Hej!
Odločila sem se, da med tem, ko v karanteni nimam kaj delati, napišem zgodbico.
To bo moja prva, zato upam, da bom imela kaj bralcev. Prosim vas samo to, da poveste svoje mnenje, pa če je to kritika ali pa komplet, iz napak se učimo.
Že v naprej se opravičujem, za vse pravopisne napake, ki se zgodijo pri hitenju.

Upam, da vam bo všeč!

Tukaj je 1. del:
Bilo je jutro. Zbudila sem se zaradi zvonjenja mojega telefona. Pobrskala sem po predalu nočne omarice in potegnila ven. Pogledala sem na ekran: neznana številka. Hitro sem se javila "Prosim?" Odgovoril mi je ženski glas "Dober dan, ste v gospa Emily Watson?" Pritrdila sem "Tako je. Se je kaj zgodilo?" Zdelo se mi je namreč,da je jokala.
Takoj sem dobila odgovor "Ja, sem Elma Brain in vaš fant je z motorjem pripeljal prehitro, nisem ga videla in ga tako zbila z motorja, nezaveten je" je potrdila moje domneve. "Kje ste?" sem takoj vprašala bila sem v šoku. Gospa mi je povedala, jaz pa sem se že usedla v avto ter se odpeljala na kraj nesreče, ki se je zgodila pol ure od mojega doma, saj sem živela v vasi.
Medtem, ko vozim vam lahko nekaj povem o sebi.
Sem Emily Watson, moja sestrična je slavna igralka Emma Watson. Jaz nikakor nisem slavna, a sem s svojim življenjem zadovoljna. Ker imam zelo rada živali, živim na ranču, kjer imam tudi nakaj svojih najljubših živali, konjev. Imam fanta Lana Somerja. Spoznala sva se na konjskem tekmovanju, kjer sva si delila drugo mesto. Ja vem, čudno je, da se sestrična slavne Emme Watson, ukvarja s konji. Pa kaj, to mi je všeč, zato se ne menim za medije. Poleg tega sva si preveč podobni, razlika je le v tem, da Emma ne mara svojih las, zato si jih je postrigla na kratko.
......................................................................
Ampak sedaj, če Lan ne preživi...brez njega bi umrla. Ne, ne sme umreti, ne more ne kar zapustiti... Že misel na to, da Lan lahko izgubi življenje, me je tako pretresla, da sem komaj prišla do bolnišnice. Odšla sem do recepcije in ogovorila žensko za pultom "Dober dan, mogoče veste kje je soba Lana Somerja?" Pogledala je na računalnik nato pa odgovorila "pojdite v drugo nadstropje, prva zadnja vrata, desno." Zahvalila sem se ji in odšla pa stopnicah navzgor. Čakalnica je bila prazna. Obvestila sem še Lanova starša, ki sta odgovorila, da jima ne pustijo predčasno iz službe ter da naj za Lana poskrbim jaz, jutri pa ga prideta obiskati. V čaknici sem čakala približno eno uro. Bila sem nestrpna. Pripravljala sem se na najhujše, hkrati pa sem se mirila, da bo vse vredu. Ravno, ko sem hotela iti po kavo, da ne bi zaspala kar tam na stolu, je iz sobe stopil starejši zdravnik. Njegov obraz ni razkrival ničesar dobrega....
14. april 2020
Next
14. april 2020
Hvala veliko mi pomeni!
Next bom objavila zvečer
14. april 2020
Dodajam še nekaj slik, da si boste lažje predstavljali

To sem jaz 25 letna Emily Watson:


Emilyn fant, 27 letni Lan Somer:


Emilyna mlajša sestra Laris, ki ima 23 let:


Emiliyna najboljša prijateljica Monyca, na kratko Mony, ki jo je spoznala na fakulteti za psihologijo:

Ranč na katerim živita Emily in Lan, v vasi blizu New Yorka:



Emily je uspešno zaključila faks psihologije in tako zdaj, dela v zdravstveni ustanovi kot psihologinja.

Lan je igralec, tako kot njena sestriča Emma, preko katere sta se tudi spoznala.

Zdaj pa nazaj h zgodbi...

Ravno, ko sem hotela iti po kavo, da ne bi zaspala kar tam na stolu, je iz sobe stopil starejši zdravnik. Njegov obraz ni razkrival ničesar dobrega. Takoj ga je zasula z vprašanji. On pa je dejal "Pomirite se gospodična. Gospod Somer je v komi. Poškodbe so hude." "Grem lahko k njemu?" je še vedno v šoku vprašala Emily. "Seveda, vendar ne ostanite predolgo, saj ga bomo prišli kmalu spet pregledati." Takoj, ko je izginil pa stopnicah, sem odprla vrata Lanove sobe. Čisto počasi sem se mu približala. Spal je na edini postelji v sobi in se ni niti premaknil. Stisnilo me je pri srcu. Nekaj časa sem še ostala pri njem, nato pa se odpravila domov.
Na poti do ranča sem se odločila, da pokličem Mony. Oglasila se mi je skoraj takoj. Povedala sem ji kaj se je zgodilo, ona pa mi je zatrdila, da pride čez petnajst minut. Natanko čez toliko časa je na vrstih pozvonimo. Stekla sem odpret svoji prijateljici "Hej, že dolgo se nisva videla" sem jo pozdravila. "Pogrešala sem te, mi je vrnila pozdrav." Pomignila sem ji naj mi sledi v dnevno sobo. Vsedla sva se na kavč, sama pa sem prinesla dva osvežilna kozarca ledena Coca-Cole.

Lan:
Hotel sem v mesto, da bi svoji dragi Emily kupil zaročni prstan. Ja, hotel sem jo zaročiti. In vedel sem, da nimam veliko časa, saj jo bo začelo skrbeti, kje sem. Hitel sem. S svojim motorjem sem z vso hitrostjo drvel proti mestu. Nenadoma pa je ored menoj zapeljal črn avto. Zletek sem iz motorja. Starejša gospa je pritekla k meni. Zamomljal sem samo "Pokliči... Em (njen vzdevek) na moj telefon... Dal sem ji svoj telefon nato pa me je zagrnila tema. Upam, sem le, da je ženska razumela, kaj sem ji hotel povedati.
14. april 2020
Se opravičujem za napako
Tole je Emily


In nima mlajše ampak starejšo sestro Laris

.....…..…………………………………………………………..

Upam, da vam je zgodba všeč. In obljubim, da se bo vse zapletlo
14. april 2020
Naredila sem pletnico.
Ja, res mi je dolgčas.
14. april 2020
Next
14. april 2020
Hvala
14. april 2020
Next
15. april 2020
Next
15. april 2020
Emily
"Saj bo vse v redu" me je mirila Monyca. "Ampak, kaj pa, če ne! Kaj pa, če umre! Kaj bom sama v tej hiši!" "Umiri se! Pa saj si psihologinja, že večkrat si imela takšne primere, pa si vse spravila v red. In vedno si jim govorila, da morajo razmišljati pozitivno. Kaj pa zdaj ti? Delaš ravno nasprotno!" Nekaj časa sem samo gledala vanjo, kot da ne bi razumela njenih besed. Ampak imela je prav. Še kako prav. Ne razumem, zakaj drugim svetujem drugače, kot delam sama. Ampak dejstvo je, da me je novica tako pretresla, da sploh nisem bila več prava jaz. "Prav imaš" sem naposled le dejala. "Hvala, ker si tukaj. Če bi bila sama bi se najbrž smilila sama sebi." "Ni problema, saj sva vendar prijateljici! In prijatelji si pomagajo."
Najin pogovor je zmotilo zvonenje mojega telefona. Opravičila sem se Mony in se takoj javila.
(Jaz j, Zdravnik z)
j: "Ja?"
z: "Pozdravljeni, prosil bi vas, da takoj pridete v bolnišnico, gospodu Somerju se je stanje poslabšalo."
j: "Takoj pridem, najlepša hvala za informacije"
Zajela sem sapo. "Ne to se ne dogaja!" Monyca je bila takoj pri meni. "Kdo te je klical? Kaj se je zgodilo?" "Klical me je zdravnik, ki oskrbuje Lana. Takoj moram tja! Stanje se mu je poslabšalo!
Hitro sem si oblekla zimski plašč, saj je začelo snežiti, obula allstarke in stekla v avto. Mony je šla z menoj. Čez približno pet minut sva parkirali pred bolnišnico. Pognala sem se vanjo, kot da bi mi gorelo pod nogami. Ustavila sem se pred vrati Lanove sobe in skozi steklo opazila kaj se dogaja. Pet zdravnikov in še nekaj medicinskih sester je bilo okoli postelje. Bila sem čisto na trnih. Je to konec?! Čeprav sem jih zadrževala, so se mi solze ulile po licih. Monyca me je objela, tako, da sem hlipala v njeno ramo. "Kaj, če je to njegov konec!?" "Ne verjamem, vem da bo preživel, zate, za vaju" Bila sem ji hvaležna, da je bila tu. Vedno ne je znala pomiriti. Res je bila super prijateljica. Zdravniki so kmalu odšli. Povedali so mi, da so morali Lana priključiti na kisik ter da se še ni zbudil. Počasi sem odprla vrata in odšla do postelje. Vsedla sem se na stol zraven postelje in ga prijela za roko. Nisem si mogla pomagati, da ga ne bi poljubila na lice. Takrat pa...
…………………………………………………………………...
Mnenja? Komentarji? Teorije?
Kaj se bo zgodilo z Lanom?
Bo preživel?
Če ne bo, kaj bo z Emily?
15. april 2020
Next
15. april 2020
Next
15. april 2020
Hvala obema. Next bo zvečer. Upam, da bo do takrat še kakšen Next
15. april 2020
Nisem si mogla pomagati, da ga ne bi poljubila na lice. Takrat pa... je odprl najprej eno, nato pa še drugo oko. Monyca, ki je dogajanje opazovala skozi steklo, je poklicala zdravnika, ta pa je že čez par sekund stopil v sobo. Malo sem se odmaknila od postelje, ko pa je odšel, sem zopet sedla na stol poleg postelje. V meni je vrelo od čustev, ljubezen, strast, bolečina, obup, veselje, streh... Sploh nisem več vedela, kje se ne drži glava. "Kaj se je zgodilo" je vprašal s slabotnim glasom, ko nekaj časa brez besed zreva eden v drugega "In kje sploh sem? Je to..." "Se ničesar ne spomniš?" ga prekinem, in pa odkima "Imel si prometno nesrečo, neka ženska te je zbila z motorja in zdaj si v bolnišnici. V komi si bil mesec in pol, komaj si preživel' mu pojasnim dogajanje. "Čakaj kaj!? V komi sem bil cel mesec in pol?!". Z glavo rahlo pokimam. "Samo, da si živ." "No, glede na to, da bi skoraj umrl, ti moram nekaj povedati." Srce mi je začelo divje utripati. Kaj mi mora povedati? Zakaj mi to govori zdaj, ko je komaj preživel? Mi je kaj prikrival? Vprašanja so se kar kopičila v meni. "Povej" sem na posled le rekla z dokaj mirnim glasom. "No veš, bil sem na poti v zlatarno. In...hotel sem ti kupiti zaročni prstan, ker sva skupaj že cela štiri leta. Zajela sem sapo. Me je res nameraval zaročiti? "Ampak zakaj...si mi to povedal?" Zavzdihnil je "ker me je poleg tebe obiskovala hčerka voznice avta, ki me je zbil in" prekinila sem ga "in ti cepec si se vanjo zaljubil! Kako si mogel! In zdaj ne boš pustil!? "Ja pustil te bom, Kim je veliko lepša od tebe" Po licih so se mi ulile solze. "Ne morem verjeti, da si mi to naredil!" sem zavpila in stekla iz bolnišnice. Solze so mi lile v potokih, a mi ni bilo mar. Jezna sem se usedla v avto in zaloputnila z vrati. Monyca je pritekla takoj za mano. Takoj, ko je zaprla vrata sem odpeljala. "Kaj se dogaja?" je vprašala po parih minutah tišine, ki jo je motila le tiha glasba iz radia. "Kaj se dogaja!? Kaj še dogaja!?Lan me je pustil zaradi druge! To se dogaja!"sem svojo jezo stresla na ubogo Monyco. "Pomiri se no" "Kako naj se pomirim! Štiri leta se zapravila s tem bedakom!" "Čudno, se mi zdi, da nisi vedela za njiju" je premišljeno rekla. "Lan ne rekel, da ga je obiskala v bolnišnici." "Samo nekaj mi tukaj ni jasno" "Kaj?" "Lan se je šele danes zbudil kajne? Kako potem ve, kdo ga je obiskal? Morala sta se poznati že prej." "Prav imaš! Ampak zdi se mi čudno, da nisem nič posumila." "Lahko bi se srečevala med službo" je imela Monyca takoj pripravljen odgovor. "Ampak kaj pa je potem s prstanom?" "Lahko sploh ni bil namenjen tebi, kar neverjamem, saj ti ne bi govoril o tem. Ali pa je od tebe s poroko nekaj hotel doseči. Npr. tvoj denar" "Saj ima svojega" v prsih mi je močno razbijalo. Še zdaj sem bila v šoku. Ampak zakaj bi Lan hotel moj denar? Saj ima vendar svojega! Tedaj pa se moje posvetilo "Nikoli nisem bila v Lanovi službi! Morda sploh ni igralec, kot pravi!" ampak je to res možno. Lan mi nikoli ni deloval tak, da bi lahko lagal tako velike stvari. In nikoli ni bilo nič sumljivega. Čeprav... nikoli ni imel pri sebi denarnice! To je to! Končno smo ga razkrinkali. Pot sva nadaljevali v tišini. Jaz sem bila skocentrirana na cesto. Monyca pa je brala nek članek na telefonu. Čez deset minut sva parkirali na domačem igrišču. "Bi te motilo, če bi danes sem prišel Gašper?" Ko ne videla moj vprašujoč pogled je dodala "moj fant." Bila sem malo presenečena nad vprašanjem. Ampak zakaj pa ne? Konec koncev potrebujem malo družbe, da pozabim na vse skupaj. "Seveda lahko pride! In naj pripelje še kakšnega prijatelja" Monyca je kar skočila od veselja in se mi vrgla v objem. "Hvala ti! Res si najboljša prijateljica" "Hvala tebi. Če bi bila tukaj sama, bi se najbrž smilila sama sebi." "Kar takoj ga bom poklicala." "Kar daj. Potem pa greva lahko jahati, da se malo sprostiva, kot v starih časih" "Z veseljem!" Bila sem zelo vesela, da imam tako prijateljico. In res že dolgo nisva skupaj jahali. Ko je prekinila klic, sva odšli do konjušnice, kjer sva vzeli vsaka svojega konja. "Jaz imam Astro" sem takoj vzela svojega konja, na katerem sem jahalna že kot otrok" "Prav, jaz pa mojo Rayn." Ko sva z Mony postali prijateljici sem ji za njem 16 rojstni dan podarila tega konja. "Tako kot vedno" s dejala ter se nasmehnila. "Ja, in lahko greva do najinega kotička. Saj veš, tistega jezera sredi gozda." "Seveda, pojdiva!" sem vzkliknila ter zahajala Astro. Monyca je ponovila za mano. "Kdaj prideta fanta?" sem kar naenkrat vprašala. "Zvečer, prej ne moreta, upam, da ti ne bomo v napoto." "Ah, daj no, reči jima naj spakirata za dva dni, vikend boste preživeli tukaj z mano." "A ti to resno?" "Popolnoma resno" rečem ter se nasmehnem. Bila sem resnično vesela, da ne bom sama s svojimi mislimi.…………………………………………………………………...
Mnenja? Komentarji?
16. april 2020
Next.
dobro ti gre. kar tako naprej
16. april 2020
Me veseli, da ti je všeč
16. april 2020
kairi_υωυρiє ♡
kairi_υωυρiє ♡
Next.
super je
16. april 2020
Lan
Nevem, zakaj sem ji povedal resnico. Morda res nisem hotel živeti v lažeh. Pa vendar ji ne bi smel. S tem sem pokvaril vse načrte. Bilbpa sem presenečen, da mi je verjela. Verjela je najbolj neumni in očitni laži. Kako neki naj bi vedel kdo ne je obiskoval, če sem bil v komi? Kim sem spoznal nekega večera, ko sem šel s prijatelji v disko. Od takrat skupaj preživiva čim več časa. Večinoma dopoldan, ko je Emily v službi, saj jaz nimam službe, (vedno sem jemal Emilyn denar) Kim pa dela popoldan in sicer kot prodajalka v trgovini Takoo. Z Emily sem se hotel poročiti le zaradi velike količine denarja ter premoženja njene sestrične.

Emily
Prijezdili sva do jezera, privezali konja na bližnje drevo ter sedli na pomol. Zrla sem v svoj odcev v mirni vodi ter rezmišljala, kaj sem storila narobe, da sem si to zaslužila. Pa vendar. Življenje teče naprej. Moja pokojna babica je vedno govorila vsaka stvar je za nekaj dobra. Tako je življenje in treba ga je živeti ter zaživeti. Tam sva v tišini sedeli še kakšne pol ure potem pa je Monyca prekinila prijetno tišino "Ura je že veliko. Najbolje bo, da se počasi vrneva. Kmalu bo tema in postalo je že zelo temno. Fanta pa bosta tudi kmalu prišla." Šele takrat sem se zavedla kako mrzlo je postalo "Prav imaš, pojdiva." Zajahala sem Astro in odjezdila po dobro znani poti proti domu. Kmalu sva prišli do konjušnice, kjer sva pustili konja, nato pa se usedli na stopnice, pred vhodna vrata in čakali Davida in Marka. "Se spomniš, ko sva takole sedeli na klopci pred faksom in ocenjevali fante?" me je kar naenkrat vprašala Monyca. "Ja in potem je enkrat prišel David in te vprašal kako ti je ime." "Ja in tako sva se začela družiti" "In kasneje postala par" sem dopolnila njen stavek. Nasmehnili sva se ena drugi. Tam sva čakali še okoli dvajset minut medtem, potem pa je na dvorišče končno pripeljal Davidov avto. Stopila sta ven iz avta, Monyca pa je takoj stekla k Davidu. "Pogrešala sem te!" Je zavpila in se mu vrgla v objem. "Jaz tudi tebe miška moja" potem pa se je obrnil k meni. "Hvala, ker si naju povabila, z veseljem bova vikend preživela tukaj. In, če se ga mogoče ne spomniš iz faksa, to je Mark" podala sem mu roko ter jih povabila v hišo.
…………………………………………………………………...
Hvala vsem, ki spremljate to zgodbico. To je res ena nova izkušnja zame.
16. april 2020
V naslednjem delu bom priližila slike
16. april 2020
Next
16. april 2020
kairi_υωυρiє ♡
kairi_υωυρiє ♡
Next
16. april 2020
Zdajle sem opazila,da je enkrat Gašper enkrat pa David. No od zdaj naprej David
16. april 2020
David ima zeleno - modre oči in razmršene rjave lase. Spoznali smo se na fakulteti, ko je nekega dne pristopil do naju z Mony in jo vprašal kako ji je ime. Po tistem sta se vedno več družila nato pa postala par, kar jima resnično privoščim. Poleg tega pa skupaj res izgledata popolno. David je eno leto starejši od naju.

Njegov prijatelj je Mark že od kar ga poznava. Mark ima prav tako kot David modre oči in malo temnejše razmršene rjave lase.


Čeprav se nikoli nisem pretirano zanimala zanj, se mi je zdaj zdel prav super. Poleg tega pa je Monyca rekla, da ga je punca pustila. Torej je samski!
Povabila sem jih kuhinjo, kjer sem jim postregla z svežo kavo in kupljenimi piškoti. Ko pa sem se zavedla, kako strmim v Marka mi je postalo nerodno. Izgovorila sem se, da moram na stranišče. Stekla sem po stopnicah navzgor do kopalnice, kjer sem si umila obraz z ledeno mrzlo vodo. Še nekaj časa sem počakala, da ne bi bilo preveč očitno nato pa se odpravila nazaj v kuhinjo. Moji gostje so se veselo pogovarjali in smejali. Nekaj časa smo še obujali spomine na šolske dni, potem pa sem jim povedala kje bodo spali "David ti lahko spiš z Mony v sobi za goste. Saj bosta skupaj kaj ne?" "Seveda!" Sta takoj odvrnila oba v en glas. "Ti Mark" obmolknila sem ter zopet sardela, a sem se hitro zbrala "ti lahko spiš v Lanovi sobi" "Čakaj kje pa je Lan, šele zdajle, ko si ga omenila sem se spomnil, da ga ni?" "Pustil me je" sem brezbrižno odgovorila. "Kaj?!" Povedala sem jim kaj se je zgodilo David pa je le strmel in ni mogel verjeti svojim ušesom. "Čakaj kaj? Hočeš reči, da te je že nekaj časa varal, poleg tega pa se ti je še tako mastno lagal in ti kradel denar!" "Ja" je bil moj odgovor kratek. Klepetali smo še dolgo v noč potem pa se končno le odpravili spat.
Zjutraj so me zbudili sončni žarki. Ko sem se spomnila, da v hiši nisem sama, sem hitro skočila iz postelje, obulasvoje modre copate ter odprla omaro z oblačili. Odločila sem se za črne hlače, vijolično majico ter sil pulover. Hitro sem se zaklenila v kopalnico in uživala pod toplim tušem. Ko sem končala sem se oblekla, umila zobe, počesala lase in se nežno naličila. Pridržala sem se do kuhinje in se odločila, da spečem palačinke. V rekordnem času sem naredila maso in začela peči. Počasi so se vsi privlekli za mizo, sama pa sem jim postregla z palačinkami, dodala pa še več limonade in domačo marmelado ter nutello. Med zajtrkom smo se pogovarjali, kaj bomo danes počeli "lahko bi šli jahat" sem predlagala. "Jaz se strinjam" je bil takoj za David. "Prav" je pristal še Mark. "Lahko gremo do jase, ki je s konjem pol ure stran, tam pa si lahko naredimo piknik!" Vsi so bili takoj za. Z Monyca sva pripravili sendviče in v plastenke nalili vodo. Vse skupaj sva dali v košaro za piknik in pokrili z odejo na kateri bomo sedeli.

Zajahali smo konje(Monyca in David Rain, Mark Kryssa, jaz pa Astro). Konji so nas v enakomernem teku pripeljali do jase. Odejo smo razgrnili na tla v bližini potočka in pomalicali.



……………………………………………………………………
Nadaljevanje bo, ko dobim dva nexta.

Mnenja? Teorije?

V pisanju te zgodbice res uživam, upam da tudi vi uživate ki jo berete
16. april 2020
kairi_υωυρiє ♡
kairi_υωυρiє ♡
Next
super je
17. april 2020
Next
17. april 2020
Evo tukaj je nov Next. Posvečam ga vsem mojim bralcem. Hvala vsem, ki berete. Veliko mi pomeni!
_____________________________________________

Ježa nas je zelo zlakotnila, zato smo pojedli zelo hitro, po mojem mnenju, prehitro. Starša sta me vedno učila, da se mora jesti počasi in v hrani uživati. Pravila sta, da nikoli ne veš kdaj boš ostal brez strehe nad glavo in posledično tudi brez hrane. Zato naj bi uživali trenutke, ko vse to imamo.
David in Monyca sta padla v živahen pogovor. Res se jima je videlo, da sta pogrešala drug drugega.
Midva z Markom pa sva sedela, kot kupa nesreče in v tišini zrla v vodo. "Nisem si mislil, da je Lan lahko tak" je nenadoma spregovoril. Zavzdihnila sem "jaz tudi ne." Zazrla sem se v njegove biserno mode oči, katere so izžarevale žalost in obup "tudi mene je punca prevarala. Še zdaj je nisem čisto prebolel." "Saj bo" sem ga spodbudila, čeprav sem bila sama v isti kaši. Tega si res ni zaslužil. "Kaj pravzaprav delaš? Slišala sem, da si zamenjal službo." Sem se nenadoma spomnila. "Res je, nekaj časa sem delal kot psiho terapevt, ampak, ko sem izvedel, da me je Zoja varala, sem dal odpoved in pustil preteklost za sabo. Zdaj delam kot avtomehanik." Waw to pa je velika sprememba. Samo zaradi ene razvajene smrklje. "Hotel sem začeti na novo" je dodal, ko je videl moj osupel pogled." "Verjamem." pogledala sem v nebo. Na katerem prej ni bilo niti oblačka, zdaj pa so se začeli zbirati črni oblaki. Nevihta bo, sem pomislila. In naenkrat je zagrmelo. "Pojdimo!" sem zakričala in že zajahala svojega konja. Začelo je zelo močni deževati, da smo bili takoj vsi mokri. V tistem pa se je še enkrat zabliskalo in strela je zadela točno ob drevo v bližini Kryssa, da se je podrlo nanj. Uspelo nam ga je rešiti izpod drevesa, a imel je poškodovano levo sprednjo nogo. "Mark! Hitro skoči na Astro! Kryss te ranjen ne bo mogel nesti, Astra pa mu bo v oporo!" Sem zavpila, da bi preglasila močno deževanje in šelestenje listja dreves, ki so svoje krošnje zaradi vetra nevarno nagibala proti tlom. Mark je skočil za moj hrbet. In pognali smo konje v dir. Bila sem resnično prestrašena saj so tukaj nevihte zelo nevarne. Poleg tega pa sem bila čisto mokra in premražena. Čeprav je bilo tukaj pozimi vedno mrzlo, nikoli ni bilo snega, za kar sem bila v tem trenutku hvaležna. Sneg bi nam namreč povzročal še več težav.
Nevihta se je samo še povečala in nisem videla več niti do konca svojega nosu. Ampak nismo še ustavljali. Drveli smo naprej. Konji so nas kmalu pripeljali do varnega doma. Za Kryssa bom poskrbela, ko se nevihta poleže, sem si rekla v mislih. Vsi mokri in premraženi smo stekli v hišo. Takoj smo se razbežali vsak v svojo sobo in se preoblekli. V dnevno sobo sem privlekla nekaj najtoplejših odej ter zakurila v peči. Postalo je prijetno toplo. Vsedli smo se na kavč in se zavili v odeje. Monyca pa nam je skuhala zeliščni čaj. Potem pa je zazvonil telefon. Moj seveda. Klicala me je mami. Opravičila sem se ostalim in odšla v kuhinjo. Vsedla sem se na enega izmed stolov in se javila "Halo?" "Hej, draga, kako si? Zadnje čase se nič ne oglasiš." Sem zaslišala mamin glas na drugi strani. Deloval je malo zaskrbljeno. "Oprosti, da se nisem oglasila. Imela sem veliko obveznosti, poleg tega pa sem še izvedela, da me je Lan varal" "Oh, tako mi je žal. Pa tako lepo sta se razumela. Spomni se na to, kaj ti je govorila babica, vsaka stv..." prekinila sem jo "vsaka stvar je za nekaj dobra. Tako je življenje in treba ga je živeti ter zaživeti." "Tako je. In če potrebuješ družbo imam jutri čas" "Ni potrebno prijatelji bodo ostali tukaj čez vikend, tako da ne bom sama." "Imaš obiske? Joj, oprosti, ker sem te motila. Pokliči še kaj!" "Ne skrbi zame!" Vedela sem, da jo skrbi zame. Za njo sem bila še vedno majhna štručka. Ampak po eni strani sem jo razumela. "Se vidiva!" je dejala "Adijo!" Sem ji vrnila pozdrav nato pa prekinila.
Odšla sem nazaj do prijateljev. Mark je bil videti zelo zamišljen. Potem pa so se nanje oči spet srečale.

MARK:
Bil sem presenečen, da je tako poskrbela za nas. Ko smo bili še v šoli sem jo vedno gledal kot vzvišeno sošolko, čeprav se nikoli ni bahala. Sploh ne vem, zakaj sem si ustvaril takšno mnenje o njej. Zdaj mi je dokazala, da je prav prijazno dekle. In da ji ni vseeno za nas. In te njene prečudovite zelene oči! Tako sem se zamislil, da niti opazil nisem, kdaj se je vrnila. Najine oči so se spet srečale. In njene so se prav posebno zalesketale. Umaknil sem pogled, saj me ne njena bližina vedno bolj vznemirljala. Pa kaj ti je!" sem sam sebe oštel v mislih. "Enkrat te je punca že izdala! Ne boš nasedel še drugič! In sploh, najbrš še ni prebolela Lana. Konec koncev je izvedela, da jo vara, šele en dan nazaj!"
17. april 2020
Next
17. april 2020
Hvalaa. Še en Next pa nadaljujemo
17. april 2020
msaje5
msaje5
Next
17. april 2020
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani