u224813
u224813
Next
26. julij 2017
12. KAJ SEM STORILA?!

~KIM~
Če bi rekli, da je Herb razkurjen, bi bilo podcenjevanje. Pravzaprav, izjemno podcenjevanje. Brez besed sedem na lesen stol in čim sedem, se začne sprehajati gor in dol po pisarni. Ko se končno obrne k meni, mi v žilah zaledeni kri: “Bi mi razložila, kaj se je zgodilo tam zunaj?”
“Trener, rekel je, da nimam kaj iskati tu. Rekel je, da sem šibka, sam si je kriv.”
“Vem, da je to hokej in vem, da ti ni lahko. Ampak spravljati se na soigralce…”
“Potencialne soigralce,” vskočim in v sekundi obžalujem to dejanje. Herb glavo nagne na stran in me nepremično gleda še nekaj trenutkov, medtem ko tapka s prsti. Njegovo obnašanje me naredi še bolj nervozno, zato začnem brbljati brez repa in glave: “O-Oprostite, uh, nisem…um, nisem nameravala reči tega, kar zdrsnilo je z jezika in, hm…ne bi smela narediti tega. Samo, saj veste, res ne želim iti domov in uh…”
“Ste na dobri poti, da vas pošljem nazaj na Brown, upam, da se zavedate tega. In podajam vam zadnje opozorilo. Če se današnji dan še enkrat ponovi…ne boste videli olimpijskih iger.”
“Ja, trener, žal mi je,” odvrnem, moj pogled pa je usmerjen v moje naročje, kjer imam dlani tesno sklenjene. Medtem pa so moje misli zaposlene le s tem, v kako zajeban položaj sem se spravila.
“Upam, da ne pričakujete, da bom z vami ravnal bolj v rokavicah, izključno na dejstvu, da ste dekle. Če želite igrati v moški ekipi, se boste morali naučiti bivati z njimi.”
Ko se mi zazdi, da mi nima nič več za reči, vstanem in se obrnem okoli, da odidem. Zmoti me njegov glas: “Ne bom vas še poslal domov, a en teden ne smete trenirati z nami. Govoril bom s trenerjem Patrickom, da bom prevzel individualne treninge, ne želim pa vas videti na ledu z ostalo ekipo.”
V tistem trenutku spoznam, da je mislil smrtno resno – brez oklevanja bi me poslal domov, če se še enkrat zgodi, kar se je zgodilo danes. Kar pomeni, da se bom morala obvladovati…vsaj dokler ne bo objavljen končni seznam.
“Trener…pa lahko naredite to?”
“Lahko naredim, karkoli hočem in če vas hočem ločiti od ekipe, vas bom. Še kakšno vprašanje?”
“Ne, trener, nobenih vprašanj,” tiho odvrnem, medtem ko se počasi premikam proti vratom. Čim se vrata pisarne zaprejo, čutim, kako naval adrenalina popusti. Noge mi popustijo in dobim občutek, da bom vsak trenutek bruhala. Kako je to mogoče? Vem, da nisem najprijetnejše dekle na svetu, imam svoje napake, a nikoli, in s tem mislim res nikoli, niti v najbolj norih trenutkih, odogovarjala trenerju tako, kot sem Brooksu v pisarni. Nikoli si ne bi drznila ga prekiniti, samo zato, da bi lahko pametovala. In prav gotovo še nikoli nisem bila tako blizu temu, da me vržejo iz ekipe, kot sem danes. Izgleda, da je prišel čas, da spremenim način igre ali pa se prilagodim. Vsaj začasno.

~JACK~
Trener Brooks se na led vrne trideset minut pred koncem treninga, a punca se ne vrne. To sproži valove pomrmravanja in špekulacij, kaj se je zgodilo.
“Trener, kje je Kim?” vpraša McClanahan. Zavijem z očmi – prav patetično, kako skrbijo zanjo, vsi Minnesotčani so enaki.
“Se te ne tiče, McClanahan. Če še koga slišim postaviti kakšno vprašanje, ki ni povezano s treningom, boste ponovno delali kamikaze.”
To utiša tako McClanahana, kot vse nas dokler se trening ne konča. Celo v garderobi se debata o tem, kaj se je zgodilo s Kim, ne razmahne. Vseeno pa razpravljamo o možnostih v ločenih skupinah. Pogledam Coxya, Silkyja, Rizza in Jimmyja, s katerimi si izmenjamo vprašujoče poglede. Kljub temu, da mi ni ravno po godu, da si delimo led s punco, me zanima, kaj se je zgodilo za zaprtimi vrati. Počakam na ostale fante iz Bostona in s tihimi “se vidimo kasneje” zapustimo garderobo. Čim za sabo pustimo kompleks, Silky vpraša: “Kaj mislite, da se je zgodilo? Govoril sem z Robom, pravi, da je verjetno, da jo je poslal domov.”
“Z McClanahanom? Seveda, spomnim se, da je povedal, kako je za Brooksa igral štiri leta.”
“In nekaj fantov z U je povedalo podobno zgodbo. Možno je, da jo je res poslal domov.”
“Kaj pa ti, OC? Kaj ti misliš?”
Skomignem z rameni: “Kaj vem. Upam, da je dobila, kar si zasluži in da jo je Herb res poslal domov…”
“Daj no, OC, res ne moreš priznati, da zna igrati? Bolje igra kot večina nas, edino Johnson in Pavelich sta bila izrazito boljša,” Rizzo zavzdihne. Silky in Coxy tiho zamrmrata nekaj v odgovor, kar zveni kot izraz strinjanja, medtem ko si Jimmy, naš prijaznež, zmrši lase: “Rizzo, res je, da je dobra igralka, nima smisla to zanikati, a vseeno je dekle.”
“Končno nekdo, ki zna uporabljati možgane.”
“In to ni povezano s tem, da ti je rekla, da se izgubi prvi dan?”
“Popolnoma nič.”
Ko se končno namenimo proti našim stanovanjem v študentskem naselju, me nekdo pokliče. Obrnem se in vidim Delicha, kako teče za name. Celo od daleč lahko vidim krvavo sled na njegovem obrazu in okroglo modrico okoli njegovega očesa.
“Vau, Dave, dobro te je.”
“Prasica bo plačala za to, kdo pa misli, da je? Kakorkoli, OC, samo hotel sem ti povedati, da se popolnoma strinjam s tabo. Glede tega, ali je del ekipe ali ne.”
Nasmehnem se okrvavljenemu Minnesotčanu: “Končno nekdo iz Minnesote, ki zna uporabljati možgane.”
“Nekaj fantov v garderobi te prav tako podpira. Slišal sem, da so se pogovarjali o tem, kako mora moška ekipa biti sestavljena iz fantov, ne pa bejbe, ki se pretvarja, da je ena od nas.”
Zmagoslavno ošvrknem Rizza: “Vidiš? Nisem edini.”
Rizzo zavzdihne in pogleda ostale tri: “Kaj si pa vi mislite o tem?”
“No, to je res moška ekipa in ona je dekle, ampak vseeno…dobro obvlada pak in nekaj je že mogla dokazati, da je sploh tu,” Silky izjeclja in pogleda Coxyja, ki, preden odgovori, pogleda v smeri ledene dvorane: “Dobra igralka je, to priznam – Ne, Jack, priznati moraš, da je punca obvlada – ampak mislim, da ne spada sem.”
“Priznam, da zna, samo ste pomislili, da je speljala mesto enemu izmed fantov, ki bi lahko bili tu. Ampak zdaj smo obtičali z njo.”
“Mislim, da vam bo tole polepšalo dan, fantje. Slišal sem Brooksa, ki je naročal Patricku, naj ima individualne treninge z njo, če bo potrebno. Ko je Patrick vprašal zakaj je tako, mu je Brooks odgovoril, da zato, ker noče, da bi še naprej trenirala z name,” se Delich prebrisano nasmehne in me ‘žokne’ v roko. Čim moji možgani sprocesirajo to informacijo, čutim, kako se mi obraz kar razsvetli: “Mogoče bo šla pa kmalu domov. Hvala, Dave, res si mi polepšal dan.”
“Sem si kar mislil. Kakorkoli, se vidimo pozneje, fantje. Imate kakšne plane?”
Ostali fantje pokimajo, jaz pa stresem z glavo. Moj edini plan je bil ležanje v postelji z eno izmed knjig, ki sem jih privlekel sabo, in pločevinko piva iz šesterčka, ki sva ga z Jackom pretihotapila v sobo že prvi dan ob prihodu na U.
“Kaj imate v planu?”
“Samo počitek, staram se,” se Rizzo poheca, mi pa se nasmehnemo. Že v Koloradu je bila njegova starost središče njegovih šal, saj sta s Schneiderjem najstarejša člana ekipe. A od takrat je minilo že kar nekaj časa. In moram priznati, da res izgleda utrujen.
“Mami sem obljubil, da jo bom poklical po prvem tednu,” Silky rahlo zardi.
“Awww, mali otročiček mora poklicati mamico, da ji pove, da je preživel prvi teden s hudobno, grdo olimpijsko ekipo,” Rizzo zmrši Silkyjeve lase, medtem ko ga Coxy drezne v lica: “Je ubogi mali Silky prestrašen, ko je stran od doma? Ubogi, ubogi mali Silky.”
Silky se zabolšči v klovna, ki se iz njega delata norca, potem pa še vame in Dava, ki se sploh ne trudiva, da bi prikrila smeh od katerega boli trebušna prepona. Medtem, ko se trudim, da bi si ponovno nadel resen izraz, ga potrepljam po hrbtu: “Pozdravi mamo, Silky, in ji povej, da pogrešam njene pite.”
“Opa, OC, nekam domač si s Silkyjevo mamo. Bi morali kaj vedeti?” Coxy vpraša z dvignjenimi obrvmi in drezen Rizza v rebra. Včasih se res vprašam, koliko smo stari in kako sem se začel družiti s temi idiotic.
“Oh, seveda, kako da nisem nikoli omenil? Kmalu bom Silkyjev očim, njegova mati se mi ni mogla dolgo upirati.”
“V redu bo, fantje, odrastite že enkrat,” Silky zamomlja, njegov obraz pa je zdaj že rdeč kot paradižnik. Že dolgo časa nismo brili norcev iz Silkyja in pozabil sem že, kako rdeč lahko postane.
“Ne povej mamici, da so se zlobni soigralčki delali norca iz tebe, prav?”
“Kako ste zabavni.”
Roko mu zavihitim okoli ramen: “Daj no, David Mark Silky, hecamo se.”
“Bolje za vas. Norci,” njegov pogled je usmerjen v tla, lica pa še kar niso izgubila rdečice. Režeč se, ga lahno boksnem v trebuh s prosto roko, z drugo ga pa neham objemat okoli ramen.
“Kaj pa ti, Coxy? Moraš tudi poklicati mamico?”
Ralph, ki se še vedno hahlja, odkima: “Ne. Šel bom počivat, da bom jutri pripravljen na karkoli ima Herb pripravljeno za nas.”
“Ste pa res partibrejkerji. Izgleda, da sva le ti in jaz, Dave.”
“Fantje v garderobi so mi priporočali nekaj barov, kamor se zahaja po tekmah, oziroma v našem primeru, po treningih. Rekli so, da so bejbe zelo prijetne, med drugim,” se zareži, moj nasmeh pa postane še širši. Ponovno je izboljšal moje razpoloženje.
“Kaj pa če obiske barov prihraniva za kasneje in samo poiščeva kaj, kjer bi lahko na hitro pojedla kosilo?”
“Tudi prav. Se vidimo kasneje, fantje,” Dave pomaha preden odideva. Kljub temu, da je iz Minnesote, se ne spomnim, da bi ga videval v vrstah Gopherjev ali Bulldogov…
“Saj si iz Minnesote, kajne?”
“Ja, samo sem študiral in igral za Colorado College. Njihov program se mi je zdel zares kul in ni mi žal . Ti pa ponosen Bostončan?”
“Rojen in vzgojen v Terrierja.”
“Veš, skoraj cela liga NCAA te pozna po tvojih pretepaških sposobnostih.”
“Se zavedam. Odrasel sem v Charlestownu in na univerzo prišel z kar nekaj brazgotinami, še preden sem se začel zares pretepati z drugimi igralci.”
“Kaj se je zgodilo?”
“Odraščanje v Charlestownu ni bilo ravno otroška zabava. Recimo le, da bi se lahko slabše izšlo med odraščanjem in bi bil lahko danes mrtev, namesto da sem tu. Ali nesrečno poročen z otroci, ki jih niti ne bi hotel vzgajati. So bili, in še vedno so, problemi z zanemarjanjem alkohola in drog…”
“Nisem hotel tako poseči v tvoje otroštvo…”
“Ne, saj je v redu. Zdaj sem tu, sveži diplomant, igram hokej in morda celo pridem na olimpijske igre.”
“Saj še na pol poti nismo, je še kar dolga pot pred nami.”
Ošvrknem ga s pogledom in tiho priznam: “Vem.”

~KIMBERLY~
Kaj mi je bilo? Zakaj sem boksnila Dava, to je bila točno tisti odziv, ki ga je hotel izvleči iz mene! Kako sem bila lahko tako neumna?!
S frustriranim vzdihom se vržem na posteljo na trebuh in zavpijem v vzmetnico, ki vpije moje krike. Če me bo to poslalo domov…ne, čakajte, ne bi bilo pravično. Večina fantov se je zapletla v pretep, medtem ko sem ga jaz le boksnila.
Nekdo potrka in prekine tok mojih misli. Vstanem, a ko odprem vrata, vidim obraz prijazne rjavolaske, ki pa je ne poznam. Privdignem obrv in se naslonim na podboj vrat: “Ja?”
“Ti si Kimberly Mayfield, kajne? Edino dekle, ki se ji je kadarkoli uspelo prebiti v moško ekipo?”
“Uh, ja, to sem jaz. Je kaj narobe?”
“Ne, sploh ne. Jaz sem Irene Baker, mlajša sestra Billa Bakerja.”
“En izmed fantov iz Minnesote, kajne? Uh, pridi naprej, ne stoj na sredi hodnika.”
“Ne, v redu je, hvala. Zanimalo me je, ali bi se nam pridružila. Verjetno pogrešaš, saj veš, dekliško družbo…”
“Res prijazno od tebe, Irene. Ampak mislim, da bom danes preskočila druženje, toliko stvari se je zgodilo in sem nekoliko utrujena…”
“Ni problem, popolnoma razumem. Konec koncev, moj brat je tudi hokejist. Tu je številka moje sobe in dopisala sem tudi, kam najpogosteje zahajamo, če se ti bo kdaj zahotelo družbe, dokler si tu… samo potrkaj in če bom v sobi, se brez težav druživa.”
Široko se ji nasmehnem: “Najlepša hvala. Dlje, ko sem tu, bolj se mi dozdeva, da bom potrebovala žensko družbo.”
“Herojka si, da sploh lahko razumeš z njimi.”
Nasmeh na mojem obrazu uplahne in postane kisel ter prisiljen, a zdi se, da tega ne opazi. Še dobro, saj sem prepričana, da je njen brat eden izmed tistih, ki me nočejo videti v ekipi.
“Ja, kakšna srečka sem. Uh, Irene, bi te motilo, če te obiščem malo pozneje ali morda jutri? Še nekaj imam za opraviti…”
“Seveda, ni problema. Verjetno ne bi smela kar tako potrkati,” se zareži, pri čimer razkrije dve vrsti popolnoma ravnih zob.
“Oh, ne, saj je v redu. Samo, ravno sem nameravala poklicati starše in jim povedati, kako sem.:
“Razumljivo. Potem se vidimo še kaj?”
“Seveda. Še enkrat hvala za vabilo.”
“Ni problema,” se še zadnjič nasmehne preden se obrne in odide po hodniku ter izgine v prostor, ki predvidevam, da je njena soba. Zaprem vrata in pohitim k telefonu v sobi, a namesto, da bi klicala starše, pokličem Ali. Telefon dvigne po petem zvonjenju, ravno ko nameravam odložiti slušalko.
“Jaaaaaa?” zategne. Super, pijana je.
“Hej, Ali, jaz sem. Kimberly, tvoja najboljša prijateljica?”
“Oh, K-immy,” se zahihita in spoznam, da sem nevarno blizu temu, da prekinem klic. Ali običajno ne pije, a ko pa…se zgodi to.
“Ja, poslušaj, samo preverjam, kako so stvari na univerzi.”
“Lo, Kimmy je!” njeno pijano vpitje me prepriča, da ji ni prav nič mar, zakaj jo kličem. Po hrupu, ki zveni kot kratko prerivanje, trezen glas spregovori namesto Alijinega pijanega: “Kim, si to res ti?”
“Lauren? Je vse v redu?”
“Jap, ne skrbi. O moj bog.”
Slišim glasno navijanje in zgrožene “ewwww” v ozadju, po čemer predvidevam, da je nekdo, najverjetneje Ali, bruhal.
“Saj je šele poldne, kaj se dogaja?”
“No, Alice je bila ravno razglašena za kapetanko ekipe in tako praznujemo.”
Ali je postala kapetanka? Kako? Kdaj?”
“Ali je kapetanka?”
“Jap. Kaj pa ti?”
Zveni potrto. Vem, da si je želela postati kapetanka, kljub temu, da tega ni nikoli izrazila na glas. Ne vem, zakaj je trener O ni izbral. Od vseh deklet, ki jih poznam, je ona absolutno najbolj sposobna. In odgovorna.
“No…”
Začnem ji pripovedovati o kazni, a zase zadržim podrobnosti o težavah, ki jih imam z določenim Bostončanom. Ko ji povem vse, kar je dogajalo v zadnjih nekaj tednih, zavzdihne: “Kim, spravi se k sebi. Ne zajebi možnosti, ki so ti bile dane. Večina bi nas ubijala, da bi bile na tvojem mestu in ti se zapleteš v nesmiseln pretep? Prosim, ne delaj več tega. Požri vse in igraj po njihovih pravilih.”
Nezavedno si zmršim lase in zavzdihnem: “Ko bi vsaj lahko, ampak ti fantje so…ne sprejmejo me. Želim si, da ne bi nikoli prišla sem…”
“Utihni in ne govori več takega popolnega sranja. Poslušaj me. To je tvoja priložnost, da se dokažeš. Nehaj jamrati, nehaj se zapletati v nesmiselne pretepe in samo igraj svojo igro, le da prilagodi pravila. Še vedno si ena izmed boljših igralk, kar jih poznam, ne pozabi tega.”
Kljub temu, da me ošteje kar prek telefona, se mi zdi, da je tik ob meni, da sediva v jedilnici in da jo sprašujem za nasvet. Ta občutek bližine, a obenem oddaljenosti, privabi solze v moje oči. Stežka izjavim: “Lo, najlepša ti hvala. Nehala se bom obnašati kot idiot in obljunim, da me ne bo nič ustavilo, obljubim. Ko se naslednjič vidiva, bom imela okoli vratu zlato olimpijsko kolajno.”
“Tako se govori. Pokaži jim, kdo je Kimberly Mayfield v resnici. In ne pozabi na nas.”
“Ne bom. Ti pa pazi na Ali zame, prosim. In, Lauren? Žal mi je, da nisi postala kapetanka, zaslužila bi si bolj kot kdorkoli drug.”
“Hvala, Kim. Cenim to. Ne skrbi, Ali je v dobrih rokah.”
Po kratkih pozdravih, linija obnemi. A ta kratek pogovor me je navdahnil bolj, kot bi me lahko karkoli drugega. Lauren ima prav, ne smem jim dopustiti, da iz mene izvabijo le najslabše.
26. julij 2017
Oprosti, ker sem zgrešila posvečen Next! Kampiram s prijatelji...
Res hvala drugače! (You're one of the rare people still believing I'm nice )

Yay, upam, da se Kim končno zbrihta in se povzdigne nad trapaste fantke in jih zmelje s surovo prijaznostjo!

Next!
26. julij 2017
Kim spravi se v roke ... Next!
26. julij 2017
u224813
u224813
Next
27. julij 2017
13. MINNESOTSKA STVAR

~BAH~
Po treningu se s Pavom pridruživa fantom iz minnesotske univerze, ki naju popeljejo na ogled kampusa in, kakšno presenečenje, nama predstavijo kraje, kjer se najraje družijo. In seveda, zakaj je temu tako.
“Večinoma poceni pijače in seveda bejbe,” se Phil Verchota, ki se ga spomnim s prvega dne preizkusov zaradi NCAA majice, zasmeji in udari Christoffa po rami. Steve rahlo zardi in se obrne k McClanahanu v poskusu spremembe teme pogovora.
“Hej, Robby, kako je tvoj nos?”
“Rob McClanahan, 178 centimetrov visok rjavolasi napadalec z manjkajočim zobom, skomigne z rameni: “Bolje. Ni prvič, da me je kdo boksnil v obraz…”
“In definitivno ne zadnjič,” se Bill Baker, svetolasi branilec, zareži in igrivo boksne soigralca v ramo: “Hej, saj igraš hokej. Ne pričakuj, da se te bodo drugi igralci izogibali zaradi tvojih potez lepega bogatunčka.”
Rob prhne in si zmrši lase: “Vidim, da imaš še vedno smisel za humor. No, tale ‘lepotec’ te lahko vseeno brez težav premaga v igri ena na ena.”
“Ko boš pripravljen,” ga Bill izzove. Nekaj trenutkov bolščita en v drugega, preden se zarežita.
“Ne zmenita se zanju, rada razkazujeta mišice…če bi jih imela, seveda,” Verchota pojasne meni in Pavu. S slednjim se spogledava in bruhneva v tih smeh, medtem pa je Verchota na vrsti za bolščanje s strani Billa in Maca. Kljub temu pa na Philovem obrazu ni nič drugega kot širok nasmeh.
“Kaj si rekel?” Mac igra užaljenost in si zaviha rokav svoje majice s kratkimi rokavi. Pogleda Phila: “Kdo nima mišic?”
“Malo več špinače ti ne bo škodovalo, Popeye.”
“I'm strong to the finish, 'cause I eats me Spinach, I'm Popeye the sailor man!” Rob zapoje Popeyevo uvodno pesem, mi pa se vsi zasmejimo. Steve potreplja prijatelja po ramenu: “Saj razumemo, hotel si biti mornar, pa si namesto tega hokejist. Bah. Pav, nismo vsi taki. Verjameta ali ne, tale je 21. A po drugi strani je Verchota 22, no 23 bo decembra.”
“Kar hoče povedati je, starejši ko smo, večji kreteni smo. Ali pa se le obnašamo tako,” Baker doda in nedolžno skomigne z rameni ko ga Verchota pogleda.
“Res je. Kaj pa vidva?”
Pogledam Pava, in ker Pav ne govori veliko, jaz sem pa njegovo popolno nasprotje, odgovorim: “Popolnoma običajne stvari fantje najnih let to počnejo. Saj veste, ukvarjava se s športom, preživljava čas s prijatelji, no, jaz tudi s punco. V bistvu, Pav raje preživi prosti čas na ledu. Ampak drugače pa nič neobičajnega.”
Pav zraven mene se rahlo nasmehne, ko povem, da svoj prosti čas preživlja na ledu, a ne reče nič. To je pač Pav, tih in droben, a hudičevo hiter drsalec. Kljub temu, da sva soigralca že nekaj časa, se ne spomnim, kdaj sem ga nazadnje slišal govoriti. Zanj bi lahko rekli, da njegov talent govori zanj.

Končno sedemo v enega izmed barov, ki jih je predlagal Verchota. Čim naročimo pijače, se Christoff obrne k meni: “Torej, kakšno je tvoje mnenje o Herbu?”
Naredim požirek in previdno odgovorim: “Kot nekdo, ki ve, kaj dela, a rahlo nor. Mislim, njegovi šprinti…še nikoli nisem toliko drsal.”
“Se boš moral kar navaditi. Saj bo lažje, verjemi.”
“Morda za vas, vi ste njegovi igralci.”
Tokrat se oglasi Baker, ki prehiti Christoffa: “Ne pri Herbiju. Že res, da je naš trener, za nekatere tudi štiri leta že, a ne pričakuj, da bo delal kakšne razlike. Se spomniš, kaj je rekel, ko je poklical 27 imen?”
“’ Sem in bom vaš trener, ne bom vaš prijatelj.’” Pav odgovori tiho in odpije požirek.
“Toč- Čakaj, si res pravkar spregovoril?” Rob izgleda odkrito presenečen, tako kot ostali fantje z U-ja. Kar ne vedo je, da Pav nikoli ni bil klepetulja in da je po nesreči, za katero ve le malo ljudi, njegova potreba po govoru še uplahnila.
Pav pogleda McClanahana in počasi prikima: “Ja, znam govoriti.”
“O-Oprosti, nisem mislil nič slabega…”
“Kar hoče povedati je, da te nismo slišali govoriti od prvega dne.”
“Hej, Mac, si v redu?” Baker nenadoma vpraša soigralca, ko vidi McClanahanov odsotni pogled, ki zre nekam v daljavo.
“Halo, a si v redu?” mu pred očmi pomaham z roko. Strese z glavo: “Ja, ja, v redu sem.”

~MAC~
Za trenutek se mi je zazdelo, da sem videl svojo zaročenko vstopiti v bar z roko v roki z nekim tipom. To misel si preženem iz glave, ko jo ponovno vidim in tokrat vem, da ni le privid. Nobeno dekle ne hodi s tako samozavestjo in ponosom kot ona.
“Oprostite mi za trenutek,” se opravičim omizju in se ji približam: “Deborah?”
“Mac? Kaj pa ti tu? Sem mislila, da si s svojo ekipo.”
“Saj sem. Tamle sedimo,” pokažem na omizje, kjer sedijo fantje, ona pa jih pogleda. Vidim Verchoto, ki se nagne k Bahu in mu nekaj zašepeta. Bah me pogleda in pokima, jaz pa takoj posumim, da mu je Verchota povedal, za kaj se gre.
“Je to res Philly? In Billy?”
“Ja, pravzaprav smo skoraj v ekipi skupaj. Kdo pa je to?”
“Oh, to je Matthew, v srednjo sva hodila skupaj. Matt, to je moj fant, Robbie McClanahan.”
“Pravzaprav zaročenec.”
Matt se nasmehne in iztegne roko: “Ne skrbi, stari, Deb mi samo razkazuje kampus. Mogoče se bom prepisal na U in Deb je bila tako prijazna, da se je ponudila, da mi razkaže naokoli. Poleg tega sem tudi sam zaročen.”
Ko pove, da je zaročen, mi z ramen pade težko breme. Vem, da fantje na kampusu radi pogledajo za Debbie in ona se tega tudi zaveda.
“Mac, ni ti treba skrbeti, prav?” Debbie me prime za roko, jaz pa pogledam navzdol v njene oči, ki me spravljajo ob pamet že od prvega dne, ko so se najine oči srečale v mojem prvem letniku. Počasi prikimam: “Velja. No, če se nam želita pridružiti, smo tamle.”
“Hvala, a bom še malo razkazala Mattu. Morda pozneje?”
“Če bomo še tu, dobrodošla. Oba,” hitro dodam in ošvrknem Matta. Potem se nagnem in poljubim Debbie preden se vrnem k mizi. Čim sedem, se Bill nagne k meni in vpraša: “Je bila to res Deborah z nekim tipom?”
“Ja. Sošolca sta bila v gimnaziji in morda se bo prepisal na U naslednje leto. Debbie mu le razkazuje naokoli.”
“Meni se zdi ta izgovor malo za lase privlečen,” Verchota pogleda v smeri, kjer je še nemalo prej bila Debbie.
“Zaročen je, Godrnjavček. In Debbie ne bi naredila tega, vem, da ne bi.”
“Ko smo že pri dekletih… kaj si mislite o naši soigralki?”
“Meni se zdi dobra igralka.”
“Saj je, drugače ne bi bila tukaj.”
“Vem, da punce lahko tudi igrajo hokej in vse to, a se mi zdi, da ne more igrati na takem nivoju kot mi. Eden izmed nas se lahko nekoč spozabi, uporabi preveč sile in se ne bo pobrala.”
Vsi se strinjamo s tem, kar je rekel Bah. Ne glede na to, kako hitro drsa ali kako tdro dela, ne more nam biti enaka. Tako se nekako začnemo pogovarjati o ekipi in seveda pride na dan tudi dogodek prvega treninga.
“Hej, Mac, kaj je bilo s tistim udarcem? Ko je se je O’Callahan spravil nate?” Christoff vpraša in odpije požirek piva.
“Odkrito, pojma nimam. Ampak to je bilo vseeno nič v primerjavi…s tistim, kar je naredil Kimberly. To je bila najbolj nizka stvar, ki sem jo kadarkoli videl.
“Razumem, da sta se stepla, zdi se mi, da sta potrebovala to. Če sodimo po pogledih, ki sta si jih namenjala. A ko jo je začel boksati, ko je bila na ledu…to je bilo najbolj podlo,” John spregovori in najverjetneje povzame, kaj si vsi mislimo, o tem, da je Jack na njej uporabil vso silo.
“Ni imela možnosti, ko ji je sedel na prsi,” se Christoff strinja in si ponovno zmrši lase.
“Mislite, da se kaj plete med njo in Brotsom? Zdi se, da mu je všeč…”
“Sem mislil, da sem edin, ki je to opazil! Fante je noro zatreskan vanjo,” se zahihitam in pogledam po omizju, če ima kdo drugačno mnenje. A se zdi, da smo vsi enotnega mišljenja. To še ni vse, Verchota nadaljuje: “Če bosta končala skupaj, bi bilo zares ljubko. Mislim, res vedno poskrbi, da je z njo vse v redu.”
“In zdi se, da ona tudi ni ravnodušna do njega.’
“Ali pa je zgolj prijazna. Ne pozabite, bil je prvi, ki ga je spoznala in ki nam jo je predstavil. Ampak se strinjam, bila bi srčkan par.”

~NEAL~
Ravno, ko se razkomotim na postelji, nekdo potrka na vrata. Tiho zagodrnjam, a vstanem in nase navlečem majico, ki sem si jo ravno slekel. Ko odprem vrata, pa spoznam, da bi si morda lahko oblekel tudi kakšno trenirko in ne odprl vrat v perilu.
“Kim! Uh, samo sekundico, prav?”
Zaprem vrata preden lahko odgovori, a vseeno jo slišim, kako se tiho zaheheta: “Ne skrbi, Neal. Se ne mudi.”
Ko sem dovolj sprejemljiv, da v sobi gostim soigralko, ponovno odprem vrata, a tokrat so moja lica za odtenek bolj rdečkasta. Ob tem se zahihita in pripleše v sobo.
“Veš, ne bi se ti bilo treba tako urihtati samo zaradi mene,” se zasmeje ko sede na mojo posteljo.
“Je vse v redu?”
Kot skamenel obstanem pri vratih in jo gledam. Ko je Jack v gaderobi rekel, ali sem zatreskan v njo, tega nisem hotel priznati. Ne sebi, ne fantu, ki bi verjetno to izblebtal ali kako drugače izkorsitil čim bi se pokazala možnost, a se mi zdi, da do nje gojim neka čustva.
“Nop, nič,samo spoznala sem, da vedno me vedno počakaš, a se še nikoli nisva zares družila. In ker študiraš tu…bi mi lahko razkazal okolico?”
Njena prošnja me preseneti, a sem obenem počaščen, da je za ogled izbrala mene.
“Samo daj mi par minut, prav?”
“Je vse v redu, Neal?” se zasmeje in prekriža noge. Opazi, da jo gledam in noge hitro postavi nazaj na tla: “Ojoj, oprosti…”
“Ne, ne, v redu je. Počuti se kot doma, jaz moram samo nekaj bolj…uglednega obleči. Bilo bi res nerodno, če bi ten a ogled peljal v perilu in…”
“Vzemi si čas.”

Pet minut pozneje me še kar potrpežljivo čaka, jaz pa ji posodim mojo jopico s kapuco Golden Gopherjev. Kljub temu, da ni najdrobnejša, v moji jopici izgleda, kot da si je navlekla preveliko rdečo vrečo krompirja. A vseeno se mi zdi…prav privlačna. Iztegnem roko in se nasmehnem: “Ste pripravljeni, mila gospodična?”
Zahihita se in svojo drobno dlan položi v mojo: “Bolj kot kadarkoli, prijazni gospod.”
Čim zapustiva zgradbo, se mi široko nasmehne: “Hvala, ker si mi posodil jopico. Zmrznila bi brez nje.”
“Ni problema. Torej, kako si se domislila obiska?”
“Ne vem. Ugotovila sem, da že od prvega dne skrbiš zame, jaz pa si nisem nikoli vzela časa, da bi se družila s tabo izven dvorane. Ti je to v redu…mislim, da sem se kar tako oglasila?”
Zdi se zares zaskrbljena, da mi je morda odveč ali da mi ni všeč, da se je kar tako oglasila. Ne morem si pomagati, da je ne bi objel. Ne ravno objel, roko ji ovijem okoli ramen in jo povlečem k sebi. Tiho zacvili, ko se zaleti vame: “Au.”
“A si- Oh, tvoja rebra, kajne?”
“V redu je, samo malo me je zaskominjalo. Ne skrbi.”
Kljub temu, da reče, da je v redu, od tistega trenutka naprej ohranjam razdaljo, saj je nočem poškodovati. Nekaj minut mine v sproščujoči tišini, dokler nisem jaz tisti, ki spregovori in prekine molčečnost: “Kako to, da se nisi vrnila, ko te je Herb poklical z ledu?”
Zavzdihne in si rahlo zmrši lase, pri tem pa si uniči čop: “Za en teden ne smem trenirati z vami. Zadnje opozorilo, preden me pošlje domov in nekako se moram lepo obnašati.”
“Če mene vprašaš, si je zaslužil, kar je dobil. Ni prav, kar ti govorijo…”
“Ampak imajo prav. Morda sem res dobra, a ne dovolj, da bi lahko igrala z vami. Ne dovolj, da bi bila lahko tu. Konec koncev, vsi vi fantje ste univerzitetni hokejisti, kdorkoli bi me lahko zalepil ob ogrado in…”
“Si videla Johnsona? Izgleda, kot da se bo prelomil napol, če ga kdo le grdo pogleda.”
“Pa si videl, kako igra?”
“Daj no, tudi ti si izvrstna igralka. Naj te ne pripravijo do tega, da dvomiš v svoje sposobnosti, velja?”
Ponovno dvigne pogled in me pogleda, njene oči pa se rahlo lesketajo, ko se ji v kotičkih naberejo drobne solze: “Res misliš, da sem tako dobra.”
“Če ne bi, ne bi rekel tega. Si za, da ti pokažem kraj, ki ti bo zagotovo všeč?”

Odpeljem jo dob Brick House, zunanjega štadiona naše nogometne ekipe (tu je mišljen ameriški nogomet). Popolni temi navkljub vidiva kovinske prečke, ki se kot okostje dvigajo nad igrišče.
“Bi splezala na tele?”
Sodeč po nasmehu, ki mi ga nameni, vem, da so besede odveč. Nekako pričakujem, da ji bo plezanje na visoke prečke povzročalo preglavice, a mojo pomoč potrebuje le, da jo malo dvignem s tal. Naslednjo sekundo že sedi na prečki in se mi smeji, saj sem z nogami še trdno na tleh: “Daj no, Neal, ne bodi počasnela!”
“Ti bom že dal počasnelo!”
Nedolgo zatem se ji pridružim na vodoravni prečki in v tišini uživava v razgledu, saj kljub temi vidiva temne obrise stavb in sem ter tja kakšno prižgano luč.
“Nikoli si nisem mislil, da lahko tako dobro plezaš,” tiho priznam po nekaj trenutkih tišine. Zasmehlja se: “Tudi punce telovadimo.”
Pogledam jo in se rahlo nasmehnem: “Zdaj ti verjamem.” Tudi ona se obrne k meni: “Hvala še enkrat za vse. Verjetno bi se vdala, če mi ne bi pomagal prvi dan.”
“Ne bi se. Ne izgledaš kot nekdo, ki se zlahka preda.”
“Očitno me res dobro poznaš, Neal,” glavo nasloni na mojo ramo, jaz pa roko ovijem okoli njenega pasu. Srečno zavzdihne: “Hvala, ker si me pripeljal sem.”
“Ti je všeč?”
“Zelo.”
Najina pogleda se tudi v temi nekako najdeta in preden se zavem lastnih dejanj, se sklonim in ustnice prislonim ob njene. Vidim, kako se ji presenečeno razširijo oči, a se ne odmakne. Čutim, kako se njene ustnice zavihajo v nasmeh, ko me nežno poljubi nazaj. Ko se ločiva, se oba smehljava.
“Oprosti, Kim.”
“Ne opravičuj se. To je bil verjetno najboljši poljub, ki sem jih kadarkoli doživela. Talent pa imaš, Minnesotčan,” pomežikne, zaradi česar rahlo zardim.
“Mislim, da bi se morala počasi vrniti. Herb naju bo ubil, če jutri ne bova dala vsega od sebe.”
“Ja, res bi morala iti. Oprosti, da sem te tako ven zvlekla.”
“Ne morem reči, da nisem užival. Hej, bi šla jutri z mano na kosilo? Po treningu?”
Skoči s prečke in dvigne pogled k meni: “Z veseljem, Neal.”
31. julij 2017
u224813
u224813
Next
31. julij 2017
Nice guys finish last. Too bad, Neal :/

Next
31. julij 2017
Neal si zasluži več, I agree <3
01. avgust 2017
He can go gay, he'd have plenty of options then
01. avgust 2017
Hahahahah :'D You will see bromances (Don't know when, but will see them )

Vaše teorije dobrodošle ne glede na to, kaj se dogaja v poglavju. Poleg tega pa tudi kaki komentarji in mnenja. PS: če bi nekoč napisala kratko zgodbo o Nealu in Kim (Ločeni zgodbi)...bi brali?
POJASNILO: Trenutno sem odsotna iz preprostega razloga: poteka evropsko mladinsko prvenstvo v rokometu in sem 'team host' španske ekipe. Ker je delo skoraj celodnevno (pa še ni interneta), me ni veliko gor. Upam, da bom, ko se vrnem, prevedeno več, kot imam zdaj.
Poleg tega sem danes vskočila še kot pomoč nemški ekipi in je kar...pestro.

Vidimo kmalu!
01. avgust 2017
I WANT GAY :<

Slisi se naporno, srecno
01. avgust 2017
Sem nazaj, a moram naprej prevesti malo preden bom spet objavila
10. avgust 2017
neeext!!!
11. avgust 2017
Next
11. avgust 2017
Tokratni Next

14. ENA EKIPA, DVE STRANI

~KIMBERLY~
Naslednje jutro se zbudim zgodaj in prva stvar, ki jo naredim je, da pokličem Lauren in preverim, kako je z Ali. Za to me bo verjetno ubila, a moram vedeti. Vedeti moram, kako se moja najboljša prijateljica in nova kapetanka spopada z mačkom.
“Jaaaaaaa?” Lauren zazeha v telefon.
“Loo, jaz sem. Samo preverjam, kako je z Ali.”
“Se zavedaš, da je ura, kaj, šest zjutraj?”
“Vem in žal mi je, da te budim tako zgodaj, samo…”
“Zastrupila se je z alkoholom. Alec jo je odpeljal v bolnišnico.”
Ali nisem še nikoli videla tako nasekane, da so jo morali odpeljati v bolnišnico. Običajno sem bila jaz tista, ki je komirala na kavču ali celo na tleh, nikoli Ali.
“Je z njo zdaj vse v redu?”
“Ja, je. Ne skrbi. No, glede na to, da si me zbudila, mi lahko poveš, kako si? Če ignoriramo to, da se naša sladka, a gobčna Kimberly zapleta v pretepe in prepire. Kakšen luškan tip?”
“Loo!” se zasmejim in rahlo zardim. Naj ji povem?
“Kdo je srečnež? Daj no, mora biti res nekaj posebnega da nadomesti Aleca.”
Potrebujem nekaj trenutkov, da dojamem pomen njenih besed.
“Kim, si še tam?”
“Kaj si rekla o Alecu?”
“Ne reci, da nisi vedela,” zveni zares presenečeno. Rahlo se zasmejim, s čimer ji dam vedeti, da me ni prepričala. A na moje presenečenje ostane smrtno resna: “Ne hecam se, Kim.”
“Alec je fant, o katerem sanja vsako dekle. Vem, da bo zvenelo čudno in bog mi pomagaj, če se to razve, a Alec je z mano govoril le takrat, ko me je trener O pozval, da se udeležim preizkusov.”
“Morda imaš prav… no, povej mi, kdo je srečnež? Koliko je star in kje igra? Kakšen je?”
“Ime mu je Neal…”
“Priimek?”
“Broten. Zakaj te zanima?”
“Da vem, kako se boš pisala po univerzi. Okej, nadaljuj. Od kod je in kje igra in ali je dober?”
“Preveč vprašanj! Res je prijazen in pomaga mi že od prvega dne. In verjemi mi, prepričana sem, da je moral zaradi tega pogoltniti kar nekaj sranja v garderobi. Ti fantje znajo biti brutalni. Mislim, slišala sem, kako ga je eden izmed njih obtožil tega še preden sva šla sploh ven…”
“Ven sta šla?”
Zasmejim se ob njenem navdušenju: “Loo, umiri se! Če te zanima, je iz Roseau v Minnesoti in igra za minnesotsko univerzo. In ja, včeraj sva šla ven, razkazal mi je kampus…”
“Koliko je star?”
“Devetnajst. Par dni starejši od mene.”
Odkrito zadovoljna z informacijami se zasmeji: “Hočem ga spoznati. Mora biti pa res jackpot, da kar pozabiš na Aleca Walkerja.”
“Loo, odnehaj z Alecom, nikoli se ne bi nič zgodilo, verjemi mi. Poleg tega pa pravzaprav ni moj tip…”
Ni dovolj vročekrven ali dovolj pretepača, pomislilm sama pri sebi in v naslednjem trenutku me prevzame jeza. Fant, ki sem ga imela v mislih, ni vedno umirjen in prijazen ter ustrežljiv Neal Broten, temveč fant, ob katerem mi kri zavre če le pomislim nanj.
“Če tako rečeš,” se zahahlja in nadaljuje: “Poslušaj. Trener O je pripeljal novo igralko v ekipo. Že za naslednjo ekipo. No, predstavil nam jo je… poanta je, da obstaja možnost sedenja na klopi za eno izmed nas. In to bo ena izmed starejših igralk.”
Postanem pozorna ob njenem opozorilu. Poskušala mi je povedati, da bomo morale me starejše delati še bolj kot prej. Konec koncev, nekatere izmed nas želimo igrati poklicno in to ne bo mogoče, če bomo ves čas na klopi.
“Se hecaš?”
“Na žalost ne. Poskušale smo mu povedati, da vse potrebujemo možnosti, a hoče le najboljše igralke.”
Zaskrbljena je. Sodeč po njenem glasu, je resnično zaskrbljena. Lauren Bergam-Hill je morda res izvrstna vodja ekipe, a to ne pomeni, da dobi veliko možnosti na ledu ali igralnega časa. Pretekla sezona je bila zanjo še posebej težka, saj so jo težile poškodbe in je večino sezone igrala pod vplivom protibolečinskih tablet.
“Loo…”
“Vem, da me bo posedel. In naslednja sezona je moja zadnja.”
“Ne bo te, če bova trenirali skupaj.”
“V Minnesoti si. In potem bogsigavedi, kam boš šla.”
“Pridi potem v Minnesoto.”
Čisto kratko se posmehne: “Ja, kot da mi bodo doma pustili. Če bi jih imela 21, bi to takoj naredila, tako pa žal ne morem.”
“Saj boš 21 čez par mesecev.”
“Kim, zlata si, ampak res ne morem narediti tega. Hvala vseeno. Ampak če bo ponudba še veljavna, ko se vrneš iz kjerkoli pač boš, me pokliči.”
“Dogovorjeno. Loo, popazi malo na Ali zame, boš?”
“Bom. Kim, ne pozabi. Nehaj se zapletati v neumne pretepe in delaj do onemoglosti.”
“Ne bom pozabila. Hvala za vse, Loo.”
Ravno ko odložim slušalko na vilice, nekdo potrka na vrata. Splezam iz postelje in odprem vrata, na pragu pa vidim trenerja Brooksa: “Mayfield, kondicija in moč čez pol ure. Dodatna milja (1.6 km) teka za vsako minuto zamude.”
“Ja, trener, pripravljena bom.”

Trideset minut pozneje s preostalimi fanti čakam na trenerje. Skoraj vsi nosimo majice z univerz, kljub temu, da smo dobili uniforme ekipe ZDA. Znajdem se zraven Garyja Rossa, petindvajsetletnika iz Roseauja v Minnesoti (od koder je tudi Neal), ki trenutno igra v Klagenfurtu v Avstriji.
“Kje je tvoj stražar?”
“O čem govoriš?”
“Broten. In kako je vedno okoli tebe, da te noben zlobni, grdi, ogromni hokejist ne poškoduje.”
Pogledam ga in naveličano zavzdihnem: “Vi imate pa res nekaj proti meni, kaj? Resne težave. Najprej O’Callahan, potem Delich in zdaj še ti. Mora biti pa res bedno, če obtičiš v tridesetih in štiridesetih, ko so ženske lahko delale nič in skrbele za družino.”
“Mora biti bedno, da se moraš dokazovati lastnim staršem tako, da se pretvarjaš, da si tip.”
Globoko vdihnem, v glavi pa so ponavljam Loojine besede. Ni vredno, da te domov pošljejo zaradi tega. Ni vredno, da te domov pošljejo zaradi tega. Ni vredno, da te domov pošljejo zaradi tega. Zatorej se sladko nasmehnem: “Ljubko, kako skrbiš zame.”
Očitno je, da je pričakoval, da bom ponovno zgubila živce in se začela pretepati. Ko se to ne zgodi, me pusti samo, njegovo mesto pa kmalu zasede Neal.
“Si dobro? Zdiš se napeta.”
“V redu sem. Samo očitno nekateri fantje še kar niso preboleli, da bom morda njihova soigralka.”
Hitro, preden kdorkoli lahko opazi, mi rahlo stisne dlan, kot da mi tako skuša zagotoviti, da bo vse v redu.
“Ne sekiraj se, prav? Zaslužiš si biti tu.”
“In to ne govoriš le zaradi tega, kar je bilo včeraj?”
“Ne, sploh ne,” rahlo zardi. Nasmehnem se in mu vrnem stisk roke preden se prikažejo trenerji. Trenerja Brooksa spremljata pomočnik trenerja, Craig Patrick in Gary Smith.
“Danes bomo najprej delali na vaši pripravljenosti in kondiciji na suhem, potem pa na ledu. Gary vam bo povedal urnike do kosila in bolje za vas, da ne vidim zabušavanja. A preden začnemo…za ogrevanje boste tekli do kampusa St. Paul in nazaj.”
Minnesotčani, ki so igrali za ‘U’, se spogledajo in opazim, da nekateri izmed njih zavijejo z očmi. Fant iz ‘U’ja, ki stoji najbliže meni, ja Bill Baker. Nežno ga pocukam za rokav, on pa me pogleda: “Kaj bo dobrega, Kim?”
“Kakšna je razdalja med kampusoma?”
“Približno 3 milje (4,83 km). V eno smer.”
Ob omembi razdalje v grozi pogoltnem slino. 3 milje v eno smer? Ja, nekako najlažje rečem, da še v življenju nisem toliko garala.
“Vse v redu, Mayfield?”
“J-Ja, samo zdi se mi, da je 3 milje malo preveč, trener.”
Nad nas se zgrne mrtvaška tišina in celo trenerja prikrito pogledata Herba, ki le pripre oči in naredi korak bliže. Nezavedno se umaknem, a se zaletim v Wellsa, ki me ujame.
“Mi skušate povedati, Mayfield, da niste v formi?”
“S-Sem, trener, samo zdi se mi, da je to malo preveč. Mislim, šele…”
“Želite iti domov? Če je temu tako, vašo zadnjico in vas pošljem domov tako hitro, da sploh ne boste mogli izreči Lake Placid.”
“Ne, trener. Oprostite,” pogledam v tla, grizljajoč spodnjo ustnico. Dobra poteza, Kim. Izjemno, res.
“V redu, začnite!”

Ko se vrnemo, lahko brez sence dvoma rečem, da izgledamo…kar uničeni. Edina izjema so mogoče Gopherji, kar mi da misliti, da je to za njih verjetno redna praksa. Nekako se znajdem ob boku Roba McClanahana: “Hej, Rob, a vi pogosto tečete do kampusa in nazaj?”
Zmrši si lase in mi nameni širok nasmešek, pri čemer razkrije ljubko luknjo med zobmi: “Jap, smo že pretekli to razdaljo nekajkrat. Najhuje je bilo, ko nam je Herbie naročil tek po pestri noči. Morala bi nas videti, bili smo kar zj-ani.”
“Naj uganem, celonočno pitje?”
“Eden izmed fantov je ravno dopolnil 21 let, seveda smo si malo dali duška.”
Zahihitam se: “Jap, poznam to. Tudi pri nas se je to zgodilo, ko je ena izmed punc v ekipi dopolnila 21 let, pa še končno je dobila vozniško dovoljenje. Naslednji dan smo imele tekmo…seveda smo izgubile, ampak Loo, naša namestnica kapetanke, je vseeno nekako dosegla hat-tija. (3 gole na tekmo)”
“Loo?”
“Lauren. Oprosti, navajena sem jo klicati Loo.”
“Ekipni vzdevki… običajno so nekaj posebnega, kaj niso? Kako so pa tebe klicali?”
“Uh, Kim, Kimmy, K.M. ali pa le K. Občasno tudi Goflja, zaradi mojega odgovarjanja trenerju… kaj pa tebe?”
“Rob, Robby, Mac, občasno Gap, zaradi tele lepotice,” se ponovno zareži in ponovno razkrije luknjo med zobmi.
“Suter mi je pred nekaj leti izbil zob.”
“Ampak, saj nisi imel luknje na preizkusih…”
“Umetni zob. Med igro ga dam ven.”
“Zakaj ga daješ nazaj, saj ti luknja prav pristaja. Resno mislim.”
“Hvala,” se rahlo nasmehne.
“Hej, McClanahan!” ga pokliče John Harrington in mu pomaha, naj pride k njemu. Rob stisne mojo ramo: “Se vidiva pozneje.”
S temi besedami izgine, a tudi jaz nimam časa za debato. Trener nas pokliče na kup in nas pošlje v telovadnico. Ko večina fantov dviguje uteži, sama upam, da bom imela možnosti dela na nogah. Posebej zdaj, ko bom drsala s fanti, res potrebujem biti v vrhunski pripravljenosti in se boriti za vse.

Nekje na sredini treninga se mi zdi, da moje mišice gorijo in če ne bi bilo od tega tudi odvisno, ali bom prišla v ekipo ali ne, bi do zdaj verjetno že obupala in vrgla puško v koruzo. Ena izmed težjih vaj se mi je zdela tista, ko nas je Herb postavil ob steno tako, da smo se s hrbti naslanjali na cement, in sedeti na “nevidnih stolih”, kot se je lepo izrazil. Medtem smo si pa morali tudi podajati 35 funtov (15,88 kg) težko utež. Celo tisti, ki imajo v rokah dobrorazvite mišice, so se kar rahlo namučili, o vseh tistih, ki pa nismo grajeni kot skale, pa raje ne bom izgubljala besed. A vseeno, dejstvo, da sem še vedno tu in da me trener smatra za eno izmed fantov, mi da moči. Če ti fantje lahko naredijo, kar jim je naročeno, lahko tudi jaz.
A vse gre k vragu, ko pridem do dvigovanja uteži. Še vedno v želji, da se dokažem, pograbi težjo utež kot katerkoli, ki sem jo kadarkoli dvignila. Za sekundo ali dve se zdi, da bo vse v redu in da ne bo težav, potem pa zaslišim, kako mi poči v komolcu. Trenutek pozneje me prešine slepeča bolečina in s krikom spustim utež, skorajda sebi na stopalo.
“Kim!” Baker je v trenutku ob meni. Z zdravo roko si podprem komolec in vztrajno ponavljam: “V redu sem, v redu sem, ne skrbite zame. V redu bom.”
“Ne, Kim, ne boš. Lahko iztegneš komolec?”
“S-Seveda lahko.”
Moje besede se izkažejo za laž, ko pride do dejanj. Čim skušam dvigniti roko, me komolec začne boleti še bolj in bolečina ne popusti. Stresem z glavo, solze obupa pa se že začenjajo zbirati v mojih očeh: “N-Ne morem. Ne morem dvigniti roke, Bill.”
“Počakaj tu, grem po Doca.”
S temi besedami izgine, okoli mene pa se počasi zbere nekaj fantov. Christoff poklekne poleg mene: “Kaj se je zgodilo?”
“Hotela je biti ena izmed nas, to se je zgodilo,” vse predobro znani glas z izrazitim bostonskim naglasom spregovori nad mano.
“Daj no, Jack, a je res ne moreš vsaj malo pustiti pri miru?” Steve zavzdihne brez da bi dvignil pogled k soigralcu z manjkajočimi zobmi.
“Kaj ti je mar, Steve, tudi ti misliš, da ne sodi sem.”
“To ne pomeni, da ji moram nenehno utrujati. Kako je tvoj komolec?” me visok Minnesotčan vpraša in me pogleda. Vrnem mu pogled, a edino, kar slišim so Jackove besede. “Tudi ti misliš, da ne sodi sem.”
“Nekaj te je vprašal, Brown, če slučajno nisi slišala.”
“Daj no, OC, nehaj. Riff ima prav, saj ni treba, da misliš, da sodi sem če se vsaj potrudiš biti prijazen do nje,” Silk zavzdihne in poklekne poleg Steve-a.
“Si v redu?”
“Preživela bom.”
Vidim, da sta oba fanta nemalo presenečena ob mojem ostrem odzivu, a res ne želim, da mislita, kako nemočna sem. In Jackovi komentarji le prilijejo olja na ogenj. Vstanem in ga divje pogledam: “Moraš biti pa res ponosen sam nase. Skušaš dokazati, kako žilav si s tem, da ponižuješ druge. Da jim daješ občutek manjvrednosti.”
“Dajta no! Nehajta že!” naju Rizzo potisne narazen in spoznam, da sem v navalu jeze stala le nekaj milimetrov stran od fanta, ki ga želim videti mrtvega bolj kot karkoli drugega na svetu.
“On je začel!”
“In zdi se, da se ne pritožuješ!”
“Ker vem, da sem pametnejša!”
“Aja? Kako? Naj ti nekaj povem, Kim, polovica fantov tu misli, da nimaš kaj iskati v tej ekipi. Absolutno in popolnoma nič. Nothing, nada, nichts, rien, me slišiš?”
“Stavim, da si edini, ki tako misli,” tiho zašepetam, a vem, da bom spoznala, da ni edini. Je le edini, ki ga ni strah mi to povedati. In vreči naprej kadarkoli se mu ponudi možnost. Ali pokazati na kakršenkoli možni način. In to boli. Boli vedeti, da si nesprejet.
“Oprosti, da ti moram uničiti sanjski svet, dragica, a nisem edini. Christoff, Silk, Delich, Harrington, Verchota, Strobel, Wellsie, Rizzo, McClanahan, Suter, Rammer, Horsch, Cox, Hughes, Auge.”
Pogledam vsakega izmed naštetih fantov in vidim, da si ne izmišljuje. Vsi, ki jih pokliče, pogledajo v tla ali v steno. Christoff in Silk hitro vstaneta in pogledata Jacka: “Res nisi mogel izbrati boljšega trenutka.”
“Samo skrbim, da pozna resnico.”
Posmeh v njegovem glasu je kristalno jasen in vem, da si je želel me videti zlomljeno. Obrnem se stran in odvihram iz telovadnice preden Bill pripelje Doca ali preden, kar je bolj nevarno, začnem jokati pred vsemi in da izgubim tisti kanček spoštovanja, ki ga gojijo do mene. Da o ponosu sploh ne govorimo.

~JACK~
“Si zdaj dobil, kar si hotel?” me Harrington, zavijajoč z očmi, vpraša. Skomignem z rameni: “Samo povedal sem po pravici. In sploh se ne trudi zanikati, tudi ti si proti temu, da je del ekipe.”
“To sploh ni poanta, Jack! To, kar ti je skušal povedati je, da bi se vsaj lahko potrudil in ji povedal na lepši način,” McClanahan pristavi svoj piskerček in se strinja s Harringtonom.
“Ti si samo preveč obziren, da bi ji povedal resnico.”
“In ti si preveč užival, ko si ji razkril to,” me Neal pogled. Posmehnem se in ponovno skomignem z rameni: “Če ni sposobna se prilagoditi našim pravilom, tu nima kaj iskati. In zakaj ne stečeš za njo, če ti je tako mar zanjo.”
“Daj no, OC,” Jimmy zavzdihne in rahlo potisne Neala nazaj: “Neal, ni vredno.”
“Spravimo se nazaj na delo, prav?” Rizzo globoko izdihne in se nameni proti tekaškim napravam. Ostali sledijo njegovemu zgledu, edino Silky ostane ob meni nekaj sekund dlje: “OC, vem, da je ne maraš. A vseeno se ne rabiš tako obnašati do nje. Vidiš, kaj si ji naredil.”
“Kaj potem počne tu, če ne more sprejeti kritike.”
“Lahko jo sprejme bolje kot večina od nas. Pravim samo, vseeno je, ali jo maraš ali ne, zdaj je tu z mani. In vsaj potrudi se obnašati, kot da je del ekipe, ne pa, kot da je, ne vem, kup smeti.”
Potem odide in ponovno premislim njegove besede. Če nekdo, ki me pozna tako dolgo kot me on in je bil moj soigralec že kar nekaj let, reče nekaj takega… potem sem očitno res grdo ravnal z njo. Grše kot ponavadi z ljudmi, ki jih ne maram. In prisegam, da tega ne bom rekel nikoli več, a žal mi je. Žal mi je za to, kako sem se obnašal do nje, ko se je poškodovala.

~NEAL~
“Neal, lepo od tebe, da tako skrbiš za njo, a ne delaj tega ves čas. Ne postavljajo se zanjo. Jasno kot beli dan je, da si zatreskan vanjo,” me Buzzy potreplja po hrbtu, ko razgibavava noge.
“Kaj ni vseeno, ali je to res ali ne, ne zasluži si, da bi kdo tako ravnal z njo. Oprosti, Buzz, a si res ne zasluži. In če ne bo nihče storil ničesar… potem bom jaz,” rečem in si prilagodim uteži. Zavzdihne in ošvrkne poročni prstan, jaz pa izkoristim priložnost: “Jo pogrešaš?”
“Ja, jo. Včasih si le želim iti domov in preživeti nekaj časa z Gayle. Ampak ne spreminjaj teme.”
“Nič ni za reči, Buzz.”
“Potem te mora pa res nekdo naučiti, kako se prikrito videvati z nekom. Baker je rekel, da te je videl, ko si zapuščal študenstki dom. Skupaj z njo…zveni znano?”
Namesto, da bi zanikal, čutim, kako se mi rdečica plaza na lica: “Morda sem jo res povabil ven. Razkazal sem ji kampus in…”
“In…?”
Čutim, kako se mi ustnice nenadzorovano zasukajo v nasmešek, ki postaja večji in večji iz sekunde v sekundo: “Poljubil sem jo na igrišču za ragbi.”
Buzzijeve oči se razširijo in za trenutek prekine telovadbo: “Poljubil si jo? Kaj če kdo odkrije? Kaj če Herb odkrije?”
“Nihče ne bo odkril. Nič ni pomenilo.”
“Nekaj ti je moralo pomeniti! Obema! Mislim, čestitke, Neal, a obenem…si čisto ob pamet?”
“Kar zgodilo se je, Buzz. Kaj pretiravaš in delaš sceno?”
Starejši Minnesotčan, bivši študent minnesotske univerze strese z glavo: “Ni čudno, da želiš, da ostane.”
“To nima prav nič povezave z ničemer. Kako si pa razlagaš tisto drugo polovico, ki želi, da ostane?”
“Zato, ker želimo, da dokaže, kako punce lahko igrajo hokej na isti stopnji kot mi. Morda celo bolje od nas.”
“Točno. Ampak…si kdaj mislil, da bo dekle lahko prineslo toliko razdora v ekipo? Mislim, samo poglej nas, polovica nas navija, da ostane, druga polovica pa noče imeti opravka s punco v ekipi, kljub temu, da priznavajo, da je dobra…”
“In Jack se je le želi znebiti,” Buzz doda, ko oba pogledava v smeri visokoraslega Bostončana, ki zdaj dviguje uteži z drugimi alumniji Boston U.
11. avgust 2017
Next ^^
11. avgust 2017
Next
11. avgust 2017
Se tudi vam zdi, da Kim in Jack en brez drugega ne bi bila tako 'inspired', da jima uspe? Se po vašem mnenju Herb moti ali njegove ugotovitve držijo?

15. OKREVANJE

“Kako je Kimberly, Doc?” Patrick vpraša reprezentančnega zdravnika, latvijskega priseljenca George-a Nagobadsa. Slednji globoko vdihne preden pogleda trenerja, ki stoji pred njim.
“Odkrit bom, Craig, zelo me skrbi zanjo. Ne le zaradi njenih poškodb, temveč tudi za to, kako daleč bi jo lahko njena odločnost prignala. Skrbi me, da so te poškodbe le začetek in da bo, ko se bo tega končno zavedala, že prepozno.”
“Kaj pa njen komolec? Je v redu, da trenira?”
“Danes ne. Poškodba se lahko poslabša.”
“Bom govoril s Herbom. Hvala, Doc.”

“Herb, Doc pravi, da bi se Kimina poškodba lahko se poslabša, če bo danes trenirala.”
Herb na hitro pogleda pomočnika preden tiho spregovori: “Skrbi me zanjo.”
“Doc je tudi izrazil skrb. Rekel je, da se preveč trudi.”
“Hočem, da moji igralci trdo delajo, a kar dela ona…ni več zdravo. Je še kaj, kar bi moral vedeti?”
“Morda res ni nič, a se mi zdi, da je ona izmed razlogov za njihova razhajanja. Njihova mnenja o dekletu, ki bi igrala za moško ekipo… resnično so deljeni.”
“Craig, tega se popolnoma zavedam, ampak se ti zares zdi, da je to največja prepreka?”
Craig Patrick pomisli za trenutek preden spregovori: “Ne. Zdi se mi, da je mnogo več za njihovo deljenostjo.”
“Se bodo pač morali navadit. In bolje, da se hitro navadijo, če ne jih bom poslal domov.”
“Si že kaj razmišljal, koga boš poslal domov?”
“Zagotovo njo, če mi Olimpijski komite kmalu ne odgovori.”
“Težave s tem, da igra?”
“Ja. A ji tega ni treba vedeti. Ali komurkoli v ekipi, bojim se, da bi jih fantje povedali.”
“Ne skrbi, Herb, kar si mi povedal, ostane v tem prostoru.”

Ko Herb ostane sam v pisarni, tisti pisarni, ki jo uporablja že odkar je postal glavni trener Golden Gopherjev, preleti seznam sedemindvajsetih imen na postavi. Tega ne bi nikoli priznal, a pojavljajo se dvomi, ali je izbral prave igralce in ali se bo tveganje obrestovalo. Spomni se, da je rekel, kako je njegov načrt premagati Sovjete, a bolj ko se bliža čas iger, tem bolj ga prevevajo dvomi. Zaveda se, da bi njegovi ekipi lahko uspelo, a le če najde prave igralce. In zaenkrat se zdi, da nimajo nobene želje ali motivacije postati prava ekipa. Morda res izgleda, da se ne zaveda sovražnega odnosa med mlado napadalko iz Browna in njemu vse predobro znanemu pretepaču iz Bostona (še posebej znanemu po tisti končnici 1976) , a temu ni tako – še predobro se zaveda napetosti med njima. Ve, da se skuša dekle dokazati in da bi, če vrže njo ali Jacka iz ekipe, to lahko imelo usodne posledice. Morda res zveni neobičajno, a dejstvo je, da je John J. O’Callahan odgovoren za Kimberlyjin trud da postane igralka, vredna mesta v ekipi. In po podrobni analizi Kiminega obnašanja, je Herb prepričan, da na svetu ni stvari, ki je ne bi naredila, da bi ostala v ekipi. Če to pomeni, da bi si postrigla lase na čisto kratko, Herb predvideva, da bi to storila. In če gre v ekstreme, prepričan je, da bi dopustila, da tisti del tomboya nadvlada. Naslednja težava, s katero se mora spopasti pa je, da nekako prepriča komite, da pustijo sodelovanje talentirane in garaške igralke v Lake Placidu. To, da jo je izbral namesto enega izmed fantov na preizkusih, je bila ena izmed bolj tveganih stvari, ki jih je storil. Vseeno pa je imel še nekaj fantov, ki sicer niso bili izbrani, a so potencialni igralci, če gre kaj nepričakovno k vragu. Z enim izmed njih, Timmy Harrerjem, ima dogovor. Poklical ga bo, če bo to potrebno. Timmyja pozna že kar nekaj časa, vse odkar je 183 centimetrov visok napadalec na desnem krilu igral zanj na University of Minnesota. Že takrat je bil izvrsten igralec z dobrim pogledom na igro in neverjetno nadarjenostjo za organizacijo napada.
Herb se zaveda, da bo podvig izbrati ekipo dvajsetih igralcev in jih izpiliti v ekipo, kot si je zamislil, a še večji podvig bo prepričati olimpijski komite v to, da pustijo dekletu igrati.

~KIMBERLY~
“Kako to mislite, da ne morem danes trenirati?! Moram, če želim –“
“Kim, poškodba bi se lahko poslabšala in če pride do tega, so tvoje možnosti za olimpijske ničelne.”
“Ampak kaj če letim zaradi tega?”
“Trener Brooks resda zahteva veliko, a ne želi, da se poškodbe njegovih igralcev poslabšajo, če se preveč ženejo.”
Brezizrano strmim v trenerja Patricka, poskušam dojeti pomen njegovih besed. Da mi Doc odsvetuje trening, če ne želim poslabšati poškodbe komolca. Da bi bilo bolje počivati in nekaj časa ne trenirati.
“Ampak trener je rekel, da ne smem trenirati z ostalimi... vsaj dokler ne reče, da lahko.”
“Gospodična Mayfield, prosim, poslušajte Docova navodila. Meni, da bi udeležba na današnjem in morda jutrišnjem treningu bila slaba zamisel, ki bi lahko vodila v poslabšanje sedanjega stanja.”
Premagano zavzdihnem: “Prav, ne bom trenirala.”
“Tako bo najboljse. Spočijte se in ne počnite ničesar, kar bi lahko vplivalo na komolec. Ali na rebra.”
“Prav, trener.”
Ko že skoraj zapusti sobo, si na lica prikličem sladki in nedolžni nasmešek ter vprašam: “Ali držanje knjige nad glavo šteje za težko utež in potencialno ogrožanje zdravja?”
Obrne se: “Se delate norca?”
“Ne, trener, popolnoma resna sem.”
Ustnice mu rahlo zatrepetajo, ko poskuša obdržati resen izraz: “Le če ni pretežka.”
S temi besedami zapusti sobo in mi da zasebnost, ki jo potrebujem, da se preoblečem v vsakdanja oblačila. Ko si navlečem rokav majice, trznem od bolečine. Oster sunek bolečine v rebrih se pomeša s slepečo bolečino novopoškodovanega komolca, ki boli ko hudič. Zdaj sama ugotovim, da verjetno ne bi bila sposobna trenirati, ne glede na to, kako sem si to želela. Lahko le upam, da me ne bo to poslalo domov.
Da zabijem nekaj časa, iz torbe izkopljem dnevnik. Pogledam, kdaj je bil nazadnje narejen zapis in vidim, da sem se zadnjič dnevniku zaupala med preizkusi. To me preseneti, saj se je zgodilo toliko stvari odkar sem nazadnje v roke prijela ta majhen in meni tako drag zvezčič. Zdi se, da so minila leta, odkar sem nazadnje imela čas za pisanje.
Dragi dnevnik,
Sploh ne vem, kje začeti. Toliko stvari se je zgodilo in bilo je prav noro. Se spomniš, ko sem ti pripovedovala o tem, kako me Jack spravlja ob živce? No, stvari so se zaostrile in dejansko sem se zapletla v pretep. Lahko rečem le, da sem lahko srečna, da sem jo odnesla brez polomljenih kosti, model se zna tepsti, to moram priznati. Poleg tega je tu še ena stvar. Polovica ekipe me ne mara ideje, da bi dekle igralo v njih ekipi. Ne pravim, da so zlobni ali seksistični…samo ne verjamejo, sem jim lahko enakovredna in da lahko igram tako kot oni. A druga polovica… zdi se mi, da si res želijo mi dati priložnost. Da dokažem, da lahko tudi punce igrajo hokej. Ne spomnim se, ali sem ti pripovedovala o Nealu. Eden izmed igralcev je in tisti, ki že od prvega dne zagovarja idejo, da sodim sem. No…šla sva ven. In sva se poljubila. Ne vem, kaj to pomeni, a res se imamo fino, ko sem z njim. Verjetno je najbolj skrben, srčkan in zaščitniški fant, ki sem ga kadarkoli spoznala in se zdi kot zares umirjen in enostaven tip fanta. Ko že govorim o njem, danes imam z njim zmenek. Na kosilo greva…upam le, da nihče ne ugotovi. Aja, Herb nam je že dal urnik pripravljalnih tekem. Ne morem verjeti, da bomo tekmo igrali proti Nizozemski v septembru! To pomeni, da grem v Evropo! Seveda, če ne letim.
No, to je vse zaenkrat. Kmalu se vrnem z več novicami,
K.
P.S. Ne le, da imam zj* kolena, zahvaljujoč Jacku, še komolec sem si poškodovala ☹.


Ko zaprem dnevnik in zaklenem ključavnico, ključek vrnem na verižico, kjer ga vedno nosim. Verižico potem s klikom zapnem. Vem, to je nevarno, še posebej med športom, a tako ključek dnevnika držim blizu in ga imam vedno pod nadzorom. S kotičkom očesa opazim knjigo na moji nočni omarici. The Shining Stevena Kinga, ena izmed knjig, ki mi jih je priporočila Loo. Morda se res zdi, da ji je mar le za njenega fanta, hokej in za to, da izgleda dobro, a v resnici je v tem dekletu mnogo več, vključno z možgani in ljubeznijo do branja. Pravzaprav, knjigo sem začela brati preden sem prišla na preizkuse, a nekako od takrat še nisem imela priložnosti za branje. In okrevanje se zdi kot idealna priložnost, da se knjige ponovno lotim.

Med branjem izgubim občutek za čas in sploh ne vem, koliko pravzaprav kaže ura. V resničnost me potegne trkanje na vrata. Godrnjajoč se potegnem iz postelje in odprem vrata.
“Neal!”
“Ne reci, da si pozabila na najino kosilo,” se zareži in skloni k meni. Njegove tople ustnice pristanejo na mojih licih, njegovo en dan staro strnišče pa me požgečka po koži. Zaprem oči in obrnem glavo, tako da se najine ustnice spojijo v sladek poljub. Pogledam ga in se zahihitam ob njegovih široko razprtih očeh in rahlo rdečih licih. Medtem pa tudi sama čutim, kako mi kri obliva lica in se odmaknem.
“No, to ni bila ravno najpametnejša odločitev. Kdorkoli bi naju lahko videl,” se zareži in si zmrši lase.
“Na srečo naju nihče ni videl. Pridi naprej.”
“Žal ne morem. Herb nam je dal bori dve uri za kosilo preden gremo na led.”
Vidi, kako mi upade nasmešek, ko me posredno opomne, da trening danes zame ni možnost, o kateri bi lahko razmišljala. O tem, da obstaja možnost več kot enodnevne odsotnosti…raje sploh ne razmišljam.
“Uh, oprosti za to, ni bilo lepo od mene. Uh, ni nama treba iti na kosilo, če nočeš…”
Primem ga za roko in zdrsnem iz sobe: “Pridi, greva.”
Tiho se zasmeji, ko me previdno in s čim manj hrupa lahno vleče po hodniku. Na koncu sediva v praznem separeju kafeterije minnesotske univerze.
“Kaj priporočaš?”
“Naj jaz naročim zate. Ti je to v redu?”

Po zmenku z gotovostjo vem, da ima Neal izvrsten okus. Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje tako najedla ali kdaj sem nazadnje imela tako zabavno družbo na kosilu kot danes z Nealom. Pripovedoval mi je o svojem otroštvu, jaz pa sem z njim delila, kakšne so bile moje izkušnje z odraščanjem, a na koncu sva se nekako začela pogovarjati o ostalih fantih v ekipi.
“Po mojem ste fantje iz Minnesote bolj prijazni kot Bostončani…”
“Govoriš o O’Callahanu?”
“Predvsem o njem, ja. Ampak ostali…ne vem, z njimi se ne razumem toliko, kot se z vami.”
“Hej, pred manj kot mesecem dni smo bili izbrani. Ne moreš pričakovati, da se boš razumela s 26 fanti.”
“Prav imaš. Aja, kdo misliš, da bo šel domov?”
“Odkrito, ne vem. Ampak nekako mislim, da bo to težka odločitev za Herba. Res ne vem. Kaj pa ti?”
“No, lahko rečeš, da sem nora, ampak zdi se mi, da Rizzo in Auge nimata možnosti. Najstarejša sta…”
“Tudi Buzzy je.”
“To že, samo se mi zdi, da se Rizzo ne trudi dovolj. Veš, kaj mislim?”
Med nama zavlada tišina preden Neal pokima: “Mislim, da imaš prav. Res se ne zdi, kot da bi se trudil. A po drugi strani, zna motivirati druge. Samo poglej, kako se trudi podpirati fante iz Bostona.”
“To priznam, da ima prave sposobnosti za vodjo, ampak…misliš, da bi bilo to dovolj?”
“Bomo videli. Kako je s tvojim komolcem in rebri?”
“Bo… Veš, komolec boli zato, ker se je to zgodilo pred kratkim. Glede reber pa…komaj kaj čutim.”
Dvignem pogled in ga pogledam, pri tem pa spoznam, kakšno napako sem naredila. Niti za sekundo mi ne verjame. Ne vem, kako, zdelo se mi je, da sem bila prepričljiva.
“Kim, ne naprezaj se preveč. Prosim, ni vredno. Nič od tega ni vredno trajne poškodbe ali bolečin. Razmisli, kaj vse bi šlo lahko narobe, če se boš naprezala.”
Najine oči se srečajo in moje srce zatrepeta. Vidim, da to ne govori zato, da bi me Herb hitreje poslal domov, temveč zato, ker je iskreno v skrbeh za moje dobro počutje.
“Nekaj mi povej. Koliko sranja poslušaš zaradi tega v garderobi?”
“Odkrito? Preveč. Ampak me ne moti. Pomembno je, kako uživam v teh trenutkih s tabo.”
Ob njegovi sladki izpovedi zardim in prepletem moje prste z njegovimi.
“Tudi jaz, Neal.”

~~
“Herb, pravkar sem preučil Kimine zdravstvene izvide,” Doc potrka na vrata Herbove pisarne le nekaj minut pred začetkom ledenega treninga. Herb dvigne pogled, ki je rahlo utrujen od nenehnega gledanja v kartončke z imeni igralcev in njihovimi fotografijami: “Ja?”
“Svetoval bi, da nekaj časa ne dviguje uteži. Nič ni zlomljeno, a poškodba bi se lahko poslabšala, če bi dvigovala kaj, kar bi bilo pretežko.
“Kaj pa na ledu?”
“Lahko igra. A mora paziti. Ne preganjaj je preveč.”
“Veš tisti testi, ki sem jih razdelil? Bili so zato, da vidim, kako daleč jih lahko priženem.”
“Čustveno. Herb, če se stanje komolca poslabša, je konec z njeno kariero.”
“Zapomnil si bom. Govoril bom tudi s trenerjem Patrickom, da se skupaj domislimo in sestavimo rehabilitacijski načrt. Je tako v redu?”
“Ja. Je. Ko bo program sestavljen, bi ga rad videl.”
“Ti ga boš potrdil. Hvala, Doc.”

Kot da to ne bi bilo dovolj, se mora Herb spopadati še odvetniki igralcev in njihovimi zastopniki. Veliko njegovih igralcev je blizu podpisa pogodbe z NHL ekipami, a Herb noče ekipe profesionalcev (tudi zato, ker ‘pro’jem ni dovoljeno tekmovati na OI). Posledično igralci in potencialni delodajalci tavajo v temi, Herbu pa se niti najmanj ne mudi izbrati igralce za njegovo ekipo.

~KIMBERLY~
Naslednjega dne mi Doc predstavi rehabilitacijski program. Ob tem me najprej zaskrbi, da bom letela iz ekipe, a mi zagotovi, da zaenkrat še nisem v nevarnosti. Da me Herb ne bo poslal domov zaradi tega. Še posebej, če se bom trudila, da izboljšam stanje poškodb.
“Doc, ste prepričani, da bo bolje? Ker če ne bo…bo lažje za vse, če odidem in morda tako komu zagotovim mesto v ekipi.”
“Nič v tej ekipi ne velja za samoumevno. Ampak, verjemi mi, Kimberly, Herb te bo poslal domov, če se ne boš trudila in če tvoja rehabilitacija ne bo potekala kot načrtovano. Preden sem potrdil program, sem dobil nekaj drugih mnenj in moral bi biti učinkovit. Dovoljeno ti je se udeleževati treningov, Herb pa je bil obveščen, kaj lahko delaš in česa ne.”
“Je fitnes prost? Rada bi takoj začela z vajami.”
“Je, samo previdna bodi.”
“Bom, hvala, Doc.”
Čim zapusti sobo, se preoblečem in odidem v fitnes s programom v rokah. In takrat me zadane. Če ne bom delala po programu, so moje možnosti, da ostanem tu skoraj ničelne. To pomeni, da si ne smem sama postavljati pravil in da bi vadba na napravah, ki tu niso omenjene, lahko le poslabšala stvari.
Motivirana, da mi bo uspelo dokazati Herbu, da ni bila napaka me obdržati tu, zaženem tekaško stezo in začnem teči. Pa naj se rehabilitacija začne.
13. avgust 2017
Next
13. avgust 2017
Kim and Jack are rivals. In the world of sports, rivarly is a good thing, unless it gets too physical. (That's what anime taught me x'D)
Next
13. avgust 2017
Next!!!
14. avgust 2017
Even physical is okay Especially when you have to turn off the lights for an hour when the college hockey goes wrong
14. avgust 2017
Well, yeah
14. avgust 2017
True story and Jack was involved
14. avgust 2017
I am not surprised
14. avgust 2017
I believe I want to find that game somewhere, it has to be somewhere
14. avgust 2017
Okay
14. avgust 2017
16. EVROPSKA TURNEJA

~KIMBERLY~

Minilo je nekaj mesecev od poškodbe komolca in danes je zadnji dan preden (vsaj upam!) odpotujem v Evropo. Sedem na leseni in neudobni stol v Docovi pisarni, nestrpno pričakujoč, kakšna bo razsodba. Če reče, da zame nadaljne igranje ni priporočljivo, to pomeni, da bom verjetno morala iti domov. Oziroma, da ne bom šla v Evropo, s tem se bodo pa moje sanje o tem, da dokažem, kako sposobne smo ženske in da lahko konkuriramo moškim, razblinile. In to le zaradi neumne poškodbe…
“Ah, Kim. Zaradi komolca, kajne? In kako je z rebri?”
“Rebra so izvrstno, če ne upoštevam občasnih skomin. Doc, kaj pa bo z mojim komolcem?”
Dvigne pogled iznad kupa papirjev in zavzdihne: “Kim, žal mi je…ampak upam, da si pripravljena oditi v Evropo.”
“S-Ste resni? Se ne hecate? Prosim, Doc, recite, da to ni neslana šala.”
“Ni. A imam le en pogoj. Morate nadaljevati s programom dokler vam jaz ali drug zdravnik ne zapove drugače.”
“Karkoli zahtevate, Doc. Čisto zares grem v Evropo!”
Navdušenje mi plapola po žilah, se pretaka kot divja reka, in skorajda poletim iz njegove pisarne. Brez kakršnegakoli pomisleka, kam iti, se namenim proti vratom Nealove sobe in potrkam.
Ko odpre, si mane oči in nekajkrat pomežikne: “Kim? Je vse v redu?”
“V Evropo grem!”
“Doc je rekel, da lahko greš?”
“Ja! Neal, s tabo, oziroma vami, grem v Evropo, saj ne morem verjeti!”
Dvigne me v zrak in me na hitro zavrti, potem pa me potegne v sobo. Ko se vrata zaprejo, me pritisne na svoj prsni koš v tesen objem in zamrmra v moj vrat: “Res sem vesel, da greš z nami.”
“Jaz tudi, lahko verjameš, da gremo v Evropo?! Še nikoli nisem bila nikjer drugje kot v Koloradu in Minnesoti. Pa tam, kjer smo igrale…”
“Tudi veliko Minnesote nisi videla…” se zahahlja, njegova topla sapa pa lahno boža mojo kožo.
“No, čakam, da mi jo ti razkažeš,” ga igrivo dreznem v bok, zaradi česar rahlo okrepi stisk okoli mojega pasu.
“Takoj, ko se Igre končajo. To ti obljubim.”
Za trenutek ali dva le nemo strmiva en v drugega, potem pa se skloni bliže in nežno prekrije moje ustnice z njegovimi. Z zaprtimi očmi mu vrnem enako sladek in nežen poljub. Ne vem, koliko časa mine, ko sva tako objeta, vem pa, da prestrašeno odskočiva, ko nekdo potrka na vrata in, brez čakanja na odgovor, vstopi.
“Opala, oprostita,”se Verchota zahahlja in glasno zapre vrata. Za sekundo se mi zdi, da se mi ustavi srce, Neal pa izgleda kot prestrašen srnjaček, ki so ga obsijali avtomobilski žarometi. Hitro odvije roko od mojega pasu in obe roki skrije v žepe trenirke: “Kaj je, Phil?”
“Nič, nič. Ne pustita se motiti, pretvarjajta se, da me ni tu. Prav?”
Nezavedno in rahlo odsotno si zmršim lase in pogledam Phila: “Se veseliš Evrope?”
“Greš tudi ti?” mi nemudoma posveti pozornost v celoti. Težko se zadržujem, da se ne začnem široko smehljati, zato z rahlim nasmehom prikimam: “Jap, Doc mi je dal zeleno luč.”
“Fantastično! To pomeni, da je tvoj komolec v redu?”
“Prav to pomeni. Vseeno moram biti previdna, a to pomeni točno to.”
Verchota me potegne v tesen objem in že drugič v kratkem času se znajdem z nogami nad tlemi.

~Nizozemska, 3.september 1979~

Na večer naše prve tekme v Evropi so moji živci, milo rečeno, razvalina. To je prva tekma, ki jo bomo igrali, odkar nas je Herb zbral skupaj pred nekaj meseci. In v tem času še nismo postali prava ekipa, kot si jo je zamislil. Napetost v utesnjeni garderobi je tako težka in gosta, da bi jo lahko rezal z nožem.
Moj sosed je naš Kalifornijec, kot kličemo Erica Strobela. Še vedno me preseneča, kako nedotaknjen je njegov obraz, v primerjavi z dokazi predhodno zlomljenih nosov in manjkajočih zob njegovih soigralcev. Še vedno se ponaša v vsemi zobmi, njegov obraz še ni bil šivan in njegov nos je še vedno nedotaknjen, da o njegovih blond laseh, ki kukajo izpod njegove čelade, sploh ne omenjam. Na moji drugi strani sedi Phil Verchota, ki s Bah Harringtonom tekmuje, kdo lahko bolšči drugega, brez da plane v smeh. Moj pogled na hitro zdrsne k Nealu, s katerim si delim kratek nasmešek. Hitro, preden lahko kdorkoli opazi, dvigne palce. Nasmehnem se širše kot prej in ponovim njegovo gesto. Preden prekineva očesni stik, mi pomežikne, jaz pa rahlo zardim. Še vedno z nasmehom si na glavo potisne čelado in si tako prekrije rjave kodre z modro plastiko za zaščito.
Ko vstopi Herb, smo vsi že oblečeni in pripravljeni, v čakanju na njegov znak, da odidemo iz garderobe na led in da se dokažemo. Da Herbu dokažemo, kako smo tu z razlogom.
“Nocojšnja tekma ni le vaš internacionali debi, gospodje in gospodična, je tudi prva tekma, ki jo boste igrali kot ekipa in upam, da boste uspeli dokazati, koliko si zaslužite biti tu.”
S temi besedami, ki odzvanjajo v prostoru, odide in pusti, da se njegove besede usedejo v naše možgane. Obenem da s tem tudi možnost trenerju Patricku, da nas spodbudi, če ima še kaj za dodati.
“No, srečno, gospodje in Kim. Pripravite se in se vidimo na klopi.”
Čim se vrata zaprejo, si vsi izmenjamo tihe poglede. Vsak izmed nas se želi dokazati, želi dokazati svojo vrednost. In potem sem tu jaz. Edino dekle v ekipi, ki, po mnenju polovice fantov, nima tu nič iskati. Dekle, ki še nikoli ni zapustila ZDA in katere prvi izlet čez Atlantik je zato, da igra hokej na mednarodnem nivoju.
Verchota me s palico dregne pod rebra: “Pripravljena, da zasiješ, Brown?”
“Bolj kot kdajkoli. Kaj pa ti, Philly?”
“Saj je samo igra,” se nasmehne, a njegov glas izda nervozo.

Manj kot deset minut pozneje smo že na ledu in po dvorani odmevajo vzkliki spdobude za domačo ekipo. Postavimo se na modro linijo, jaz pa se ozrem po dvorani in potem po soigralcih. Ker nosim številko 13 stojim med Coxyjem, ki je številka 14 in Jackom Hughesom, kin a dresu nosi številko 12. S kotičkom očesa opazim O’Callahana, ki predse strmi s tistim jaz-sem-boljši-kot-vi nasmeškom, a vseeno je videti senco strahu in živčnosti.
Napovedovalec začne oznanjati začetne postave za nizozemsko ekipo in nas. Še preden konča, Herb spremeni svoje mnenje in namesto McClanahana pošlje mene na levo krilo. To ne preseneti le naju, temveč tudi ostale igralce. Vedno sem trenirala s tretjo ali četrto postavo, nadomeščala ali Rizza na levem krilu ali Neala na centru.
“Ampak, trener…”
“Mayfield, utihni in se spravi na led. Rob, da si ne bi drznil reči besede.”
Proti Robu namenim opravičujoči pogled preden zadrsam na led, na face-off krog, kjer je Johnson že pripravljen, da sodnik spusti začetni plošček. S koncem palice ga potrepljam po zadnjici in tiho zamrmram: “Srečno, Johnson.”

Pred koncem druge tretine je očitno, da smo boljši. Nasprotniki za name zaostajajo 6 proti 1. Medtem, ko zapuščamo led, smo glasna skupina hokejistov, množica dvignjenih dlani in ploskov ter trepljanje hrbtov soigralcev.
“Imamo to, fantje!” Rizzo zavpije čim se nagnetemo v garderobo.
“Le fantje, Rizzo?” Neal pogleda proti meni in me igrivo boksne v ramo. Z nasmeškom mu vrnem uslugo in ga lahno udarim s palico po čeladi.
“Seveda, kako sem lahko pozabil Kim? Dobra igra tam zunaj, deklič,” se Rizzo nasmehne in me doseže v parih korakih. Potreplja me po ramenih: “Maca si vrgla z njegovega mesta.”
“Ne, me ni!” Mac zamomlja iz svojega predelka in grobo postrga trak s palice.
“Zakaj delaš to, Mac?”
“Začelo se je lupiti,” pojasni, preden se loti natančnega procesa lepljenja traku na palico, pri čemer se sploh ne zaveda, da naprej moli spodnjo ustnico. Vsi ostali ga brez besed gledamo. Ni prvič, da smo priče temu nadvse nenavadnemu ritualu, a njegove navade nas vedno znova zabavajo. Še posebej Harringtona, ki, ko najde šibko točko, ne odneha zlahka. In nadvse rad skriva Macove sveže polepljene palice, zgolj zato, da vidi njegovo reakcijo.
“Hej, Mac – “
Karkoli je Johnson hotel reči, se izgubi v neizgovorjenem, ko v garderobo vstopijo trenerji. S pričakovanjem na obrazih se zazremo v Herba, ki naredi nekaj korakov gor in dol po prostoru preden se obrne k nam.
“Če pogledamo rezultat, igrate izvrstno. A rezultat ni vse in lahko ste srečni, da vas rešuje Janny. Drugače bi bile vaše lene riti ponižane tam zunaj. Mike, raje začni gledati, kot drsaš ali pa se vsaj potrudi zaletavati v nasprotnike in ne v svoje soigralce.”
Mike pogleda v tla, v zdaj odvezane drsalke in brez besed prikima. A Herb še ni zaključil, daleč od tega. Obrne se k Macu, ki odloži palico in mu tako posveti pozornost.
“Mac, ali namerno igraš tako zanič, ker nisi v istem napadu kot Johnson in Silk ali si tako slab, da le onadva poboljšata tvojo igro?”
Silk in Johnson pogledata njunega soigralca in potem Herba, njuna obraza pa sta zmrznjena v maski šoka. Mac globoko pogoltne, kot da bi se trudil pogoltniti nekaj krepkih žaljivk, namenjenih neusmiljenemu trenerju.
“McClanahan, s teboj govorim!”
Rob pogleda po garderobi, kot da bi iskal pomoč. Vsi se izognemu njegovemu prosečemu pogledu in ko me končno pogleda, tudi sama odvrnem pogled. Tudi brez vmešavanja sem že pustila dovolj slab vtis in imam slab občutek, da se moji dnevi tu končujejo. Ko ne dobi odziva od nikogar od nas, se Mac obrnek trenerju in strese z glavo: “Trudim se, trener…”
“Očitno ne dovolj. Ostanek tekme boš presedel.”
“Ne morete narediti tega!”
“Lahko in bom. Rizzo, raje igraj bolje kot on.”
S temi besedami odide in soba potone v tišino. Rob, ki je bil vedno tisti igralec, ki da od sebe 110% na ledu, strmi v svoje drsalke in občasno strese z glavo. In kljub temu, da ni naklonjen ideji, da sem tu, je bil ves čas prijazen do mene in to, da ga vidim tako, me zlomi. Konec koncev sem ga jaz izrinila iz položaja v prvem napadu in zaradi tega njegova igra trpi. Ne igra tako dobro, kot bi, če bi igral z Johnsonom in Silkom. Vstanem in se mu počasi približam: “Mac…”
“Kaj hočeš?”
Njegov glas se lomi in občutek imam, da se bo tudi sam počasi zlomil.
“Lahko poskusim govoriti s trenerjem in ga skušam prepričati, da te spusti nazaj na led. Lahko jaz presedim to tekmo, če želiš.”
Strese z glavo: “Ne. Zaslužila si si to. Zaslužila si si biti v prvem napadu.”
“Ampak…”
“Utihni. Samo zadeni gol, prav? Briga me, kako, samo gol zadani.”

Sredi zadnje tretjine, nas Herb pošlje na led z O’Callahanom in Ramseyom na položaju obrambnih igralcev. Tik preden z O’Callahanom skočiva na led, Herb zavpije: “OC, ne ignoriraj dekleta!”
Vidim, kako Jack zavije z očmi preden skoči na led. Kot je v njegovem značaju, igra zelo fizično igro in pritisne nizozemskega igralca ob bando, s tem pa si pridobi pak. Hladna guma je podana Ramseyu, ki pa jo poda nazaj O’Callahanu.
“Brown!” me Jack pokliče in si pridobi mojo pozornost preden mi poda pak. Le trenutek preden sprejmem podajo, si v spomin prikličem Macove besede in se odločim, da ga ne bom razočarala. S Silkom na desnem krilu in z Johnsonom, ki zapolne moje mesto, hitro oddrsam proti golu, se izognem obrambnemu igralcu in pustim pak zadaj, da ga Johnson pobere. Zaigra podajo Silku, a namesto tega poda meni.
“Ustreli, Kim!”
Brez kančka oklevanja, ustrelim plošček in vidim, kako zadane mrežo. Sekundo pozneje zadoni sirena, ki označuje še en zadeti gol. Kaj pa jaz? Recimo le, da sem v nekem trenutku trdno na nogah, a v naslednjem trenutku se znajdem na ledu pod kopico štirih navdušenih hokejistov. Ja, štirih, tudi Jack se je pridružil. Po nekaj sekundah ‘valjanja’ po ledu, mi Johnson pomaga na noge, pri tem pa se široko reži kot idiot: “Dober strel, Kim.”
“Super podaja, Magic.”
“No, morda pa znaš biti uporabna,” močan bostonski naglas spregovori nad mano. Pogledam gor in naravnost v Jacka: “Dober ‘ček’.”
“Mja, verjetno. Dober zadetek.”
Preostali trije fantje poslušajo z odprtimi usti dokler se Ramsey ne zaheheta: “Sem pa mislil, da se sovražita.”
“Moje mnenje se ni spremenilo, a to je vseeno bil lep gol.”

Na koncu je rezultat na table 8 proti 1 za nas. Po koncu tekme, se postavimo v vrsto za rokovanje in nekako končam za O’Callahanom in pred Nealom, ki me nenehno drega v ramo s koncem palice vse dokler ni tudi on na vrsti za rokovanje. Celoten proces se ustavi, ko se Jack ustavi pred tistim, ki ga je sploščil čim je dobil priložnost.
“Dobra tekma, a vseeno si rit.”
“Prihrani sladke besede za svojo bejbo,” se Jack posmehne in za sekundo se zazdi, da ga bo Nizozemec boksnil. Kor poznam Jacka, ne bi okleval niti sekunde, da mu vrne uslugo in ga nauči, kako se igralci iz Charlestowna pretepajo. Zatorej ga nežno potisnem naprej: “Daj no, Jack, premakni se.”
“Se vidimo čez dva dni. Pripravi se.”

Dva dni pozneje ponovno porazimo isto ekipo, tokrat z rezultatom 11 proti 4. Johnson in Cox sta imenovana za najboljša strelca, oba ob koncu tekme zabeležita hat trick (trije goli na tekmo). Le da Johnson temu doda še 5 podaj, tako da skupaj zbere kar 8 točk in postane MVP (Most Valuable Player).
Po tekmi z Nizozemsko spakiramo svoje stvari in jih zložimo na avtobus, potem pa se namenimo na Finsko. Vse te dolge avtobusne vožnje se zdijo krajše zaradi Pavelicha in njegovega igranja starih pesmi na kitaro.
Neke noči, ko je večina ekipe v stanju hibernacije ali spanca, sedem poleg njega: “Lahko zaigraš Homeward Bound?”
Je zadnja oseba, od katere bi pričakovala odgovor, zato je zame dovolj, da ga vidim se nasmehniti in prikimati. Zato ni čudno, da me preseneti, ko začne tiho popevati, medtem ko njegovi prsti nežno preigravajo kitarske strune.

I'm sitting in the railway station.
Got a ticket to my destination.
On a tour of one-night stands my suitcase and guitar in hand.
And every stop is neatly planned for a poet and a one-man band.
Homeward bound,
I wish I was,
Homeward bound,
Home where my thought's escaping,
Home where my music's playing,
Home where my love lies waiting
Silently for me.
Every day's an endless stream
Of cigarettes and magazines.
And each town looks the same to me, the movies and the factories
And every stranger's face I see reminds me that I long to be,
Homeward bound,
I wish I was,
Homeward bound,
Home where my thought's escaping,
Home where my music's playing,
Home where my love lies waiting
Silently for me.
Tonight I'll sing my songs again,
I'll play the game and pretend.
But all my words come back to me in shades of mediocrity
Like emptiness in harmony I need someone to comfort me.
Homeward bound,
I wish I was,
Homeward bound,
Home where my thought's escaping,
Home where my music's playing,
Home where my love lies waiting
Silently for me.
Silently for me.


Pozneje, ko preneha igrati, naslonim glavo na hladno okensko šipo in stmim v mimobežeče neznano, ki leti mimo nas, ovito v temo. Čim zaprem oči, me nekdo strese iz spanca. Vsiljivec sede za mano, jaz pa pogledam nazaj: “Kaj?”
“Je bila ta pesem tvoja ideja?”
“Pa kaj potem, če je bila, Jack?”
“Samo vprašam,” zveni nekako užaljen. Kaj pa je pričakoval? Prijateljski klepet? Prav gotovo nisva v dovolj dobrih odnosih za kaj takega.
17. avgust 2017
Next
17. avgust 2017
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani