Punce, odločila sem se, da bom objavila še eno zgodbo. Upam, da vam bo všeč



PROLOG

»Poročil se bom.«
Besedi sta me zadeli v srce. Počutila sem se kot, da bi mi nekdo zaril nož direktno v srce.
»Z njo?« ga vprašam. Tresoč glas sem poskušala nekako skriti a nekje v sebi sem vedela, da ga ne morem.
»Z njo.« spet besede, ki režejo moje srce na koščke. Pogoltnem slino, ki se mi je nabrala. Čutim kako bodo solze kmalu prišle na plano a jih poskušam ignorirati. Vedela sem, da se midva ne bi smela zgoditi. Pa sva se vseeno. Kako bi lahko vedela, da bova trajala dlje kot sem najprej mislila? Kako bi lahko vedela, da se bom zaljubila vanj?
»Prav.« rečem kar se da hladno čeprav se bom vsak trenutek zlomila.
»Esther-« še zadnjič izgovori moje ime.
»Vso srečo vama želim.« ga prekinem in se obrnem na petah ter odidem. Ko sem varno na hodniku pospešim svoj korak in slišijo se le moje pete, ki udarjajo ob tla.
15. april 2018
Next
15. april 2018
neeeeext *__*
15. april 2018
Omg zlo zanimiv začetek
Next
15. april 2018
Next
16. april 2018
Next
16. april 2018
Potter
Potter
Next
16. april 2018
❛ blackie ❜
❛ blackie ❜
Next
16. april 2018
Punce, prvi del je tukaj. Zelo kratek ampak naslednji bodo daljši. Enjoy!

Istanbul, Turčija

»Chanelova je bila boljša! Daj, preobleci se, hitro.« mi ukaže moja šefinja oz. agentka. Utrujeno zavzdihnem, saj ne morem več ničesar.
»Tudi ta je v redu, Viv. Rada bi šla.« ji odvrnem med tem ko si komaj odpenjam črno belo obleko. To je že stota obleka, ki sem jo danes pomerila. Prada, Chanel, Dolce&Gabbana, Versace, Armani… Vseeno mi je. Rada bi šla le v svoj nov dom in zaspala. Vse te obleke samo zato, da bo moj nov agent zadovoljen. Meni se zdi to, da sem se iz New Yorka, kjer sem imela vse, preselila sem, v Istanbul čisto dovolj. Pravzaprav še preveč.
»Pomeri še tole.« mi v roke potisne Guessovo rdečo obleko s čipko, ki mi komaj pokrije rit. Jezno se stlačim v to prostaško obleko in stopim iz kabine.
»Niti v sanjah se pred njim ne pokažem v tej kurbirski obleki, Vivienne.« rečem in roke postavim na svoje boke.
»Tale je-« začne a jo grobo prekinem.
»Tale je prostaška. Oblečeno bom imela tisto Armanijevo, temno modro.«
»Ampak-« zopet želi priti do besede.
»Vivienne, Armani. Temno modra.« rečem in ona obupano pokima. V kabini si hitro slečem obleko in se stlačim v črne hlače ter svojo snežno belo srajco. Končno. Mislila sem, da se to ne bo nikoli končalo. S stola vzamem še svoj črn plašč z gumbi in bež torbico ter odvihram iz garderobe in na to še iz stavbe. Nisem se še navadila na Istanbul. Še zdaj ne morem verjeti, da sem tu in ne v moji Ameriki. Sicer nisem kaj preveč zapustila tam vendar je vseeno moja rojstna država. Z roko nakažem taksistu, da ustavi in ko sedem mu naročim kam naj me odpelje. Domov, v svoje varno zavetje prispem ob enajstih in komaj čakam, da si naredim kopel.
Mnenja, mogoče teorije, kdo bi lahko bil nov šef?
17. april 2018
Uhm, zgodbica mi je všeč, ampak imam eno pritožbo. Jau se seveda noslega spola in sam ozaljen saj ta forum naglasuje samo punce. prosim da b prihodnosti tega vec ne pocenjate sicer bom prijavil adminu za sesexizem LP Biftek
17. april 2018
❛ blackie ❜
❛ blackie ❜
Next!
mogoče tisti... ahh, nimam pojma
17. april 2018
Potter
Potter
Po mojem je ta šef tisti tipo iz prologa ali pa njegov oče/pač sorodnik, pa bo to dekle preko njega spoznala tega fanta.

Next
17. april 2018
Next
17. april 2018
Nimam pojma zka mam filng da bo un igralc iz moja boš kr je glih turčija pa to lahka pa da neo ampak bo nek navadn clovk. ne vemo v glavnem zato pa nexti čim prj da bomo vedle
Next
17. april 2018
Next
17. april 2018
Next
18. april 2018
Hello, punce! Nov del je tukaj. Upam, da vam bo všeč

2.

V varnem zavetju svojega doma si končno naredim kopel. Lase si spustim, da mi prosto padajo po hrbtu, obleke pa kar se da hitro odvržem s sebe. Previdno stopim v vročo vodo in po telesu dobim rahle mravljince. V kad se uležem in svojo glavo naslonim na rob nje. Čutim, da se sproščajo vse mogoče mišice, ki jih imam. Zajamem sapo in se potopim v vodo. Počasi namilim svoje telo in lase. Po dolgih dvajsetih minutah s sebe le sperem peno, ki krasi moje telo. Zatem se lotim tudi svojih dolgih las, ki jih temeljito sperem, da me po novem šamponu in balzamu le ne bo srbelo po lasišču. To namreč sovražim. Ugasnem vodo in stopim na svetlo moder tepih in se ovijem v bel kopalni plašč. Lase zavijem v brisačo in se odpravim v svojo dnevno sobo in prižgem televizijo. Ne vem zakaj sploh imam prižgano televizijo, če tako ali tako ne razumem tega jezika. Preklapljam kanale, upajoč, da bom našla nekaj kar bom razumela. Ko po dvajsetih minutah ne najdem ničesar pametnega in se vdam usodi, televizijo izklopim. Vstanem do svoje ogromne omare in iz nje vzamem svojo rdečo spalno srajco z rahlo čipko pri izrezu. Lase rešim iz zavite brisače ter jih le deloma posušim. Končam s svojim večernim opravilom in se odpravim do svoje velike spalnice in se vržem na posteljo. V svojih nogah čutim utrujenost in kmalu me zajame po celem telesu.
Piskanje budilke, ki kaže pol sedmih mi doni po glavi in jezno jo ugasnem. Odprem oči in se zavem, da je danes dan, ko bom spoznala svojega novega šefa oz. agenta. Kakorkoli, pač. Ogrnem se v svojo črno haljico in nataknem copate. Kmalu sem že v kuhinji, kjer si pripravljam svoje poživilo. To je kava. Brez kave svojega dneva ne morem začeti. Verjetno sem odvisna od kave. V skodelico si nalijem vročo kavo in dodam mleko. Odpravim se do balkona, kjer sedem na mehak stol in opazujem Istanbul. Priznam, mesto je lepo in poln veselja ampak še vedno ne vem, kako se bom tu znašla jaz, ameriški otrok. Iz mojega mišljenja me prebudi besno butanje po vratih. Odhitim odpret in pred sabo zagledam Vivienne z mojo obleko za danes ter rogljički v drugi roki.
»Sem že mislila, da še spiš. Danes je pomemben dan, Esther. Ne smeš ga zafurati.« besno reče in stopi do jedilnice. Za njo zaprem vrata ter ji sledim.
»Naslednjič, ko boš tako butala po mojih novih vratih me prosim spomni, da ti pošljem račun za popravilo.« ji rečem in ignoriram njeno paniko. Iz vrečke vzamem svež masleni rogljiček in ugriznem vanj. Presneto, kako dober je!
»Dogovorjena sta ob dvanajstih.« reče in jaz prikimam. »Ob desetih pride k tebi Celia, da ti bo uredila frizuro in te naličila.« zopet prikimam. Še vedno uživam v rogljičkih in kavi, ki sem si jo dolila.
»Boš?« jo mirno vprašam in ona zavzdihne.
»Kako lahko pri vsem tem ješ zajtrk? In si tako mirna?« panično reče Vivienne in jaz se le nasmehnem.
»Zato, ker vem, da mi bo uspelo.« ji odgovorim in naredim še zadnji grižljaj. Ostane brez besed in končno sede ter si nalije kavo in vzame rogljiček.
»Oditi moram. Tudi jaz se moram počasi začeti urejati.« prekine nastalo tišino med nama.
»Prav.« rečem in jo pospremim do vrat. »Vivienne, prosim te, da ne oblečeš tiste prostaške obleke. Bodi elegantna.« ji naročim in ona zavije z očmi.
»Se vidiva, Esther.« so njene zadnje besede in jaz ji pomaham v slovo. Še vedno oblečena v spalni srajci ter halji se zleknem na kavč in prižgem televizijo. Spet preklapljam med programi, da bi našla nekaj z angleškimi podnapisi. Ali v mojem jeziku. Na srečo pridem do Fox programa, ki je v mojem maternem jeziku in na usta dobim nasmeh. »Končno.« si zamrmram in se zatopim v serijo Devious Maids. Pogled preusmerim na uro, ki kaže že pol osmih. Čeprav ura kaže, da se moram počasi zmigati pod tuš, sem še vedno pritrjena na udoben kavč. Kmalu me zmanjka.
Mnenja?
18. april 2018
Next
18. april 2018
In prespi vse skupaj
Next
18. april 2018
❛ blackie ❜
❛ blackie ❜
Next
18. april 2018
Next
18. april 2018
Hello sunshines Nov del je tukej, enjoy!



3.

Spet to nadležno butanje po mojih vratih. Vstanem, da lahko butanje ustavim.
»Saj že grem!« se zaderem in butanje se neha. Odprem vrata in pred sabo zagledam Celio, mojo frizerko in vizažistko. Obupana stoji pred vrati z vsemi potrebnimi stvarmi.
»Če mi ne bi odprla vrat in bi morala poklicati Vivienne bi se ti slabo pisalo.« zagodrnja in jaz zavijem z očmi.
»Utihni, plačo dobivaš zaradi mene.« zarenčim in jo spustim v stanovanje. Peljem jo do kabineta, kjer mi bo urejala frizuro in me ličila. »Pod tuš grem. V kuhinji je na štedilniku še malo kave in rogljiček, če želiš.« ji rečem in ona prikima. Iz omare vzamem sveže spodnje perilo ter se odpravim do kopalnice. Časa za kopel nimam zato bo šlo vse zelo hitro. Slečem spalno srajco in sezujem copate ter spnem svoje lase nato pa stopim v kabino. Telo si hitro namilim in sperem, da me Celia slučajno ne pride preganjat sem. Obrišem si telo ter ga namažem z mlekom. Nase navlečem spodnje perilo v črni barvi, čez pa vržem kopalni plašč in odidem do kabineta.
»Sem že mislila, da si se utopila.« mi zadirčno reče, jaz pa le zavzdihnem in se usedem na stol. »Danes je velik dan, se veseliš?« me vpraša po nastali tišini. V ogledalu poiščem njene oči.
»Bi se morala?« jo vprašam nazaj in ona skomigne z rameni.
»Tip je baje dober.« reče. Lase mi kodra in ne glede na vse, priznam, da je v svojem poklicu zelo dobra.
»Tudi jaz sem dobra v svojem delu, Celia. Tudi ti si dobra v svojem delu. Če uživaš v delu potem si pač dober.« ji odgovorim in rahlo se nasmehne.
»Mislila sem dober kot privlačen.« zagodrnja in jaz zavijem z očmi.
»To me ne zanima, žal.« rečem in ona prikima. V tišini nadaljuje s svojim delom na mojih laseh. Po dolgih dvajsetih minutah so moji lasje skodrani in zdaj sledi moj obraz.
»Kakšen make-up bi imela?« me vpraša in jaz skomignem z rameni. V bistvu mi je čisto vseeno.
»Ne vem. Kaj bolj naravnega.« rečem in ona zopet prikima. Ta tišina mi gre pošteno na živce a ostanem tiho. Moj obraz začne mazati s kremo in potem nadaljuje z ličili. Pol ure sedim tam, da ona lahko ustvarja na mojem obrazu.
»Bo v redu?« me vpraša, ko konča. Pogledam se v ogledalo in moram priznati, da me je super naličila. Kot vedno. Veke imam v rjavi svetleči barvi, ustnice v temno rjavi barvi in seveda ne manjka tudi bronzerja.
»Super je, Celia. Hvala.« ji hvaležno rečem in nasmehne se. »Mi boš pomagala z obleko, prosim?« jo vprašam, saj vem, da bom sama vse zafurala. Verjetno bi jo umazala ali pa kaj podobnega.
»Itak.« nasmejano reče in sledi mi do moje sobe, kjer je tudi garderoba.
»Čakaj, obleka je v dnevni.« ji rečem in stečem ponjo, saj je ura že enajst. Ko pridem nazaj s sebe vržem kopalni plašč in iz vrečke vzamem temno modro obleko.
»Uf, Esther, če bi k novemu agentu prišla taka bi te v trenutku vzel.« reče, ko stojim pred njo v spodnjem perilu. Grdo jo pogledam in ona dvigne roke v znak obrambe. Stlačim se v obleko in pri tem pazim, da si ne pokvarim frizure ali uničim ličil. Ali obleke.
»Zapni.« ji ukažem in kot pridna majhna punčka, me uboga. Iz garderobe vzamem črne salonarje ter si jih nataknem na svojo ozko nogo.
»Čudovita si.« reče Celia in jaz se ji nasmehnem. Z obešalnika vzamem še črn plašč in si ga oblečem.
»Po tvoji zaslugi.« v hvaležnem tonu rečem in ona se nasmehne. »Fak, še torbica.« že malo panično rečem, ker je že skrajni čas, da se odpravim od doma. Vzamem bež torbico in vanjo vržem telefon, denarnico, vlažilne robčke in šminko. Z mize vzamem Diorjev parfum, s katerim se pošpricam in ga nato vržem v torbico. »Greva, če ne me bo Viv ubila.« ji naročim in z vso njeno kramo se odpraviva iz stanovanja. Ko ga zaklenem za vsak slučaj še enkrat preverim, da sem pravilno zaklenila. Ključe vržem v torbico in sledim Celii, ki je že zunaj.
»Gdč. Hayes, izvolite.« mi vrata odpre moj voznik, Bahtiyar. Hvaležno se mu nasmehnem.
»Greš z nama, Celia?« jo vprašam in ona odkima.
»Ne, kar pojdita, da ne zamudiš. Bom šla s taksijem. Srečno, Esther.« mi reče in jaz jo objamem v zahvalo in nato vstopim v avto. Bahtiyar odpelje proti podjetju in bolj ko se bližava, bolj me stiska v želodcu. Prekleto, to se mi ni nikoli dogajalo.
Mnenja?
20. april 2018
neeeeeeeeext *__*
20. april 2018
Potter
Potter
Next
20. april 2018
Next
20. april 2018
Omg dj hitr Next
Neexxt
20. april 2018
❛ blackie ❜
❛ blackie ❜
Next
20. april 2018
Next
20. april 2018
wauu! perfekcija
22. april 2018
Hello girls! Nov del je tukej in upam, da vam bo všeč



4.

Po ne tako dolgi poti Bahtiyar končno ustavi avto na parkirišču podjetja. Počakam, da mi odpre vrata, ker je to pač njegovo delo in potem se odpraviva do vhoda.
»Živčni?« me vpraša, ko ugotovi, da si malo grizem ustnico. Samo prikimam mu, saj imam občutek, da če bom odprla usta bodo ven prišli rogljički in moja kava, ne besede. »V redu bo. Super ste.« me pohvali in jaz se mu hvaležno nasmehnem.
»Esther, končno! Si normalna? Ura je pet do dvanajstih. Mislila sem, da boš vse skupaj zafurala.« me napade Vivienne in njena panika me še bolj vznemiri.
»Ampak sem tukaj, kajne? Greva.« ji rečem in ona zavije z očmi ter se zrine pred mano, da ji sledim. Ošvrknem Bahtiyara, ki mi nakaže, da me bo čakal zunaj, jaz pa le prikimam.
»Če tega ne ujameva… Sva v riti.« reče Viv in začudeno jo pogledam. V riti? Kako to misli?
»Kaj misliš s tem, Vivienne?« jo vprašam ter se ustavim. Ona še vedno hodi, ne opazi, da ji jaz ne sledim več. »Vivienne?!« se zaderem po hodniku, da kar odmeva. Njene pete v trenutku nehajo udarjati ob tla in živčno se obrne proti meni.
»Hja, veš, Esther, jaz ne morem biti več tvoja agentka.« reče in se kislo nasmehne. Kaj je pravkar rekla? Se mogoče šali?
»Kaj?« spravim iz sebe. Moj želodec se spet začne obračati. Čakam, da odpre ta prekleta usta. »Bi mogoče lahko razložila?« vrtam vanjo, ona pa prestopa z ene noge na drugo. Še vedno tišina. »Daj nehaj že, prekleto. Si stara dvanajst? Zini že.« spet zarenčim in ona zavzdihne.
»Dobila sem boljšo ponudbo, plača bo višja in… saj veš, veliko dolgov imam. In več časa bom lahko z otrokoma.« reče. Prav zanima, kdo jo je tako nategnil. Tako dobro kot ji je pri meni, ji nikjer ne bo.
»Tisočkrat sem ti rekla, da Davida in Tracy lahko vzameš s sabo. Rada ju imam in ti to dobro veš, nikoli me ne bi motila. Boljša plača? Daj, Viv, resno?« rečem in jeza v meni počasi narašča. Nisem si mislila, da mi bi to kadarkoli naredila.
»Žal mi je, Esther. Res mi je.« njen glas ni več živčen, zdaj je bolj žalosten. Žal ji je, ja, seveda. Me slučajno nateguje?
»Odšla bom, tukaj nimam kaj iskati. Hvala za vse. Plačo dobiš do konca tedna nakazano na svojem računu.« rečem in se obrnem na petah ter odidem proti parkirišču, kjer me čaka Bahtiyar.
»Esther!« kriči za mano moja bivša agentka a se ne oziram. Še vedno kriči moje ime vendar pospešim korak, da sem lahko čim prej zunaj. Prekleta bodi, Vivienne. Ko sem končno zunaj stečem čez cesto dokler ne zaslišim cviljenja gum. Moje srce se za trenutek ustavi in iz mene uide krik. Telo se mi začne od nenadnega šoka tresti in počutim se kot, da se bom sesedla. Iz avta do mene priteče voznik. Nekaj mi govori vendar ga ne razumem, saj turškega jezika pač še nisem osvojila.
»Ne razumem vas.« rečem po angleško in on prikima.
»Ste v redu?« me vpraša in v tistem trenutku je ob meni Bahtiyar.
»Sem, hvala.« rečem ter s svojim voznikom odidem do najinega avta. Obrnem se nazaj, kjer opazim, da je tisti kreten še vedno tam, s telefonom na ušesu. Priznam, privlačen je. Ta siva obleka v kateri je oblečen mu zelo dobro stoji. Opazim, da tudi on mene opazuje med njegovim telefonskim pogovorom zato se hitro obrnem.
»Gdč. Hayes, ste v redu?« me zasliši Bahtiyar, ko prispeva do avta. Prikimam mu in on me ne sigurno opazuje. »Oprostite ampak še vedno se mi zdite prestrašeni. Vas peljem do zdravnika, da pogleda, če je vse v redu z vami?« nadaljuje z govorjenjem.
»Bahtiyar, v redu sem. Kreten me ni zadel. Pelji naju na kavo, to me bo pomirilo.« mu rečem in on prikima ter mi odpre vrata, da lahko sedem. Ko spelje s parkirišča, svojo glavo naslonim na okno ter opazujem moje novo mesto.
»Ni sestanka?« prekine tišino Bahtiyar in jaz zavzdihnem.
»Odpovedala sem ga, ker je moja bivša agentka prasica.« mu obrazložim. Nič ne reče, le kima. Po kakšnih petnajstih minutah se ustaviva pri nekem lokalu.
»Tu sva.« reče. Izstopi in mi odpre vrata. »Čaj in baklava sta tukaj nekaj najboljšega.« še doda. Na mojem obrazu se razširi nasmeh.
»Čaj? Mislila sem, da je tu popularna kava.« mu rečem. Oba se zasmejeva in vstopiva ter sedeva za mizo ob oknu. Natakar je kmalu pri nama in seveda, ker jaz ne govorim turško, je naročilo povedal Bahtiyar. »Kaj si nama sploh naročil? Popolnoma nič nisem razumela.« ga vprašam, ko natakar odide. Zasmeje se in jaz ga malo grdo pogledam.
»Čaj in baklavo.« mi odgovori na moje vprašanje. Kmalu dobiva tisto kar sva naročila. Seveda najprej poskusim čaj, ki naj bi bil tako dober.
»Dober je.« rečem. »Nisem ljubiteljica čaja ampak res je dober.« še dodam in nasmehne se. Ugriznem v baklavo. Česa tako dobrega še nisem jedla. Moj bog, v Ameriki ni ničesar tako okusnega in svežega.
»In?« vpraša med tem, ko končno pogoltnem košček.
»Česa tako dobrega še nisem jedla.« odgovorim na njegovo vprašanje. »V Ameriki nimamo tako dobre hrane.« še dodam in zopet ugriznem v baklavo. Nekaj časa sva še tam ter se pogovarjava o različnih stvareh nato pa odideva na sprehod. Nisem si mislila, da se bom dobro razumela s svojim voznikom. Po navadi sem z vozniki spregovorila le dober dan, naslov kam naj me pelje in hvala. Bahtiyar je super. Kmalu me odpelje domov, saj je ura že tri popoldne. Moje noge komaj čakajo, da se sezujejo s teh salonarjev. Odpadle mi bodo. Pot hitro mine in že sva pred mojim domom. Elegantno mi odpre vrata kot to počne že cel dan.
»Hvala ti, super je bilo. Zdaj vem na koga se obrniti za čaj, če moj dan ne bo najboljši.« rečem in se malo nasmehnem.
»Vedno sem vam na voljo, gdč. Hayes.« reče in mi vrne nasmeh. »Če boste karkoli rabili me prosim pokličite. Telefon imam ves čas pri sebi.« še doda in jaz prikimam. V slovo mu pomaham nato pa izginem v svoje zavetje.
Mnenja? Teorije?
25. april 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg