u225807
u225807
Ojla!

Pomojem sem jz dons dobila nagrado za najbolj neumno bitje na svetu Senca~ pa za najbolj genijalno oh, jaz pa ta moja pamet.. No, pustimo to zdaj.

Kot sem že prej rekla hvala vam za tak odziv, sem mislila da bo mnogo manjši. Tule, pred vami pa je že prvo nadaljevanje in resnično upam, da vas ne bom (preveč) razočarala.

Zdajle par nadaljevanj bo mogoče malo dolgočasno, saj se zgodba ne razvije takoj oz. se prelomni dogodek ne zgodi v prvem nadaljevanju ampak malce kasneje.

Upam, da vam bo všeč (:
1

Jo Johnson

Mesto se je počasi prebujalo. Prvi prodajalci so že odpirali svoje trgovine, na tržnici so ljudje že postavljali svoje mizice in zlagali izdelke. Upali so, da se bo kasneje kdo ustavil pri njih in kupil kaj, da bodo lahko šli mirne duše domov. Razumela sem jih. Hoteli so le najboljše za svojo družino. Ravno zaradi tega sem malico in kosilo raje kupovala tam kot pa v nakupovalnih centrih, saj sem z nakupovanjem na tržnici dajala denar v dobre namene, za družine, v nakupovalnih centrih pa so samo kradli.

In kaj sem počela sama, medtem ko se je mesto prebujalo?

Sedela sem na svojem majhnem balkonu in pila kavo. Mrzli zrak me ni odvrnil od moje rutine, poleg tega pa je bilo v moji klavstrofobični sobici tako mrzlo kot zunaj, saj sem ponoči zmeraj pustila odprto okno.

Zakaj?

Sama verjamem da je to pač stvar navade, ampak drugi mislijo da zato ker se mi je zmešalo. Prav malo mar mi je kaj mislijo. Tako ali tako ne govorijo z mano. Zanje sem preveč nenormalna. Ampak vseeno, njihovi pogledi na ulici me ubijajo, zato se poizkušam izogibati raznoraznim čudnim stvarem, saj bi le te povzročile nove čenče in s tem tudi več pogledov.

Ob opazovanju mesta se je moja skodelica počasi izpraznila. Začela sem razmišljati o predmetih, ki sem jih imela na urniku. Niso bili hudi, a imela sem dolg pouk. V šoli bom skoraj osem ur in pol. To je pomenilo, da si moram kupiti tudi popoldansko malico, poleg zajtrka in kosila.

Počasi se je oglasil tudi mestni zvonec, moja iztočnica za priprave na pouk. Počasi sem vstala in odšepala v svojo majhno klavstrofobično sobo.

No, saj ni bila tako majhna, ampak v njej sem se počutila tako kot da mi bo ravnokar zmanjkalo zraka. Stene so bile moje najljubše barve, svetlo zelene, tudi preostanek sobe ni bil kar tako. Velika bela zakonska postelja, bele omarice, beli predali. Soba je bila lepa, a vseeno smrtonosna.

Hitro sem prijela v roke šolsko uniformo, ki je bila sveže oprana in zlikana. Kos za kosom sem jo hitro položila na posteljo in si hitro slekla pižamo.

Belo srajco, svetlo modro kravato in ohlapne sive hlače sem takoj spravila nase. Če si vprašal mene je bila uniforma čudovita, saj je bila normalna, a sama sem v njej izgledala kot porcelanasta lutka. Pogledala sem se v ogledalo, da bi potrdila mojo domnevo, kot vsako jutro. In res je bilo.

Moj obraz srčaste oblike. Oči velike in nenavadne, obdane z dokaj kratkimi, a vseeno zavitimi trepalnicami. Nos majhen, usta polna in rožnata, povsod po obrazu pa majhne oranžne pegice. Vse to je skupaj sestavljalo lutko. Lutko so samo še poudarile nekatere stvari v mojem videzu npr. moja majhnost, dolgi zlato rjavi kodri in porcelanasta koža in prepričana sem bila, da če bi bila v pravi formi, bi lahko nastopala kot lutka v gledališču.
Zavzdihnila sem, vzela elastiko in si lase hitro spela v čop, nato pa pohitela na balkon, saj me je počasi že grabilo v prsnem košu.

Neverjetno kako hitro se mesto zbudi. Samo notri skočiš, da se preoblečeš, pa je že vse drugače.

Mesto se je zbudilo. Kako to vidim? Ljudje odhajajo v službe, avtobusi so začeli voziti, sosede že hodijo po ulicah oblečene v najnovejša oblačila, ki so jih prejšnji dan prinesli njihovi možje. V njih sprehajajo pse, samo da bi videle če je kaj novega in da bi se razkazovale.

Pa te še niso najhujše. Najhujše so tiste, ki po cele dneve sedijo na balkonih in spremljajo dogajanje po celi ulici. Poslušajo prepire mladih družin, da lahko čenčajo o nevzgojenosti njihovih otročajev. Tudi skozi okna rade gledajo. Spomnim se, da sem nekajkrat zalotila sosedo Fernando, kako gleda skozi okno in me opazuje pri preoblačenju. Najraje bi ji kakšno zabrusila, a nisem potrebovala dodatnih čenč, ko me srečajo na ulici, sploh pa ne tistih ki prihajajo od gospe Fernarde. Oh, kako si želim da bi ta starka padla z balkona in da bi jo končno pobralo.


Kako se vam zdi?
11. julij 2017
u225807
u225807
Ojla!

Pomojem sem jz dons dobila nagrado za najbolj neumno bitje na svetu Senca~ pa za najbolj genijalno oh, jaz pa ta moja pamet.. No, pustimo to zdaj.

Kot sem že prej rekla hvala vam za tak odziv, sem mislila da bo mnogo manjši. Tule, pred vami pa je že prvo nadaljevanje in resnično upam, da vas ne bom (preveč) razočarala.

Zdajle par nadaljevanj bo mogoče malo dolgočasno, saj se zgodba ne razvije takoj oz. se prelomni dogodek ne zgodi v prvem nadaljevanju ampak malce kasneje.

Upam, da vam bo všeč (:


1

Jo Johnson

Mesto se je počasi prebujalo. Prvi prodajalci so že odpirali svoje trgovine, na tržnici so ljudje že postavljali svoje mizice in zlagali izdelke. Upali so, da se bo kasneje kdo ustavil pri njih in kupil kaj, da bodo lahko šli mirne duše domov. Razumela sem jih. Hoteli so le najboljše za svojo družino. Ravno zaradi tega sem malico in kosilo raje kupovala tam kot pa v nakupovalnih centrih, saj sem z nakupovanjem na tržnici dajala denar v dobre namene, za družine, v nakupovalnih centrih pa so samo kradli.

In kaj sem počela sama, medtem ko se je mesto prebujalo?

Sedela sem na svojem majhnem balkonu in pila kavo. Mrzli zrak me ni odvrnil od moje rutine, poleg tega pa je bilo v moji klavstrofobični sobici tako mrzlo kot zunaj, saj sem ponoči zmeraj pustila odprto okno.

Zakaj?

Sama verjamem da je to pač stvar navade, ampak drugi mislijo da zato ker se mi je zmešalo. Prav malo mar mi je kaj mislijo. Tako ali tako ne govorijo z mano. Zanje sem preveč nenormalna. Ampak vseeno, njihovi pogledi na ulici me ubijajo, zato se poizkušam izogibati raznoraznim čudnim stvarem, saj bi le te povzročile nove čenče in s tem tudi več pogledov.

Ob opazovanju mesta se je moja skodelica počasi izpraznila. Začela sem razmišljati o predmetih, ki sem jih imela na urniku. Niso bili hudi, a imela sem dolg pouk. V šoli bom skoraj osem ur in pol. To je pomenilo, da si moram kupiti tudi popoldansko malico, poleg zajtrka in kosila.

Počasi se je oglasil tudi mestni zvonec, moja iztočnica za priprave na pouk. Počasi sem vstala in odšepala v svojo majhno klavstrofobično sobo.

No, saj ni bila tako majhna, ampak v njej sem se počutila tako kot da mi bo ravnokar zmanjkalo zraka. Stene so bile moje najljubše barve, svetlo zelene, tudi preostanek sobe ni bil kar tako. Velika bela zakonska postelja, bele omarice, beli predali. Soba je bila lepa, a vseeno smrtonosna.

Hitro sem prijela v roke šolsko uniformo, ki je bila sveže oprana in zlikana. Kos za kosom sem jo hitro položila na posteljo in si hitro slekla pižamo.

Belo srajco, svetlo modro kravato in ohlapne sive hlače sem takoj spravila nase. Če si vprašal mene je bila uniforma čudovita, saj je bila normalna, a sama sem v njej izgledala kot porcelanasta lutka. Pogledala sem se v ogledalo, da bi potrdila mojo domnevo, kot vsako jutro. In res je bilo.

Moj obraz srčaste oblike. Oči velike in nenavadne, obdane z dokaj kratkimi, a vseeno zavitimi trepalnicami. Nos majhen, usta polna in rožnata, povsod po obrazu pa majhne oranžne pegice. Vse to je skupaj sestavljalo lutko. Lutko so samo še poudarile nekatere stvari v mojem videzu npr. moja majhnost, dolgi zlato rjavi kodri in porcelanasta koža in prepričana sem bila, da če bi bila v pravi formi, bi lahko nastopala kot lutka v gledališču.
Zavzdihnila sem, vzela elastiko in si lase hitro spela v čop, nato pa pohitela na balkon, saj me je počasi že grabilo v prsnem košu.

Neverjetno kako hitro se mesto zbudi. Samo notri skočiš, da se preoblečeš, pa je že vse drugače.

Mesto se je zbudilo. Kako to vidim? Ljudje odhajajo v službe, avtobusi so začeli voziti, sosede že hodijo po ulicah oblečene v najnovejša oblačila, ki so jih prejšnji dan prinesli njihovi možje. V njih sprehajajo pse, samo da bi videle če je kaj novega in da bi se razkazovale.

Pa te še niso najhujše. Najhujše so tiste, ki po cele dneve sedijo na balkonih in spremljajo dogajanje po celi ulici. Poslušajo prepire mladih družin, da lahko čenčajo o nevzgojenosti njihovih otročajev. Tudi skozi okna rade gledajo. Spomnim se, da sem nekajkrat zalotila sosedo Fernando, kako gleda skozi okno in me opazuje pri preoblačenju. Najraje bi ji kakšno zabrusila, a nisem potrebovala dodatnih čenč, ko me srečajo na ulici, sploh pa ne tistih ki prihajajo od gospe Fernarde. Oh, kako si želim da bi ta starka padla z balkona in da bi jo končno pobralo.


Kako se vam zdi?
11. julij 2017
u225807
u225807
Heyla!
Kako ste? Pri nas je dobesedno norišnica, zaradi bodočega potovanja, tako da je kar malo olajšanje da sem za računalnikom. No, dovolj o temu.

Tukaj je nadaljevanje. Hvala vsem za vsa mnenja, veliko mi pomenijo. Upam, da vam bo nadaljevanje všeč



2

Jo Johnson

Nikoli si nisem želela, da bi kdo umrl. No, mogoče pa sem v otroštvu kdaj zabadala igle v vudu lutke, ampak delajmo se da to ne šteje.
»Ljubica odhajam. Lepo se imej v šoli!« v tistem trenutku se je pred mano, spodaj na tleh prikazala Polianna in veselo sem ji pomahala. To je bila najina jutranja rutina in zdaj sem vedela, da bo res počasi že čas, da bom odšla v šolo.
Nisem hotela iti v šolo, v tisti zadušljiv prostor kjer me ni čakalo nič lepega. Morala sem biti še malo na balkonu. In to sem tudi naredila, čeprav me je nek kotiček moje glave spominjal, da bom zamudila šolo. Zatrla sem ga.
Potrebovala sem še malo osvežujočega, mrzlega zraka, ki me je prebujal. Delal me je svobodno. Namesto da bi zaprla oči in razmišljala o težavah ki me bodo čakale ta dan, sem raje opazovala Poliannin rdeč avto, ki je počasi izginjal na vogalu ulice.
Polianna ni moja mama. Polianna in njen mož sta me posvojila pri mojih 6 letih, ko sta starša umrla v nesreči. Bila sta najboljša starša kar sem si jih lahko zamislila in rada sem ju imela kot da bi bila moja biološka starša.
A ena stvar me je še zmeraj motila. Motilo me je to, da se ne spomnim svojih bioloških staršev. Ne spomnim se njunih glasov, dejanj… In v mojem srcu je praznina, ki vsako leto na moj rojstni dan postane malo večja, saj me je to bolelo.
Zavzdihnila sem. Zdaj pa je bil res čas. Čas, da grem. Počasi sem odšepala notri, hitro zagrabila torbo in odšla v kuhinjo, kjer me je tako kot zmeraj čakal denar, za hrano. Nasmehnila sem se ob misli, da je bila Polianna tako dobra, da mi je pripravila denar. Čeprav sem bila stara šestnajst let, je vedno poskrbela zame in zato sem ji bila neizmerno hvaležna.
Vzela sem denar, si čez glavo potegnila pulover in odšla ven. No, do vhoda sem morala opraviti kratko vožnjo z dvigalom, v kateri me je vedno bolj grabilo v prsih.
»Ne smeš dobiti paničnega napada zaradi enega majhnega dvigala,« sem si zmerom in zmerom govorila. Nisem imela druge možnosti, kot da se peljem z dvigalom. Stopnice so bile zame prenaporne in vzele bi mi preveč časa.
Še tri..še dva..še eno nadstropje… In bila sem na cilju. Zacingljalo je in vrata so se nastežaj odprla. Kolikor hitro sem lahko sem odšla ven in se naslonila ob grobo steno našega bloka. Začela sem globoko dihati. Nisem hotela doživeti paničnega napada že tako zgodaj zjutraj. Nisem potrebovala še dodatne otežitve za danes. Oči sem zaprla in se tako vsaj poskusila malce sprostiti, ko me je nekaj zmotilo iz mojega sproščanja.
»Dobro jutro Jo,« glas za katerega sploh nisem bila presenečena da je bil tam, je radovedno silil vame. Počasi sem odprla oči in pred mano se je nenadoma pojavil obraz gospe Fernande. Oh, ja sosede Fernande ki je največja opravljivka v soseski.
»Dobro jutro tudi vam gospa Fernanda,« prisilno sem se ji nasmehnila in z obrazom je počasi začela riniti vame.
»Oh, Jo še nisi šla v šolo? Kakšne ocene imaš tam? Imate kakšne probleme doma?...« z vsakim vprašanjem je bila bližje meni in vedela sem, da se moram nekako izmuzniti, če ne bom res zamudila pouk. Pa še na tržnico ne bom mogla iti in posledično bom cel dan lačna.
»Oh… Gospa Fernanda, oprostite ampak moram iti. Zamudila bom pouk,« opravičujoče sem se ji nasmehnila in začela hoditi stran.
»Šepaš dekle,« zavila sem z očmi. Še dobro da me ni videla, ampak tega pa res nisem opazila. Čisto me je vrglo s tira ko mi je to povedala. Sarkazem seveda.
»Hvala vam gospa Fernanda. Nisem opazila. Nasvidenje,« če ji kaj takega slučajno ne bi odgovorila, bi me popoldne že čakale razne čenče in množično pogledovanje.
Ob temu pogledovanju sem se počutila razkrito. Vsi so me videli takšno kot sem bila. In tega me je bilo sram.


Kako se vam zdi?
14. julij 2017
u225807
u225807
Hey!

Kako ste? Jz sem full zaspana, ker smo mogle dons it v Maribor, ker je mela sestra MRI, tako da sem se kar malo težje spravla tole objavt (sej verjetno veste, kok časa vzame editanje )

Do petka pozno zvečer bom odsotna, ker gremo na Slovaško in računalnika ne bom vzela s sabo. No, tukaj pa je nadaljevanje in upam, da vam bo všeč



3

Jo Johnson


Pod do tržnice je bila daljša kot ponavadi, saj mi je v nogi vedno bolj kljuvalo. In zato moja noga ni imela nobenega razloga. Danes zjutraj sem jo namazala z kremo proti bolečinam, pa tudi včeraj zvečer.

Zdaj sem še bolj šepala. Nogo sem vlekla za sabo in poizkušala skriti svojo bolečino pod svojo masko.

»Živjo Jo, kaj pa bomo danes?« najprej sem se ustavila pri stojnici glasne Sally, saj je prodajala najboljšo juho v mestu. No, vsaj zame in moj želodec je bila najboljša, tako da sem si jo velikokrat privoščila za zajtrk in tudi današnje jutro ni bilo nič posebnega.

»Uff, težka izbira, ampak mislim da bom kar gobovo juho,« nasmehnila sem se in Sally mi je v roke potisnila lonček z juho, sama pa sem ji na mizo položila denar, nato pa se podala naprej, na lov za hrano.

Na koncu sem kupila še nekaj svežih rogljičkov in slanikov za kosilo, ter nekaj rogljičkov za popoldne. Bolje preveč kot pa premalo je bil zmeraj moj moto.

Z polnim nahrbtnikom sem sedla na klop v parku in začela jesti. Žlico sem potegnila iz svojega nahrbtnika, kjer je bila spravljena v plastično vrečko in tako začela okušati čudežno stvarco v majhni skodelici, ki je stala na mojih kolenih. Sallyina juho mogoče res ni izgledala najboljše, zato pa je bila toliko bolj okusna.

Na sredini svojega zajtrka sem se odločila, da bom pogledala na uro, da slučajno nisem bila prepozna za v šolo. Zaletelo se mi je. Pozna bom! Sploh ni obstajala možnost, da bi v tako hitrem času prišla do šolo, ampak vseeno, morala sem vsaj poizkusiti.

Juho sem hitro zlila vase, odvrgla skodelico v koš za smeti, žlico pa obrisala in spravila v nahrbtnik. Nato sem začela hitro hoditi. No, kolikor hitro se lahko hodi ob bolečinah in šepanju.

Z vsakim korakom sem čutila, kako se v moji nogi nekaj premika.

Oh, ne nečesa nisem naredila dobro danes zjutraj.

Po nekaj minutah sem se ustavila. Potrebovala sem počitek. Zaradi napora pri premikanju sem bila vsa potna in sopihala sem kot kdo ki je ravnokar pretekel celoten maraton. Hitro sem poiskala meni najbližjo klop in se samo sesedla nanjo. Zdaj sem že izgubila vsakršno upanje, da bi pravočasno prišla v šolo in z to nogo sploh upala nisem, da bi zamudila samo četrtino ure.

»Pomoč, pomoč,« šibek glas nekje za mano me je nekoliko zbudil iz moje bolečine. Pogledala sem v smer glasu, a tam ni bilo ničesar, razen če ne šteješ zelene trave, za katero se je zdelo kot da se razprostira nekaj kilometrov naprej.

»Pomoč, pomoč,« spet isti šibek glas, ki je prihajal iz smeri v katero sem gledala. Nisem si mogla pomagati. Hotela sem pomagati lastniku tega glasu, pa če me bo noga še tako bolela. Vredno bo.

Počasi sem vstala in poizkušala večino teže prenesti na levo. Hodila sem in hodila v smer glasu, a nikjer ni bilo ničesar, mene pa je zmeraj bolj in bolj bolela noga.

Nenadoma sem opazila razliko v »pokrajini«. V daljavi se je pojavilo nekaj modrega. Samo do tiste modre stvari moram priti, sem si prigovarjala ko sem nogo že (spet) vlekla za sabo. Vsak korak je bil kot nož v mojo nogo, a nekaj me je gnalo naprej. Najhuje je, da sploh ne vem kaj, ampak zdelo se mi je kot da bom umrla, če ne bom prišla do tiste modre stvari.

Po mnogem trpljenju sem prišla in izkazalo se je, da je bila ta modra stvar v resnici luža. In kaj je bilo najbolj čudno? Deževalo ni že kar nekaj dni. In še nekaj je bilo zelo čudno.
Hodila sem okoli deset minut. Park sploh ni bil tako velik! Od kje le se je vzela ta dolžina? Počepnila sem na tla, prepričana da se mi že blede od bolečine.

»Pomoč, pomoč,« in spet isti glas, a tokrat sem vedela iz kje prihaja. Ne morete verjeti, ampak glas je prihajal iz luže. Iščete še kakšen dokaz, da se mi blede!

Še preden sem se zavedala kaj delam, je bila moja roka že tik nad vodo in kaj hitro je bila v vodi.

»Oh, da kar pojdi po stopinjah svojih staršev« isti glas, ki je bil prej v vodi je bil zdaj za mano in čutila sem brco v hrbet in začela sem padati.


Upam, da vam je bilo všeč

Kako se vam zdi?
Imate kakšno idejo, kdo je bil lastnik tega glasu?
16. julij 2017
u225807
u225807
16. julij 2017
u225807
u225807
Heyla!

Kako ste? Mi smo končno prišli iz potovanja in morem reč da sem zlo utrujena. Pa še dons gremo na neko zabavo.

Tukajle pa je nadaljevanje. Se opravičujem za kakršnekoli pravopisne napake, je bil malo na hitro spisan Upam, da vam bo všeč


4

Toshi
Sedel sem. Dovolj sem imel vsega. Samote, vetra, izgnanstva... In predvsem, dovolj sem imel nje, ki me je v spominu spremljala vsak dan.

Dovolj je bilo že to, da sem slišal šumeti list v vetru in spomin nanjo se je vrnil. Vrnil se je njen vonj, pred sabo pa se mi je počasi prikazala njena slika. Ljubil sem jo. In jo hkrati tudi sovražil.

»G-G-Gospod???« za sabo sem zaslišal nek glas in hitro, ter brez kakršnega koli problema sem vzel kitaro, moje najmočnejše orožje in zaigral nanjo. Moževo truplo je povzročilo majhen zvok, ko je prispelo do tal in po nekaj minutah sem vstal. Moral sem jo vzeti iz njega. Njegovo dušo. Če ne je me čaka konec.

Obrnil sem se in sprehodil do njega. Mož je ležal na trebuhu in z eno mojo brco je poletel več metrov naprej in se z obrazom obrnil proti meni.

Njegov obraz je bil tipičen za ljudi, ta nagnusna bitja ki so lazila po tem planetu. Črni lasje, črni brki in seveda njihove nagnusne modre oči, ki sem jih sovražil iz dna svoj črne duše. Bili so tako nenaravni za ta svet in tako prijazni. Že če sem pomislil na to sem se začel tresti od gnusa in sovraštva do njih. A, vseeno. Zagotavljali so mi preživetje.

Sklonil sem se k moškemu, ter vzel manjše bodalo iz mojega škornja in pričel z delom. Postopek ki sem ga moral narediti je bil kratek, a pomemben.

»Reinmund, kje si?« tokrat je bil glas ženski pred mano. Za razliko od njenega moža (kolikor sem znal predvidevati) sem jo pogledal. Njenega pasu se je držalo kar pet otrok in vsi so se prav nagravžno hihitali.

Zdrznil sem se. Spet. Ta ogabna bitja. Vse bi bilo treba pobiti. Sploh te majhne otročaje, ki so se zmeraj hihitali. In sploh niso bili dober ulov. No, njihove duše so boljše od živalskih.

»Reinmund! O, ne ti pošast!« oh, opazila me je. Skomignil sem z rameni. Bilo mi je vseeno, tako da sem znova vzel kitaro in v naslednjem trenutku je vseh šest trupel padlo na tla. No, pa je šla cela družinica. Kako prisrčno.

»Oh, bodo pa vsaj skupaj,«privoščljivo sem se nasmehnil in hitro opravil isti postopek kot pri moškemu poprej. Nato sem se odpravil naprej. Z nasmeškom na obrazu seveda. V malem času sem pobil sedem nagnusnih bitij, toliko kot mi jih včasih ne uspe pobiti v celem dnevu! Zadovoljen sem s sabo.

Hodil sem in hodil po gozdu in spotoma pobral še nekaj duš.

Nato sem začel iskati pravi prostor. Moral sem poiskati pravo mesto za pregledovanje duš. To mesto je moralo biti tiho in skrito, saj nihče ni smel videti mojega posla. Potem bi bil v smrtni nevarnosti. Oh, ja okoli sebe imam veliko smrtnih nevarnosti.

Nato sem zagledal tisto drevo. Takoj ko sem ga videl, sem vedel da bo pravo. Njegove ogromne zelene veje so bile goste, kar je zame pomenilo dva plusa. Njegove veje mi bodo onemogočile padec in nihče me ne bi smel videti. No, razen če je kdo že na drevesu. In iskreno sem upal da ni.

Kitaro sem si zavezal na hrbet in začel plezati. Ob mojem pregledovanju drevesa nisem srečal nikogar, niti veverice, a sem drevo raje še enkrat preiskal.

Najpomembnejša stvar, ki sem se jo naučil v svojem kratkem življenju je bila ta, da nikoli ne veš kaj ali kdo se skriva okoli tebe.


Ima katera od vas kakšno teorijo, kakšen del zgodbe bo odigral Toshi?
Ali pa kaj je?
22. julij 2017
u225807
u225807
u225807
u225807
24. julij 2017
u225807
u225807
24. julij 2017
u225807
u225807
Heyla!

Kako ste? Jz sem super, predvsem zato ker cel ljubi dan ne delam nič drugega kot berem zgodbe na wattpadu ( z eno sem pomoje najbolj obsedena )

No, sem se pa neki odločila. Nadaljevanja bodo dvakrat na teden, v ponedeljkih in pa v petek, se pa opravičujem če bo kdaj prej/ kasneje (predvsem ko bom na počitnicah ne bo nič). No, upam da vam bo nadaljevanje všeč


5

Jo Johnson

Čakala in čakal sem na padec v vodo, a ga nikjer ni bilo. Pa tudi nikjer okoli sebe nisem čutila mokrote, kar je bilo še bolj čudno, ko prva stvar. Vedela sem samo to, da sem ležala na nečem mehkem in da je ta stvar lepo dišala. Sem vse o parku sanjala in sem še vedno v svoji postelji? Verjetno je bila to le še ena od mojih nočnih mor, čeprav po resnici povedano ta ni bila prav nič strašljiva.

Odprla sem oči. In takoj sem zaprla oči nazaj. Svetloba me je zaslepila in tako sem se kar nekaj minut trudila, da sem se navadila na sončno svetlobo. Čakaj, od kdaj je v moji sobi tako močna sončna svetloba? Spet sem odprla oči takoj za tem pa me je zaslepila nežno zelena barva, ki je bila pred menoj. To pa že ni moja soba! Spet sem zaprla oči in se tako dvignila v sedeči položaj, nato pa sem spet odprla oči in tokrat me ni zaslepila nobena svetloba, saj sem je bila že navajena.

Ostala sem odprtih ust. Narava ki se je razprostirala okoli mene je bila dih jemajoča.

Stala sem na živo zeleni travi, taki kot jo vidiš samo na slikah profesionalnih fotografov, pa še to so tiste slike obdelane, ali pa travo pobarvajo z zeleno barvo. Dišalo je po sivki, čeprav okoli mene ni bilo nobene sivke. Takoj ko sem pomislila na to sem nenadoma zagledala vijolično barvo, ki se je razprostirala za mano in obrnila sem se.

Sivka. Povsod. No, ne ravno povsod ampak tam kjer sem ležala, kar pa je bilo zame isto kot povsod. Če si jo pogled nenatančno je Izgledala kot vijolična blazina, a če si jo pogledal natančneje si lahko razločil majhne listke ki so se razprostirali po vsej površini.

Kako da je nisem opazila že prej? Je možno da se je pojavila po tem ko sem vstala?
In nato mi je čez glavo švignilo najpomembnejše vprašanje, na katerega zaradi vsega okoli mene sploh nisem pomislila.
Kje sploh sem?

Prestrašeno sem se (spet) obrnila in prehodila nekaj korakov. Pričakovala sem, da bom nogo komaj vlekla za sabo, pa me sploh ni bolela. Nekaj časa sem presenečeno gledala v nogo, nato pa sem se spomnila da imam pomembnejše skrbi, kot pa to da me noga
čudežno ne boli več.

Kje sem?!

Ni bilo možno da bi bila v parku, torej kje sem? Hitro sem začela paničariti in kmalu sem se sesedla na tla. In takrat je prišel moja stara prijateljica. Panika.

Najprej sem začutila kako se mi je povišal srčni utrip in v naslednji sekundi sem se že tresla. V prsnem košu me je grabilo, dušila sem se. Nisem se mogla premikati in solze so počasi polzele po mojih licih. Slišala sem samo pisk v mojih ušesih in počasi sem čutila kako me s sabo nosi črnina, kar je pomenilo da izgubljam zavest.


Kako se vam zdi?

P.S.: Se opravičujem, ker nisem lih najboljš opisala paničnega napada, ampak mi je mal težji o tem pisat, hah
24. julij 2017
u225807
u225807
Heyla!

Kako ste? Jz sem super, čeprav mi je zlooo vroče. No, ne morem pomagati je pač zelo zelo vroče poletje.

No, pa je spet petek in je čas za novo nadaljevanje. Upam da vam bo všeč



6

Toshi

Tiho sem začel opravljati svoje delo in poskrbel sem, da sem ga opravil temeljito, saj sem si s tem zagotovil normalno življenje, brez kakršnih koli posledic.

Po koncu sem se zadovoljen ulegel na deblo in začel premišljevati kam bom odšel jutri na lov. Morda na sever, tam nisem bil že dolgo časa, pa še imel sem nekaj maščevanj za opraviti.

»Oh, moja ljuba kitara, jutri bo pa še zelo, ampak res zelo zabavno,« ves zadovoljen sem prijel svojo predragoceno kitaro in na njo zaigral nekaj tonov.

In takrat se je nekaj spremenilo. Ne jaz, ne okolje okoli mene, predvsem pa ne kitara v mojih rokah, ampak občutek. Občutek je bil drugačen.

Ne vem, kako ga opisati, a počutil sem se nekako polnega. Kot bi se delček ki mi je manjkal vrnil nazaj. In nato sem jih slišal. Duše v kitari so prvič spregovorile.

»Obesek,«

To je bila edina beseda, ki sem jo nekako razločil, saj so duše spregovorile v tujem jeziku, a ta beseda mi je bila znana od kdo ve kod.

Kakšen obesek? Čakaj malo. Mar mislijo…

Hitro sem segel pod svojo srajco in izpod nje potegnil obesek, ki sem ga dobil od svojih skrbnikov ko sem bil majhen in takoj sem opazil razliko. Kamen obdan z neko srebrno snovjo je oddajal močno svetlo vijolično svetlobo. Le kaj za hudiča je narobe z njemu? To se ni še nikoli zgodilo.

»Ko kamen zasveti pomeni, da je prišla Toshi. Obljubiti moraš da jo boš našel Toshi. Obljubi z svojim življenjem. In še nekaj…«

Spomin se je kar prikazal v moji glavi. No, ni bil ravno spomin. Bile so samo besede.
Navadne, preproste besede, ki so me spominjale na obljubo ki sej jo dal kot otrok.

Prisegel sem na lastno življenje, da jo bom varoval. Koga? Pojma nimam. Zakaj? Tudi o tem ne vem nič.

In potem se mi je postavilo največje vprašanje. Kako naj jo najdem? Naj kar tečem iz juga, na sever, iz vzhoda na zahod dokler jo ne najdem? Naj preiščem vsak kotiček tega sveta?

Če sta Saki in Kin mislila da bom to naredil sta se močno zmotila. Sploh pa, ali moja obljuba še velja, če sta me ona dva zapustila. Mah, verjetno ne.

Nenadoma se mi je v levo roko naselila bolečina. Zajavkal sem in hitro pogledal svojo roko. Kako sem lahko spregledal sovražnika?

V roki sem imel luknjo, skozi katero je počasi kapljala moja črna kri. In takrat sem ga zaslišal. Glas. Oziroma glasove. Več glasov, ki so se združevali v enega. In prihajali so iz moje kitare.

»Moraš, ali pa je konec s tabo. Življenje ali smrt. Pametno se odloči,«

Zakaj sem moral priseči? Zakaj, zakaj, zakaj?

In takrat med vsemi temi zakaji se mi je porodila najboljša ideja, ki sem jo kadarkoli imel.
28. julij 2017
u225807
u225807
Hey!

Kako ste? Jz res ne morem verjeti, da je že august. Čez en mesec bomo že v šoli! Moram reči, da kolikor se meni osebno počitnice vsako leto vlečejo, so te zbrzele kot da jih ne bi bilo!

Se opravičujem, za eno tedensko luknjo, kjer ni bilo dveh nadaljevanj, ampak se je zgodilo da sem ostala brez compa. V sredo ko gremo na morje pa bom verjetno začela pisat na telefon in na comp samo popravljala napake.

Tukaj pa je naslednjo nadaljevanje in resnično upam da vam bo všeč notri izveste Toshijev "genialni" načrt, pa tudi v zgodbi se pojavi oseba, ki bo imela v prihodnosti dokaj veliko vlogo



*Jo in Toshi*

7

Toshi

Tekel sem in tekel. Bil je že večer in nisem hotel počivati. Moral sem jo najti in uresničiti moj načrt, ki je bil moje edino upanje, če sem se hotel rešiti te odveze.

Po tem ko sem zasnoval načrt, sem ugotovil da me moj obesek z svojo svetlobo usmerja v neko smer, po vsej verjetnosti tja kjer je ona.

Svetlobi sem sledil že kar nekaj ur in čutil sem, da sem že blizu. Še malo je manjkalo pa bom uresničil svoj načrt.

Ustavil sem se pri majhnem potočku. Moral sem se. Bil sem izmučen in nujno sem potreboval vodo.

Nagnil sem se nad vodo in počasi začel piti, na kar sem na hrbtu začutil ostro konico meča. Ah, zadnje čase pa res postajam površen pri varnostnih ukrepih.

»No, le koga smo dobili v naše roke,« ta glas. Poznal sem ga. In to dobro.

»Michi,« konica meča se je ob prepoznanju mojega glasu takoj umaknila in takoj za tem si lahko slišal, kako se je zapičila v travo.

»Toshi?«

»Eden in edini,« vstal sem, ter se počasi obrnil in tlesknil z prsti. V sekundi se je na moji roki pojavil plamenček, ki je osvetlil Michijev obraz. V kakšnem letu se ni kaj dosti spremenil. Edine spremembe na njem so bile praske na njegovem obrazu. Največja je potekala od levega kota njegovega čela, pa vse do desnega kota njegovega lica.

»Kaj se ti je zgodilo? Nikar ne reci da te je opraskalo drevo, stavim da se za temu skriva kakšna zanimiva zgodba,« Michi je počasi zmajal z glavo in začudeno sem ga pogledal.

»Ni časa Toshi. Ravno sem na poti na nujno nalogo. Lahko pa se dobiva čez 3 dni pri slapovih na jugo. Mislim da se še spomniš kje. Saj veš, tam kjer je bila bitka za kralje,« pokimal sem in že v naslednji sekundi je Michi izginil izpred mojih oči. Hudiča, zmeraj je bil odličen tekač. Ampak nikoli ni bil in nikoli ne bo boljši od mene.

»Dekle,« zavzdihnil sem. Glasovi iz kitare so me opozarjali na stvar, na katero sem pozabil za nekaj minut. Še enkrat sem zavzdihnil. Zdaj je bil res čas da opravim to, kar sem si zamislil.

Čas je bil da dekle ubijem.
07. avgust 2017
03. december 2017
Živjo!

No, ker sem pozabila povedati nekaj podrobnosti preden sem začela zgodbo, bom začela danes s temu:
Zgodba se deli na dva dela-PREJ in POTEM.
Trenutno smo v delu PREJ in naj vas opozorim da so te deli malce ne povezani med sabo. Opisuje življenja dveh oseb (Hasnaina in Llianne) in lahko je vsako poglavje v različnem času (npr. 1 poglavje je bilo ko je bila Llianna stara 8 let, 2 je lahko takrat ko je stara 10 let...)
Za tako odločitev imam svoje razloge. Se bodo pa seveda našla nadaljevanja ki bodo lepo povezana med sabo. No, to je to kar imam za povedat
Uživajte v branju

2nd Chapter| PREJ| Lecciones de la muerte| Fantasy story

Množica doktorjev in znanstvenikov se je počasi zbirala v prostorni dvorani in ko je v dvorano vstopil doktor Hasnain, so med množico ljudi že leteli natakarji in vsakemu izmed mimoidočih izročali rumene mape, na katerih so bile z črno pisavo napisana imena otrok, ki so prestali preizkuse.

»Oh, doktor Hasnain, pričakovali smo vas. Pridite z mano. Tamle, čisto pri odru imamo majhno mizico, kjer vas seveda že čaka vaša mapa. Moram reči, da v moji ni bilo zapisanega nič pametnega,« pred doktorjem Hasnainom se je pojavila Winnie Cart, mlada znanstvenica ki se je že pri rosnih šestnajstih letih prebila v samo smetano njihove družbe.

Na njenem obrazu je vladal zaljubljen nasmešek, ki pa ga Hasnain ni opazil. No, saj ga je ampak zanj je bil to prijateljski nasmešek. Čeprav si ga je želel.

Hasnaina je Winnie privlačila, še več, vanjo je bil zaljubljen že več let-od trenutka ko jo je spoznal so ga očarale njene oči, način kako govori…

Bila je mlada, pametna in lepa in sam pri ženski ni iskal nič drugega. A kaj, ko si ni upal narediti prvega koraka.

»Pozdravljeni tudi vi, doktorica Cart. Z veseljem se vsedem za vašo mizo in pregledam mape, ki smo jih dobili. Občutek imam, da bo današnji večer še nadvse zanimiv,« svoj majhen govor, ki ga je nekaj sekund pripravljal v svoji glavi, je na pol zajecljav in si zaradi tega prislužil še en prisrčen nasmeh svoje sodelavke.

In nato sta se premaknila. Udirala sta si pot skozi množico in zaradi možnosti, da bi se izgubila je Hasnain kmalu v svoji roki začutil mnogo manjšo, a vseeno roko ki mu je ogrela srce.

In tako se je odločil, da bo danes po razglasitvi rezultatov povedal Winnie vse, kar čuti. Bil je že čas.
Po nekaj minutah prebijanja skozi množico je zagledal cilj njune odprave. In ravno takrat, ko ga je zagledal, je Winnina roka spustila njegovo.

V razočaranju je za nekaj sekund upočasnil svoj korak, a ta se je hitro spet normaliziral, saj se je množica okoli njega začela vedno bolj redčiti in redčiti, dokler ni izginila izpred njegovih oči in že se je znašel pri mizi, kjer so izpod svojih očal že zrli vanj njegovi kolegi in ga pozdravljali.

»Dober dan tudi vam,« ozdravljal je enemu za drugemu, a na koncu je izrekel samo še ta stavek, nato pa se je vsedel na stol, na kateremu je bilo napisano njegovo ime.

Najprej je seveda pojedel nekaj malega, saj ga je pograbila lakota, takoj zatem pa je v roke že vzel svojo mapo in jo nekaj sekund pridržal pred sabo, da je prebral ime na njem.

Zamrmral je dekličino ime in svoj pogled je dvignil iz mape, saj je opazil da je pogovor potihnil.
Vsi so strmeli vanj in ko so opazili, da strmi Hasnain nazaj v njih, so izustili nerodno opravičilo in se zapletli v pogovor s svojimi sosedi.

Vedel je, da je to le začasna krinka in da bo pozornost vse kmalu spet na njemu, da bodo strmeli vanj, v njegov obraz, da bi ujeli njegovo reakcijo v trenutku, ko bo prebral odgovore te deklice.

Zavzdihnil je. Ni imel ne časa da bi se skril, ne kraja.

Slišal je škripanje stola, ene izmed svojih kolegic in vedel je, da bo odšla na oder in pokazala rezultate celi dvorani. Moral je pohiteti.

Hitro je odprl svojo mapo in prebral odgovore, medtem pa poizkušal preslišati govorjenje njegove kolegice na odru.

Sprva so ga presenetila vprašanja. Bila so čudna, zavedljiva in predvsem zahtevna.
A vprašanja niso bila edina stvar, ki ga je presenetila.

Dekličini odgovori so bili tako kot vprašanja čudni, ampak ko si jih prebral skupaj z vprašanji, je nekako vse dobilo smisel.

»In to so rezultati svetovnega in zgodovinskega preizkusa!« ob tem stavku je tako kot drugi, z zanimanjem usmeril svoj pogled v gromozanski projektor, na katerem so bila zapisana tako vprašanja kot odgovori.

Nekaj sekund je le gledal v projektor, nato pa se je spomnil in pogledal v liste v svoji mapi.
Kar nekaj minut je pregledoval, raziskoval in primerjal besedili, a ugotovil je lahko samo eno stvar; bili sta popolnoma enaki.

»Ima kdo popolno kopijo?« šele ob takratnem vprašanju se je zavedel kaj ima v rokah.

Zmagovalko.

Vedel je, da bo deklici po vsej verjetnosti uničil življenje, ampak če se je le spomnil Tatiane in kako legendarna je bila… Preprosto vedel je, da to mora narediti.

A pred tem mora nekaj narediti.

Moral jo je vprašati. Vedel je, da če jo vpraša zdaj, bo odgovorila iskreno in se ne bo ozirala na njegovo vplivnost v družbi.

Obrnil se je k Winnie, jo pogledal v oči in čakal, da se njuna pogleda srečata, nato pa zašepetal tako glasno, da je bil prepričan, da ga bo lahko samo ona slišala:

»Ljubim te, poroči se z mano,«

Najprej je v Winnijih očeh videl šok, nato solze, nazadnje pa je njena cela glava pokimala. Njena roka je pod mizo našla njeno in njena glava se je nagnila k njemu in mu na lice pritisnila poljub.
"Tudi jaz te ljubim. Predolgo,"
Nasmeh se je izmuznil na njegova usta, a nato se je spomnil kaj mora narediti in se zresnil.

Vstal je s stola in cela dvorana je utihnila.

»Jaz imam kopijo,« zaslišali so se vzkliki začudenja in razočaranja.

»Llianna Bernanscoti,«

In to, da je izrekel dekličino ime je bila po eni strani Hasnainova največja napaka, po drugi strani pa največja sreča.

----
No, pa smo skozi 2 poglavje. Upam, da vam je bilo všeč.
Zdaj pa imam za vas nekaj vprašanj bolj kot ne, za razmislek (lahko pa odgovorite na njih v komentarjih):
1) Za kakšno zmagovalko testa (katerega testa?) naj bi se sploh šlo? Kaj naj bi zmagovalki uničilo življenje?
2) Mnenje o Hasnainu. Sumljiv, naiven, miren?...

Se pišemo naslednjič.

XoXoXo Margaret
09. december 2017
3rd Chapter|PREJ|Lecciones de la muerte| Fantasy story

Llianna je ležala na svoji postelji in z svojo mačko Sharon na trebuhu gledala v strop. Bila je izmučena, še več, zdelo se ji je kot da se nikoli več ne bo uspela premakniti, ne da bi si s tem povzročila ogromno bolečine.

»Llianna, si v redu?« deklica je svoji mami namenila kratek gib z glavo, čeprav jo je že ob temu grozno zabolelo.

»V redu sem. Samo… malo preveč sem se igrala,« njena mama besedam svoje hčerke ni verjela niti za sekundo.

Prišla je bližje k njej in se vsedla na rob Lliannine postelje, tako da je lahko deklici strmela v oči.

»So bili spet oni?« Llianna je kljub bolečini pokimala in solze so začele teči po njenih licih. Bila je v hudih bolečinah in tolažila se je lahko samo s temu, da bodo bolečine naslednji dan še hujše.

»Povej kaj se je zgodilo. Kdo ti je to storil?« zdaj so se tudi mamine oči orosile, kajti težko ji je bilo gledati svojo hčerko, s tako čistim srcem kot ga še ni videla, trpeti take bolečine.

»Hotela sem se igrati z njimi. Pa mi niso pustili. Že sem šla stran, ko so začeli mučiti ubogega zajčka mami! Rekla sem jim, naj nehajo, ampak…,« dekličino jecljanje se je prelevilo v hlipanje in po njenem licu je bilo tedaj ogromno solz.

Njena mama je bila v skušnjavi. Lahko bi objela svojo malo punčko, jo potolažila, a vedela je, da bi ji s temu povzročila le še hujše bolečine.

Hitro jo je pobožala po jokajočem obrazku in odhitela v kuhinjo, kjer na njeno srečo ni bilo nikogar.
Hitro je zaprla vrata in njene noge so kar same od sebe popustile. Z vso silo je padla na kamnita tla, a bolečine ni čutila. No, vsaj ne fizične.

A psihična bolečina jo je razjedala globoko v njeni duši.

Tiste solze, ki jih je prej zadržala, so se zdaj ulile po njenih licih in izza njenih ustnic je prišlo tiho hlipanje.

Le kaj si je zaslužila njena uboga deklica za toliko nasilja in nesramnosti?

To ni bil dogodek, ki bi se zgodil samo enkrat, Llianna je prišla domov pretepena večkrat na teden.
Ta teden so jo pustili, ker so vedeli da ima preizkus. Niso hoteli odgovarjati za svoja dejanja če bi kdo opazil, da deklica šepa ali pa se ob vsakem koraku skremži od bolečine.

Zaslišala je utrujen, a vseeno glasen krik iz dekličine sobe in s pomočjo kljuke vrat, je vstala in se nekako uspela obdržati na nogah.

Morala je pomagati svoji mali punčki.

Takoj ko je začutila, da so njene noge stabilne, je previdno, a vseeno stekla ven iz njihove hišice.

Zunaj je bil mraz, ona pa je vseeno tekla v copatih po snegu in ledu. A bilo ji je vseeno. Takrat je imela v glavi samo to, da mora priti do Poli, da bo ta pomagala Llianni.

Tekla je skozi njihovo malo vas in sploh ni opazila začudenih pogledov njenih sovaščanov.

»Milla, pridi greva,« Poli jo je že čakala pred svojo skromno hišico, z svojo torbico z zdravili in že sta hiteli nazaj proti Millinem domu, čeprav se je ona le na pol zavedela, da sta z Poli spremenile smer.
Šele ko se je nekaj metrov pred svojo hišo dejansko zavedla da teče proti svoji hiši, se je ustavila in hitro padla Poli v naročje.
Malo je manjkalo, pa bi obe padli, saj Poli ni pričakovala dodatne teže.

»Poli. Pomagati ji moraš. Moja mala trpi,« Milla je počasi šepetala besede, ravno toliko da so prispele do Polijinih ušes, nato pa se postavila na noge in stekla do doma.
Bila je utrujena, predvsem pa jo je skrbelo za svojo hčerko. Že pri vhodu je lahko slišala njene nemočne krike in že ko je hotela odpreti vrata, so se ta odprla in padla je v objem svojega moža.

»Milla? Bojim se, da imam slabo novico,« Milla je pogledala okoli in šele takrat opazila, da je spet na toplem.

»Ne, ne, ne, ne, ne… Llianna…,« njenemu možu je bilo žal, ampak moral ji je povedati. Pa tudi če bi od žalosti zblaznela.

»Milla… Tako mi je žal… Ne morem ti povedati…,« v zadnjem trenutku je njegov govor odpovedal in svoji ženi je v roke potisnil pismo in tako je počakal, da le ta začne brati.

In njena reakcija je bila še hujša, kot si jo je predstavljal.

------
O, gosh smo že čez 3 poglavje.
Boga Llianna Men se prov smili no... Pa njena mama tud... Nobena mama si ne zasluži gledat svojga otroka kako trpi...
1) Kdo naj bi pretepel Llianno? Naj bi imel ta/ti/te v njenem življenju kasneje še kakšno vlogo?
2) Kakšno novico naj bi prejela Milla od svojega moža?
3) Kakšna mislite, da je bila njena reakcija?

Se pišemo naslednjič.

XoXoXo Margaret
16. december 2017
Živjo!

Pa je teden spet okrog in je tudi za tole zgodbico čas, da se objavi nov del. Pa tudi seveda, zadnji letošnji šolski dan je minil in začele so se dolgo pričakovane počitnice. Uživajte v praznikih, počivajte saj bo naslednje leto peklensko

3rd Chapter|PREJ|Lecciones de la muerte| Fantasy story

Doktor Hasnain je sedel v svoji pisarni, na svojem novem delovnem mestu na akademiji in poizkusil ugotoviti, kako naj njeno hladno podobo spremeni v toplo in domače okolje.
Najprej je seveda iz torbe potegnil nekaj slik njega in njegove žene Winnie, na njun poročni dan pred šestimi meseci in ultrazvočne slike njunega prvega otroka. Vedel je, da bo punčka in po pravici povedano se je že veselil časa, ko bo njegov dom napolnjeval otroški smeh in ko bo v glavnem prostoru mrgolelo igrač, s katerimi se bo njegova malčica igrala. No, njuna z Winnie.

Začel je razporejati slike po vsej pisarni in ravno, ko je hotel iz torbe postaviti še eno, zadnjo sliko je nekdo potrkal na njegova vrata.

»Vstopite,« bilo ga je malce sram, da bo nekdo vstopil v njegovo pisarno in videl njegove slike, njegove zasebne trenutke, a kaj ko je bila to cena za prijeten, domač občutek.

V pisarno je vstopila deklica ki ni mogla biti starejša od petnajstih let. Njen obraz je bil kot iz jekla, tako hladen da je Hasnaina kar zmrazilo ko ga je zagledal.

Doktor Hasnain je čutil hlad, ki mu ga je ob dekličinem obrazu prineslo njegovo telo.

»Dobro jutro, doktor. Sem Saara Moiratti in za nedoločen čas bom vaša osebna pomočnica. Moja pisarna je zraven vaše na levi. Tu sem, da vam pomagam, pa tudi če to pomeni, da vam bom morala kuhati kavo ali pa namesto vas preučevati paciente,« Hasnain se je nasmehnil in pokimal.

Da bi imel osebno pomočnico? To se je slišalo prelepo, da bi bilo res. Ampak izgledalo je, kot da dekletce misli resno.

Seveda je vedel, kdo je bila Saara Moiratti. Županova hčerka, ki je morala biti dokaj izobražena, če so jo postavili na mesto tajnice. Morala je znati brati in pisati, pa tudi biti vešča v gospodinjskih opravilih.

»Me veseli gospodična Saara. Sem Zakary Hasnain in upam, da se bova dobro razumela,« svoj nasmeh je še poglobil in majcen nasmešek se je prikazal tudi na Saarinem obrazu.

No, pa mu je le uspelo narediti nekaj dobrega zanjo. Še nekaj pikrih pripomb in deklica ne bo več nosila svojega jeklena pogleda, si je mislil medtem ko je iz torbe vzel še tisto zadnjo sliko, na kateri sta bila z Winnie nekaj minut po zaroki. To je bil po eni strani Hasnainov najljubši dan, saj se je zaročil z svojo ljubeznijo, po drugi strani pa je bil najhujši, saj je nedolžno deklico obsodil na življenje na akademiji.

»Je to vaša žena?« Saara je opazovala sliko njunega poročnega dneva in na njenem obrazu se je spet risal majhen, a vseeno iskren nasmešek.

»Winnie ji je ime,« Hasnain je končno postavil še zadnjo sliko na polico in v miru opazoval Saaro, kako je pregledovala njegove in Winniine slike.

»O moj Bog, je to slika dojenčka!!!« njen glas se je tragično povišal, tako da je malo manjkalo pa bi si Hasnain pokril ušesa z rokami.

»Seveda da je. Punčka je. Čez približno 3 mesece bo rojena,« spet se je nasmehnil in počakal, da je Saara nehala navdušeno cviliti.

»Oh, kako sem neumna. Čez približno pol ure bo prišla Llianna Bernanscotti, gospod Hasnain. Saj veste, edina gospodična,« Hasnaina je prevzela globoka žalost in uspelo mu je samo pokimati.

Po njegovo bo prišla deklica, s strtim srcem, za katerega bo kriv prav on. Deklica, ki bo izstopala, ki bo doživela veliko vzponov in padcev.

»Cilj opravičuje posledice.«

In spet je bil tu, cesarjev glas, ki ni in ni hotel oditi iz njegove glave ko je razmišljal o Llianni Bernanscotti.

No, mogoče pa ima prav. Dekletce ne bo vedelo kaj je izgubilo od otroštva. Mogoče ji je to usojeno. Ali pa bi brez te priložnosti umrla na ulicah.

Če se Hasnain ni hotel počutiti tako krivega za dekličino nesrečo, se je moral potolažiti s temu, da bi se lahko deklici godilo mnogo slabše zunaj akademije, kot znotraj.

Čeprav tudi znotraj ne bo ravno lahko.

Akademija bo razprla svoje žrelo in pokazala pekel.

-------
No, pa je konec 4 poglavja.
Končno smo izvedeli, kaj je Lliannino mamo tako prizadelo.

1) Kako se vam zdi Saara?
2) Kakšno mnenje o Hasnainovem napredovanju?
3) Kakšna mislite da bo Hasnainova naloga? Kaj bo naredil, da ga lahko štejemo kot enega izmed glavnih likov te zgodbe?

Se pišemo naslednjič.

XoXoXo Margaret
23. december 2017
|5th chapter|PREJ|Lecciones de la muerte| Fantasy story

Lliannin pogled se je zgubljal skozi okno, medtem ko so solze tekle po njenih licih. Njeno majhno in lahko telo je drhtelo in malo je manjkalo pa bi začela hlipati.

Bila je v avtu Akademije in le ta je drvel po cesti. Zamujali so. In ona je bila kriva.

Ni hotela oditi tja. Ni hotela zapustiti svoje družine.

V njeni glavi so švigale vse mogoče podobe, a hitro se je v ospredje postavila najbolj boleča in žalostna.

Spet je bila ujeta v spominu in njene solze so postajale večje in večje, ter so tekle le še hitreje.
Spet je bila tam.

Trki na vrata so bili že siloviti in njena mama jo je poizkušala obvarovati. Objela jo je kot da ji gre za življenje. V uho je Llianni govorila nesmisle, a deklici je bilo vseeno. Vedela da se bo zgodilo nekaj slabega, imela je tisti čuden občutek v želodcu, ki ti komaj pusti dihati.

Objela je svojo mamo in zamotila se je z razmišljanjem o zadnjem trenutku, ko je bila njena mama še normalna. To je bilo tisto jutro pred testom, ko jo je pripravljala na to, kako resen bo le ta.

Po testu je šlo vse na slabše.

Najprej je začela preživljati cele dneve v postelji, nato pa je postala paranoična in govorila nesmisle. Počasi je začela postajati vedno bolj in bolj nora.

A kaj ko Llianna tega ni razumela. Bila je premajhna, da bi se zavedala da z njeno mamo nekaj ni v redu. Po njenem mnenju je v zadnjih šestih mesecih imela njena mama samo slabe dneve.

Po malo je krivila tudi sebe. Vedela je, kako je mama v skrbeh zanjo, še posebej ko pride vsa pretepena domov.

Iz njenega razmišljanja jo je zbudil velik trušč, ki je očitno prihajal iz sobe.
Llianna se je v strahu iztrgala iz maminega naročja in pogledala v smer vrat, od koder je prihajal zvok.

A na njeno presenečenje so namesto vrat na pragu stali ljudje v črnih oblekah in eden izmed njih je pokazal nanjo.

Takrat se je Llianna spet privila k mami.

»Saj veste gospa. Danes je dan,« njena mama je začela jokati in zmajati glavo in ker je Llianno to razburilo, je sama začela početi enako.

Eden izmed ljudi je stopil čisto blizu Llianni in zaradi strahu pred čudnim orožjem v njegovih rokah je Llianna zamižala. Bala se je, da ji bo mož kaj naredil, ali še huje ločil od njene mame.

»Pridi punčka,« njegov glas je bil nežen, a njegove oči so bile ledeno mrzle, kot da bi izsesali dušo iz njih. A Llianna ni videla njegovih oči, zaradi teme ki jo je obdajala zaradi njenih zaprtih oči.

Po nekaj sekundah, jih je odprla in mož jo je že potegnil v svoje naročje, kjer je zajokala še močneje. A zdaj je tudi hlipala.

»Mamica, mamica,« svoje roke je stegovala proti mamini postavi, ampak le ta je bila na tleh, svojo glavo pa je pokrila z rokami, da je noge mož niso mogle brcniti v glavo. No, vseeno so jo lahko samo manj jo je bolelo.

»Ššš, mala samo igrico se gredo,« mož v katerem naročju je bila, se je zasmejal , a Llianna mu ni nasedla. Slišala je mamino ječanje in spet je vsa objokana v krču zaradi hlipanja vpila njeno ime.

»Oh, kako sovražim otroke. Lan!« Llianna je še vedno klicala svojo mamo, tokrat je njeno ime že kričala.

Videla je, da so se vojaki veselih, celo srečnih obrazov odmaknili stran od nje in da se ni premikala.
Že je hotela začeti brcati in steči do mame, ko je začutila kako jo možje nesejo stran.

Tokrat je bilo njeno kričanje še glasnejše, sploh ko je opazila majhen potoček krvi iz mamine glave, ki se je vil na njihovi beli preprogi.

Takrat je nekaj sekund prestrašeno obstrmela in celo njeno hlipanje je ponehalo. Možje so si oddahnili, da se je deklica končno vdala in razumela, da ji bo bolj koristilo, če gre z njimi. In takrat jih je Llianna presenetila.

No, v bistvu je presenetila še samo sebe.

Njene noge so kar same našle pravo točko na obrazu moža, ki jo je držal. Mož je zaječal Llianna pa je skočila in stekla do svoje mame, ki je še vedno nepremično ležala na tleh v njihovi majhni, a vseeno prijetni hiški.

Med tekom je opazila radovedne glave sosedov, ki so kukali skozi okna, a bilo ji je vseeno.
A na njeno žalost, jo je nekaj zadelo v glavo, še preden je prišla do svoje mame in skozi usta se ji je od bolečine izvil boleči krik.

»Oh, si mislila da nam boš kar tako pobegnila,« obkolili so jo možje in tokrat so z brcami napadli tudi njo. A Llianna je bila za razliko od svoje mame navajena na brcanje in je tako zgrabila nekaj nog in jih zasukala v neko smer, da je zaslišala krike mož, ki so od bolečine popadali na travo.
In takrat se je njen boj končal. Edini spomin, pred temo je ta, da ji je nekdo nekaj potisnil čez nos in usta, da je vdihnila, nato pa jo je zajela tema. In za trenutek ji je v glavi prešinilo, da je to njen konec.

Nato pa se je zbudila v tem avtu, poškodovana, a vseeno živa in ob spominu na vse so se njene solze spet prikazale na površje.

A vedela je, da so te možje zlobni, da bodo spet nekomu naredili nekaj slabega, če joka, zato se je po nekaj sekundah z vso močjo kar jo je premogla prisilila da je ustavila nezaželeno vodo, ki je odtekala iz njeni oči.

-----------
No, pa smo že čez 5 poglavje...
Mene tko res mal skrbi za Lliannino mamo. Ker ponavad če ti kri teče iz glave ni lih fajn a ne :/

1) Kaj mislite, zakaj Lliannina mama ni deklici nič povedala o akademiji?
2) Kaj se bo zgodilo z Lliannino mamo?
3) Kaj se bo zgodilo z Llianno?

Se pišemo naslednjič.

XoXoXo Margaret
29. december 2017
30. december 2017
30. december 2017
|6th chapter|PREJ|Lecciones de la muerte| Fantasy story

»Tu smo, dekle,« Llianna je slišala ta stavek in hitro je zaprla oči, da bi možje mislili da spi in bi jo pustila pri miru. Še vedno je komaj zadrževala solze in ni imela namena, da bi se razjokala pred možmi. Vedela je, da bi samo pogled nanje pomagal k temu, da bi njene solze prišle na plan.
A tisti dan res ni imela sreče.

»Oh, baraba mala je zaspala. Jo prebudimo?« vprašanju je sledil glasen in dolg smeh in Llianna je še bolj zatisnila oči.

Tudi če jo bo hotel zbuditi, se bo še vedno pretvarjala da spi. Zanjo je bil njen načrt genialen, a v resnici je bil neumen.

Smeh je počasi utihnil in Llianna je od strahu vdihnila. Nato pa se je zgodilo nekaj kar jo je povsem presenetilo.

Ni vedela kakšne načrte je imel mož ki je sedel zraven nje.

Njegova roka je hitro našla pot v dekličine lase in ko je mož roko v kateri je držal Lliannine lase dvignil, je deklica glasno zaječala. In tako je njen načrt spodletel.

Bolečina je bila huda, a solze je vseeno zadržala zase. Vedela je, da jo bodo kasneje pustili pri miru. In na to misel se je oklepala.

»Poglej otrok. To je tvoj nov dom,« Llianno je zajela kurja polt, možakov dih, pa je še vedno ostajal v njenem ušesu. In tako je, da bi čim prej nehal, svoj pogled usmerila gor, k stavbi katero je hotel, da bi videla.

Stavba je bila zastrašujoča.

Črni kipi so se zgrinjali na obokih njenega vhoda, cela stavba pa je bila zgrajena iz veličastne črne kamnine, katere poimenovanja Llianna ni videla.

Bila je še bolj prestrašena kot prej.

A tokrat ne zaradi mož, ampak zaradi neke stvari pred vhodom, ki jo je silila na bruhanje.

Pred vhodom so bile na vrata zabite glave ljudi, njihova kri pa se je cedila iz njihovih vratov.
Llianna je od silne groze zaprla oči in svoj pogled spet usmerila v svoje roke, ki so bile zvite na njenih kolenih.

Čutila je val slabosti in solz, ki so prihajali, ampak jih je nekako zaustavila.

»Moram zdržati,«

»Oh, je tvoj dekliški želodček premil za ta pogled. Poglej,« spet ta glas in Llianna se je začela upirati.
Glavo je tiščala k tlem, medtem ko je njeno glavo moški še vedno vlekel za lase, da bi svoj pogled spet usmerila k glavam in njihovi ogabnosti.

Nenadoma je Lliannina bolečina na glavi, ker jo je mož držal za lase popustila.

Deklica je takrat še mislila, da je bil moški tako prijazen da jo je spustil, a resnica je bila drugačna: njeni lasje so se odcepili od njene glave in tako je takrat njihovo mesto zapolnjevala pleša.

Zaslišal se je gromek smeh in avto se je ustavil.

Llianni si takrat ni mogla več pomagati; z vso silo je odprla vrata, stekla stran od avta, se sesedla na tla in vsebina njenega želodca se je počasi začela prazniti.

A na njeno ne srečo si je izbrala precej neroden kraj za bruhanje, saj ko je končala in vstala, so vanjo začele zreti oči mrtvecev, katere so pripadale lobanjam, ki so visele z vrat.

-------------
No, pa smo že prepluli 6 poglavje.
V tem delu Llianna prispe v novo poglavje, nov dom v njenem življenju, zaradi katerega se ji bodo dogajale grde, žalostne stvari, ji v glavo vcepili neka prepričanja...

Danes imam za vas samo eno vprašanje:
1) Kaj mislite, da se bo zgodilo z Llianno zdaj, ko se ne more več braniti in povem vam, te ljudje niso prav nič usmiljeni, tudi do nezavestnih malih punčk ne?

Se pišemo naslednjič.

XoXoXo Margaret
06. januar 2018
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani