Hahaha, jap Ze malo vec ves, kaj se zgodi ^^
21. julij 2017
7. RESNO?!

~JACK~
Kljub temu, da sem predvideval, da bo Silky moj sostanovalec, se izkaže, da temu ni tako. A na mojo srečo mi ni treba prenašati Minnesotčana v sobi, saj moj cimer postane še en igralec iz zvezne države Massachusettsa, Jack Hughes. Prav ste slišali, dva Jacks v eni sobi, oba prebivalca Massa. Ko vstopim v sobo, leži na postelji in bere

The Jacques Plante Story

. Čim se vrata za mojim hrbtom hrupno zaprejo, dvigne pogled: “Kaj nisi rekel, da boš šel ven z ostalimi?”
“Saj sem šel…samo nisem hotel biti predolgo v bližini Minn-“
“Minnesotčanov?”
“In bejbe.”
“Kimberly? Z Browna?”
“Ja, njo mislim,” se vržem na posteljo in obraz zakopljem v blazino. “Ne razumem, kaj ima punca iskati v moški ekipi.”
“Ne vem. Čudno je. Hej, čisto nepomembno, ampak si rešil test?”
Dvignem glavo in počasi odkimam: “Ne še. Kaj pa ti?”
“Na polovici sem. Se ti zdi trener rahlo utrgan?”
“Rahlo? Konec koncev trenira Minnesoto.”
To je bil očitno tisti povod, ki ga je potreboval. Kot da bi ga nekdo stresel z elektriko, plane k višku: “Si videl, koliko fantov iz Minnesote je izbral? Stavim, da na koncu ne bo nobenega iz Massa na končnem seznamu.
“Upam, da se to ne bo uresničilo…sicer pa, BU ima nekaj neporavnanih računov z Minnesoto in upam, da to ne bo vplivalo na njegove odločitve. Ne bi bilo pravično.”
“Jaz pa upam, da imamo vsaj malo možnosti, ne glede na to, od kod prihajamo. Mimogrede, bi skupaj končala test?”
Odkrito povedano, nisem razpoložen za odgovarjanje na trapasta vprašanja. A če že moram…je bolje odgovarjati na vprašanja v družbi soigralca. Poleg tega je pa to dober način ‘bonding’-a.
Stopetdeset vprašanj oziroma več kot debelo uro pozneje sta testa končana, sam pa sem se veliko naučil o Hughesu. Če sem ponovno popolnoma odkrit, ne bi imel nič proti temu, da bi bil John Francis “Jack” Hughes moj soigralec. Ali celo moj partner na položaju obrambe. Je preprost in skuliran igralec, a je očitno, da tudi on ni naklonjen Minnesoti. Čim zaključiva s testi, vzamem pločevinki pretihotapljenega piva in mu eno vržem preden sedem na posteljo.
“Torej…misliš, da se bo končnica ’76 ponovila?” Hughes vpraša in odpije velik požirek. Ah, polfinale ’76…zloglasno leto univerzitetnega hokeja za bostonsko in minnesotsko univerzo. Sem bil tudi del ekipe v tisti sezoni in sem bil eden izmed glavnih pretepačev. Izmed vseh fantov tu, je bil edino Rizzie takrat del ekipe poleg mene.
Komaj minuto po začetku tekme, so bili primorani ugasniti luči, saj so vsi igralci obeh ekip odvrgli rokavice in lahko bi rekli, da so se odprla vrata v pekel. Celo uro je trajalo, da se je tekma lahko nadaljevala.
“Upam,” se zarežim in v dolgih požirkih izpraznem vsebino pločevinke.
“Verjemi, Terrierji še nismo preboleli tiste tekme in je še kar nekaj časa ne bomo. Vem, da smo zmagali dve leti pozneje, a vseeno je tisto leto prstan prvakov romal na prste Gopherjev.”
“Saj vem, saj vem. A vseeno misliš, da bi bilo pametno začeti nov pretep? Konec koncev je Brooks trener v Minnesoti…”
Za trenutek pomislim: “Bolje zdaj kot pa pozneje.”
“Dobro, to imaš tudi prav. Kaj pa glede punce? Zakaj jo tako sovražiš?”
Vstanemiz postelje in začnem nemirno korakati gor in dol po majhni sobici: “Med preizkusi mi je zabrusila, naj se ji zgubim spred oči. Ko sem, saj veš, skušal pomagati nebogljenemu dekletu med fanti.”
Hughesu se v nejeveri razširijo oči: “Res? Amapk zdi se tako prijetna, nikoli ne bi karkoli takšnega pričakoval od nje.”
“Verjameš ali ne, res je to naredila. Poleg tega pa bejba nima nič iskati med fanti. Ne glede na to, kako dobra je ali kako hitro zna drsati.”
“Strnjam se, da nima kaj iskati tu….ampak bi jo dejansko poškodoval do te mere, da Brooks ne bi imel druge možnosti kot pa da jo pošlje domov?”
“Zdaj, ko si omenil…ne, nameraval sem jo potisniti v pekel ravno do te mere, da bi si želela, da ne bi nikoli prišla sem. Da bi jo prislil do tega, da bi šla domov sama od sebe.”
“In kako nameravaš izvesti to? Imaš že načrt?”
Sedem nazaj na posteljo in preden odgovorim, potegnem prevleko do brade: “Ne še. A ne skrbi, se bom že nečesa domislil še preden se začne jutrišnji trening.”
“Samo previden bodi, prav? Da ne boš na koncu ti tisti, ki bo pakiral kovčke in se znašel na letalu domov,” me Hughes posvari preden se v sobi ugasnejo luči. Po “Lahko noč” soba potone v tišino, kar mi da idealno priložnost za začetek razmišljanja o mojem načrtu. Kako bi jo poslal domov…brez, da sam odletim v Charlestown… karkoli bom že storil, mora biti storjeno pravilno, ne bo prostora za napake.

~KIMBERLY~
Dragi dnevnik,
sploh ne vem, kako naj opišem prvi teden olimpijske izkušnje. Lahko rečem, da sem se spoprijateljila z fanti iz Minnesote in z enim iz Bostona. Ampak vseeno, Bostončani so…neusmiljeni. Danes sem jih videla v baru in se sploh niso družili z ostalimi…in še ena stvar je. John J. O’Callahan. Že od prvega trenutka je kreten in iz sekunde v sekundo me bolj nervira. Sovražim priznati slabost, a pogledi, ki mi jih namenja, me začenjaj plašiti. Fantje iz Minnesote so mi povedali o polfinalu 1976 in omenili, da sta bila on in Mike Eruzione del tiste zloglasne ekipe. Povedali so tudi, da je bil vedno tisti, ki je prvi odvrgel rokavice in se zapletel v pretep. Ne vem, to me plaši… kako si želim, da bi lahko videla moje punce iz Browna in z njimi govorila o tem. Znale bi mi svetovati.
Da ne pozabim…če sem mislila, da je bilo težko igrati za O’Connella…se še v življenju nisem tako uštela. Brooks nam je vsem dal za izpolniti nekakšne psihološke teste. No, bomo videli, kako se bo to končalo…
To je to zaenkrat. Se javim, upam da kmalu.
K.


Zavzdihnem in dnevnik zakopljem pod kup oblačil. Običajno sem po pisanju dnevnika sproščena, a danes ni tako. Ne morem kar pozabiti O’Callahanovih grozilnih pogledov. Ne glede na to, da so mi fantje iz U in UMD obljubili, da bodo poskrbeli, da se mi ne približa. Kljub temu se ne morem sprostiti. Ošinem telefon na nočni omarici in pošteno me zasrbijo prsti, da bi poklicala Ali. NJeno telefonsko na Brownu znam na pamet in bi jo lahko poklicala. Ali pa katero drugo dekle iz ekipe, a potem me prešine, da klicanje domov in jokanje ni opcija, ki bi bila vredna razmisleka. Zdaj sem tu in se bom pač morala prilagoditi. Če mi je to všeč ali pa ne.
Vlak misli prekine rahlo trkanje na vrata in počasi vstanem iz postelje: “Kdo je?”
“Jaz sem, Neal. Daj, odpri.”
Odprem vrata in ga povabim v sobo: “Je kaj narobe?”
“Ne, vse je ok, ne skrbi. Samo preverjam, ali si v redu. Mislim, ali si varno prispela.”
“Res pozorno od tebe, Neal. Hvala. In kot vidiš, sem se varno vrnila. Glede na to, da tako skrbiš zame…si rešil test?”
Udari se po čelu z odprto dlanjo: “Prekleto! Sem vedel, da sem nekaj pozabil! Hvala ti!”
Hitro mi pritisne droben poljubček na čelo in se spotakne ob lastna stopala na poti iz sobe. Med smehom zavpijem za njim: “Lahko noč, Neal!”

Čim zaprem in zaklenem vrata, čutim, kako me zalivajo valovi izmučenosti. Po hitri in temeljiti prhi, smuknem v staro trenirko, se zavijem v odejo in zaspim tako hitro, kot še nikoli do sedaj. Jutri je prvi trening in tega res ne želim zamuditi.

~JACK~
“OC, zbudi se!” me nekdo grobo strese. Odprem oči in zabolščim v tistega, ki me je zbudil: “Kaj je?”
“Trening imamo. In če ne dvigneš riti, bova pozna.”
“Trening?”
“Olimpijska reprezentanca? Me zajebavaš?”
O, sranje! Nekako mi je uspelo pozabiti, da nisem več v Bostonu. In da je novi trener utrgan in strog model, ki nam je pred prvim treningom naložil nekakšne psihološke teste.
Zagodrnjam, a se vseeno izvlečem izpod odej. Po hitri prhi sva oba Jacka pripravljena na trening. Oba pograbiva palice in se s torbama na ramenih odpraviva proti Bloomington Ice Arena. Pri vhodu naju ustavi trener Patrick: “Dobro jutro, fanta. Sta izpolnila teste?”
“Seveda,” Jack mu poda lepo prepognjen test, medtem ko mu jaz podam mojega rahlo zmečkanega. Preden ga predam trenerju, ga skušam na hitro vsaj malo poravnati, da bi izgledal sprejemljiv.
“Oprosti, trener. Nisem namerval prinesti takšnega, res ne.”
“Je že v redu, Jack. Vesta, kje je garderoba, kajne? Določili smo vama boks in prosim, da se držita označenega mesta. Edino, kar morata narediti je, da najdeta označeno mesto in se pripravita na trening. In po treningu pustita torbe tam, bomo poskbeli za njih.”
“Hvala, trener.”
Pohitiva v garderobo in prva stvar, ki jo naredim je, da preverim, kdo so moji sosedje. In nekdo me mora zajebavati… dobro, na desni imam Silkyja, a na moji levi strani…ja, uganili ste, bejba iz Browna. Z naveličanim vzdihom sedem in iz torbe začnem vleči opremo. Na hitro ošvrknem nasprotno stran garderobe in vidim, da je Rizzov sosed ravno Rob McClanahan. Nasmeh, ki sem ga nedolgo nazaj namenil Rizzu, izgine iz mojega obraza. Zavijem z očmi in se obrnem stran.
“Zajebavaš me,” zaslišim ženski glas tik ob mojem ušesu. Krasno, prispela je.
“Tudi mene.”
Nameni mi morilski pogled, očitno misli, da me lahko tako prestraši. A izzove le nasmeh: “Lutka, ti me kar poskušaj umoriti s pogledom, mogoče boš nekega dne spoznala, da ti ne pristaja fantovsko obnašanje.”
“Mogoče boš nekega dne ugotovil, da je igra, ki ni primerna za majhne fantke.”
Le stisk na moji rami mi preprečuje, da bi se zakadil vanju in se ji zares posvetil. Jeza mi zaplapola skozi žile, ko potegnem čelado s kaveljca in si jo poveznem na glavo.
“Vidiva na ledu,” zamomljam Silkyju in se odpravim na led, moje dlani še vedno stisnjenje v pesti.
“Ne bo se izmuznila. Jebeno mrtva je in osebno bom poskrbel, da se to zgodi. Prasica uničuje igro…”
“Te kaj teži, Jack?”
Dvignem pogled in na mojo nesrečo trener Brooks stoji le nekaj centimetrov stran. Potrebna je sekunda, da se zberem: “Seveda ne, trener. Samo…samo na glas sem razmišljal o….moji bivši.”
Pogleda me in me mirno pripomne: “Mar res? Potem ti priporočam, da se osredotočiš na kaj drugega, ne nanjo.”
“Ja, trener. Bom.”
Hitro se izmuznem mimo njega in stopim na led. Davey in Rizzo se mi kmalu pridružita in prva stvar, ki jo Silky naredi je, da na mojo zdaj zaščiteno ramo položi orokavičeno dlan: “Zberi se, Jack. Ni vredna tega.”
“Poslušaj Silkyja, OC. Spomni se, zakaj smo tu.”
Odprem usta, da bi jima kaj odvrnil, a me prehiti piščalka. Vseh sedemindvajset nas je zdaj na ledu in ko Herb zapiska, na nas leže tišina.
“Dobrodošli na prvem treningu, gospodje. In gospodična. Začeli bomo z delom na različnih postajah, kjer bomo delali na vaših veščinah. Vprašanja? Ne? Dobro. Janaszak in Craig, prosim zavzemita svoja mesta pri golih. Po ogrevanju,” Brooks ustavi golmana, ki se že namenita k mrežam. Potem na hitro ošvrkne in pokliče enega izmed igralcev Minnesote. Pa smo pri favoritizmu.
“Baker, vodi ogrevanje.”
“Ja, trener.”

Približno dve uri pozneje (saj ne vem več), smo vsi že na robu z močmi in energijo, a sploh še nismo prišli do igre.
“Daj no, Ramsey, videl sem mrtve konje z več energije! In bil naj bi najmlajši! Rizzo, kaj delaš?! Podaj ta preklet plošček ali pa streljaj! Christoff! NEHAJ VISETI NA BANDI IN PREMAKNI SVOJO DEBELO LENO RIT!”
Prisežem, nikoli mu ne zmanjka načinov, kako nas čim bolj ustvarjalno brcniti v rit ali nam dati občutek, da smo nevredni.
“O’CALLAHAN!”
Zbudim se iz sanjarjenja čim zaslišim, kako pokliče moje ime. Ne pokliče, bolj zavpije.
“Ja, trener?”
“ Z ledu, TAKOJ!”
Ozrem se naokoli in opazim, da so ostali že davno zapustili led in da sedijo na klopeh. Zadrsam h bližji klopi in se s plopom usedem poleg Coxyja.
Herb na led pokliče prvo trojko in prvi obrambni par in vidim, zakaj je Johnson v ekipi. Kaj ta fant počne na ledu je…čarovnija. Brez heca.
“To je to! BRCNI GA VEN!”
“Glej za podaje! Daj no, podaj mu! Johnson!”
“Zunaj!” eden izmed fantov zavpije, a se zdi, da ga Johnson ignorira, saj še naprej drsa proti golu.
“V redu, Johnson, podaj na drugo stran!” Herb gestikulira s palico, a njegove besede so preslišane.
“SILK, SPREMLJAJ! Johnson, odprt je, podaj mu!”
Silky pokliče Johnsona, a ga model očitno ne sliši: “Center! Center!”
“Daj no, Johnson!”
A Magic ne poda in ko skuša zadeti gol, namesto mreže zadane prečko. S klopi vidim, kako rjavolasec zavije z očmi tik preden ga Herb pokliče in mu začne brati levite: “JOHNSON! Ta način cik-cakanja po ledu morda deluje tu, a ne bo delovala proti ekipam, s katerimi bomo igrali.”
“OK,” Johnson zamomlja preden oddrsa na klop. Le nekaj sekund zatem Herb pokliče drugo skupino.
“Naslednji. Gremo. Še enkrat.”
Na drugi klopi sta oba, McClanahan in bejba. Vidim, da McClanahan zavihti nogo prek ograje in skoči na led. Vstanem in ustavim Kena, ki ima takrat že eno nogo čez ograjo: “Morrow, pusti mi, da to to izmeno prevzamem jaz.”
Presenečeno me pogleda, a mi vseeno prepusti mesto.
“Igramo prodor, gospodje. Zato prosim, hitro podajte plošček.”
Sekundo preden ponovno zazveni piščalka, hitro ošvrknem McClanahana. Seveda je pripravljen, kaj drugega bi pričakovali… upam, da je pripravljen, da ga povozi Bostončan. Ustnice se mi ukrvijio v rahel nasmeh, ko Herb zapiska. Naj se zabava začne…

~KIMBERLY~
Verjetno ni treba posebej omenjati, a to, da sem nasrkala O’Callahana za soseda, mi je izjemno poslabšalo dan. Izmed vseh šestindvajestih igralcev mora biti ravno on moj sosed. Ne katerikoli izmed Minnesotčanov, ampak on. Res krasno.
Ko odvihra ven, se Silk obrne k meni in odkima: “Obnašata se kot največja idiota v celem Koloradu.”
“Jaz ne. On. Ampak seveda, Bostončani boste vedno potegnili skupaj.”
Obrnem mu hrbet in brez besed navlečem nase opremo. Nazadnje si nadenem še čelado in vzamem palico.
“Brots, si pripravljen?” pokličem Brotena, ki ima boks tri ali štiri prostore oddaljene od mojega boksa.
“Bolj kot bom kadarkoli. Kaj pa ti?” vpraša, ko se mu približam.
“Enako. Nekako…kaj pa vem, polna pričakovanja. In prestrašena. Ampak saj veš, nikoli ne moreš biti popolnoma pripravljen na trening.”
Roko mi zavihti okoli ramen in se zasmeji: “Ne skrbi, dobro ti bo šlo. Srečno.”
“Tudi tebi.”

Med skramom z občudovanjem opazujem vsako potezo, ki jo Johnson izvede. Način, kako lahkotno po ledu premika plošček in hitrost, s katero drsa je nekaj, kar še nikoli nisem videla. Še posebej pa pri hokejistu na univerzitetni stopnji. A res je, ne glede na to, kaj mu naroča trener, ne poda ploščka… in to trenerju ni všeč, kar tudi izrazi, ko Johnson namesto z golom igro zaključi tako, da zadane prečko.
Ko Herb na led pokliče naslednjo skupino, Rob poleg mene plane k višku in skoči čez bando.
“Hej, Rob.”
“Ja?” se obrne k meni in se v pričakovanju nasmehne.
“Srečno.”
“Hvala,” njegov nasmešek je zadnja stvar, ki jo vidim, preden moje oči pristanejo na drugi strani ledene ploskve. Na O’Callahanu, ki v Roba strmi s tistim njgovim morilskim pogledom. Brez da pogledam, fanta zraven mene potegnem za rokav. Izkaže se, da sem zmotila Ramseya, ki se zdaj obrne k meni: “Kaj je?”
“Poglej O’Callahana…”
Ošvrkne temperamentnega kretena in se obrne nazaj k meni: “Pojma nimam, kaj skušaš povedati. Kim, umiri se, prav? Ne bi si upa-“
Karkoli je nameraval reči, prekine srhljiv zvok, ko ščitniki udarijo ob ščitnike in udarec čelade ob čelado. Vsi pogledamo na led in vidimo Roba, kako leži na tleh, Verchota in Harrington pa sta že ob njem. Za sekundo imam občutek, da se mi ustavi srce, potem pa bes napolni vsak millimeter mojega teelda. O’Callahan. Le kdo drug bi se spustil tako nizko, da bi poškodoval lastnega soigralca. Nihče drug, razen John Joseph “Jack” O’Callahan. Preskočim bando in pristanem na ledeni ploskvi, nedolgo zatem pa slišim O’Callahana, ki se posmehne: “Povej svojemu fantku, naj drži glavo gor, pa mu naslednjič ne bo treba skrbeti za kaj takega.”
21. julij 2017
Oh, Jack, you're an ass. That's why you remind me of my favourite character from My Hero Academia: Katsuki Bakugou ^^
Next!
21. julij 2017
Jack is a world class asshole, but gotta love him ^^
21. julij 2017
Agreed
21. julij 2017
Next!!
22. julij 2017
Next
22. julij 2017
u222417
u222417
Next!
22. julij 2017
Evo, danasnji Next Hvala vsem za branje in support ^^
PS.: Kaksno je vase trenutno mnenje o Jacku? Pa o Kim?
8. DAJ NO, ODVRŽI ŽE TE ROKAVICE!

~JACK~
“Povej svojemu fantku, naj drži glavo gor, pa mu naslednjič ne bo treba skrbeti za kaj takega,” se na mojem obrazu izriše posmehljiv nasmešek, ko opazujem McClanahana, kako leži na ledu medtem ko mu dva, Harrington in Verchota, pomagata vstati. Z iskrico zadoščenja opazim, da mu je kri že obarvala zgornjo ustnico in da še vedno krvavi iz nosu.
“Nizka poteza,” slišim ostale fante, kako si pomrmravajo, a moja pozornost je namenjena le trem Minnesotčanom, še posebej pa morilskemu pogledu, s katerim vame strmi Verchota.
“Pustita me,” se McClanahan skuša otresti dveh jeklenih prijemov, a njegova dejanja so zaman.
“Mac, ni vredno. Nehaj, umiri se. Pridi, te gremo zakrpat.”
“Dovoli mi, da ga usekam!”
“Naslednjič pa pazi, kam drsaš, jokica!” zavpijem za njim, ko ga odpeljejo z ledu. Sunkovito se obrne, kapljice krvi pa ob tem pristanejo na njegovem dresu in Docovi srajci. Skuša oddrsati nazaj, a mu to preprečuje Harringtonov jeklen stisk. Ob tem se še bolj nasmehnem a ko vidim Herba, mi ni več do smeha. Milo rečeno…ne izgleda ravno srečen.
“Pridi sem, Jack.”
Zgolj mentalno zavijem z očmi preden oddrsam k trenerju: “Ja, trener?”
“Je bilo to potrebno?”
Za sekundo pomislim, potem pa počasi pokimam: “Je bilo, trener.”
“Bi rad, da te spravim na letalo in tvojo rit pošljem nazaj v Charlestown?”
Kljub temu, da to izreče srhljivo mirno, me zmrazi. Ni dvoma, da bi to zares naredil. In McClanahan je eden izmed njegovih igralcev na U, seveda me hoče zaradi naleta poslati domov v tem trenutku. Odvrnem pogled in pozornost usmerim v drsalke: “Ne, trener…Ža-“
Dobro no, ni mi zares žal. A če me bo to obdržalo tu…
“Žal mi je za nalet na McClanahana.”
“Ti je res? Zgini nazaj k drugim in mi daj dober razlog, da te ne pošljem domov z naslednjim avtobusom ali letalom.”

Nedolgo zatem se vrne McClanahan in nadaljujemo s skrami. In tokrat, ona prevzame McClanahanovo mesto. Vem, vem, že zdaj sem na tenkem ledu in da me je trener posvaril, a to je pač hokej…In seveda se je ne bom lotil na isti način kot sem se McClanahana. Vem, da bo preveč očitno, poleg tega pa vem, da bo natančno opazovala vsako potezo, ki jo naredim. Tudi jaz bom pozoren, kaj bo naredila… čim plošček pristane na ledu in čim trener zabrlizga na piščalko, zadrsa proti paku, sig a pribori in z izjemno natančnostjo poda Johnsonu. Ta z mrzlo gumo zadrsa proti Jimmyju in golu. Tik pred mrežo, pretkano poda Strobelu, ki pa zaigra slapshot, v resnici pa plošček poda njej. Preden se paka lahko dotakne, izgubi tla pod nogami in glasno pade na led. Z rahlo pomočjo moje palice in rahle “spodbude” ob pravem času. Ko njena čelada trči ob led, vsi zajamajo sapo in skoraj lahko čutim njihove poglede na meni. Le da sem tokrat stoodstotno prepričan, da vame bolščijo le morilski pogledi. Strobel in Johnson sta v hipu ob njej in ji že skušata pomagati, ko besno strese z glavo in me pogleda: “Bi šel, važič?”
“Kaj bi pa tak dojenček kot si ti, lahko naredil, hm? Jokal na pomoč?”
“V redu, zdaj si pa pečen! Ali te je strah pretepa?”
“Da te namlatim ko mačka? V čast mi bo.”
Rokavice stresem z rok na led in jo pogledam še zadnjič, preden se poženem proti njej: “Odvrzi rokavice, dojenček! Ali se pri vas tepete z rokavicami? Kot največje jokice?”
“Sam si prosil za to!” zavpije in v naslednji sekundi tudi njene rokavice pristanejo na ledu. Ob vsem izzivanju sem pozabil droben detajl. Namreč, da je veliko manjša in lažja kot moji običajni nasprotniki. Hitreje se lahko umakne udarcem, in na to sem pozabil. Da bi to preprečil, jo tesno zgrabim za dres, ona pa tudi zagrabi moj dres z močjo, ki je nisem pričakoval. Udari prva in jasno je, da meri v mojo glavo. Na njeno nesrečo to pričakujem in se z lahkoto umaknem udarcu. Poskusi še z dvema udarcema proti moji bradi preden jo za dres potegnem k višku. Zdaj se ledu dotika le še s konicami drsalk.
“Udarjaš kot baba,” se ji zarežim v obraz. A užitek ne traja dolgo, saj mi hitro postreže z mojim lastnim zdravilom. Usta mi preplavi kovinski okus krvi, ko izdrabi priložnost in mi členke zakoplje v čeljust z dobro namerjenim udarcem. To me potisne čez rob – grobo jo položim na led in po njej kmalu začnejo padati neusmiljeni udarci. Ker ima čelado z mrežico, merim v njene boke, če pa kakšen udarec pristane na njenih sencih, ni hudega. Že udarci v boke ji povzročajo bolečino, saj čutim, kako trzne vsakokrat, ko zakopljem členke v namerjeno območje. Zgodi se, da za sekundo predolgo pomišljam, kam bi jo udaril, da ji pozročim še večje bolečine. To sekundo izkoristi za to, da me potegne bližje in me ponovno boksne v čeljust.
“Daj, OC! Pokaži ji, kdo je šef!”
“Kim, imaš ga! Samo na tla ga spravi! Daj no!”
Presenetljivo, res me spravi na tla. A ne zaradi udarcev. Temveč zato, ker je neopazno premaknila levo nogo tik za mojo in jo potegnila nazaj. S tem je zahakljala moje koleno in zaradi tega izgubim ravnotežje. Padel bi na hrbet, a mi uspe, da naju hitro obrnem tako, da je ona tista, ki pristane na trdem, jaz pa pristanem na njej. Kaj naj rečem, leta in leta prakse. Preden naju povlečejo narazen, mi uspe, da ji zadam še dva ali tri dobro namerjene udarce.
“V redu, to je to!”
“Daj ju narazen, Strobel!”
Strobel položi roko na mojo ramo: “Dokazal si svoje. Vstani.”
Vstanem, a pred tem roke položim na sredino njenega prsnega koša in se nanjo naslonim z vso težo. Tiho zajoka in zacvili, pri čemer se moja usta ukrivijo v peklenski nasmešek: “Naslednjič pazi, s kom se zapletaš v pretepe.”
“Naslednjič si za razkazovanje mišic izberi nekoga svoje velikosti, kreten.”
Seveda je spet vsa pogumna, ko pa nanjo zdaj pazita Ramsey in Verchota. Harrington ji pobere rokavice in palico ter ji oboje preda. Tiho zamomlja: “Ni vredno, Kim.”
Odprem usta, a preden mi uspe karkoli izustiti, me nekdo utiša z rokavico prek ust. Morilsko pogledam v smeri tistega, ki je to naredil, ki je prekril moj obraz s smrdljivo rokavico, in vidim, da je bil to Rizzo. Ki zdaj odločno odkimava: “Sprosti se, OC, konec je. Pozabi. In da me ne bi slučajno ugriznil.”
Odmakne rokavico in takoj izkoristim priložnost: “Ampak…”
“No, fantje, kako vam tole izgleda? Kot hokej? Meni se zbi bolj podobno dvema opicama, ki natepavata žogo. Kaj pa vem? Kaj pa tebi, Craig? Kako se ti zdi?”
Herbov glas odmeva čez celo dvorano, njegov pogled pa pristane na meni. S kotička ustnic si obrišem kri in ne odvrnem pogleda. Potem se obrne k Kim, ki se še vedno naslanja na Ramseya in Verchoto za oporo, njeno dihanje pa je plitko.
“Se strinjam,” Craig tiho odvrne.
“Če želite razrešiti stare ali nove zdrahe, ste v napačni ekipi. Začeši zdaj, se začnemo premikati naprej. Začenši zdaj začnemo postajati ekipa.”
Herb s palico udari ob led, drobni koščki ledu pa se ob tem razpršijo po zraku. Preden ponovno spregovori, malo podrsa med name in si nas ogleda: “Drsanje. Podajanje. Tekoča igra in ustvarjalnost. Ta ekipa bo temeljila na tem, gospodje, ne na starih rivalstvih.”
S pogledom zdrsnem preko ostalih in nekateri se zdijo naveličani vsega. A se Herb ne ustavi. Niti slučajno.
“Torej, zakaj ne bi začeli s predstavljanjem. Da se spoznamo. Od kod ste? Kdo ste? Kar začni.”
Njegov pogled pristane na McClanahanu, ki trenerja pogleda, kot da ga vidi prvič. Kot da ne bi bil prepričani, ali misli resno ali se šali. Zavzdihne in zavije z očmi: “Rob McClanahan. Saint Paul, Minnesota.”
“Za koga igraš?”
“Za vas… t-tu, na University of Minnesota,” odgovori in pogleda soigralce, iščoč za kanček pomoči. A Herb se že obrne k meni: “Jack?”
“Jack O’Callahan. Charlestown, Mass.”
Za sekundo premolknem in se nasmehnem: “Boston University.”
“Tamle,” Herb pokaže na Coxyja, ki si popravi čelado in se zareži: “Ralph Cox. In prihajam od tam, kjer me to ne bo ubilo.”
Trener nam dopusti, da se kratko zasmejimo ob Ralphovi izjavi preden se obrne k Harringtonu, Verchoti in Ramseyju, trojki, ki podpira dekle.
“Kaj pa ti?”
“John Har-“
“Ne ti, Bah, mislil sem dekle.”
Dvigne pogled in globoko vdihne preden odgovori: “Kimberly Mayfield. Iz Providence na Rhode Islandu in igram za univerzo Brown.”
“V redu. Verchota, Ramsey, odpeljita jo v garderobo.”

Po tem sem tisti dan Kimberly Mayfield iz Providence na Rhode Islandu zadnjič videl na ledu.

~KIMBERLY~
Med skramom sem tako blizu, da bi zadela gol, a potem začutim, kako me nekdo spotakne za drsalko in kako me nekdo z ramo drezne v hrbet, ravno dovolj, da izgubim tla pod nogami. S čelado udarim ob led in za sekundo se ustavi čas. Celo moj srčni utrip se upočasni preden globoko vdihnem in dvignem pogled, da vidim, kdo me je spotaknil. Jack, seveda, kdo pa drug?
Strobel in Johnson sta v trenutku pri meni in mi pomagata na noge. Njuna vprašanja, ali sem v redu ostanejo neodgovorjena, saj je edina stvar, na katero mislim, kako bi O’Callahanu izbila ta nadut nasmeh z obraza.
“Bi šel, važič?”
“Kaj bi pa tak dojenček kot si ti, lahko naredil, hm? Jokal na pomoč?”
“V redu, zdaj si pa pečen! Ali te je strah pretepa?”
“Da te namlatim ko mačka? V čast mi bo.”
Odvrže rokavice in spoznam, da je mislil smrtno resno. Dejansko sem se zapletla v pretep z vročekrvnežem, ki nikoli ne okleva, kadar ga nekdo izziva. Približa se mi: ““Odvrzi rokavice, dojenček! Ali se pri vas tepete z rokavicami? Kot največje jokice?”
Njegova provokacija je vse, kar potrebujem, da se mi od besa stemni pred očmi. Verjetno bom to pozneje močno obžalovala, a zdaj si želim edino to, da mu sploščim obraz. Odvržem rokavice in niti sekunda ne mine preden začneva drug drugemu grabiti dres. Čim se moja dlan oklene materiala njegovega dresa, zavihtim prosto roko, a on se udarcu izogne. Vidim, da je pričakoval to, da je pričakoval, da mu bom merila v glavo. Poskusim še nekajkrat, a potem spoznam, da se moje drsalke ne dotikajo ledu. In da sem nenadoma na isti višini kot je on.
“Udarjaš kot baba,” izpljune in se zareži. No, upam, da se bo potem sposoben takole smehljati… zavihtim pest in zaslišim prijeten zvok, ko moji členki udarijo ob njegovo čeljust.
“Daj, OC! Pokaži ji, kdo je šef!”
“Kim, imaš ga! Samo na tla ga spravi! Daj no!”
To ga očitno prebudi in ponovno sem na ledu. Le da me tokrat s takšno silo zabije na tla, da skoraj padem. Po nekaj dolgih sekundah lovljenja ravnotežja, sem se sposobna obdržati na nogah. Kakorkoli, vseeno nimam dovolj časa, da bi se pripravila na to, kaj sledi. Prvi udarec v boke me zadane tako nepričakovano in s tako silo, da skoraj izdihnem vsak atom kisika, ki ga imam v pljučih. Ko še nekajkrat udari, spoznam, da tega pretepa še ni konec. Šele takrat izkoristim priložnost in izrabim trenutek njegove nepozornosti- levo nogo ovijem okoli njegove desne, tik pod kolenom, in nogo potegnem nazaj. Njegova noga je ujeta, on pa zgubi ravnotežje. Z jeklenim oprijemom se drži mojega dresa, me potegne proti tlom skupaj z njim. A očitno so se vsa leta pretepov obrestovala, saj mu uspe, da naju obrne. Ponovno mi sila izbije skoraj ves kisik iz pljuč, on pa pristane na mehkem. Kakšen kavalir. Ujame me pod sabo in me s težo telesa onemogoči, s tem pa si pridobi možnost, da mi zada še nekaj dobronamerjenih udarcev. Šele potem ostalim uspe, da naju spravijo narazen.
“V redu, to je to!”
“Daj ju narazen, Strobel!”
“Dokazal si svoje, stari. Vstani,” Strobel položi roko na Jackovo ramo. Začuda ga uboga in zares vstane, a še prej se z vso težo nasloni na moj prsni koš z dlanmi. Ščitniku navkljub, to boli bolj kot vsi njegovi udarci skupaj. Tiho zacvilim od bolečine, on pa se ob tem nasmehne: “Naslednjič, miška, pazi, s kom se zapletaš.”
“Naslednjič, kreten, se spravi na nekoga svoje velikosti,” izpljunem skozi stisnjene zobe in se za oporo naslonim na Ramseya in Verchoto. Oba roke previdno ovijeta okoli mojega pasu in mi s tem preprečita morebitni padec na hrbet.
“Si dobro?” Ramsey zaskrbljeno zašepeta. Prikimam, a moj prsni koš in boki še vedno neprijetno bolijo. Tisto naslanjanje name z vso težo je bilo res nepotrebno… Samo kreten bi – oh, saj res, govora je o Jacku O’Callahanu. Torej to ni bilo nobeno presenečenje.
“Kim,” me Harrington tiho pokliče in mi poda rokavice in palico. V istem trenutku tiho zamomlja: “Ni vredno, Kim. Ni vredno.”
“Pa če je kre-“
“No, fantje, kako vam tole izgleda? Kot hokej? Meni se zbi bolj podobno dvema opicama, ki natepavata žogo. Kaj pa vem? Kaj pa tebi, Craig? Kako se ti zdi?” me Herbov glas zmoti preden lahko do konca izgovorim svoje misli. Nekajkrat globoko vdihnem, pri tem pa se še vedno naslanjam na Ramseyja za podporo. Čutim njegovo in Verchotino roko, kako sta varno oviti okoli mojega pasu in nihče od njiju ne izgleda, kot da me ima namen spustiti. Vsaj ne dokler ne bosta prepričana, da sem dobro.
“Se strinjam,” se Patrick tiho strinja z nadrejenim.
“Če želite razrešiti stare ali nove zdrahe, ste v napačni ekipi. Začeši zdaj, se začnemo premikati naprej. Začenši zdaj začnemo postajati ekipa.”
Herb s palico udari ob led, malo podrsa med name, potem pa ponovno spregovori: “Drsanje. Podajanje. Tekoča igra in ustvarjalnost. Ta ekipa bo temeljila na tem, gospodje, ne na starih rivalstvih.”
Čutim, kako njegov prodorni sokolji pogled pristane na vsakem izmed nas, a ne najdem dovolj moči, da bi dvignila pogled in se soočila z neodobravanjem.
“Torej, zakaj ne bi začeli s predstavljanjem. Da se spoznamo. Od kod ste? Kdo ste? Kar začni.”
Ne vidim, koga je najprej nagovoril, a kmalu spoznam, da sploh ne rabim videti obraza nagovorjenega. Močan minnesotski naglas in značilni zven glasu… tudi če se ne bi predstavil, bi sumila, da se bo najprej spravil na Roba. Pogled dvignem šele, ko nagovori Jacka in ob njegovi bostonski nadutosti le zavijem z očmi. Ta model res misli, da je božji dar ali kaj?
Ralph Cox, še en Bostončan, je naslednji na vrsti, potem pa se Herb obrne k nam. K Ramseyju, Harringtonu, Verchoti in meni.
“Kaj pa ti?”
“John Har-“
“Ne ti, Bah, mislil sem dekle.”
Dokončno dvignem pogled in pogledam trenerja v oči: “Kimberly Mayfield. Providence, Rhode Island in igram za univerzo Brown.”
“Dobro. Verchota, Ramsey, pospremita jo v garderobo.”
S podporo obeh fantov, vsakega na eni strani, oddrsam nazaj v garderobo, kjer me takoj pregleda Doc.
“Lahko ostaneva tu?”
“Verchota, Ramsey, vi imate trening. Dobro bom poskrbel zanjo, vidva pa pojdita nazaj,” Doc spodi oba simpatično zaskrbljena hokejista nazaj na led, potem pa se v miru posveti mojim rebrom.
“Dobra novica, nič ni polomljeno. Celo po tem, kar je storil nazadnje. Zdi se, da je vse v redu, a pričakuj težave pri dihanju za nekaj dni. Ne skrbi, bom govoril s Herbom. Zdaj bi ti pa priporočal, da se preoblečeš, stuširaš in se vrneš v sobo. Stvari pusti tu, bomo poskrbeli zanje. Do konca dne ne smeš nositi nič težkega, v redu?”
Zdrsnem z mize in se nasmehnem Docu: “Ampak bom kmalu lahko spet igrala, kajne?”
“Samo če boš ubogala, kar ti rečem.”
“Seveda, storila bom natanko tisto, kar boste rekli. Hvala, Doc!”

Težka bo, gledati v zrak in nič delati. To res ni v mojem stilu, a ugibam, da je to tisto, kar moram pač preživeti. Plus, imela bom čas, da se domislim maščevanja.
22. julij 2017
ohhh to je napeto! Next
22. julij 2017
Mogoče bi bilo bolje, če istega dogodka ne opisuješ z vidika obeh likov... Bralec bere dvakrat skoraj enako zadevo in to zna biti dolgočasno. Vem, da bi najbrž rada prikazala situacijo z obeh strani, ampak mislim, da tak način res ni potreben. Ko opišeš en dogodek z naprimer Jackovega vidika in ko greš potem na Kimberly, lahko ta dogodek samo kratko povzameš z nekaj povedmi ali dodaš kakšen dotičen 'flashback', nato pa se vrneš na dogajanje po dogodku. Razumeš?

Kar se tiče mojega mnenja glede likov: Za Jacka že veš. Tip nagle jeze, ki se je pripravljen spustiti res nizko. Kreten, da ni večjega.
But I hope someone makes him realize that one day and hopefully breaks him ^^

Kim je v redu, ampak nekako se mi zdi neumno, da se je spustila na isti level kot Jack. She's smarter than that.

Next ^^
22. julij 2017
u224813
u224813
Next
22. julij 2017
Razumem, saj potem se neha....je ze toliko naprej napisano, da bo tezko spremenit.

Jack will show his human side...one day Kim is probably like me...don't wanna piss her off ^^
22. julij 2017
Danasnji Next. Lepo nedeljo vsem!

9. PODIRAJOČI ZIDOVI

~KIMBERLY~
V garderobi si slečem še preostanek opreme, pri tem pa občasno trznem v bolečih krčih. Priznati moram, da tale O’Callahan zna zadajti udarce če nič drugega. Kar pa ne pomeni, da se ga bojim.
Ravno, ko se oblečem v vsakdanja oblačila, v garderobo vstopijo fantje. Vsi izgledajo absolutno izmučeni in izžeti. Preden si slečeta opremo, do mene stopita Ramsey in Harrington: “Kako si?”
“Malo obtolčena, a ni hudega. Kaj sem zamudila, fanta?”
“Nič posebnega. Razen tega, da se je trener zdrl na OCja.”
“Prekleto, želim si, da bi videla to.”
Spogledata se, potem pa me pogledata. Harrington oklevajoče spregovori: “Ne skrbi, Herb je rekel, da ima tudi s tabo spregovoriti nekaj besed na samem…”
Srce se mi za trenutek ustavi od groze: “K-Kdaj?”
“Ko se preoblečeš. Torej te pričakuje kmalu,” Ramsey nadaljuje in pogleda Johna, ki prikima: “Čaka te v pisarni.”
“Sranje. Hvala, fanta.”
“Srečno.”
Pokimam in se s počasnimi koraki odpravi iz garderobe, moj pogled pa je ves čas osredotočen na tla in stran od pogledov preostalih fantov. Tik preden stopim iz garderobe, me ustavi Neal: “Želiš, da te počakam?”
Pogledam ga v oči, preletim njegov prijazen obraz in počasi prikimam: “To bi bilo lepo. Upam, da te ne moti.”
“Sploh ne. Počakal te bom pred areno, prav?”
“Hvala, Neal.”
Če bi ga poznala dlje in če ne bi bila obkrožena s fanti, bi ga brez dvoma objela. Že od prvega dne je bil najbolj sladek in prijazen izmed vseh in brez njegove podpore in pomoči, bi bila verjetno prvi dan tu popolnoma izgubljena.
“Ni problema. Srečno, Kim.”
Z nasmehom prikimam in upam, da to skrije, kako nervozna sem. Ni prvič, da sem zašla v težave in ni prvič, da sem bila poklicana v trenerjevo pisarno, zato vem, da to ne pomeni nič dobrega. A da me je k sebi poklical Herb Brooks, ta strah dvigne na povsem novo raven. Zdi se, da moja hoja po hodniku traja leta, a obenem sekunde minevajo strahotno hitro. Tako poglobljena v lastne misli o tem, kaj bi se mi lahko obetalo, skoraj izpustim vrata pisarne. Odkrito povedano, najbolj se bojim tega, da me bo poslal domov zaradi neumnega pretepa, v katerega se sploh nisem imela namena zaplesti.
Globoko vdihnem, potrkam in počakam na odziv.
“Najprej!”
Ko položim roko na kljuko, globoko izdihnem in se oprem na vrata: “Želeli ste me videti, trener.”
“Ja. Sedi, prosim.”
Rahlo oklevajoče sedem na trden in neudoben lessen stol z rokami pod nogami, da prikrijem, kako močno se tresem od strahu. Herb nazadnje le dvigne pogled in me pogleda. Njegov obraz je brezizrazen, kar je kar srhljivo, njegove oči pa so popolnoma prazne in brez čustev. Dih mi zastane, ko se najina pogled srečata in zdi se mi, da minejo leta preden spregovori: “Verjetno veš, zakaj si tu. Kajne?”
“Ja, trener, vem, zakaj ste poslali pome.”
“Upam, da se zavedaš, da te ne bom tretiral nič drugače kot bom ostale fante, zato ker si dekle. In povedal ti bom isto, kot sem prej Jacku. Kažeš se kot prekleto dobra igralka, a če misliš, da te ne morem poslati domov zaradi tvojega obnašanja ali rivalskih zamer, se motiš. Če želiš ostati v tej ekipi, tvoje osebne zdrahe ostanejo zunaj. Je to jasno?”
“Ampak, trener… on je zače-“
“Me ne zanima. Če se ne moreš spopasti s tem, te lahko pošljem domov. In ne misli, da nisem tega povedal tudi O’Callahanu.”
“Razumem, trener,” tiho zamomljam in odvrnem pogled od ostrine njegovih oči.
“To je vse. Lahko odideš in ne pozabi pustiti tu opreme.”
“Ja, gospod,” odvrnem med vstajanjem in se, tik preden zapustim pisarno, obrnem nazaj, moja dlan pa že počiva na kljuki.
“Hvala, ker me niste poslali domov.”
“Zadnje opozorilo,” me ponovno posvari, a njegov pogled je osredotočen na papirje pred njim. Hitro si popravi očala, nato pa nekaj hitro nakraca na prvi kos papirja. Očitno mi je povedal vse, kar je moral, tišina pa je dovolj zgovorna, da vem, da je čas za odhod. Tiho zapustim sobo in za sabo zaprem vrata. No, od zdaj naprej, moram vse boje biti prikrito, drugače me bo Brooks po vsej verjetnosti poslal domov. Oziroma…če mi uspe Jacka prikazati kot krivca…bo potem njega poslal domov. Ampak problem je, da Jack ne bi okleval niti sekunde in bi za seboj v težave potegnil še mene, posledično pa bi oba hitro letela domov.
“Hej, Kim!”
Ko slišim, da me nekdo pokliče, se hitro zbudim iz sanjarjenj. Pogledam okoli sebe in vidim Neala, ki po hodniku hiti proti meni. Brez besed ga objamem, tako da je moja glava naslonjena na njegov prsni koš. Po nekaj sekundah nerodnega stanja, čutim, kako mi na lahno pomete pramene las za ušesa in me objame: “Kaj se je zgodilo?”
Dvignem pogled, moje oči pa se, ko mu priznam, zasolzijo: “Povedal mi je isto kot Jacku. Če se še kdaj zgodi to, kar se je danes, naju bo poslal domov brez sekunde pomisleka.”
“Kim, izogibaj se težav, prosim…”
“Če ne bo nehal biti taka rit, ga bom usekala.-“
“Ni vredno! Prosim, poslušaj me, ni vredno.”
“Ne, ti me poslušaj. Cenim, da mi želiš pomagati, a nekaj si zapomni. Hočem to, hočem se dokazati in ne bom pustila nikomur, še najmanj pa nekemu patetičnemu napihnjencu iz bostonske univerze, da mi prekriža načrte. In odkrito, mi je prav vseeno, kako ‘grozen’ je, to so moje sanje in nič me ne bo ustavilo.”
Neal stopi korak nazaj in v znak predaje dvigne roke: “V redu, saj ti nič nočem. Ampak veš, tvoja predanost sanjam je nekaj, kar res občudujem, zato nočem, da te zaradi take traparije pošlje domov.”
“Neal, resno, ne skrbi zame.”
Na hitro ošvrknem hodnik in ko spoznam, da ni nikjer nikogar, ga ponovno na hitro objamem. Tokrat brez pomišljanja, vrne mi objem in zamomlja: “Prav, a če potrebuješ kakršnokoli pomoč, vedi, da sem ti na voljo.”
Njegova roka ohlapno počiva na mojih ramenih, ko me pospremi do moje sobe v študentskem domu.
“Spočij se, velja?” se nasmehne Neal in mi da droben poljubček na lice, ko se ustaviva pred mojo sobo. Lica se mi rahlo obarvajo rožnato ob občutku njegovih ustnic na moji koži in rahlo se nasmehnem: “To je bil moj plan. Se zabubiti pod odejo, v roke vzeti dobro knjigo in počasi zaspati. Ti se pa ne zabavaj preveč s tvojimi Minnesotčani, velja?”
Tiho se zareži, od zadržanega, prikritega smeha pa se mu zatrese prsni koš: “Da, gospa. No…potem se pa vidiva jutri, kajne?”
“Vidiva jutri,” se mu toplo nasmehnem in zaprem vrata, ko vidim, da odide po hodniku, pred tem pa mi še enkrat pomaha.

Za zaprtimi vrati se končno zlomim, pustim solzam prosto pot. Nikoli ne bi tega priznala nikomur, še najmanj pa Nealu, ki goji takšno zaupanje vame, a me je strah. Strah me je tega, da bi me odrezali s seznama, strah me je nesprejetja s strani drugih. Strah me je tega, da bi bil Neal edini, ki bi me sprejel. In strah me je Jacka O’Callahana, še posebej zdaj, ko vidim, da nima nikakršnih moralnih nazorov in da mu to, da udari dekle, ne predstavlja težav. A najbolj se bojim, da bi se zapletla v še en pretep in da bi me zaradi tega poslali domov. Poznam se in vem, da bo, če bo iskal pretep, dobil pretep. In to me skrbi, moj temperament me lahko spravi v gromozanske težave, a nimam pojma, kako naj ga nadzorujem.

Ležem na posteljo in v roke primem knjigo, ko me rebra opomnejo, da je počitek zame trenutno najboljša izbira. A ne predolgo, ne smem zgubiti kondicije in vzdržljivosti. Ne da bi se zavedala, kako ali kdaj, zdrsnem v globok spanec, knjiga pa pade na blazino poleg mene.

~JACK~
“Jack, pridi sem!” me Herb pokliče po končanem treningu, mene pa začne dušiti velikanska kepa v mojem grlu. Ve, da sem pretepač, borec. Prekleto, vsi v NCAAju vedo to, najsi bodo moj trener ali ne. Kakorkoli, upam, da ne grem domov le zaradi zapletanja v pretep. S hitrim gibom si z glave snamem čelado in stresem z glavo preden zadrsam k trenerju.
“Ja, trener?”
“Nisem tu, da bi ti stvari govoril na lep način in samo to ti imam za povedat. Če želiš imeti možnost, da končaš na ožjem seznamu igralcev, se zberi in se začni obnašat kot ekipni igralec, ne pa kot egoistični soler, kot te učijo v Bostonu.”
“Ampak, trener…”
“Če te še enkrat vidim, da iščeš pretep s komerkoli, bom osebno poskrbel, da nikoli ne izkusiš državne reprezentance, jasno?”
Mentalno zavijem z očmi: “Ja, gospod.”
“In raje prenehaj s tem superiornim odnosom naduteža. Nič boljši nisi od ostalih, zato se ne obnašaj kot da si.”
Ob tako očitnem napadu, mi zavre kri. Z vsakim drobnim atomom v meni se zadržujem, da mu ne povem v obraz, naj se vrne v Minnesoto in da naj tam trenira skupino jokic, kako igrati hokej ne da bi se sramotili in bili v nepopisno sramoto športu. A se zavedam, da sem danes verjetno prečkal že vse meje dobrega okusa in da še nikoli nisem šel do te meje, da bi užalil trenerja. To je nekaj, kar vedno naredim le mentalno, nikoli pa jim ne povem vsega v obraz, to bi verjetno negativno vplivalo na prihodnost moje kariere. In tega scenarija si res ne želim preizkusiti.
“Lahko noč, Jack.” Herb zapusti led, meni pa tako nakaže, da je pogovora konec.
“Lahko noč, trener,” zamomljam v brado preden oddrsam proti garderobam. Na poti tja opazim skupino Minnesotčanov, za katere vem, da so prisluškovali. Ustnice se mi ukrivijo v nasmešek, ki, upam vsaj, prikrije, kako močno so me Herbove besede prestrašile. No, ne ravno prestrašile, bolj…dobro no, priznam, njegove besede so me prestrašile skoraj toliko kot me je misel na to, da sem lahko eden izmed šestih, ki bodo šli domov.
“Ste uživali v predstavi?” se posmehnem in se izmuznem v garderobo, ki je že napol prazna, saj se drugi fantje verjetno že šli v študentski dom. Moram priznati, University of Minnesota ima hudičevo lepe in urejene garderobe, celo tiste, ki jih namenijo gostujočim ekipam. Tu sem že bil, a nikoli nisem imel časa, da bi prosto tekal po dvorani in odkrival garderobe. Najprej Kolorado, zdaj pa še Minnesota…tole je očitno bolj potep po ZDA kot pa hokejski turnir.

Po hitri prhi se preoblečem v trenirko, zbašem opremo v torbo in jo pustim na kupu preostalih oprem, ki že čakajo, da bo nekdo poskrbel za njih.
Ko pridem v sobo, vidim, da je Huggie že v globokem snu, njegovo smrčanje pa odmeva po sobi. Tiho, kot se le lahko, se preoblečem v pižamo in se zleknem na posteljo. Kljub temu, da sem utrujen od vsega, kar se je dogajalo ta teden, se oči na noben način nočejo zapreti. Tako ostanem sam s svojimi mislimi. Ki, vsaj trenutno, niso najlepše. Natančneje, če bi kdorkoli lahko videl, o čem razmišljam…se ne bi dobro končalo. Najbolj razmišljam o rivalstvu med BU in U in o tem, da sem morda res pretiraval med treningom. Ja, rivalstva so del športa in rivalstvo med BU in U je eno izmed bolj zloglasnimi. Pokažite mi eno rivalstvo, kjer je morala biti tekma dejansko prekinjena za skoraj polno uro in kjer je eden izmed igralcev pljunil trenerja nasprotne ekipe. Sem si mislil, težka naloga. Medtem, ko razmišljam o tej razvpiti tekmi, se mi v misli priplazi Brownovka. Morda sem res pretiraval, morda res ne bi smel vreči toliko udarcev. Mislim… res sem hotel, da ji zadam bolečino, a…nikoli je nisem nameraval predčasno poslati z ledu. Zdaj, ko je od tega minilo nekaj časa, jasneje vidim stvari. Prej je bil moj razum popolnoma zamegljen zaradi besa, ampak zdaj… saj ni važno, stvari so se pač zgodile. Nekaj pa vseeno drži. Če želi igrati moško igro po naših pravilih, se bo pač mogla naučiti živeti z udarci.
“Zaslužila si je,” si rečem z namenom, da bi opravičil svoja dejanja in da bi utišal vedno močnejši občutek krivde. Vem, da nekaj fantov pazi nanjo, ni mi žal, da sem ji pokazal, kje je njeno mesto. V tej ekipi prav gotovo ne.
23. julij 2017
sem že omenila, da mi gre Jackovo obnašanje pošteno na živce? ugh. Next, ful je dobro!
23. julij 2017
Next
23. julij 2017
Neal is friend-zoned. Poor guy.

Next!
23. julij 2017
Tudi meni je sel Jack posteno na zivce med pisanjem

Neal is too precious to be heartbroken....

Kaksne teorije, kaj se bo zgodilo?
23. julij 2017
Zakaj mam tak ful mocen obcutek, da bo na koncu Kim z Jackom skupi ... don't judge me, ponavadi so moje teorije precej napacne
23. julij 2017
Se zna zgoditi Samo se nekaj casa ne ^^
24. julij 2017
oh to pa verjamem glede na Jackovo razmisljanje in obnasanje se precej dolgo ne
24. julij 2017
Danasnji Next Posvecen FluffyBiersack

10. NARAŠČAJOČE NAPETOSTI

~KIM~
Naslednje jutro se zbudim ob zvoku budlike in na pol v snu stegnem roko, da bi utišala nadležni zvok, ko me iz sna popolnoma zbudi zaslepljujoča bolečina. Previdno dvignem majico z Browna, ki sem jo uporabila kot pižamo in za trenutek ob prizoru, ki ga ugledam, zaprem oči. Modra in vijolična znamenja krasijo moja rebra, nekatera izmed njih pa so skoraj popolnoma črna. No, tale O’Callahan je očitno res ves srd usmeril vame. Počasi, skorajda po polžje, se splazim iz postelje, vržem prevleko s sebe, ko me ustavi ponovna bolečina v prsih, moje dihanje pa postane oteženo.
“O, sranje,” zavzdihnem in se med globokim zajemanjem sape z roko naslanjam na steno. Z vsakim vdihom bolečina postaja bolj nevzdržna in spoznam, da mi verjetno ne preostane drugega, kot pa da ponovno obiščem Doca. Odkrevsljam v kopalnico tako hitro, kot lahko in se po prhanju preoblečem. Med oblačenjem prevelike jopice s kapuco odhitim po hodniku, ko se v trenutku nepozornosti zaletim v Mika Eruzioneja. Ob udarcu njemu morda ni nič, a zame je to preveč. Prešine me hromeča bolečina in ne preostane mi drugega, kot da se naslonim nanj medtem ko delam globoke vdihe.
“Si v redu?”
“J-Ja…v redu bom, samo Doca moram videti,” se šibko nasmehnem. Pogled v njegovih očeh se omehča: “Od včeraj?”
“Zaradi tvojega idiotskega prijatelja, ja.”
V znak predaje dvigne roke in se umakne korak nazaj: “Hej, kar imata vidva z OCjem se ne tiče nikogar. Samo prijazen sem bil.”
“Vem. Oprosti… strah me je, da me bo Herb zaradi tega poslal domov…in res nočem iti.”
Lepo bi bilo slišati pomirjujoče besede in vidim mu v očeh, da se trudi najti kakšno spodbudno besedo, a to bi bile res le to- besede. Še posebej zdaj, ko počasi spoznavamo, kakšen je Herb kot trener.
“P-Prepričan sem, da se nimaš kaj bati…Naj te pospremim k Docu, prav?”
Potrebujem trenutek, da razmislim o njegovih besedah. Že res, da se je sam ponudil, a če naju kdo vidi, se bodo začele razne špekulacije in govorice. Sprijaznimo se, tudi fantje to počnejo. Poleg tega bo pa izpadlo, kot da ne znam poskbeti sama zase.
“To bi bilo lepo. Hvala, Mike.”

Med hojo proti pisarni, z Mikom kramljava. V tem kratkem času izvem, da trenutno igra za Toledo Golddiggers, ekipo v ligi IHL, in da je tudi usvojil nagrado Kena McKenzija, ki jo podelujejo ameriškim igralcem z izjemnim prvim letom v ligi. Ne le to, njegova ekipa je tudi zmagovalka Turnerjevega pokala preteklo sezono. Če ne upoštevamo kariere pri Toledu, že skoraj celo življenje igra v Massachusettsu. S poudarkom na skoraj.
“Po končani gimnaziji sem leto dni igral z Berwick, kjer sem še malo delal na tehniki… in igri na splošno. Leto pozneje sem pa začel igrati za Boston.”
“Kako si se pa odločil za BU?”
Nekako nerodno se zahahlja: “Pravzaprav je to zelo smešna zgodba. Spogledoval sem se z idejo, da bi zaigral za nek drug kolidž, a se je nekaj pripetilo.”
“Kaj pa je bilo to?” podrezam. Zdi se zares prijazen in odprt fant, zato mi ni tako nerodno. Moje vprašanje mu očitno obudi spomine in za trenutek se ustavi. Strese z glavo in se nasmehne: “Recimo le to, da si trener ni zapomnil mojega imena. Mislil sem si ‘Veš kaj, jebi se. Zakaj bi igral zate, če se sploh ne zapomniš mojega imena.’ Potem sem pa končal na BU. In ne obžalujem tega. Kaj pa ti, zakaj si se odločila za Brown?”
“Nikoli nisem niti pomislila na to. Veš, vse kar sem kadarkoli počela v življenju je bilo zato, da bi lahko dodala še eno stvar v svoj življenjepis in nadaljevala izobrazbo na Brownu. Pravzaprav je bila to edina univerza, ki sem jo imela v mislih…”
“Ti je všeč?”
Mi je všeč na Brownu? Zveni kot preprosto vprašanje, a odgovoriti nanj je težko. Resnica je, da ne vem. Nikoli nisem zares pomislila na to. Od nekdaj je bil to moj cilj, drugih univerz sploh nisem gledala…
“No…”
“To bom razumel kot ne.”
“Kaj misliš s tem, nisem odgovorila na vprašanje.”
“Tvoje obotavljanje je bilo dovolj zgovorno. Tu sva,” se ustavi pred vrati, na katerih je medeninasta tablica z napisom “Medical staff”.
“Hvala, Mike,” se nerodno nasmehnem. Vrne mi nasmeh in me potreplja po rami: “Ni problema. Srečno in upam, da bo vse v redu.”
“Tudi jaz…” zamomljam preden potrkam na vrata.
“Naprej!”
Stopim v pisarno in za seboj zaprem vrata. Dvigne pogled iznad kupa papirjev na svoji mizi in me pogleda: “Ah, Kim. Je vse v redu?”
“N-Ne, pravzaprav ne…”
“Sedi, prosim. Kaj te teži?”
“Uh…torej, prsni koš me boli in imela sem drobne težave z dihanjem…hotela sem samo vedeti, ali…”
“Govoriva o včerajšnjem…incidentu? Ja, je. In sem že govoril s Herbom o današnjem treningu. Priporočal bi ti, da ga spustiš, a če imaš namen vseeno iti na trening, ne pretiravaj…”
“Veste kaj je narobe z mano?”
Pokima in si očala potisne višje na nos: “Nič ni polomljeno, to ti povem zagotovo, a moraš se zavedati, da je O’Callahan močan fant in da se ni zadrževal. Možno je, da so se rebra premaknila, poleg tega pa je prsnica zelo občutljiva.”
“Kaj lahko storim, da olajšam bolečino, Doc? Res ne želim iti domov.”
Zavzdihne in si zmasira senca. Vidim, kako je utrujen in sklepam, da sploh ni šel domov ali pa je tu že od zgodnjih jutranjih ur.
“Lahko ti povijem prsni koš in poskusila bi s protibolečinskimi tabletami…a bi ti danes res priporočal, da ne treniraš.”
“Me lahko prosim povijete zdaj in mi dasta najmočnejše možne protibolečinske tablete?
“Vseeno boš trenirala, kajne?”
“Doc, vem, da ste rekli, da je bolje ne reskirati, a garala sem kot norec da bi prišla do sem in ne bom dopustila, da ostanem praznih rok. Nisem delala zaman in če je to cena, da ostanem tu, jo bom pač plačala.”
“Kimberly…”
“Prosim, Doc, pustite me na trening. Prevzela bom celotno odgovornost.”
“Kimberly, to res ni dobra ideja…”
“Doc, previdna bom, obljubim. Prosim.”
Pogledam ga z velikimi očmi in tiho ponovim: “Prosim.”
“Bo kakšna razlika, če ti prepovem?”
“Ne.”
“Se mi je zdelo,” zavzdihne in vstane s stola. Iz omarice vzame povoj in zavojček protibolečinskih tablet. Slednje odloži na mizo in raztrga zaščitno folijo povoja.
“Si prepričana?”
“Ja. Ja, sem.”

V garderobi čutim, kako me elastika povoja rahlo stiska in kako tablete, ki mi jih je Doc dal, odrevenjajo bolečino.
“Kim, kaj-kaj delaš tu?” Strobel presenečeno vpraša medtem ko si oblači ščitnik za prsni koš.
“Kim?” Neal me pogleda in v naslednjem trenutku imam občutek, da so vse oči uprte vame.
“Saj sem jaz tudi v ekipi, Strobs,” se nasmehnem in s police vzamem prvi kos opreme. Nadanem si ga in si, preden si nataknem ščitnike za komolce, lase spnem v čop. Ravno, ko sem sredi oblačenja, v garderobo vstopijo Bostončani. In očitno me Jack opazi takoj, ko vstopi v garderobo.
“Nikoli se ne naučiš, hm?”
“Nikoli ne nehaš biti kreten, kaj?”
“Ne. Čestitke, običajno ljudje potrebujejo malo dlje, da me spregledajo.”
“Potem pa očitno še nisi srečal koga pametnega. No, to me ne preseneča, saj si hodil na bostonsko univerzo.”
“Fantje, ste slišali to, gospodičnica Brown meni, da smo neumni, ker smo hodili na BU. Samo vzemi na znanje, miška, narobe si nas ocenila.”
Ponesreči ošvkrnem Mika, Daveja Silka in Jima Craiga, vse tri igralce iz BU in vidim, da so jih moje besede prizadele. Res jih nisem hotela užaliti, hotela sem le utišati Jacka…
“Sem res? Kako za božjo voljo si prišel do univerze?”
“Nekateri izmed nas imamo možgane in talent za igro. Zate pa ne vem.”
“Kako si uganil, da imam oboje? Upam, da se nisi preveč naprezal, blondi.”
“Kako si me poklicala, jokica?”
“Blondi. Poklicala sem te blondi. Če slučajno nisi opazil, v kar dvomim, ker sem prepričana, da pred ogledalom preživiš več ur, si blondinec. Sicer je to bolj umazana blond, a vseeno.”
“Pazi se.”
“Si pa res želiš iti domov…”
“Naj ti nekaj povem, srček. In me pozorno poslušaj, ker ne bom ponavljal. Če bo šel kdo domov, si to ti. Zakaj? Ker nimaš absolutno nič za iskati tu.”
“Nekdo je pa nekam seksističen, kajne? Mislim, da si edini, ki ima težave s tem, da sem tu. Ne vidim kogarkoli drugega, ki bi se pritoževal…”
“Mogoče ne pred tabo.”
Njegov odgovor me pusti brez besed. Misel na to, da fantje za mojim hrbtom govorijo, da nimam kaj iskati tu, ni prijetna. In nekako je Jack točno vedel, kaj reči, da v meni vzbudi dvom.
Nervozno zagrizem v ustnico in se brez besed obrnem ter nadaljujem z oblačenjem opreme. In naj povem, da si nisem še nikoli, v moji celotni karieri, opreme oblekla hitreje kot zdaj.
“Kim…” Neal zašepeta, ko s police vzamem čelado in si jo poveznem na glavo. Njegova dlan se nežno dotakne moje zaščitene rame, a se je otresem: “Se vidiva na ledu.”
Še preden se vrata za mojim hrbtom zaprejo, slišim, kako se Neal pogumno postavi zame: “To je bilo nepotrebno, Jack.”
“Pač tako je. Kajne, Jimmy?”
Tiho zaprem vrata, preden se odpravim proti ledu, slišim Jimov odgovor: “Res je, da je dekle, a to bi vseeno lahko povedal na lepši način, OC.”
“Ni lepšega načina.”
“Je, samo nočeš biti prijazen do nje,” slišim Nealov rahlo piskajoči glas in se nasmehnem.
“Samo drži jezik za zobmi, Broten, očitno je, da si do ušes zatrapan vanjo.”
“Nisem. Pa tudi če bi bil, kar si naredil, ni prav.”
“En način je, da se to naredi, kot sem naredil jaz ali pa kot bi vi reve naredile.”
“Si nas pravkar poklical reve?” McClanahanov glas utiša prepir med Nealom in Jackom, bes v njegovem glasu pa je jasen kot beli dan. Očitno se obeta še en peklenski trening…
“Ne vse, a zagotovo to velja zate, McClanahan. Res ne vem, kako pričakuješ, da te bodo ljudje klicali, če se punca zaplete v pretep zate, ko ti malo zakrvavi nosek. Mimogrede, kako je s tvojim nosom?”
“TI NEVREDNI KUP SRANJA!”
Dobro, slišala sem dovolj…poleg tega sem pa prepričana, da se tale zgodba še ne bo tako hitro razpletla in da bo epilog nastopil šele na ledu. Morda danes ali pa na kakšnem od prihodnjih treningov. Ravno, ko se namenim proti ledu, trener Patrick pride proti garderobi: “Kje so fantje in zakaj še niste na ledu? Zamujate petnajst minut in Herb me je poslal po vas.”
“Uh…kako razjarjen je trener?”
“Lahko ti rečem le, da se pripravite na najslabše. Kje so fantje?”
“V garderobi… ampak na vašem mestu ne bi šla notri…”
“Kdo?”
Vpraša le preprost “Kdo?” a je očitno, kaj je bilo njegovo vprašanje. Kdo povzroča težave?
“Samo drobna rivalska zadevica,” se nasmehnem in podzavestno okrepim orokavičen prijem okoli moje lesene Koho palice. In Jack je pač Jack tiho dodam sama zase. Zakaj nisem povedala, da on povzroča težave? Ne vem, morda mu ne želim uničiti možnosti, ne glede na to, kakšna rit je. Kljub temu, da sem prepričana, da ne bi okleval niti sekunde, če bi me bilo treba zajebati. Še posebej, če bi mu to zagotovilo mesto v ekipi.
24. julij 2017
u224813
u224813
Next
24. julij 2017
Next ^^
24. julij 2017
Morda bom ravno danes objavila se en Next, namrec Jack O'Callahan praznuje 60. let
24. julij 2017
wiiii posvetila si mi ta Next! Hvala^^
joj kaksne scene imajo to... Jack bi se lahko sprijaznil da jo bo pac moral prenasati v ekipi... joj ta Jack
24. julij 2017
To poglavje posvecam super osebi- Senca ~

11. PONOVNO PRELIVANJE KRVI

~KIM~
“Ste se izgubili na poti iz garderob do ledu, gospodična Mayfield?” Herbova hladna prijaznost mi požene strah po kosteh.
“Ne, trener. Oprostite, ker zamujam.”
“Kje so ostali?”
Preden utegnem odgovoriti, se na hodniku pojavi trener Patrick, sledi pa mu 26 igralcev v popolni opremi in s palicami v rokah. In sodeč po izrazih na njihovih obrazih, se bo nemogoče izogniti ponovnemu prelivanju krvi. A zdi se, da Herba to ne zmoti, saj začne razlagati načrt treninga, ne da bi se zmenil za očitno napetost med name.
“S Patrickov vas bova razdelila v štiri skupine. Ko pokličem vaše ime, oddrsajte k trenerju Patricku, ki vam bo dal dres za trening. In še nekaj, preden začnemo… deset kamikaz zaradi zamujanja.”
Skozi dvorano se razleže soglasen vzdih, ko trener spregovori zadnje besede. Glede tega smo si verjetno enotni. Šprinti. Oziroma kamikaze. Ozirom, kot jim pravimo za trenerjevim hrbtom, Herbiji. Čim se nad nas poleže tišina, trener Patrick začne brati imena: “Prva skupina. Johnson, McClanahan, Strobel, Christian, Morrow in Ross.”
Poklicana šesterica zadrsa k trenerju in vzame rdeče drese. Medtem pa trener Brooks pokliče naslednjo skupino: “Harrington, Pavelich, Schneider, O’Callahan, Ramsey in Cox.”
Pridružim se tretji skupini, skupaj z Rizzom, Nealom in Christoffom kot napadalci in obrambnim parom Suter – Baker. Četrtro skupino pa sestavljajo Les Auge in Jack Hughes kot branilca in Delich, Verchota, Wells in Silk kot napadalci. Trener se odloči, da bosta na klopi počakajo Buzzy Schneider iz druge, Ross iz prve, Rizzie iz naše in Verchota iz četrte skupine, poleg tega pa posede tudi Bruce-a Horscha, tretjega golmana.
Ko smo vsi oblečeni v drese za trening, nas trenerji pošljejo v krog za ogrevanje, ki ga danes vodi Morrow. Začenja se me lotevati slab občutek, kot da se obeta nekaj neprijetnega, ko se ob mani ustavi Jack in se zareži: “Ponovno pozdravljena.”
Da ga ignoriram moram napeti vse moči in zbrati vsak atom volje, da lahko nemoteno nadaljujem z ogrevanjem. A vseeno so medtem moje mišice izjemno napete in globoko v podzavesti pričakujem, da me bo presenetil s kakšnim umazanim in podlim trikom. Ravno toliko, da bi izgubila ravnotežje in se osramotila. A sem se motila, ko ne stori ničesar. Vseeno pa čutim njegovo bolščanje na mojem hrbtu in naj vam povem, ni prijetno.
Po raztezanju se postavimo na golovo črto, pripravljeni na pekel. In ko se zasliši piščalka, se odprejo vrata v tleče podzemlje.

~JACK~
Kar čutim njeno nervozo, kako seva skozi opremo in spoznam, da je pravzaprav videti, kako živčna je. Če obrnem glavo in jo natančneje pogledam, vidim, kako je so napete njene vratne mišice, ko očitno pričakuje, da se bo nekaj zgodilo. S pogledom se sprehodim na drugo stran ledu, kjer vidim Brotena, ki se je zapletel v kletep z McClanahanom. Potem ujamem Coxyjev, Silkyjev in Rizzov pogled, ki mi sporočajo, naj nikar ne poskušam izvesti kakšnih trikov.

Po ogrevanju in kamikazah se pridružim moji ‘ekipi’ in sledim Herbovim navodilom, ko pojasnjuje vaje, ki jih bomo delali. Ko riše črte, ki nas predstavljajo, in govori o strategiji, me od vseh informacij bolijo možgani. Kako ga kdorkoli sploh razume? Razumem le to, da z ledu pošlje tretjo in četrto skupino, mi in prva skupina pa ostanemo na ledu.
Opazim, kako so Harrington, Pavelich in Schneider usklajeni in kako sploh ne potrebujejo tistega hitrega pogleda. Vedno se najdejo, njihove podaje pa so utečene, kar pa povzorča preglavice obrambnim igralcem nasprotne ekipe. Moram priznati, njihov način igranja je izjemno kreativen, že tako dobro igro pa na koncu okronajo še z zadetkom. In to takšnim, da Janny izpade kot otrok v golu. Po hitrih udarcih s pestmi je čas za drugo igro, tokrat pa je Ramseyjeva in moja naloga, da preprečiva dostop do gola. Osredotočim se na plošček in ne na igralce, kar se izkaže za napako. Čutim, kako vame trešči sila, ki me ‘položi’ na led. Dvignem pogled in vidim McClanahana nedaleč stran, njegova usta pa so ukrivljena v rahel nasmešek. V tistem trenutku spoznam, da je bil on tista sila. Ta preklet majhen kreten iz Minnesote. Ko sem se jaz zaletel vanj, sem bil najhujša oseba v celem Koloradu, a ko se je on zaletel vame…nihče niti pisne ne. Le zakaj bi? Minnesotčani pač držijo skupaj.
“To dobiš, če nam rečeš, da smo reve, kreten.”
“Koliko si star? Deset? Vi Minnesotčani očitno nikoli ne odrastete. Kaj, za vedno ostanete male jokajoče psice, ali kako?”
Vstanem, a se nenadoma spet znajdem na ledu. Ponovno dvignem pogled in se srečam z Verchotinim ledenim pogledom. Če bi pogledi lahko ubijali…
“Kaj je tvoj problem?”
“Nikoli več nas ne pokliči jokajoče psice, me slišiš?”
“Kdo za vraga pa si ti, da mi govoriš, kaj naj delam? Jebeno sem prepričan, da nisi moja mami. Hvala bogu za to…”
Verchota pripre oči in me potegne k višku za dres. Obraz približa mojemu na nekaj milimetrov in malodane izpljune: “Da se ne bi drznil vmešavati moje mame v to.”
“Daj no, Phil, ni vredno,” Ramsey zakliče in pridrsa bliže, a ga ustavi Coxy: “Ne vmešavaj se.”
“Ne dotikaj se me,” najmlajši igralec pljune na led in potisne Ralpha stran. Ralphy je običajno mirna duša in število pretepov, v katere se je zapletel, lahko preštejem na prste ene roke. In to govorim v njegovi celi karieri. A ta odriv ga potisne čez rob in dlani stisne v pesti.
“Misliš, da se te bojim uskekati, mulc?”
“Izgleda že tako, saj samo govoriš, narediš pa vse skupaj nič,” Ramsey odvrže rokavice in zavihti pesti. Milo rečeno, odprejo se vrata v pekel. A sam sem preveč zaposlen s pretepanjem z Verchoto. Priznam, je kar dober pretepač. Njegova pest trči ob mojo čeljust in začutim, kako mi začne zatekati. Poleg tega pa okusim lastno kri, česar nisem okusil že kar nekaj časa. Izpljunem kri in Verchoti vrnem zaporedje neobranljivih udarcev. Že res, da sva oba dobra v deljenju udarcev, a… on je višji in kolikor se spomnim s preizkusov, težji. Ponovno me spravi na led, takrat pa naju fantje, ki se ne tepejo, ločijo. Med brisanjem krvi z brade se ozrem naokoli in vidim nikogar drugega kot Coxyja in Ramseya sred pretepa. No, Coxy se kar dobro drži, če upoštevamo, da je približno 10 centimetrov nižji od Ramseya. In ni grajen za pretepe. Zato ni nobeno presenečenje, da ga Ramsey spravi na led.
“Sem mislil, da treniram hokejiste, ne pa patetične pretepače, ki imajo slučajno drsalke na nogah,” za našimi hrbti skozi dvorano odmeva znan glas z minnesotskim naglasom. Ozremo se. Seveda, ko smo se zapletli v pretepe, smo popolnoma pozabili, da je trenersko osebje tudi na ledu.
“Če želite iti na olimpijske igre, morate, gospodje, pustiti vse iz vaših univerzitetnih let za seboj. A izbira je popolnoma vaša. Lahko odvržete rokavice kadarkoli dobite priložnost,” njegov pogled se ustavi na meni, jaz pa zabolščim vanj. Ne bo me prestrašil, takšnole bolščanje ni dovolj, da bi mi od strahu ustavilo srce. Ko ne odvrnem pogleda, se obrne in nadaljuje: “ali pa poskusite delovati kot ekipa. Izbira, gospodje, še enkrat ponavljam, pa je zgolj vaša.”
S tem se njegovo branje levit konča. Nobenega kričanja, nobenega preklinjanja, le preprost, tih monolog z avtoriteto v glasu. Le to je bilo dovolj, da nas utiša do konca treninga. Ko bi le vedeli, kaj je imel pripravljeno za nas…

~KIM~
Še nikoli nisem doživela, da bi trener dobil pozornost zgolj s tem, da je govoril tako tiho. Bodimo natančni, ko je začel govoriti, je bila tišina takšna, da bi lahko slišal padec bucike. Še fantje iz “U”-ja si izmenjajo presenečene poglede, zaradi katerih posumim, da ga tudi oni niso videli v tej luči.

Trener Patrick postavi stožce pred gol, mi pa se razdelimo v dve skupini. Herb se medtem postavi na sredino ledu: “S to vajo ne bi smeli imeti težav. Obe skupini štartata istočasno, drsata do sredine, potem do konca igrišča, v vrsto pa se vrnete ob bandi. Vsak izmed vas ponovi vajo desetkrat, potem pa ponovite vajo še z vzratnim drsanjem. Tudi deset ponovitev. V redu, začnite.”
Nedolgo zatem se skozi dvorano razleže zvok rezil ob led, nedolgo zatem pa se mu pridružijo še zvoki globokega dihanja, ko skušamo zajeti zrak v pljuča. Ko se ponovno oglasi piščalka, se naslonimo na bando in hlastno sežemo po plastenkah z vodo. Neal se obrne k meni in predem se zavem, mi nekaj kapljic mrzle vode zlije za vrat. Tiho zajamem sapo, on pa se prikrito zahahlja.
“Idiot,” zamomljam in načrtujem, kako bi se mu lahko maščevala za hladno prho.
“V redu, Janazsak in Craig v gol, prosim. Polovica z mano, drugi pa ostanete tu. Delali bomo isto vajo, le da v dveh skupinah. Premaknite se v desni kot.”
Zadrsamo v desni kot, le da smo na nasprotni strani ledu. Herb nadaljuje z razlago: “Začnete z drsanjem v krogu s pakom. Najprej boste to delali brez kakršnega koli vzorca, da s trenerjem Patrickom vidiva, kako vam bo to šlo. Ko trener Patrick ali jaz zažvižgava, ustrelite na gol. Potem dobite dva paka od trenerja Patricka ali mene in ponovite vajo. Ob še enem žvižgu vajo ponovite s tremi paki. Vprašanja?”
Pričakovano, nihče ne odpre ust. Morda nam je vse jasno, ali pa smo preveč prestrašeni, da bi spraševali. Bomo že ugotovili, kaj in kako.
“V redu, začnimo.”

Med treningom se v zraku čuti napetost in jasno je, da se kri še ni ohladila. A vsi ravsi se dogajajo prikrito – vidim Harringtona, kako večkrat skuša spotakniti Silka in kako Cox nastavi drsalko, ko Ramsey pridrsa mimo. A vseeno nam nekako uspe, da temperamente zadržujemo v sebi…in nekako sem jaz prva, ki ji prekipi. To se zgodi, ko Rizzo zadrsa mimo mene, glava njegove palice pa se zatakne v luknjo v moji drsalki, tam kjer se rezilo drži čevlja. Izgubim ravnotežje in se rahlo opotečem naprej, pri tem pa se zaletim v Dava Delicha, zaradi česar pristane na ledu.
“Si normalna, ženska?!”
“Oprosti, nisem hotela…”
“Kaj, si preštorasta, da bi sama stala na drsalkah? Prekleto, O’Callahan ima prav, baba nima tu kaj iskati.”
Rizzo sliši njegove ostre besede in se vmeša, preden lahko odprem usta: “Jaz sem se zaletel vanjo, ni njena krivda.”
“Še vseeno nima tu kaj iskati!”
Na moje veliko začudenje, Rizzo zgubi živce. Zagrabi Delichev dres in ga pritisne ob bando: “Da nikoli več ne rečeš tega.”
“Je tako šibka, da se moraš ti boriti zanjo?”
O ne, ni rekel, da sem šibka. Ni pravkar stopil na zelo tanek led. Dlan položim na Rizzovo ramo: “Mike, prav ima. Ni se ti treba vmešavati.”
Ko to izgovorim, brez oklevanja boksnem Delicha v obraz. Začutim, kako mi njegova topla kri prepoji členke in vidim, kako se, kot v počasnem posnetku, skloni, z dlanmi pa si pokriva okrvavljeni nos. Vseeno ga slišim zamomljati: “Neumna praznoglavka.”
“Kaj si re-“
“KIMBERLY MAYFIELD!”
Jebenti. Čudovito, preprosto krasno. Globoko vdihnem in dvignem pogled, le da vidim našega strogega trenerja, kako nemirno stoji na sredi ledu in mi namenja leden pogled.
“Ja, trener?”
“Z ledu. Takoj.”

~JACK~
“Z ledu. Takoj,” Herbov glas povzorči, da mi zamrzne kri v žilah in na srečo, tokrat tega tona ne uporabi na meni, ampak za malo gospodičnico Brown. Prepričan sem, da je danes zapravila vse možnosti, da bi sploh kdaj prišla v Lake Placid. Sklonim se k Nealu in zašepetam z rahlim nasmeškom: “Izgleda, da boš moral punco obiskovat, ne bo dolgo tu.”
“Utihni, Jack.”
“Ugrizni me.”
Z zadovoljnim nasmeškom opazujem, ko Herb pospremi dekle z ledu. Opazim, da daje vtis, da ji je resnično žal. A ne za to, da je udarila Delicha, bolj za to, da so jo pri tem ujeli. S pogledom ujamem Delicha, ki ga Doc in Pavelich ravno pospremi z ledu. Herb še enkrat s pogledom zaobjame tiste, ki smo ostali na ledu, preden se odpravi za poškodovanim Minnesotčanom in dekletom: “Predstave je konec. Spraviti svoje riti nazaj na trening in bolje za vas, da ne vidim koga zabušavati ko se vrnem…”
Pogleda Patricka, ki razume, kaj mu je nadrejeni hotel sporočiti in zapiska na piščalko. S tem se trening nadaljuje, kot da se ne bi nič zgodilo. Kot da ne bi bejba boksnila soigralca v obraz za povedano resnico.
25. julij 2017
u225807
u225807
Madona, too je reeeees dobr. Predvsem mi je Jack vsec Ne vem zakaj ampak mam obcutek da vecina fant9v s katerimi se Kim dober razume ne bodo prisli v top 20. Sploh Neal ne.. Jack in njegovi bostonski. Kolegi pa tisti k ne marajo Kim pa bodo

Neeext nujno
25. julij 2017
to je tok dobrrr *-* Next!!!
26. julij 2017
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani