MƲƧƖƇ (ƝιαƖƖ Hσяαη ƑƑ)

neeext

Next

Začetek je fajni...
Pa PROSMMM naj ne pristaneta takoj skupi!
Naj se vleče in naj bota dolgo prijatelja..
Pa naj bo "bad boy" ker je s tem se bolj seksi
Pa čimprej NEEEEEXXXXTT!

nwm kaj je z drugo slikico, jo bom naložila še enkrat, upam da bo delala

Next

Next

nneexxtttttttttttttttttttttt

tnx za vse nexte, pohvale...next posvečen lilolilo, če bi tut kera druga mela posvečen next naj napiše in željo ji bom uresničila
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Ostala je sredi stavka, ker se je naenkrat vse začelo tresti in vlak seje sunkobito ustavil. Trenutek zatem sta že sedela v temi. Zmanjkalo je elektrike. Poskušala sta odpreti vrata, ki so bila zaprta in se niso želela odpreti ker so bila avtomatska. Ko si stopil pred njih so se odprla in se čez nekaj časa, ko si bil ti že daleč stran od njih zaprla. A ko ni bilo elektrike, so bila zablokirana! In tako bosta morala ostati zaprta v tem kupeju še nekaj časa, morda celo več ur! Počasi sta se vsedla nazaj vsak na svojo stran, zaprla oči in razmišljala kaj storiti.
"Hmmm, kakšen je tvoj priimek?"
"Trevino, zakaj?"
"Ah, kar tako. Moj je Horan."
"Super. A nikar ne pozabi kaj sem prej rekla. Ko bo eden od naju izstopil se ne bova nikoli več videla, ostal bo le spomin. Pa še ta spomin se bo izgubil."
"Pravi spomini nikoli ne umrejo."



Ni mu odgovorila, le ostala je tiho in mu zrla v oči. Kaj kmalu je ugotovila, da njegove oči sploh niso modre. So neke posebne barve, za katero ni izraza. Niso modre, absolutno niso rjave ali zelene, niso mešanica ampak nek prekrasen odtenek modre.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Po eni uri in nekaj odpetih pesmih je Niall začel:
"Ali...Jaz...Ali lahko zapojem skupaj s tabo?"
"Ti bi..."
"Vem daje neumna ideja, pozabi."
"Če si tega želiš pa poskusi."
Podala mu je besedilo, se usedla poleg njega, da bi ga videla tudi sama.
"Začela bom, ko boš pripravljen pa se vključi, ok?"
Samo pokimal ji je in ona je začela peti. Nekaj časa je pela potem pa se je zraven vključil še en nebeški glas. Od začetka sploh ni vedela kaj se dogaja, ko pa je dojela, da to poje Niall je pozabila kaj mora igrati. Nehala je brenkati po strunah in nehala je peti.
"To..."
"Vedel sem da nisem dober, ampak da sem tako slab, da sem te zmotil se mi pa ni niti sanjalo. Žal mi je."
Ves osramočen je želel oditi ko se je spomnil, da sta zaprta. Rahlo je zardel in bil vesel da je mračno.
"To je bilo perfektno. Imaš tako popoln glas! Bi zapel še eno?"
Obrnil je list in tokrat seje vključil že takoj. Dva angleska glasova sta prepevala skupaj, v duetu. Ko sta zapela že vse pesmi katerih note in besedila so bila v kovčku sta zapela še nekaj pesmi, ki sta jih poznala oba in tako ostala skoraj brez glasu. Zaprta sta bila že več ur v majhnem prostoru. April je že začela grabiti panika, saj ni preveč marala zaprtih prostorov. Poklicala je teto, da bo zamudila, ker z vlakom stojijo na mestu, ker je zmanjkalo elektrike. Po opravljenem telefonskem klicu pa je začela korakati gor in dol po kupeju. Upala je, da ji bo to pomagalo, a je situacijo le še poslabšala, ker je sedaj bil nervozen tudi Niall.
"Nehaj, prosim, ubijaš me,"
je rekel še dokaj mirno. A nič se ni spremenilo, le še nohte si je začela gristi.
"Nehaj se sprehajati po kupeju."
Tokrat je že govoril malo glasneje, a zopet ni bilo učinka. Poskusil je še tretjič:
"Nehaj hoditi gor in dol po tem jebenem kupeju!!!"
Tudi tokrat so njegove besede naletele na gluha ušesa, zato je vstal, jo prijel za roke in se z obrazom počasi približal njenemu. Čutila je rahlo sapo na svojem vratu in to je je malo pomirilo. Zazrl se ji je v oči, nato pa svoje ustnice počasi približal njenemu ušesu in zašepetal:
"Lepo prosim nehaj hoditi gor in dol po kupeju."
Presenečena in vznemirjena zaradi vsega kar se je zgodilo v zadnje pol minute mu je le prikimala. Zopet ji je gledal v temno rjave oči in svoje ustnice približal njenim.
"Dobro, potem boš zdaj nehala?"
Zopet je prikimala, zato se je umaknil in usedel nazaj na svoj prostor.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
5 nextov za nadaljevanje

Next

My gosh..
kak seksi..
čimprej NEXXT!

Pet nextov je...
HITR NEXT!

ok

Tuki je next, trudla sem se in upam da vam bo všeč...
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Toda ti...jaz..."
April je presenečena - zaradi tega kar se je pravkar zgodilo, razočarana - ker je na koncu sploh ni poljubil in malo prestrašena, ker je že tako dolgo v majhnem prostoru. Zato je izgubila dar govora. Vedela kaj želi reči, a njena usta se niso želela premikati in govoriti. Na drugi strani pa je bil Niall ponosen nase, ker je uspel April pripraviti do tega, da ni vedela kaj reči. Pozorno je opazoval April, ki je nepremično stala sredi kupeja. V trenutku so se prižgale luči in vlak je sunkovito speljal. Končno! Toda zaradi takšne hitrosti je April kar vrglo na stol in Niall si ni mogel kaj, preprosto se je moral zasmejati. April je po dolgem času želela nekoga udariti. Vsi so se ji vedno smejali, ne glede na to ali je bil dogodel smešen ali ne. Niall se ji ni želel posmehovati ali se norčevatiiz njene nesreče, dogodek je bil preprosto smešen. A njegov smeh si je April napačno razlagala. In to je bila kaplja čez rob. Dovolj je imela vsega in skočila je iz sedeža, pripravila pest ter dokaj natančno namerila Niallovo ramo. Seveda jo je, ko ga je udarila bolela roka, a bolečina je bila vredna, ko je zaslišala Niallov stok bolečine.
"Zakaj ti je bilo tega treba."
"Veš, vsi se mi smejejo, ne glede na vse, ne glede na to ali je to smešno ali ne."
Želela je ostati trdna, a se je spomnila vseh žaljivk, ki so letele vanjo z vseh smeri v šoli, spomnila se je kolikokrat so ji po tleh vrgli zvezke, da so se ji potem lahko smejali, medtem ko jih je pobirala. Po licu ji je stekla prva solza, ki ji je sledila še ena.
"Veš, mislila sem, da si drugačen, a pravkar si pokazal da nisi. Vsi se norčujejo iz moje nesreče. Vsi se smejijo moji nesreči."
"Jaz...nisem hotel...samo...poglej. Nekateri ljudje bi se smejali skupaj z mano, če bi se jim zgodilo kaj takšnega, a če se ti vsi neprestano smejijo te razumem."
"Ne razu..."
Utihnila je ker jo je tokrat zares poljubil. Počasi, nežno, z njegovimi mehkimi ustnicami. Ni vedela kaj naj naredi. Nikoli še ni imela fanta, nikoli se še ni poljubljala. To jebil zanjo drug, drugačen nov svet ki ga ni poznala. Niall je svoje ustnice le malo odmaknil od Aprilinih, njen obraz prijel v svoje roke in čisto potiho rekel:
"Razumem te, verjemi mi."
April ni vedela kaj naj reče. Prej se je želela dreti nanj, sedaj pa bi ga rada spet poljubila. Kljub temu, da o tem ni imela pojma ji je bilo poljubljanje z Niallom všeč. Toda razmišljala je tzno in pravilno ter se vsedla nazaj na svoj sedež. Nekaj minut sta sedela v tišini, nato pa je April začela:
"Kako?"
"Kako kaj?"
"Kako me razumeš? Kaj čutim ko me drugi zasmehujejo?"
"Ko sem začel trenirati košarko sem bil zelo slab. Karkoli sem delal so se mi smejali. Smejali so se če sem zadel ali zgrešil, skrivali so mi opremo, enkrat celo preluknjali mojo žogo. A jaz sem vztrajal. Redno sem obiskoval treninge in vadil. Ne bom rekel, da me to ni prizadel in na meni pustilo sledi, ker je. Še danes mi je hudo, ko se spomnim kaj vse so počeli. Vztrajnost me je pripeljala sem. Kjer sem zdaj. Sem nepogrešljivi član ekipe. Na tekmah dam največ košev. V ekipo je prišlo veliko novincev. Tudi njih zafrkavajo kot so mene, a jaz jih pustim pri miru. V oporo sem jim, spodbujam jih in pohvalim, ko jim kaj uspe. Zaradi tega sem včasih tarča posmeha, a ker bem da delam prav, se na njih ne oziram."
"Aha."
Naenkrat pa se je iz zvočnika zaslišal sprevodnikov glas.
"Postaja številka 3. Prosimo da izstopite vsi potniki, katerih postaja je postaja številka 3. Postaja številka 3."
"To je moja postaja. Lepo te je bilo spoznati Niall."
Proti njemu je že molila roko, v kateri ni držala kovčka s kitaro. Podal ji je svojo roko.
"To ni bilo potrebno''
''Jaz mislim da je bilo. Adijo. Za vedno.''
Niall se ji je nasmehnil.
''Ne reči če ne veš. Se vidiva ob sedmih.''
''Kaj???''
Zopet se je oglasil sprevodnik.
''Zadnji poziv za potnike ki izstopijo na postaji številka 3.''
''No pa pojdiva. Nikar ne pozabi, se vidiva ob sedmih...''
April ni vedela kaj naj reče. Zadnji trenutek sta izstopila iz vlaka in Niall je odkorakal stran. Do April je prišla teta in jo napadla.
''April! Tako me je skrbelo zate. Ali si vredu? Podaj mi kovčke. Babica ti je doma že pripravila palačinke, ki jih imaš najraje. Nekaj ti morava še povedati, ampak naj ostane presenečenje.''
Vzela ji je kovčekiz rok, April pa se ni želela ločiti od svoje kitare in teta ni vztrajala, saj je vedela, da bi ta boj izgubila. Pustila ji je da svojo kitaro nese sama. Vse sta zložili v avto, April je še enkrat pregledala vso postajo, a Niall ni videla. Kot da bi se razblinil v zrak! A je vedela da se ni. Nekam je odšel in ob sedmih ga bo spet videla. V vsem času, ko sta bila skupaj se ji ni niti enkrat zlagal, zato mu je nekako verjela. Teto jo je ves čas vožnje nekaj spraševala, a je sploh ni poslušala, čeprav se je vedno veselila pogovora z njo. Razmišljala je, če bo res videla Nialla ob sedmih. Teta je opazila da je april zamišljena zato jo je le vprašala:
''Si se v zadnjem tednu zaljubila?''
April ji je odkimala.
''Ne.''
Ko sta prispeli v hišo, je bila April zelooo utrujena. Pojedla je polovico palaičink, ki so ji bile namenjene, se šla tuširat in že ob šestih je na postelji zaspala. Ni vedela kaj se dogaja v kuhinji, ali kateremkoli drugem prostoru. Sredi noči pa se je zbudila, ker je morala na stranišče. Želela je odpreti vrata v kopalnico, a ta so bila zaklenjena. Zakaj za vraga so zaklenjena? Vsa zaspana, oblečena v mehka in prozorna oblačila za spaje je pobutala po vratih.
''Od kdaj se zaklepamo v kopalnico?''
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
5 nextov za nadaljevanje, ker mam kazn bodo zdej nexti bolj na redko...

next