Oooh, finally some sparkles between these two sworn enemies ;D

Mogoce je imela ta pesem tudi za Jacka kaksni globji pomen ...? Ugibam, pac.

Next ^^
17. avgust 2017
u224813
u224813
Next
17. avgust 2017
Next
17. avgust 2017
Senca ~ , niti ne...v filmu iz 1981 je Pavelich igral na kitaro in je igral to pesem. Znano pa je, da je Pav med potjo in tudi pozneje veliko igral kitaro Bo pa se ena pesem pozneje
17. avgust 2017
Aha, ok
17. avgust 2017
Ampak druga pesem bo pa bolj 'breaking point'
17. avgust 2017
Yay ^^
17. avgust 2017
Tu sta se linka do originalne skladbe :
https://www.youtube.com/watch?v=7z9wd9bS1FM
https://www.youtube.com/watch?v=m0oJ8_VTu3c (koncert l.1982)
17. avgust 2017
17. HERBIJI V TEMI

~KIMBERLY~
Štirinajst dni pozneje prekrižamo palice z norveško ‘B’ oziroma drugoligaško ekipo in po odigarnih osmih tekmah z le dvema porazoma, je naša samozavest visoko nad oblaki. Kljub temu pa garderoba ravno ne buči od glasnosti ko z Nealom vstopiva.
Tik preden prestopiva prag, se Neal nagne k meni in me hitro in nežno poljubi. Nasmehnem se v poljub in zamomljam ob njegove ustnice: “Srečno danes.”
“Tebi tudi. In ne skrbi, poskrbeli bomo zate.”
“Ni treba, Mousey,” se odmaknem in stresem z glavo, pri čemer mi prameni las padejo naprej. Drobno se nasmehne, potem pa mi z nežno gesto Neal popravi lase za ušesa in me poljubi na čelo. Pusti, da njegove ustnice lahno zadržijo na moji koži nekaj sekund, potem pa se tudi on odmakne.

Ko vstopiva v garderobo, njegova roka ohlapno počiva na mojih ramenih, njegova druga roka pa je v žepu moje trenirke. Roko imam naslonjeno na njegov križ, z drugo pa držim palico. Čim fantje spoznajo, da sva vstopila, naju pozdravijo z žvižganjem in vzkliki, zaradi česar oba z Nealom zardiva.
“A nista lušna?” Robby zavpije iz svojega dela klopi in da petko Strobelu, ki sedi zraven njega.
“Madona, slabo nam je zaradi vaju. Lahko to zadržita za zaprtimi vrati, lep prosim?” Ramsey čivkne in si pokrije oči. Neal odvije roko, ki jo je imel na mojih ramenih in sede poleg Ramseya: “Sva s tem uničila tvojo nedolžnost? Je to preveč za našo malo primadono?”
Mikey ga brez besed pogleda, potem pa dvigne pogled k meni: “Daj ga na povodec in ga drži na kratko, prosim?”
“Nič ne morem obljubiti, Rammy,” se zahihitam in se namenim k mojemu sedežu. Lahko bi rekli, da se v miru preoblečemo, a to bi bilo izkrivljanje resnice. Prisežem, to je najglasnejša banda mladih, ki sem jo kadarkoli spoznala. Celo najstarejši, Rizzo, Buzzy, Auge in Gary Ross, niso boljši od ostalih.
Med zavezovanjem drsalk zaslišim, kako se nekdo usede zraven mene. Dvignem pogled in pričakujem Neala ali katerega izmed fantov, ki se me nočejo znebiti, a na koncu se gledam iz oči v oči z najstarejšim igralcem, Lesterjem ‘Les’ Augejem.
“Vse v redu, Leslie?”
“Ja, sveeda. Samo…” skloni se niže in mi zašepeta na uho “pazi, da Herb ne ugotovi za tvojo aferico z Nealom. In poskusi se izogniti nosečnosti, prav?”
Ko izreče zadnji stavek, pomežikne, jaz pa živo zardim. Boksnem ga v ramo in zamomljam: “Utihni, nič takega ne delava.”
“Še.”
“Kaj pa če bi se ti raje oblekel?” predlagam z rahlim nasmeškom. Les vstane in mi ponovno nameni pomenlji pomežik: “Čakaj, da bosta dovolj dolgo skupaj.”
“Spelji se!”

Dvajset minut pred začetkom ogrevanja v garderobo zakoraka Herb in prostor potone v popolno tišino. Herb naredi nekaj korakov med name in pogleda vsakega izmed nas, potem pa spregovori: “Wells, sleci opremo.”
“Ampak…”
“Wells, sleci opremo, Doc pravi, da še nisi pripravljen na igro.”
Pogledamo Wellsija, ki zavzdihne, a brez nadaljnega pregovarjanja sleče opremo. Med našo zadnjo tekmo je utrpel lažjo poškodbo gležnja. Vsi smo bili prepričani, da res ni nič hujšega in da bo danes lahko že zaigral. Herb nas pogleda: “Kar pa se tiče ostalih, pričakujem nič manj kot popolno zbranost na današnji tekmi. Nizozemska ekipa ni bila nič v primerjavi z njimi. In Kimberly…”
Glavo dvignem tako hitro, da se mi zdi, da si bom zlomila vrat. Preveva me neprijeten občutek: “Ja, trener?”
“Danes igraš obrambo z Jackom.”
“TRENER!” z Jackom istočasno vstaneva od ogorčenosti. Herb naju strmo pogleda: “Niti besedice.”
Nadaljuje z mešanjem napadov in obramb, posede Strobela in popolnoma spremeni pozicije. Vseeno pa pusti Conehead linijo nedotaknjeno. A edina stvar, ki jo slišim, je “…igraš obrambo z Jackom.” In prisežem, to se ne bo dobro končalo. Ne pravim, da je Jack slab igralec, ker ni, samo igrati obrambo z njim… poleg tega sem pa napadalka!

Postane jasno, da so nam te zmage dale preveč samozavesti in tekma proti drugorazredni ekipi se konča z izenačenjem. In da bi rekli, da je Herb razkurjen, bi bilo olepšavanje resnice.
Naslonim se na Neala in ga pogledam: “Komaj čakam, da pridem nazaj v sobo.”
“Tudi jaz…hej, kaj se dogaja?”
Dvignem pogled in vidim trenerja Patricka na ledu, ki stoji tako, da preprečuje ostalim sestop z ledu. Neal me nežno prime za roko in me lahno potegne za sabo k drugim.
“Zakaj?” Bah vpraša, da Patrickov odgovor ne doseže najinih ušes. Lahko predvidevam le, da njegov odgovor ni zadostil izmučenih hokejistov. Tokrat je Mac tisti, ki ponovi vprašanje, tokrat glasneje kot Bah malo prej: “Zakaj?”
“Bomo ugotovili v kratkem, kajne? Pojdite, fantje.”
Do takrat, ko prideva do face-off kroga, Herb že stoji na sredini. Neal počaka toliko, da vsi fantje zadrsajo pred naju in me šele nato potegne za sabo. Pogledam ga: “Zakaj sva jih spustila naprej?”
“Ne skrbi, vse bova slišala. Ampak če sva za njimi, te lahko držim za roko in Herb ne bo opazil.”
Njegov deški nasmešek mi ogreje srce in ne morem se upreti ponovnemu nasmešku: “Všeč mi je tvoj način razmišljanja.”
“Vem. Meni tudi,” pomežikne in mi lahno stisne roko. Tiho se zahihitam in zavijem z očmi ob tem, kako otročje se lahko obnaša. Kakorkoli, čim Herb spregovori, hihitanje in moja samozavest izgineta.
“Nočete delati med tekmo. Ni problema, bomo delali zdaj. Golova črta.”
O, sranje. O, sranjesranjesranje, to ne pomeni nič dobrega. Hitro ošvrknem Neala, ki debelo pogoltne in hitro pogleda ostale, ki v večini naredijo isto kot on. To lahko pomeni le eno stvar. Kamikaze.
“Tista tam,” Herb pokaže, kam se moramo postaviti za začetek. Opazim, da so ostali vse prej kot pa presrečni glede tega, kar se nam obeta. Nekateri celo s palico udarijo ob led, Mac pa izrazi svoje občutke tako, da s palico močneje udari ob led, pri čemer drobci ledu poletijo v vse smeri.

Čim se postavimo v vrsto, s pogledom preletim dvorano. Ljudje se ustavljajo na poti ven in nas opazujejo, a Herba očitno to niti najmanj ne zanima. Potem na hitro pogledam Herba, le sekundo preden trener Patrick zabrlizga na piščalko. Potem pa se začne – modra črta in nazaj, rdeča črta in nazaj, oddaljena modra črta in nazaj. Vsi smo že na črti, razen Jimmyja in Jannyja.
“ZMIGAJTA SE!” Herb zavpije nanju, onadva pa pospešita. Herb počaka, da smo vsi na črti in da smo pozorni na njegove besede: “Mislite, da lahko zmagate zgolj na podlagi talenta. Gospodje, nimate dovolj talenta, da bi zmagali. Še enkrat.”
Ko ponovno oddrsamo kamikazo, nadaljuje: “Če mislite, da lahko pridete sem in igrate izenačeno z Norvežani, potem pa greste na olimpijske igre in zmagate – vas še nekaj čaka.”
Hitro si izmenjam pogled s Suterjem, ki je poleg mene, on pa me na hitro potreplja po kolenih s palico, ko Herb ne gleda. In to je nekako največ, kar lahko naredi, preden se ponovno zasliši piščalka.

Po nemalo kamikazah pozneje Herb ne izgleda, kot da nas ima namen kaj kmalu spustiti.
“Bolje, da razmišljate še o nečem, vsakdo izmed vas. Ko oblečete dres, predstavljate sebe in soigralce. In ime na sprednji strani je HUDIČEVO POMEMBNEJŠE OD TISTEGA, KI PIŠE ZADAJ! Zapomnite si to! ŠE ENKRAT!
V tem trenutku smo že vsi popolnoma izžeti in kar čutim, kako se mi jezik lepi na nebo, mišica pa je od žeje popolnoma izsušena. Hiter in površen pogled prek ledu mi razkrije, da se drugim ne godi nič bolje, pot pa jim, tako kot meni, v potokih curlja izpod čelad. A Herb ne kaže nobenih znakov usmiljenja in ni časa, da bi se smilila sama sebi, saj zvok piščalke kaj hitro spet odjekne.
“Zmaga, poraz ali izenačenje, igrali boste kot zmagovalci. Še enkrat.”
“Daj, Verchota, zmigaj svojo leno rit! Hočeš iti predčasno domov?” slišim pridušeno vpitje, ki je namenjeno 6’02 (skoraj 188cm) visokemu in umirjenemu napadalcu. Prepričana sem, da bi Phil, če ne bi drsali, kot da nismo pri sebi, zajezikal, vrnil trenerju s kako sarkastično pripombo. A zdaj je njegova edina možnost, da zavije z očmi in se tiho vda v usodo in verjetno v mislih odgovarja trenerju.
“Kar nadaljuj, Suter! Vse do črte in vse nazaj! Ni tako težko. Še enkrat.”
“Pa je, če je to edina stvar, ki jo delaš znova in znova,” Suter zamomlja preden se ponovno zaženemo.
Nekaj odmora nam pridobi Doc, ki previdno odstopica, oziroma se na pol oddrsa, k Herbu in ko zaslišim njegove besede, upam, da se bomo rešili tega trpinčenja: “Herb. Upravitelj drsališča želi počistiti led in oditi domov.”
“Reci mu, naj pusti ključe. Bom jaz zaklenil.”
Suter zraven mene zajavka, Baker na moji drugi strani pa tiho zamomlja: “Prosim, ne ponovno.”
“Še enkrat.”
“Jebenti,” Bakes pridušeno zakolne. Ko se nekaj sekund ne zasliši nadležnega zvoka piščalke, pogledamo proti trenerju Patricku, ki gleda Herba, njegove ustnice pa se dotikajo piščalke.
“Še enkrat.”
Ko tokrat dosežemo golovo črto, se nemalo fantov zruši na kolena, nekaj jih pljune na led, a vsem nam je skupno, da si želimo konec teh muk. Za oporo se naslonim na Suterja, a se to izkaže za slabo idejo, saj je tudi on izmed fantov, ki končajo na kolenih. Spogledam se z Rizzom, ki izgleda, kot ne bo več dolgo zdržal.
“Če boste še naprej tako igrali, ne boste premagali niti tistih, ki so dobri, kaj šele tistih, ki so najboljši. Če želite priti v ekipo, bolje, da začnete igrati na takšni stopnji, da bom prisiljen vas obdržati. Še enkrat!”
Luči se ugasnejo. To nas vse zmoti le za kratek čas, a vseeno dobim priložnost, da se ponovno razgledam. Silk se naslanja na vratnico gola, Johnson leži na trebuhu na ledu, večina jih kleči. Vidim Neala, ki se naslanja na bando, glava mu počiva na pleksi steklu.
“Hvala bogu,” se zasliši iz večih grl in večih smeri, vsi pa povzamejo naše misli. Phil se ozre k svojemu običajnemu partnerju pri vragolijah, UMDjevcu Bah Harringtonu, ki nemo skomigne z rameni.
“Veš, kaj, dovolj imam,” zamrmram Sutsu in začnem drsati proti izhodu.
Očitno so fantje potrebovali nekoga, ki bi to naredil najprej.
“Hej, kam greste? Nazaj na črto.”
“A me jebeno zajebavaš?” zavzdihnem in se vrnem na črto skupaj z drugimi.
“Še enkrat. Pošlji jih.”
Že zilijontič danes se zasliši zvok piščalke. Postane očitno, kako izmozgani smo. Tudi sama naredim nekaj metrov, a padem na kolena, preveč izmučena, da bi nadaljevala ali da bi nosila lastno težo in težo opreme.
“Mayfield, začni se premikati ali želiš iti domov?”
Z naraščajočo kepo v grlu se poberem in se pridružim drugim.
“Kaj pa ti, Silky? Boš prvi, ki boš odnehal? Kaj pa ti, OC, si pripravljen priznati poraz? Oh, nate bi stavil, Verchota, ker imaš vroč zmenek čez dobro uro, a prav zdaj ne izgledaš tako dobro, kajne?”

Mučenje se nadaljuje vse dokler najbolj nepričakovana oseba, ponižen in delavni Mark Johnson, s palico zamahne po steklu in jo zlomi: “Nismo zato tu, Herb.”
“Še ena palica se zlomi, pa boste drsali do smrti. Prišli ste igrat hokej, a zdi se, da niti drsati ne znate kot ekipa.”
“Ne boš nas prisili, da bomo drsali kot ekipa, ne na ta način.”
Rizzo položi dlan na Johnsonovo ramo: “Herb, dokazal si svoje. A jutri ne bomo mogli igrati.”
Herb ju pogled, potem pa vsakemu izmed nas nakloni kratek pogled: “To je vse.”
S temi besedami se vsi sesedemo na kolena, kot da bi nam bilo to ukazano. Tokrat po dvorani odmevajo zvoki bruhanja. Z dlanmi na ledu čutim, kako se nekaj plazi po mojem grlu in le sekundo preden od izmučenosti bruhnem, čutim, kako me nekdo nežno prime za lase, da mi ne padejo naprej.
“Hvala, Neal,” zamomljam in pogledam gor, ko končam.
“OC?”
“Si resno mislila, da sem Neal? Vau, zdaj sem pa užaljen. Ne, tvoj fant-igračka si še kar prazne želodec.”
“Ni fant-igračka in ne bodi tak kreten.”
Hej, če bi meni kdo pomagal, bi bil hvaležen in ga ne bi klical kreten, ampak kot želiš, Brown.”
“Imam ime, veš?”
“Vem, samo se ga trenutno ne spomnim, zato te bom kar klical Brown.”
“Na hrbtni strani dresa imaš moj priimek.”
“A ne da res, nisem ga videl.”
Zavzdihnem in se oprimem njegove roke, da se lažje potegnem na noge.
“Za punco imaš kar močan prijem.
“Utihni ali pa boš ta prijem čutil na svojem vratu.”
Tiho se zahahlja in me nežno dregne s palico: “Prihrani sladke besede za koga drugega, Brown.”

Ko se preoblečemo v naša vsakodnevna oblačila, me Neal počaka pred dvorano. Objame me in pritisne ustnice ob moje lice: “To je bilo noro.”
Pogledam ga in prikimam. Še vedno je bled in vidi se, da je izmučen: “Povabila bi te, da greva nekaj pojest, a mislim, da oba vidiva le posteljo. Imam prav?”
“Oprosti, a noge me res ne bodo več dolgo držale pokonci.”
Z roko v roki se odpraviva v hotel in do moje sobe. Neal mi ovije roko okoli pasu in me pritisne k sebi, z brado pa mi počiva na ramenu.
“Se vidiva jutri, prav?”
“Ja. Lepo spi.”
Drobno se nasmehne in me lahno poljubi na konico nosu: “Tudi ti. In naj te ne pogrizejo stenice.”
Opazujem, kako se odvleče proti svoje sobe, kako komajda dviguje stopala: “Hej, Mousey.”
Obrne se in se nasmehne, a njegov nasmeh ne doseže oči: “Reci, Chicka?”
“Želiš ostati tu čez noč?” bleknem brez razmisleka o posledicah.
“Z veseljem, samo kaj bi fantje mislili?”
“Daj no, brig ate. Saj komaj hodiš.”
Globoko vdihne in nadaljuje s hojo, le da tokrat proti meni: “Nihče ne sme izvedeti, prav?”
“Prav.”

Ko se oba oprhava in ko se preoblečem v pižamo, mu vrnem jopico, ki mi jo je posodil že pred meseci. Čim splezam pod odejo, se moje veke začnejo zapirati. Zaspim v njegovem objemu, na varnem in toplem.


Da boste si lažje predstavljali: https://www.youtube.com/watch?v=2nR3reKPE5Y&t=2s
19. avgust 2017
Next
19. avgust 2017
Naprej moram še malo prevesti. Upam, da bom kmalu, sicer pa ravno končujem 41. poglavje originalnega fanfica (ki je pisan v anglescini).
21. avgust 2017
evo, pa sem prebrala vse zamujene dele ... zdaj sem spet na tekocem s to zgodbo, ki mi je z vsakim novim delom bolj vsec
Next
22. avgust 2017
18. NAZAJ V ZDA

~JACK~
Še vedno ne vem, kako sem se včeraj privlekel do sobe po tekmi. Še posebej po tem, kako nas je Herb dobesedno uničil po tekmi proti Norveški. Edino, kar vem je, da me še naslednjega jutra noge bolijo, ko me Silky strese iz spanca: “Daj no, OC, trening imamo.”
“Ne vem, če se sploh lahko premikam.”
“Jaz tudi, kolega, ampak želiš iti domov?”
Godrnjajoč stresem z glavo: “Ne. Si si kdaj predstavljal, da bomo tako garali?”
fant, ki ga kličem soigralec že kar nekaj let, strese z glavo: “Odkrito, ne. Nikoli si nisem mislil, da bomo tako garali. Ampak zdaj lažje vidim, zakaj je imela Minnesota izvrstne rezultate, ko je bil Herb trener.”
“Si si kdaj mislil, da boš igral s toliko Gopherji na kupu?”
“Morda v NHLju, prav gotovo pa ne tako kmalu po koncu univerze.”
Večina nas je že bila izbrana v ekipe najvišje lige na svetu, a dokler igramo za to ekipo, ne smemo imeti podpisane profesionalne pogodbe. Kar nas večino skrbi je, kaj se bo zgodilo, če se poškodujemo? Kaj, če se naše možnosti za nadaljevanje kariere končajo?
“Najlažje je za Kimberly, ni ji treba skrbeti, ali bo prišla v NHL ali ne,” tiho zamomljam, a vseeno me Silk sliši.
“To še ne pomeni, da se lahko poškoduje.”
“Manj bi izgubila?”
“Jack, odkrito mi povej, zakaj ti gre tako na živce?”
“Sem jasno povedal, kaj nisem? Ne zdi se mi, da ima punca kaj iskati tu.”
“Si zelo jasno povedal. A zakaj jo moraš tako trpinčiti? Dobra igralka je, sam si to videl, in dokazala se je, da je vredna mesta v ekipi.”
“Morda imaš prav,” zavzdihnem in vstanem s postelje. Po hitrem postopku preoblačenja se s Silkom odpraviva v menzo, kjer si večina fantov že nabira hrano iz samopostrežne.
“OC, Silk! Tu smo!” naju pokliče Coxy. Dvignem prst in mu tako sporočim, da bova tam čez minuto, samo da si nabereva za pod zob.
“Sestradan sem,” Silky zagode, ko se približava mizi, kjer stojijo posode s hrano. Bogat vonj sveže pripravljenih jedi nama polni nosnice in hkrati opominja, kako zelo lačna sva.
“Tudi jaz. Ne vem, kaj je huje, boleče noge ali prazen želodec.”
“Prazen želodec. A tega se vseeno lažje pozdravi kot boleče noge.”
~~
“Hej, Jack, počakaj!” me na poti do hotelske sobe pokliče nežen glas. Obrnem se in vidim Kimberly, ki hiti proti meni.
“Kaj bo dobrega, Brown?” se pozanimam. Roke prekrižam na prsnem košu, ko me dohiti in stopi v korak z mano. Pobegli pramen las si popravi za ušesa: “Hotela sem se ti zahvaliti, ker me včeraj nisi ignoriral na ledu…”
“Nisem imel druge možnosti, odprta si bila.”
“Tudi Rammer je bil.”
“Mogoče sem hotel videti, kako boš zafrknila,” se nagajivo nasmehnem, ona pa se tiho zasmeje: “Morda se pod vso to tvojo nadutostjo skriva prijazna duša.”
“Morda. A tega ne boš nikoli izvedela.”
Njen smeh postane malo glasnejši in ne morem se upreti drobnemu nasmehu. A še preden opazi to, se zresnim in jo pogledam: “Si hotela še kaj drugega?”
“Ne, to je vse…vsaj mislim.”
“To bi mi lahko povedala tudi v garderobi. Ali bi bil Neal ljubosumen?”
Lahno me boksne v ramo in s popolnoma rdečimi lici zamomlja: “Ne vem, o čem govoriš.”
“Brown, ne misli, da sem neumen. Vsem nam je kristalno jasno, da hodita.”
Njena lica postanejo še bolj rdeča in brez besed pogleda v tla. Nekaj trenutkov mine, potem pa me ponovno pogleda: “Kdo ve?”
“Vsi razen Herba. Veš, da bi vaju poslal domov tako hitro, da ne bi vedela, kaj se dogaja, če bi vedel…”
“Ne povej mu. Prosim, Jack. Nočem iti domov in nočem uničiti Nealovih možnosti.”
“Ne vem, morda bi mu moral povedati…”
Strese z glavo, njen stisk na moji roki pa se okrepi: “Prosim, ne.”
Lahno odrinem njeno roko in se posmehnem, preden odidem: “Se vidiva na ledu, Brown.”
~~
Med treningom Herb ponovno pomeša napade in obrambne pare. Ponovno postavi Kim v vlogo branilke in ne napadalke, a tokrat jo ‘poparčka’ z Morrowom. Zalotim se, kako upam, da z njim ne bo tako dobro igrala in da bo Herb sestavil nove dvojke.
“Stop, stop, STOP! Kimberly, z ledu, to je bilo obupno! Baker, spravi se sem!”
Sede poleg mene in z drsalko besno brcne v bando: “Kaj, klinca, je bilo to?”
Ramsey, ki sedi na drugi strani, jo po hlačah potreplja s palico: “Ne skrbi, prav?”
“A si videl, kaj sem delala?”
“Ne moreš biti vedno izvrstna…”
A ona le strese z glavo in potone v tišino. Celo na ekipnem sestanku po koncu treninga je tiho kot miška in zdi se, da je sploh ni zraven.
“Ne skrbi, Kim,” se nagnem k njej in jo skušam potolažiti.
“Pusti me pri miru,” tiho zamrmra in osredotoči pogled na prekrižane prste v njenem naročju.
“Kim, danes boš ponovno igrala obrambo. To je za danes vse, gospoda,” Herb zaključi sestanek, Kim pa končno dvigne pogled. Odpre usta, kot da bi hotela nekaj reči, a preden ji to uspe, zakopljem komolec globoko pod njena rebra, tako da iz nje izvabim le tiho cviljenje. Zvije se v klobčič od bolečine, a vsaj ostane tiho. Šele pozneje, ko se spravimo iz konferenčne sobe in ko je Herb dovolj daleč, me potegne nazaj in sikne: “Zakaj si naredil to?”
“Da bi te utišal.”
“Lahko bi samo rekel ‘Ššš’ ali kaj podobnega… zakaj si me pa hotel utišati?”
Potegnem jo na stran in počakam, da ostali odidejo mimo in da izginejo. A to se ne zgodi takoj. Ramsey se ustavi in naju sumničavo pogleda: “Je vse v redu?”
“Vse je v redu. Res, Rammer, ne skrbi,” se nasmehne in me pogleda: “Edino, če kaj teži OCja.”
“Vse je v redu, Mike, res.”
Še zadnjič naju sumničavo ošvrkne s pogledom, potem pa skomigne z rameni in naju končno pusti sama. Ko se prepričam, da sva res sama, jo zgrabim za nadlaht in jo stisnem, pri čemer se konice mojih prstov ugreznejo v njene mišice.
“Au, Jack, to boli.”
“Požri in me poslušaj. Hotel sem te utišati, ker, bodimo pošteni, najmanjša napaka bi te lahko stala mesta v ekipi. In če bi zagobcala nazaj, če bi se skušala prerekati s Herbom, misliš da bi danes bila tu? Huh, kaj misliš?”
Počasi odkima: “Ne. Doma bi bila. Ampak zakaj ravno ti hočeš, da ostanem?”
“Dobro vprašanje, na katerega pa ne poznam odgovora.”
Rahlo se nasmehne, pri čemer se njene oči nagajivo zabliskajo: “Prav sem imela, nisi tak kreten, kot se pretvarjaš, da si.”
“Kar misli si.”
Spustim jo, a se ne odmakne: “Hvala, Jack.”
“Ja, ja, ni problema.”
~~
Nekaj ur pozneje se ponovno srečamo z ekipo, proti kateri smo igrali včeraj. In če bi rekel, da nismo napeti, bi lagal. Pričakovanje visi nad nami in ne zdi se, da se ga bomo znebili, saj ta občutek postaja težji in gostejši. Ošvrknem Kim, ki pa se pogovarja z Nealom in šele potem opazim, da se držita za roke. Takrat spoznam, da sta verjetno resna. In še nekaj drugega, spoznam tudi, da sem malo prej imel prvi normalni, civiliziran pogovor s Kim. Celoten prostor je tih, če ne štejemo naših mrmrajočih pogovorov, vse dokler Rizzo ne vstane in se odhrka. Takrat se vsi osredotočimo nanj.
“Torej, včeraj smo bili ponižani. Igrali smo proti B ekipi, potem pa nam je Herb za izenačenje pokazal, kako izgleda pekel. Ne vem, kako je z vami, a sam sem spoznal nekaj pomembnega. Proti takim ekipam bomo zmagali le, če bomo igrali kot ekipa. In ne bi si mogel želeti boljših soigralcev od vas.
“Potrebuješ robček?” ze Morrow zahahlja iz svojega prostora, zaradi česar tudi ostali planemo v tih smeh. Rizzo ga ignorira in nadaljuje: “Resno mislim. Morda je res preteklo nekaj vode, da sem to spoznal ampak… mislim, da nam lahko uspe. Ne glede na to, kako Herb premeša linije…”
Karkoli je hotel po tem še reči, ostane neizgovorjeno, ko vstopi Herb, spremljata pa ga Doc in Patrick. Rizzo sede in ponovno celoten prostor potone v tišino. Herb preleti sobo, vsakemu izmed nas pogleda v oči, potem pa tiho, a vseeno dovolj glasno, da dobi našo pozornost, spregovori: “Upam, da ste se včeraj naučili lekcije in da boste danes to pokazali na ledu. Veste, s kom igrate. Zdaj pa se spravite na led in mi pokažite, zakaj naj bi vas obdržal v ekipi.”
~~
Nekaj dni po tekmi smo že na letalu proti Minnesoti in vse se še zdi kot sanje. Kdo bi si mislil, da bo Herbovo mučenje tako dobro vplivalo na našo igro? Najbolj presenetljiva stvar pa je dejstvo, da kljub prikritemu razmerju med Kim in Nealom, se z njo nekako vedno najdeva na ledu. Kljub temu, da je bila ob prihodu v ekipo napadalka, izvrstno igra obe poziciji, ne glede na to, kako težko in nerad to priznam. Da sploh ne omenim, da je zadela zadnji gol in zapečatila našo zmago z rezultatom 9 proti 0.
Nekje nad Atlantskim oceanom, ko večina fantov spi, se mi tiho približa in tiho zdrsne na prost sedež poleg mene. Z dvignjeno obrvjo jo pogledam: “Vse v redu?”
“Jap. Samo mislila sem, da bi malo poklepetala z mojo boljšo polovico na ledu,” se znasmehne in si zapne varnostni pas.
“Kaj pa tvoja boljša polovica, ko nismo na ledu?”
“Neal spi. Utrujen je, jaz pa nisem mogla zaspat…”
“Sem dober nadomestek za fanta?” še bolj dvignem obrv. Pogled spusti v naročje, kjer počivajo njene dlani, prsti pa so prepleteni. Pri tem ji pramen las zdrsne naprej in preden se lahko ustavim, iztegnem roko in ji ga popravim.
“Morda ti malo več treninga ne bi škodovalo, ampak ti gre,” tiho zašepeta.
“Torej…ti in Neal sta zares, uh?”
Celo v temi vidim rdečico: “Jap. Super prijazen je in resnično skrben, da sploh ne govorim, kako ni podoben nobenemu fantu, ki ga poznam. In tako srčkano sramežljiv in tih je.”
“O bog, zveni kot resnično pocukran tip. Sta sploh že prišla do mečkanja?”
Boksne me v ramo: “Ni vse v tem. V nič ne sili in …”
“Si prepričana, da ni…” pomigam z obrvmi, a vseeno razume, na kaj sem namigoval.
“Kako lahko rečeš kaj takega?! Dobro vzgojen kavalir je.”
“Če ti tako rečeš, a meni se zdi, da ni normalno, če fant ne čuti nikakršne spolne sle ob svojem dekletu.”
“Jack, to se te ne tiče. Predstavljaj si, kako bi bilo tebi, če bi te jaz takole zasliševala…”
Roko ji ovijem okoli ramen in jo privijem k sebi. Tiho zacvili: “Kaj delaš?”
Moja sapa jo požgečka po ušesu, ko ji prišepnem: “Če te karkoli zanima, lahko delim s tabo. Rad pomagam ljudem z osebnimi nasveti.”
Nežno odvije mojo roko od njenih ramen: “Nobenega nasveta ne potrebujem, hvala vseeno. A vem, kje te lahko najdem.”
Vstane in naredi korak proti svojemu sedežu. Primem jo za roko in jo potegnem nazaj: “Hej, hecal sem se. No, ne kar se pomoči tiče, ampak, saj veš.”
“Vem. A vseeno grem nazaj na svoj sedež. Se vidiva v Minnesoti, prav?”
“Zmenjeno,” spustim njeno roko in se ji drobno nasmehnem.
~~
Zgodaj zjutraj pristanemo na St. Paul International Airport in bilo bi podcenjevanje, če bi rekel, da izgledamo grozno. Celo lepotci ekipe izgledajo, kot da jih je povozil tovornjak. Stopim k McClanahanu in se zarežim: “Ne izgledaš prav dobro, Robbie?”
“Utihni, Jack, komaj držim odprte oči,” zagodrnja v odgovor in si zmrši lase.
“Oh, daj no, s tabo sem hotel govoriti o geopolitiki in drugih fensi besedah, ki jih tako rad uporabljaš.”
Pogleda me: “Dejansko si si zapomnil, kaj sem rekel?”
“Seveda sem si. Take prefinjene pojme si uporabil, a nikoli nisi razložil, kaj pomenijo.”
“Kako imaš energijo za hece?”
“Bostonska stvar, ne bi zastopil.”
“Ne, res ne bi. Zdaj pa, če mi oprostiš, preveč sem izmozgan, da bi ti razlagal fensi besede,” se utrujeno nasmehne in glavo nasloni na palico. Vidim, da kar nekaj fantov naredi isto, medtem ko čakamo na prtljago. Tudi jaz.
“Kdaj imamo naslednjo tekmo?” slišim Buzzyja blizu mene.
“Ugibam, da bomo kmalu izvedeli,” Ross odgovori in izdihne, ko dvigne torbo.
“Mislim, da je naslednja tekma proti North Start… čez kakšen teden,” Coxy pove Buzzyju, tik preden odideta. Kmalu zate tudi sam poberem svojo torbo in se razgledam po avli, kdo je še tu. Ker imamo sestanek šele zvečer čez tri dni, se je večina fantov odločila, da bo nekaj časa preživela z bližnjimi. Blizu izhoda vidim Neala in Kim, njegova roka počiva na njenem boku, z drugo pa drži njune palice. Njegova torba je ob njegovih nogah, a me ne preseneti, ko pobere še njeno prtljago. Dobro, videl sem dovolj, da vem eno stvar zagotovo. Če si onadva nista usojena… si nihče ni.
26. avgust 2017
Next
26. avgust 2017
19. DRUŽINSKI ČAS

~KIMBERLY~

Celo na letu domov, ko smo skoraj že pristali v Minnesoti, je večina fantov komaj čakala, da spet vidijo svoje najbližje preden se na ledu srečamo z Minnesota North Start in se po tekmi odpravim prek Amerike, da odigramo še serijo tekem na poti. Še Rizzo se je odločil, da bo te proste dni preživel z dekletom, Donno, kar pomeni, da bo zgolj za en dan potoval v Boston. Izmed vseh Bostončanov je on edini, ki se je odločil za to, ostali so starše raje povabili v Minnesoto. Kakorkoli, nekateri pa smo prepuščeni sami sebi… Dvignem pogled k Nealu in skušam vzeti torbo iz njegovih rok. Umakne se izven mojega dosega: “Kam se ti mudi?”
“Ni ti treba nositi moje torbe… hotela sem ujeti prvi avtobus proti U-ju in se malo spočiti.”
“Si ena izmed teh, ki niso poklicali staršev?” najine torbe odloži in mi roke ovije okoli pasu. Dlani mu položim na pas in ga ponovno pogledam v njegove lesketajoče in navdušene oči, drobno modrico pod desnim očesom, ki jo je staknil med eno izmed tekem. Počasi pokimam in skušam odmakniti pogled, a on že premakne roko iz mojega hrbta. Nežno me prime pod brado in me pripravi do tega, da ne morem odmakniti pogleda. Z drobnim nasmeškom na ustnicah se skloni in me nežno poljubi.
“Daj, Brots!” Verchota začne navijati z eno nogo že na pragu letališča, preden zapusti stavbo z družino. Nealova lica se obarvajo temno rdeče preden me spusti in me namesto tega prime za roko: “Poslušaj, nikogar od tvojih ni tu… bi šla morda z mano? Uh, imamo sobo za goste ali pa lahko spim na kavču, tako da ne bo nerodno in…”
Ob njegovemu srčkanemu brbljanju in zardevanju se zahihitam. Zardi še za odtenek bolj, če je to sploh mogoče, in si zmrši lase: “Kaj je tako smešno?”
“Nič. Samo…tako srčkan si, ko brbljaš ko zmešan,” se še malo glasneje zahihitam in stopim na prste, da poljubim konico njegovega nosu. Prsni koš mu od pridušenega smeha zavibrira, ko me potegne bliže k sebi. Najina prsna koša sta tako stisnjena skupaj in moram priznati, da ni boljšega občutka. Nekaj časa ostaneva tako, v tišini, potem pa spregovori: “Resno mislim, bi šla z mano?”
“Seveda bi. Hvala, Mousey.”
Če sem se kadarkoli spraševala, zakaj z Rammerjem veljata za otročička ekipe, zdaj dobim odgovori. Dvigne me v zrak in me zavrti, pri čemer njegov nasmešek ne uplahne. Ko me končno odloži, čutim, da me noge komajda držijo in kako se svet okoli mene vrti.
“Si dobro? Nekam bleda izgledaš,” Neal me objame okoli pasu in mi pomaga ostati na nogah.
“V redu sem, samo od nekdaj nisem ravno oboževalka vrtlijakov ali vrtenja.”
“No, kljub temu si nekomu obrnila svet na glavo… nekako ti je to uspelo,” me hitro cmokne na lice in me pospremi na parkirišče, kjer že čaka njegova družina. Neal se skloni k meni in mi prišepne: “Moja mlajša brata, Aaron in Paul. In moj oče, Newell.”
“Neal, mislili smo, da si šel igrat hokej,” nižji izmed dvojice vpraša z muzajočim nasmeškom, ki je do potankosti podoben Nealovemu značilnemu nasmešku. Potem iztegne roko: “Aaron. Srednji brat.”
“In največja tečka,” mi Neal prišepne, zaradi česar se zahihitam. Aaron pogleda Neala in sikne: “Samo zato, ker si starejši, še ne pomeni, da nisi tudi ti tečno breme.”
Neal mu le brez besed poda najine torbe in se obrne k višjemu najstniku: “Lepo, da si prišel, Paulie.”
“Ne kliči me Paulie,” njegov bratec odvrne in se mi približa: “Paul. Najmlajši in najpametnejši.”
“Verjameš ali ne, tale samooklicani genij je star štirinajst.”
“Se hecaš? Ali je resen?” pogledam Paula, ki se zareži in pokima: “Ja, resen je. Verjameš ali ne, tale butec je najstarejši.”
“Je omenil, da sta mlajša brata.”
“In to je moj oče. Oče, to je Kim Mayfield, moja, uh… soigralka.”
Iztegnem roko in se rokujem z njegovim očetom. Potem oče pogleda svojega najstarejšega sina: “Soigralka? Od kdaj pa vodiš soigralce s sabo domov?”
Nealova lica se obarvajo živo rdeče, ko pogleda v tla: “Jaz, uh…”
“Neal me je povabim, naj se mu pridružim. Veste, sem iz Providence-a in mojih staršev nit u…upam, da vas ne moti, gospod?”
“In si res njegova soigralka?”
“Oče, ima torbo ameriške ekipe. Torej, kako ti je uspel veliki met in priti v ekipo?”
“Moral bi jo videti, kako igra. Na univerzi je bila napadalka, a na zadnjih nekaj tekmah je igrala kot branilka,” Neal podzavestno ovije roko okoli mojega pasu in me potegne bliže. Ko ujame očetov pogled, njegove priprte oči, in muzanje njegovih bratov, me zardevajoč spusti.
“Lahko, prosim, gremo? Utrujena sva.”

Vožnja do Nealovega doma je razmeroma neprijetna. Z zgodbami iz garderobe in pritoževanjem nad trenerjem, češ kako ga še nikoli ni videl tako strogega, skuša zapolniti tišino, a se zdi, da je njegov trud zaman. Paul izkoristi priložnost, ko se njegov starejši brat trudi ohraniti pogovor pri življenju in z nedolžnim nasmeškom vpraša: “Kako dolgo že hodita?”
Ne da bi sploh zares dojel bratovo vprašanje, Neal odgovori, napol v snu: “Ne dolgo.”
“Torej res hodita?”se Aaron poleg mene namuzne, njegov pogled pa zdrsne od Neala, ki sedi na sovoznikovem sedežu, k meni, ki sem ukleščena med dvema bratoma.
“Neal je hotel reči, da sva se spoznala med tryouti in uh, da se ne poznava dolgo…” oklevajoče odvrnem in skušam v vzvratnem ogledalu ujeti Nealov pogled. Neuspešno. Preostanek vožnje je tiho in se zares podrobno posveča svojim supergam. Kljub temu, da noben od bratov ne reče nič na to temo, in da njegov oče pripoveduje o življenju v Roseau-u, se počutim nekako ujeto in neprijetno.

Ko prispemo pred njihov dom, Neal hitro kot strela zapusti avto in hitro pobere najino opremo iz prtljažnika. Ker sedim na srednjem sedežu, ujeta med dva brata, moram počakati, dokler se eden izmed njiju ne odmakne. Aaron se z roko nasloni na naslonjalo sedeža in mi tako prepreči izstop.
“Me lahko spustiš ven, prosim?”
“Ne. Dokler nam ne poveš, kakšne namere imaš z Nealom. Morda se res ne razumemo in se kregamo, a si zasluži najboljše.”
“Vedeti morava, da imata resne namene,” ga prekine Paul. Pogledam oba in tiho odvrnem: “Neal mi je všeč in ne želim ga prizadeti.”
“Neala imajo vsi radi. Celo Brooks. Ampak to ni bilo vprašanje.”
“Nimam namena prizadeti Neala na kakršenkoli način, a je prezgodaj, da bi rekla, da ga ljubim.”
V očeh jima berem, da ju nisem prepričala. A ker smo se zadržali dlje, kot je normalno, da ne bi bilo sumljivo, odnehata in ne kopljeta globje. Brez besed se spravita iz avta in me pospremita do hiše. Paul odpre vrata in se drobno nasmehne: “Dobrodošla v Roseau-u.”
“Hvala, Paul.”
Vstopim in se s pogledom sprehodim po hodniku. Neal mi je omenil, da doma niso najpremožnejši, a da vseeno lahko živijo brez odrekanj. Vsaj pretiranih. Stene doma so prekrite s fotografijami treh bratov na njihovi poti odraščanja, ko nosijo hokejsko opremo ali zgolj prevelike drese njihovih idolov. Popolnoma se zgubim v slikah in presenečeno poskočim, ko se nekdo za mano odhrka. Takoj zatem se okoli mojega pasu ovije par rok, na moji rami pa začutim, kako nekdo nasloni brado.
“Neal…”
“Kako si vedela, da sem jaz?”
“Zato, pametnjakovič, ker si edini, s katerim sem si tako blizu.”
“Prav imaš. Kljub temu, da je bil Aaron tudi na preizkusih…”
“Čakaj, tvoj bratec je bil tudi v Koloradu?”
Njegova brada se pogrezne malo globje v mojo ramo in zatava na moj vrat, ko primika: “Je bil. In to, da ni prišel v ekipo, ga je potrlo.”
Njegov stisk na mojem pasu se malo okrepi, ko me dvigne, pri čemer zacvilim: “Neal, nisva sama.”
Čim me odloži na tla, me ponovno zavrti. Najine oči se sklenejo za trenutek preden se nasmehne: “Pridi, nisi še spoznala moje mame.”

Njegova mati je edina oseba, ki me sprejme brez očitnih zadržkov. Le nekaj trenutkov zatem, ko se spoznava, prinese zajeten fotoalbum in mi s ponosom pokaže fotografije malega Neala. Fotografije, ki prikazujejo mojega spremljevalca, kako prvič stoji na smučeh, po zmagi na turnirju v mali ligi. Njegova prva tekma za univerzo in nekaj fotografij po le-tej, ko ima premočene lase prilepljene na čelo. Razen fotografije brezzobega Neala, ki se veselo smehlja ali zgolj strmi v kamero z veliki, srnjimi očmi, ki so še vedno njegov zaščitni znak.
“Mama, prepričan sem, da Kim ne zanima…” Neal ponovno zardi rdeče kot zrel paradižnik, njegova brata pa se hahljata ob tem, kako nerodno mu je.
“V redu je, res bi rada videla tvoje slike. Me ne moti.”
“Morda zato, da boš vedela, kako bojo izgledali vajini otroci?” se Aaron zareži in si s svojo izjavo prisluži petko s Paulove strani.
“Pazi se,” Neal zagrozi, a ga zaradi piskajočega glasu nihče ne jemlje resno. Še več, Paul, najmlajši od treh, mu zmrši lase: “Kaj boš pa naredil?”
Edini, ki nič ne reče, je oče.
“Dragi, kaj je narobe? Zdiš se odsoten.”
“Nič, popolnoma nič. Neal, upam, da boš pospremil našo gostjo v sobo za goste.”
“Bom. Oče, zgolj soigralca sva.”
“Prepričan sem, da sta, a vseeno mislim resno.”
Da povzamemo, večerja ni bilo najbolj sproščeno okolje za spoznavanje staršov. Po koncu večerje me Neal pospremi do sobe za goste, kjer bom bivala teh nekaj dni in me pusti, da imam končno nekaj časa zase.
~~
Naslednji dan sedim na postelji in brezpredmetno zrem v steno ter razmišjam o prihajajočem izletu, ko nekdo potrka na vrata.
Pričakujem Neal, a na moje presenečenje vstopi njegov oče. Vzravnam se na postelji: “Prosim, gospod Broten?”
“Prišel sem, da se pogovoriva o vama z Nealom.”
Po nekaj sekundah tišine dahnem: “Kaj bi radi vedeli?”
“Sta se res spoznala na preizkusih?”
“Ja, res sva se. Pomagal mi je in me predstavil soigralcem iz U-ja.”
“In se mu nisi približala zato, da bi ga lahko izrabila ali kaj podobnega?”
“Ne, gospod. Če vas zanima, zakaj sem prišla z njim… prihajam iz Rhode Islanda in oba moja starša delata tri službe. In če bi ju vprašala, da prideta v Minnesoto in potem še potujeta domov…preveč bi ju stalo.”
“A vseeno bosta v Lake Placidu?”
“Če mi uspe, ja. Že zdaj varčujeta.”
“V tem primeru komaj čakam, da ju spoznam. A resnično upam, da imaš z Nealom resne namene.”
“Sem, gospod. Toliko kot sem le lahko po kratkem poznanstvu. A vedite, da uživava v družbi drug drugega.”
“Vedi, da nisem bil vesel, ko je te je Neal pripeljal k nam. Še posebej zato, ker je pripeljal dekle.”
“Popolnoma razumem vaša stališča in skrbi, gospod, a obljubim, da nimam slabih namenov.”
Brez odvečnih besed zapusti sobo. Čim se vrata za njegovim hrbtom zaprejo, ležem nazaj na posteljo. Je to tisto, kar misli? Da bom izrabila Neala in mu zlomila srce? Edini je bil, ki mi je julija pomagal… in perfektno se ujameva. S tem mislim tudi občasno igrivo draženje in spotikanje na ledu, ko Herb ne gleda.
Nedolgo po obisku njegovega očeta skozi sobo zadoni še eno trkanje: “Naprej.”
Vrata se odprejo in zaprejo, brez da bi obiskovalec spregovoril besedo. Ponovno sedem in tokrat je obiskovalec res Neal. Tako sem ga navajena videvati v kavbojkah in karirasti srajci, da me zares presenti, ko vidim, da doma nosti strgano in rahlo prekratko trenirko in staro belo majico.
“Neal…”
“Naj uganem, oče te je obiskal in ti odpredaval ali pa te po policijsko zaslišal?”
“Skrbi ga…”
“In občasno ne ve, kje je meja. A dela za policijo in…”
Vstanem in ga hitro prekinem s poljubom. Čutim, kako se njegove ustnice zasukajo v nasmeh med poljubom. Poljubi me nazaj, pri čemer v njegovih ustih okusim pivo. Ko se razmakneva, si s hrbtiščem dlani obrišem usta in se nasmehnem: “Nekdo je pa pil pivo, hm?”
“Oh, daj no, nisem pil že odkar smo šli v Evropo.”
“Nisi? Spomnim se kar nekaj noči, ko si imel steklenico v rokah.”
“Ššš, to ne šteje. Poleg tega… spomnim se kar nekaj noči, ko so ti cigarete delale družbo…”
“Dobro, dobro, zmagal si. Zakaj nisi še meni prinesel enega?”
Izza hrbta potegne steklenico: “Kdo pa je rekel, da ti nisem nič prinesel?”
Stegnem roko in sežem po dobroti v njegovih rokah, a se umakne izven mojega dosega, pri tem pa se nagajivo smehlja: “Malo se boš morala potruditi.”
“Neeeeeeeeal. Prosim, prosim, prosim.”
Približa se mi in me nežno poljubi na ustnice, potem pa me poljubi na čelo in konico nosu: “Kako bi lahko rekel ne tem prosečim očem?”
“Utihni in mi daj frdamano flašo, Mousey.”
Ko imava končno vsak svojo steklenico v rokah (moja prva in verjetno druga ali tretja for Neala), sedeva na posteljo in Neal me objame okoli ramen: “Veš, ne bi smel biti tu…”
“In kaj potem počneš tu?”
“Družim se s tabo. Hej, te lahko vprašam nekaj osebnega?”
“Definiraj ‘osebno’. Preden vprašaš, ne povem ti velikosti modrca.”
“Prekleto,” se tiho zahahlja, a se kmalu spet zresne.
“Slišal sem, kar si povedala mojemu očetu o tvojih starših. Ja, malo sem vlekel na ušesa… kakorkoli, na Norveškem si mi rekla, da jih nočeš videti do turnirja. Lahko vprašam, kaj je na tem?”
Zavzdihnem in si nezavedno zmršim lase: “Morda bi ti res lahko že povedala. In s tem mislim, povedala po resnici, ne tisto, kar sem povedala tvojemu očetu.”
“Ne bom te obsojal…”
“Hvala, Neal.”
13. september 2017
Next
15. september 2017
Next
15. september 2017
20. KIMBERLYJINA ZGODBA

~NEAL~

“Torej, kako si začela igrati hokej?” jo vprašam po nekaj trenutkih tišine. Pogleda me in se rahlo nasmehne: “Pričakoval bi zgodbo, kako mi je hokej rešil življenje, kajne? Žal te moram razočarati, hokej mi je malodane uničil življenje. A še vedno igram. “
“Slišal sem za zgodbe, ko je hokej rešil ljudi, a nisem se slišal zgodb o obratnem. Kaj se je zgodilo?”
Njene oči se napolnejo s solzami: “Nikoli nismo imeli finančnih težav, a vseeno nismo mogli kupovati stvari vse povprek. Nikoli nisem tega povedala nikomur, a bila sem drugorojena med tremi otroci. Moj brat Richard je bil sedem let starejši od mene…”
“Oprosti, bil?”
“Ja. Mi pustiš končati? Saj ti bom povedala.”
Zveni rahlo znervirana ko jo prekinem, zato utihnem in jo pustim končati. Pogled upre v steno in nadaljuje: “No…on je bil tisti, ki je v naši družini igral hokej, a se je pridružil vojski, čim je bil dovolj star. Zdaj bi bil star 27 let, oziroma bi dopolnil 28 let na dan, ko igramo proti Minnesoti. On…se spomniš, ko sta bila leta 1976 ubita dva Američana od rok Severnokorejcev?”
Tiho pokimam, a se me loteva občutek, kako se bo njena zgodba obrnila in kaj se je zgodilo z njenim bratom. Hitro si obriše pobeglo solzo in nadaljuje, njen glas pa je rahlo zlomljen: “Bil je eden izmed vojakov, ki so bili tja poslani tri dni po tem dogodku. Kar nikoli ni prišlo v javnost je to, da je bilo nekaj vojakov ubitih med operacijo. In moj brat je bil eden izmed njih. Pokazali so nam fotografije…”
Roko nežno ovijem okoli nje in jo potegnem k sebi. Glavo mi nasloni na ramo in solzam pusti prosto pot. Ker ne vem, kaj bi lahko rekel ali storil, se z njo v objemu zibam naprej in nazaj in ji dam čas, ki ga potrebuje.
“Če nočeš nadaljevati, ti ni treba.”
Čutim, kako odkima: “Ne, ja-jaz…ti bi moral vedeti.”
Potem globoko vdihne in nadaljuje: “Spomnim se, kako sem z njim igrala hokej na zamrznjenem jezeru vsako zimo. Richard je bil moj prvi trener in naučil me je več kot kdorkoli do sedaj. Naučil me je, kako drsati, kako podajati, kako se ustavljati… če ne bi bilo njega, verjetno ne bi nikoli igrala hokeja. Ne razumi me narobe, igro obožujem, a nikoli nisem hotela igrati. A ko je preminil…”
“Si hotela počastiti njegov spomin tako, da si se začela še bolj ukvarjati s športom, ki mu je toliko pomenil?”
“Ja. Trdo sem trenirala, da sem dobila štipendijo. Po štiri dni na teden sem preživela več kot dvanajst ur na dan na ledu, tri dni na teden pa sem delala na vajah za moč, kondicijo in vse ostalo. Počepi, sklece, poskoki, vse, česarkoli se lahko domisliš.”
“Kam si se prijavila?”
“Brown. Hotela sem dobiti štipendijo, a žal nisem imela te sreče. Nismo bili revni, a vseeno toliko nismo imeli. Dokler je bil moj brat živ, ja, nismo imeli težav, a potem, po njegovi smrti…”
“Torej si morala univerzo plačati sama?”
“Ja. Ironično je, da je štipedndijo, ki naj bi jo dobila jaz, dobila moja najboljša prijateljica.”
“Kaj pa ima hokej z vsem tem?”
“Moji starši so plačali za vsak turnir ali tekmo, ki sem se jo hotela udeležiti. In to je pomenilo novo opremo, drese, palice. Moji starši nikoli niso bili alkoholiki, oba sta delala kot policista. A ko je hokej začel jemati svoj davek, je mama začela piti in kmalu zgubila službo. Vem, da sem ti verjetno povedala celo zmedo informacij…”
“Ne, v redu je, ne sekiraj se,” povlečem jo bliže sebi in jo pogladim po laseh. Globoko vdihne in dvigne pogled, pri čemer se drobno nasmehne. Vseeno so na njenih licih vidne sledi solza, kar me spomne na tisti trenutek, ko sem jo prvič videl objokano. Nazaj, ko sem jo pred toliko meseci videl jokati, ko je mislila, da ji ni uspelo priti v ekipo.
“Hvala, ker poslušaš moje jamranje.”
Nežno poljubim njeno lice in okusim slan okus solza. Nedolgo zatem začutim, kako se njene obrazne mišice napnejo, ko se nasmehne.
“Ne skrbi, počaščen sem, da mi zaupaš.”
Njen nasmešek se razširi, ko se obrne k meni, njene dlani pa počivajo na mojih bokih. Roke ovijem okoli njenega pasu in jo potegnem bliže k sebi. Njene sive oči se srečajo z mojimi in v naslednjem trenutku se skloni k meni. Njen prijem na mojih bokih se okrepi, ko se nasmehne v poljub in me potegne bliže k sebi.
Preden se zavem, kaj se dogaja, jo poležem na posteljo in poglobim poljub. Nežno in tiho zacvili, jaz pa se prestrašeno umaknem. Njene oči so zaprte, ustnice pa rahlo zatekle. Odmaknem roke in si nervozno zmršim lase: “S-Sem bil pregrob? Oprosti, nisem hotel…”
Lahkotno se zasmeji, zaplete prste v moje lase in me potegne nazaj k sebi. Ko sta najina obraza dovolj blizu, da čutim njen dah na koži, zašepeta na moje uho, pri tem pa v njenem šepetu slišim rahlo hahljanje: “Ti si pa res nedolžen, kajne?”
Čutim, kako zardevam, ko odkimam. Zaheheta se preden ponovno pritisne svoje ustnice ob moje, njene roke pa zdrsnejo proti robu moje majice. Zdi se, kot da ne nadzorujem svojih dejanj, ko zakopljem prste v mehko kožo njenih bokov. Tiho krikne in pridušeno zastoka. Njene običajno nežne roke sunkovito potegnejo mojo majico, njeni prsti pa zdrsnejo pod blago in se nežno dotaknejo moje kože, zaradi česar se rahlo stresem. Njeni poljubi postanejo globji in strastnejši, iz najinih ust pa se izvijajo stoki. Začutim, kako se njeni zobje nežno ugreznejo v mojo spodnjo ustnico. V tistem trenutku spoznam, da še malo manjka, pa bodo stvari ušle izpod nadzora. Roko položim na njeno ramo in nežno prekinem poljub. Presenečeno me pogleda s široko razprtimi očmi. Njene dlani, ki so še pred nekaj sekundami gladile moj prsni koš, šinejo izpod moje majice, ko si poravna majico.
“Kim…”
Strese z glavo in tiho zamomlja: “Kaj je narobe? Te je strah intimnosti?”
“Ni me, samo ne zdi se prav. Ne poznava se dovolj dolgo in skupaj nisva več kot tri mesece.”
“Pa kaj? Daj no, Neal, kaj delaš sceno iz tega?”
globoko vdihnem in jo pogledam. Vem, da sem jo prizadel, ko sem jo zavrnil, a …: “Nočem te prizadeti. Soigralca sva, ni mi vseeno zate in za nikogar me ni bolj skrbelo kot zate.”
Glas se ji zlomi: “Te sploh privlačim?”
“Kaj?”
“Slišal si me. Te sploh privlačim? Se ti sploh zdim privlačna?”
Vidim, da je na robu joka in da si obriše lica s hrbtno stranjo dlani. Previdno se ji približam in jo, ko sem dovolj blizu, nežno objamem. Glava ji počiva na moji rami, ko ji tiho prišepnem: “Seveda me privlačiš. A nočem te prizadeti. Lj- Ljubim te, Kim.”
Prekine objem, v katerem sem jo držal in se čisto malo odmakne, njene oči pa so široko razprte, njena lica pa bleda od šoka.
“K – Kaj si rekel?” njen glas je še vedno počen, a nekako se zbere dovolj, da postavi vprašanje.
“Rekel sem, da te ljubim.”
Ko ponovno sliši te besede, se ji obraz razjasne, njeno obličje pa razsvetli najsvetlejši nasmešek, ki sem ga kadarkoli videl: “Čustva so obojestranska, Neal.”
“Vseeno bi te raje slišal, da sama to rečeš.”
“Taka rit si,” se nasmeji in si obriše preostanek solza z obraza preden me pogleda v oči. Podrobno opazujem vsak najmanjši gib, ki ga naredi, ko se nasmehne: “Ljubim te, Neal.”
“Vidiš, ni bilo tako težko. Ali pač?”
Odkimavajoč, se tiho zahalja in moje roke ovije okoli svojega pasu. Glavi mi položi na prsni koš, jaz pa se igračkam s konicami njenih las. Sekunde, morda minute, minejo, preden se ločiva.
“Se bolje počutiš?”
“Se. Hvala, ker si poslušal.”
“Kadarkoli boš hotela,” jo pogladim po hrbtu, preden jo na hitro cmoknem za lahko noč. Ko sem na tem, da zapustim njeno sobo, me tiho pokliče. Obrnem se in čutim, kako se mi zlomi srce ob tem, čemur sem priča. Stoji poleg svoje postelje in izgleda ranljiva kot še nikoli.
“Si prepričana, da si v redu?”
“Mislim, da ne. Neal…še nikoli nisem nikomur povedala o mojem bratu.”
Izgleda čustveno zlomljena in očitno je, da pogreša brata. In to, da je spregovorila o njem, ji je morda res pomagalo, a po vseh teh letih se rane še niso zacelile.
“Boš v redu?”
Nežno odkima in pogleda v tla, potem pa dvigne pogled k meni: “Lahko prosim ostaneš tu?”
Zavzdihnem in si zmršim lase. Besedico ‘Ne’ imam na koncu jezika, še posebej po tem, kar se je zgodilo med nama. Kaj bi se lahko zgodilo, če bi tu ostal celo noč?
A ponovno podležem njenim prosečim očem.
“Prav, ostal bom pri tebi.”
Z drobnim nasmehom na licih zdrsne pod odeje in me pogleda.
“Premakni se,” jo igrivo spodim. Z drobnonagubanimi ustnicami se prevail bliže steni, s čimer naredi prostor zame. Zdrsnem pod odejo poleg nje in se obrnem k njej. Okoli pasu ji ovijem roko in jo potegnem bliže, k svojim prsim. Tiho, komaj slišno zavzdihne, ko konico nosu zakoplje v moj vrat. Po nekaj sekundah tišine se njeno dihanje umiri in ko jo ošinem s pogledom, vidim da trdno spi. Prameni svetlih las padajo na blazino ali pa pokrivajo nežno kožo njenega vratu. Ko tako spi, se zdi, kot da nima skrbi na svetu. Kot da nad njo ne bi visela možnost, da ne pride v ekipo, kot da nima skrbi o družini in bratu… kot da je nič ne skrbi. Sam pri sebi se nasmehnem in pobegli pramen las popravim za njeno uho, preden se skonim k njej in jo poljubim na lice.
18. november 2017
u224813
u224813
Next
18. november 2017
Hvala za podporo! Next verjetno naslednji teden
22. november 2017
Next
16. december 2017
Odločila sem se, da neham z objavljanjem. Hvala za branje(:
11. april 2018
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani