževala to srhljivost, ki jo je prinašal ta dizaj. A samo, kadar je bil ob meni Matthew. V takšenm okolju se mi je zdel nenormalno privlačen.
Ob steni so omarice in škatle s stenskimi vitrinami iz srebra. Lahko rečem, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se v Matthewovi hiši sprostila, ker so me kosi pohištva opominjali, da se nahajam v hiši ,kjer snemajo grozljivke.
Gospa Peterson me je že čakala v kuhinji s predpasnikom. Pri pripravi novoletnih jedi ji je pomagala Veronica, ki pa ni bila videti tako navdušena kot gospa Peterson. »Obrni se, ljubica.« mi ukaže Petersonova, medtem ko mi Veronica nadane predpasnik in ga zaveže tako tesno, da mi skoraj uzame sapo. »Dovolj bo,« prikima gospa Peterson, ko mi lase spenja v elegantni konjski rep. Veronica se odmakne. Čutim, kako od daleč iz varnostne razdalije tiho opazuje, pogovor med nama s Petersonovo.
»Ne razumem.« jezno prhne, ko v kuhinji ostanema same, zapre predalnik iz katerega vzame nož in me premeri. »Zamujaš več kot eno uro, pa te še vedno zavija v vato.«
»Oh, saj res saj si še novinka,« strupeno sikne in z nožem razreže testo na majhne trakce.
»Oh, Veronica ne začenjaj spet.« Volja po prepiranju me v trenutku zapusti, ko se spomnim, kako se je lansko leto končalo najino prepiranje. Veronica mi je proti glavi zalučala porcelanasti krožnik in če mi ne bi uspelo glavo premakniti takoj, bi v novoleto preživela na orgenci.
Matthew mi je povedal za njene psihčne motnje, za prepovedane substance, ki jih je uživala preden jo je spoznal. V versko skupnost jo je vključil, da ji bi spremenil življenje. Vendar kot sam pravi so prepovedane substance na njen postile ogromne posledice. Večkrat mi je zabičal, da se moram Veronice striktno izogibati, ker se še ne obvladuje. Vendar je Petersonova ustrajala, da sodelujema v kuhinji.
»Torej, Veronica. Kaj praviš, da če bi se pobotali?«
»Zakaj misliš, da hočem to?« posmehljivo reče. »Nobenega razloga ne vidim, da se tako obnašaš do mene.« prhenm.
»Kaj res? Meni pa se vse skupaj zdi zabavno.«
14. januar 2020
Res zanimivo! Kar tak naprej (:
Next
15. januar 2020
Next
15. januar 2020
Hvala za prijetne komentarcke in podporo, ne moram vam opisati, kaksno zadovoljstvo cutim ob tem.
15. januar 2020
#hvalezna #motivirana #pisemnaprej
15. januar 2020
______________________________________________________________________________________
Sobivanje z Matthewovo pacientko v istem prostoru, po nekaj urah preseže vso mojo potrpežljivost, zato sem prekleto hvaležna, ko moj telefon začne tako glasno vibrirati in poskakovati po torbici, ki sem jo pustila na kamnitem pultu. Od navdušenja se poženem k poskakajoči torbici. Gospa Petersonova se je seveda pretvarjala kot da vibracij sploh ne sliši, medtem ko je Veronica živčno obstala v kuhinji in skušala ugotoviti od kot prihaja zvok.
»Oprostita, za trenutek bom nazaj.« rečem, ko telefon preneha vibrirati in moja roka obtiči nekje v neskončni globini torbice. Presneto, kje hudiča se je izgubil?
Ker po dvajsetih sekundah neuspešnega brklanja ničesar ne najdem v svoji ogromni torbici, me po obrazu zalije vročica.
Kot običajno bi se morala gospa Petersonova prijazno obrniti k meni, mi podati topel nasmešek in mi dati dovoljenje, vendar na moje presenečenje je kot okamenjena obstala pred pečico, ki si jo je zdaj nekoliko sklonjeno pozorno ogledovala.
Najbrž me je dala na sum, da v torbici skrivam vibrator, vendar se moti. Čeprav ga imam. Skritega v majhni škatli pod posteljo. Tudi če bi reševala kviz s katerim bi ob pravilnem odgovoru postala miljaderka, ji na misel ne bi prišlo, kdo mi ga je pred enim letom podaril za rojstni dan. In naj namignem, ne to ni bila moja najboljša prijateljica Karla, niti sestra Miley, ki je vedela za Matthewovo nedolžnost. Podaril mi ga je Matthew sam,kot eno izmed alternativ, da mu bom s tem ostala zvesta. Da In kaj je to trapasto dekle naredilo v zameno? Najbrž je mislil, da me je s tem kupil. Njegova investicija se mi je sicer na začetku zdela precej dobrodošla, vendar sem nekaj tednih uporabe ugotovila, da mi ta majhna stvarca, prinaša toliko užitkov brez prisotnosti Matthewa. Zadeva mi je postala tako všeč, da sem postala rahlo obsedena.
Brez, da bi prečekirala telefonski zaslon, v naglici prislonim telefon k ušesu in se poženem iz kuhinje. Zdaj niti ne vem, zakaj moja roka samodejno za sabo vleče torbico kot bi hotela pobegniti od tu. Na drugi strani telefonske zveze zaslišim dretje.
»Presneto Kayla. Ali nisi videla sporočil?«
»Ojoj, oprosti.« v naglici odvrnem, ko moji možgani spet priklopijo v virtualni svet, kjer se hočem spomniti, kaj natanko je pisalo na tistih sporočili, ki mi jih je poslala Miley. Vendar se jih ne.
»No, ja. Oprosti, če sem te zbudila. Si spala ali kaj?«
»Ne, samo trenutno se ne nahajam ravno v domačem teratoriju.«
»Hotela sem ti samo povedati, da sva z Albertom že namenjena v mesto in boma čez približno pet minut pri tebi.«
»O, ja.«osupnem. »Ampak jaz…«
»Nisi videla sporočil, kajne.« ravnodušno ugotovi Miley.
»Ja Miley, že cel teden čakam na tvoj klic.« Trudim se, da bi stavek izzvenel sarkastično, vendar ugotovim, da ga je Miley izzval na drugačen način, da se mi celo začne opravičevati: »Prav. Mogoče bi te es morala obvestiti, da sva se z Albertom malce predolgo zadržala v pariških vinoteki in sva let morala prestaviti za nekaj dni. Toda vino, ki sva ga prinesla s sabo. O moj bog Kayla, moraš ga poskusiti!«
»Torej, če prav razumem, nameravata novoleto preživeti v Winnipegu.«
»Točno tako. S tabo in Matthewom bi lahko preživeli krasen novoletni večer. Seveda, če vaju ne moti. Albert ima s sabo kitaro in lahko večer popestrimo ob dobri glasbi in vinu. Mimogrede, boš še dolgo pri Matthewu? Ker bova z Albertom vsak čas v Winnipegu.«
»Uf, težka bo. Matthewu sem obljubila, da bom novo leto preživela v družbi njegove družine. Letos imajo verniki ponovno okroglo obletnico ustanovitve cerkve v Winnipegu in zato bom pomagala pri organizaciji novoletnega večera. Ampak, ni panike. Lahko preživita novo leto v mojem stanovanju. Saj še imata ključe?«
»Ne?«
»Kako ne?«
»Že od poletja, ko sva prišla v Winnipeg na poletno kopanje ob reki sva ti jih vrnila. Se ne spolniš?«
Očitno sem bila med letom preveč zaposlena, da sem enostavno pozabila, kaj se je dogajalo med poletjem. Vendar, če Miley in Albert nimata ključev mojega stanovanja, kaj za vraga je sinoči v mojem stanovanju počel Matthew?
___________________________________________________________________________
https://data.whicdn.com/images/334216581/original.jpg
Miley in Albert
18. januar 2020
18. januar 2020
Next
18. januar 2020
5. POGLAVJE
_____________________________________________________________________________

Stojim pred ogledalom in se pačim ob pogledu, ko pomirjam nov kos obleke. Miley in Albert se seveda zabavata na zofi s šampancem v roki in igrata modno policijo.
Precej zabavno, če pomislim, da moramo biti VSI trije ob sedmih pri Petersonovih.
Kakorkoli. Škrlatno rdeča glamurozna oblekca,ki sem jo imela oblečeno ob podelitvi diplome na Univerzi v Winnipegu,kot kaže ne bo prava izbira, čeprav je bila to ena redkih oblek, ki sem jih prištevala med obleke za posebne priložnosti.
Od tega je preteklo že veliko časa, ko je moja postava spominjalo na ravno desko, takrat sicer še nisem raziskovala o možnih alternativah zaščite pred spolnimi odnosi, komaj sem vedela, kaj je orgazem, kaj šele, da ga bi zares doživela.
Sedaj v glamorozni elegantni oblekci izgledam izgledam vse prej kot elegantno. Sama sebe spominjam na Doktor Flaynn, za katero se mi je včasih dodevalo, da ima tako ogromno zadnico kot iz filma Hiša debele mame. Ker je poučevala književnost sem to povezovala s tem, da najbrž veliko sedi.
Precej ženstveno, me je Albert popravil, ko sem pritoževala nad svojimi oblinami. Medtem ko ni moral prehvaliti moje zadnice v tej glamurozni rdeči oblekci, ki se sicer ni dala zapreti, ga je Miley opomnila, da grem na cerkven dogodek definitivno ne moram v obleki, v kateri bi ljudje mislili, da so najeli streptizeto.
Ko se naposled znajdem pred Matthewovo hišo v svileni pozlačeni obleki, natrpano s bleščicami, ki kar kličejo po številnih pogledih, me spreleti misel, da bo to eden najhujših večerov v mojem življenju. Prvič zato, ker ne vem, kako se bo Matthewova družina odzvala na moj izgled. Naj namignem, da je to edina obleka, ki ne razkriva mojih oblin, niti mojih kolen, ki jo imam v omari. Lansko leto sem sicer na večerjo prišla v kavbojkah in vijoličnem puloverju, vendar se mi je za obletnico ustanovitve cerkve, kjer se bo danes zbralo ogromno vernikov precej bolj primerno, da se uredim kot se spodobi za zaročenko lokalnega predstavnika verske skupnosti.
Drugič pa zato, ker sta z mano še Miley in Albert, ki niti slučajno ne bi smela biti tukaj. Oba dva sta zamorjena ateista in samo molim lahko, da ne bosta zakuhala kakšnih težav.
Matthew mi v roke porine kuverto.

»Kaj pa je to?« presenečeno zamomljam, ko si v kopalnici nekaj minut do polnoči popravljam šminko.
»Ker si se že tako potrudila za ta večerni izgled, je prav da tudi kaj poveš.« nagajivo mi pomežikne in prizna, da nocoj izgledam res brezhibno. Pomigne mi, naj odprem kuverto.
»Saj se hecaš!« kri mi zalije lica, preplavi me vročica. Moje oči švigajo med vrsticami in takrat spoznam, da ne razumem niti stavka. Ko dvignem pogled, Matthew razbere moj preplah, zato se mi počasi približa.
»Oh, ljubica. Ne skrbi. Vse lahko prebereš z lista seveda.«
Njegovi prsti počasi zrsnejo v mojo dlani, jo dvignejo in potegnejo k sebi. Še prej kot bi lahko dojela, se znajdem v njegovem objemu, stisne me k sebi. »Mi zaupaš?« poljubi me na lice in v pričakovanju čaka na mojo potrditev. »To je smešno Matthew.« pogled preusmerim na list papirja, ker ne morem skrivati presenečenja.
»Si to napisal sam?«
»Pravzaprav ne. Oče je sestavil govor zate. Govor, ki se spodobi za zaročenko.«
18. januar 2020
Hotela sem reči »In kdaj boš nehal s temi traparijami, ki ti jih ves sestavljajo tvoji starši?« ali pa kaj v tem smilu: »Nehaj se že tako podrejati sovjimi starši, dovolj si star, da razmišljaš svojo glavo!«, ampak sem te besede raje prihranila za drugo leto, ker preprosto nisem morala zanetiti tega prepira na tako njemu pomemben večera, zato sem samo prikimala in odvrnila nekaj zelo trapastega: »Lepo.«
18. januar 2020
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani