Hej!
Spet jaz, z novo zgodbico. Obljubim, da tiste prejšnje ne bom zavrgla. In upam, da vam bo všeč tudi ta.
Za začetek bi prosila tri nexte, potem pa objavim prvi del.

Bi bral/a?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

22. april 2020
Next
23. april 2020
Hvala
Še 2 nexta pa začnimo
23. april 2020
Next
23. april 2020
msaje5
msaje5
Next
23. april 2020
Sem Mia Smith. Imam 20 let in pred enim tednom sem zaključila fakulteto za medicino. Živim pri starših v veliki hiši sredi New Yorka. Imam starejšega brata Vida, ki ima 27 let in mlajšo sestro Nušo, ki je stara 19. Moja starša sta Aleša in Uroš Smith. Mami ima 43 let, oči pa 44. Smo zelo srečna in bogata družina. Vid se je že pred petimi leti odselil in zdaj živi skupaj s svojo ženo Niko. Midve z Nušo pa se še kar drživa maminega krila in še vedno živiva skupaj s starši. Nobena od naju, namreč še nima fanta. Druga drugi pa sva tudi dobri zaupnici.

Bila je sobota in ležala sem na postelji svoje velike sobe, v ušesih pa sem imela slušalke. "Mia, obiske imamo!" Je zakričala mama in udrla v sobo. "Ja, že grem! Odšla sem za mamo v spodnje nadstropje in ji sledila v jedilnico. "Vid!" Sem zakričala in se mu vrgla v objem. "Živjo sestrica" je rekel in se zasmejal. "Sploh ne vesta kako sem vaju vesela!" Sem nasmejana dejala in objela še Niko. "Kje pa je Nuša?" Sem zmedeno vprašala, ko sem ugotovila, da je ni. "Tukaj sem!" Sem za sabo zaslišala njen glas, poln navdušenja. Tudi ona je objela gosta, potem pa smo se usedli za mizo. "Bosta kaj pila?" Je takoj vprašala mami. "Vino, šampanjec, vodko?" Je naštevala vse kar imamo. "Imate morda sok?" Je vprašala Nika in vsi razen Vida, ki se je nasmehnil, smo jo začudeno pogledali. "Pravzaprav sva vam to prišla povedati." Ne rekel nasmejani Vid. "Kaj?" Ne radovedno vprašala mami. "Pričakujeva prvega otroka!" Ne veselo povedala Nika. "Waw, čestitam!" Sem vzkliknila in očitno prva dojela povedano. "Končno bom babica!" Je zavpila čisto navdušena mami. "O moj bog!" Je zacvilila še Nuša. "Takoj grem sporočit Urošu, da bo kmalu dedek." Je dejala mami in že je ni bilo več, med nami. Oči je namreč delal tudi ob sobotah, saj je bil šef podjetja, ki je prevažal tovornjake.

"O bog, ne morem verjeti, da je to res! Teta bom!" Sem zavpila Nika in Vid pa sta se le nasmehnila. Mami se je kmalu vrnila, na obrazu pa je imela narisan nasmešek do ušes. "No, midva zdaj greva. Samo to sva vam prišla povedati." Je čez nekaj časa rekel Vid. "Lepo, da sta prišla?" Je rekla mami, potem pa smo se poslovili. "Babica bom!" Je zakričala mami, ko sta zapustila hišo, tako naglas, da so se kar zatresla tla.

Z Nušo sva se zasmejali, potem pa šli v mojo sobo. "Kaj če bi šli danes malo ven? Že dolgo nisva bili." Sem predlagala. "Z veseljem! Še grem kar uredit!"
Odšla sem v svojo kopalnico in si umila svoje dolge rjave lase. Posušila sem si jih in se počesala. Pustila sem jih, da so mi prosto padali po hrbtu.
23. april 2020
Next
23. april 2020
Tole sem jaz:

Nuša:

Vid:

Nika:

Mami in oči:
https://i23.delachieve.com/image/6a4850687dc50ec8.jpg
23. april 2020
Next
23. april 2020
Nase sem navlekla kratko roza obleko, brez rokavov in se naličila. Obula sem še sandale z visoko peto ter v majhno črno torbico dala telefon, robčke in ključe. Potrkala sem na vrata Nušine sobe. Takoj mi je odprla. Oblečeno je imela rdečo obleko s črnim pasom in obute črne salonarje. "Waw, čudovita si!" Rečem navdušeno in se nasmehnem. "Ti tudi! Samo naličim se še, pa greva." "Ti kar." Odšla sem v dnevno sobo, ki je v spodnjem nadstropju. Kmalu je tudi Nuša prišla dol in odšli sva do mojega avta, parkiranega na našem ogromnem igrišču. Sedla sem na voznikov sedež in avtu dala kontakt. Čez približno deset minut, sem parkirala pred najbližjim klubom. "Greva!" Je navdušeno rekla Nuša. Izbrali sva mizo v kotu, da nisva bili ravno najbolj na udaru. Naročili sva si Coca-Colo, saj nisva želeli biti pijani. Pogovarjali sva se čisto o vsem. Šoli, službi, pričakovanem dojenčku, fantih... Ko sva popili vsaka svoj kozarec, sva šli plesat. Predvajali so bolj poskočno glasbo, kar nama je ugajalo. Plesali sva in se smejali, kar je kar dolgo trajalo, potem pa sva utrujeni odšli nazaj do najine mize. Poklicala sem natakarja. "Bi lahko prosim dobili še vsaka en kozarec jabolčnega soka?" Vljudno vprašam. Nuša
pa prikima. Natakar je premeril najprej eno, potem še drugo in me nato pogledal, kot bi padla z Marsa. Odšel je in nazaj prišel z željeno pijačo.

Ker pa nisva ravno človeka, ki rada ponočujeta, vendar raje špita, sva že čez dve uri in pol odšli nazaj domov. Mami in oči sta že spala, imela sta namreč navado, da hodita zgodaj spat. Tiho kot miške sva se pritihotapili do najinih sob, da ju ne bi zbudili. "Lahko noč, sestrica." Zašepetam Nuši. "Lahko noč Mia, lepe sanje ti želim." Mi zaželi nazaj. Splazim se v svojo sobo in za sabo zaprem vrata.
Slečem si obleko in stopim pod osvežilno prho. Oblečem si svojo pižamo s Snoopyjem in si umijem zobe. Uležem se na posteljo in takoj potonim v trden spanec.

**************************************
Se opravičujem za krajši Next. Bodo naslednji daljši.

Mnenja? Teorije?
23. april 2020
Next
27. april 2020
msaje5
msaje5
Next
27. april 2020
Next
29. april 2020
Se opravičujem, ker dolgo ni bilo Nexta.
Je pa ta malo daljši
Uživajte v branju!

Next posvečam Anesi Reven
---------------------------------------------------------------
Zjutraj sem se zbudila zaradi škripanja vrtnih vrat, katerih oči še ni uspel popraviti. Odgrnila sem zavese, okna, v svoji sobi in pogledala ven. Oči je ravno sedel v avto in se nekam odpeljal. Samo bog ve kam. Zadnje čase ni bil veliko z nami, česar ni imel v navadi. Ponavadi je s svojo družino preživel večino prostega časa, zdaj pa...

Vedela sem, da ne bom mogla zaspati nazaj, pa čeprav je bila ura šele šest. Oblekla sem si kratke hlače in majico brez rokavov. Nameravala sem it teč. Šport obožujem najraje pa imam tek, saj med tem marsikaj razčistim.
Obula sem še Nike superge in lase spela v visok čop. Potiho, da ne bi koga zbudila sem se splazila ven in preplezala škripajoča vrata.
Z enakomernim tempom sem tekla po mestu in razmišljala, zakaj se je oči tako spremenil. Kot ponavadi, si tudi tokrat nisem znala odgovoriti. Pritekla sem do svojega najljubšega kotička. To je bila zanemarjena ozka potka, ki vodi do manjšega parka, okoli katerega so stare zapuščene hiše. Ustavila sem se na klopci, pred hišo, v kateri sva se z Nušo, kot majhni deklici, najraje igrali.
Na ta kraj grem skoraj vsak dan in si nekoliko zbistrim misli. Nevem zakaj, ampak se mi tukaj zdi nekako...hm... edinstveno. Tako se verjetno zdi tudi Nuši.
Ta park sva našli, ko sva se nekega dne igrali skrivalnice in sem čisto ponesreči zavila na to potko.

Nekaj časa sem še posedela, potem pa se vrnila nazaj domov.
Mami in Nuša sta ravno zajtrkovali in takoj sem se jima pridružila. "Pa kam je spet šel Uroš!" Se je razburila mami. "Nikoli ga ni doma!" Z Nušo sva se spogledali. Pomignila sem ji naj mi sledi. Ko sem zaprla vrata svoje sobe, sem začela pogovor. "Danes zjutraj, preden sem šla teč, sem videla očija, ki se je nekam odpeljal. Se tudi tebi zdi malo čudno, da ga zadnje čase ni skoraj nič doma? In da hodi okoli ob šestih zjutraj, pa čeprav nima službe?" "Misliš, da je možno, da bi varal mami?" Vpraša. Vprašanje me je presenetilo, tega res nisem pričakovala. Morda pa ima prav? Upam, da ne. Tega si res nisem želela in mami si ne zasluži. Skomignila sem z rameni in že odprla usta, da bi nekaj rekla, ko je zazvonil zvonec, ki se je razlegel po vsej hiši.
Pogledala sem Nušo, ki je skomignila z rameni. Stekli sva odpret. Takoj za nama je prišla tudi mama. Odprla sem vrata in od presenečenja kar obstala. Pred vrati sta stali policista v uniformi, najbolj pa sta mi pogled pritegnili puški, ki sta ju policista nosila za pasom. "Dober dan." Je pozdravil eden izmed njiju. "Dober dan" "Lahko vstopiva?" Je spet vprašal. Samo pokimala sem, drugega nisem zmogla. Bala sem se, da smo naredili kaj hudo narobe. Nekoliko sem se odmaknila od vrat, da sta lahko vstopila, mama pa ju je povabila v, kot vedno, lepo pospravljeno dnevno sobo. "Ne prinašava ravno lepih novic." Je naznanil policist, ki me je odgovoril. Pri tem je ostal smrtno resen, da me je ob pogledu nanj kar zmrazilo. "Ne bom dolgovezil in vas zadrževal. Prišla sva, da vam sporočila informacijo, ki ni za nikogar prijetna, predvsem pa ne za vas." "Presneto, povejte že!" Nuša je bila že čisto nervozna. Policist pa je, kot ne bi slišal njenega vzklika, nadaljeval "gospoda Smitha je zaneslo z mostu. Pridrvel je s preveliko hitrostjo in predrl varnostno ograjo. Skupaj z avtom je padel v reko in umrl na kraju nesreče." Je povedal z ledenim, brezbrižnim glasom. Obsedela sem kot kip in srepo strmela zdaj v enega, zdaj v drugega policista pred seboj.
"Oči je umrl?" Sem naposled vprašala, kot pet letna punčka. Policist, ki do sedaj še ni spregovoril mi je pokimal in se zazrl naravnost v moje oči. "Ni mu bilo pomoči." Je dejal z obžalovanjem v glasu. Policista sta odšla, me tri, ki smo solze do zdaj zadrževale, pa smo jim sedaj spustile prosto pot. "Poklicala bom Vida" sem rekla, ko sem se nekoliko pomirila. Stekla sem po stopnicah v zgornje nadstropje in se zaprla v svojo sobo.
Prijela sem telefon, ki je počival na nočni omarici in poklicala Vida. Nekaj časa je zvonilo v prazno, potem pa sem zaslišala njegov vesel pozdrav "hejla Mia! Kako si?" Kako je bil lahko tako vesel, ko pa je oči umrl? Ah, seveda, saj še ni vedel. "Oj" sem otožno odvrnila. "Vidim, da nisi prav dobre volje." "Vid, oči..." "Kaj je z očijem?" Me je prekinil. "Oči je...umrl" sem šepnila in po licih so mi ponovno začele teči solze. Nekaj časa je bila tišina, nato pa se je oglasil "saj se šališ, kajne?" Njegov glas ni bil več tako vesel in poskočen kot prej. Bil je žalosten in zlomljen. "Ne, ne šalim se, res je" zadnji stavek sem dejala s tako težavo, kot da bi dvignila ogromno skalo. "Ne, to ni res! Takoj pridem!" Je zavpil tako naglas, da bi mi skoraj počili bobenčki. Slišala sem, kako je Nika pritekla k njemu in ga vprašala, če je v redu, nato pa prekinila. Odšla sem nazaj k mami in Nuši, ki sta še vedno sedeli na kavču, na klubski mizici pa so bile tri skodelice kave. Sprejela sem jo in takoj srknila požirek.
Čez natanko osem minut, je pri vratih pozvonilo. Takoj sem šla odpred. Pred vrati je stal Vid, imel pa je, prav tako, kot me tri čisto rdeče oči, od joka. Brez besed me je stisnil v objem, jaz pa sem mu ga nemudoma vrnila.

DAN POGREBA
Prepričana sem bila, da bo danes najbolj grozen dan v mojem življenju, zato sploh nisem vstala iz postelje. Prav tako, sem bila še v pižami, čeprav je bila ura že poldne.
Sedela sem na postelji in k sebi stiskala blazino. V sobo je stopila Nuša, oblečene je imela črne pajkice in črno majico z kratkimi rokavi. "Počasi bo treba iti" je dejala in me objela. "Samo uredim se še." Pokimala je in odšla iz sobe. Hitro sem smuknila pod tuš in se oprhala. Oblekla sem si elegantno črno obleko in lase spela v čop. Umila se si še zobe, ličiti pa se mi ni ljubilo. Obula sem nizke črne allstarke in bila sem pripravljena. Stekla sem po stopnicah na vrt, kjer so že čakali mama, Vid, Nuša in Nika. "Gremo?" Je vprašal Vid in vse smo pokimale. Usedli smo se v njegov BMW, Vid pa nas je odpeljal do vežice.

Vsakič, ko mi je kdo rekel "moje sožalje" sem čutila večjo bolečino v srcu. "Potrpi še malo! Saj boš zmogla." Sem si ves čas prigovarjala.
Na pogreb ni prišlo prav veliko ljudi, kar me ni presenetilo. Oče je bil vedno malo bolj zadržan, tako da je imel le malo prijateljev, so pa tisti bili pravi prijatelji.

Bilo je grozno! Šele zdaj sem se dobro zavedla, da ga res ni več, da ga res nikoli več ne bom videla, slišala, poljubila, objela, kar koli!

Ko smo očeta pospremili na njegovi zadnji poti, ko so zakopali luknjo, v kateri je bila žara, takrat sem začutila tisto pravo bolečino. Ko se ti zdi, da je umrl del tebe. Očeta sem imela res rada, bil je srce naše družine.
Nikoli si nisem mislila, da bo umrl tako mlad, da ne bo nikoli poznal svojih vnukov in zetov.

"Mislim, da mu moramo izpolniti željo, ki jo je imel celo življenje." Sem rekla skozi solze, ko smo končali s sedmino in se peljali proti domu.
"To pa je?" Je vprašal Vid. "Biti srečni, imeti veliko prijateljev in se imeti radi" sem izstrelila, kot iz topa. "Res je, vedno je govoril, da je sreča tisto, kar nas žene naprej. Srečni pa smo lahko le, če imamo prave prijatelje in ljubečo družino, ki nas znajo potolažiti in razvedriti." Mi je pomagala Nuša. "Tako je, to moramo storiti zanj, za najboljšega očeta in moža." Mi je pritrdila še mama.

Vid nam je ustavil pred domačo hišo, kjer smo jaz, mama in Nuša izstopile iz avta, potem pa sta se z Niko odpeljala, do svojega doma.

**************************************
Mnenja? Teorije?

Če katera želi posvečan Next, pa naj pove
04. maj 2020
Next
04. maj 2020
Next
04. maj 2020
msaje5
msaje5
js se brišem iz iger ker nimam čist nč časa pa ta korona oz. šola na daljavo bo še do septembra sori vsi mb sse vidmo drugo leto ko se bom spet prijavila čauuu
P.S. Pred tem bom opozorila še tiste k so moji frendi
byeeee
05. maj 2020
Next!! zelo je dobr!!
18. maj 2020
Hvala vsem trem!
Grem pisat
19. maj 2020
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani