wake me up mam jst
06. julij 2018
u233608
u233608
Jst mam Ocean Eyes
06. julij 2018
tisto, ko nobene pesmi ne poznaš
06. julij 2018
u233608
u233608
Ja
06. julij 2018
u233058
u233058
OSTANEJO:
PESMI:
• Afraid - The Neighbourhood
• Radioactive - Imagine Dragons
• Teenagers - My Chemical Romance
• Robbers - The 1975
• Girls - Rita Ora
• A Quarter Past Midnight – Bastille
• Let her go
06. julij 2018
Let her go ^^
06. julij 2018
u202046
u202046
Radioactive - Imagine Dragons

(Edina, ki jo poznam ).
06. julij 2018
u233058
u233058
OSTANEJO:
PESMI:
• Afraid - The Neighbourhood
• Teenagers - My Chemical Romance
• Robbers - The 1975
• Girls - Rita Ora
• A Quarter Past Midnight – Bastille
______________________________________________
Hehe vidim, da teh pesmi ne poznate vsi
06. julij 2018
Rai
Rai
aha okej hvala romi, bom potem probala čim prej narediti
06. julij 2018
u233058
u233058
POJASNILO TOČK:
Pojasnile bova samo tistim, ki imajo manj od 10 točk.
~Lily~: Imelo je nekaj slovničnih napak in malo bolj bi se morala osredotočiti na to kakšna je tvoja barva.
<3 Gajči: Bilo bi lahko nasploh malo bolj kvalitetnejše napisano. Ni nama bilo všeč, da si predstavila črno kot "slabo" barvo na začetku. Obstajajo tudi dobre stvari, ki so črne. Kava na primer (sicer jo je omenila) ali pa črnilo s katerim umetnik piše in ustvarja.
06. julij 2018
Nekako je malo smotano, da moraš pisati glede na pesem, ki je ne poznaš in ti po možnosti sploh ni všeč? Tudi barve smo si izbirali sami, lahko bi si tudi pesem, samo nasvet... Res ne vem kaj bi izbrala in trenutno nimam časa poslušati vseh pesmi :/
06. julij 2018
Pri tem se strinjam s Senco, ker nimamo vsi enakega okusa za glasbo. Jaz ne poslušam čisto nič moderne glasbe, pa samo rečem, res. Ker bi bilo vsakemu, mislim, da lahko tako rečem, lažje, če bi pisal zgodbo na podlagi pesmi, ki jo pozna in jo ima rad. Pa nič slabega ni mišljenega s tem, sploh ne. Celotna tema je super, ne se grist zaradi takih komentarjev, ker so le dobronamerni nasveti. Smo si pač različni in super, da je tako. Kakšen bi pa bil svet, če bi bili vsi enaki?
06. julij 2018
Tako je. Najbolj bi bilo pravično, da si vsak zbere pesem, ki mu je pri srcu. Ne pa da imajo eni pesem, ki jo imajo radi, drugi svoje ne marajo in spet tretji je niti ne poznajo. To ni pravičen kriterij za ocenjevanje.
06. julij 2018
u233608
u233608
Se strinjam. Jaz sem si sicer že izbrala eno pesem, bol zato da je pač bla ena. Ampak je ne poznam in mi je kr neki, pa tud ko jo prevajam nimam nobenga navdiha za nič. Res bi blo bolš če bi si lahko sami zbrali pesem.
06. julij 2018
Zaradi težav do katerih je prišlo pri drugem izzivu, ga ponovno objavljam.
2. IZZIV
V drugem izzivu si boste izbrali neko pesem, ki vam nekaj pomeni in na to temo napisali zgodbico. No koncu boste tudi razložili zakaj vam je ta pesem pomembna ali zakaj vam je všeč. Besedilo naj bo dolgo od 500 do 900 besed, časa pa imate do 11.7.2018
06. julij 2018
u219826
u219826
Se lahko še vedno prijavim ali je prepozno?
06. julij 2018
u233058
u233058
Lahko se prijaviš.
06. julij 2018
u219826
u219826
• Ime (umetniško): Theia Hyperion
• Starost: 16
• Izkušnje z pisanjem: napisala sem že nekaj zgodb in dobila zlata ali srebrna priznanja na literarnih natečajih
• Najljubši žanr: fantazija
• Žanr v katerem ne marate pisati: grozljivke oz. srhljivke
06. julij 2018
Ne da se pritožujem samo pač črna predstavlja slabe stvari kot recimo na pogrebu se oblečemo v črno ker nam je žal da je nekdo umru. In kavo sem napisala tako da je nebi bilo treba omeniti. In očitno nista pozorno prebrali da sem jo tudi na koncu opisala kot lepo
06. julij 2018
u233608
u233608
Jaz bi pa samo vprašala, kaj sta mislili s tem, da bi se morala bolj osredotočiti na barvo, ki sem jo izbrala? Pri prvem izzivu.
06. julij 2018
u233058
u233058
Jaz sem samo napisala, večino je povedala wallflower. in prosim njo vprašajta.
06. julij 2018
Rai
Rai
izziv: 1
Št. besed: 190

Ko na zimski dan površje v njo je odeto, čuden možiček (Sneženi mož) otroke odpelje, odpelje jih v domišljiski svet, kjer hiše so polkrožne oblike, kjer prebivalci so majni z velikimi uhami in rdečimi noski, kjer je polno radosti, polno veselja, polno magije, kjer živi stari debeli dobromušni gospod z košato brado in rdečo obleko, ki izpolne vsako ti željo in pripne nasmeh ti na usta. Kraj kjer vse je prekrito v to barvo magije. Je barva nasprotna od zla, Jang, barva ki te vodi po oblačni se poti, po poti angelov. Ki hkrati predstavlja smrt, svetloba, ki jo vidimo na koncu tunela, svetloba ki nas odpelje iz tega sveta, a hkrati rojstvo, barva, ki nas pripelje nazaj v novo življenje, nov začetek. A najpomembnejše, barva, ki jo vidimo na najsrečnejšemu se dnevu, ko čudoviti ptiči po zraku lete, dan ko prereže velika se torta, razbije kozarec, noro se pleše, ko vsi so veseli, ko noben se ne zmrduje. Dan ko dva izmenjata si duše in prisežeta na večno ljubezen, dan poroke. Barva ljubezni. Barva, ki spominja me na najpomembnejšega mojega sveta, mojo ljubezen, mojo srce, moj smisel življenja. Joshie.

Ta barva je bela.
06. julij 2018
Hipotetično... Ali se odbija točke, če izziv ni pravočasno oddan?
10. julij 2018
»Imaš vse pripravljeno?« sem vprašal Jo. Pogledala me je s svojimi prodornimi, mačje zelenimi očmi in se nasmehnila. Njen nasmeh je bil na prvi pogled nedolžno prikupen, a njene svetleče oči niso mogle skriti iskrice blaznosti, ki je v mojem telesu vsakič sprožila novo dozo adrenalina. In tokrat sva ga spet potrebovala.
»Mhm,« je rekla zadovoljno in si popravila pramen tankih, svetlih las, ki ji je padal prek oči.

Joan sem poznal že nekaj let. Nedvomno najboljši del mojega življenja. Komaj sem verjel, da je bila sicer kruta usoda, do mene vsaj enkrat tako dobra, da mi je tistega soparnega večera v baru prinesla malo spogledljivko, ki mi je ukradla motor in se z njim odpeljala v noč pred mojim nosom. Kmalu sva spoznala, da kraja obema ni tuja in da se v svetu zločina precej dobro znajdeva. Po neštetih igricah, kjer sva se lovila po mestu, drug drugemu nastavljala pasti in se obmetavala z žaljivkami, sva se končno odločila združiti najine moči in v najino nevarno življenje prinesti drobec ljubezenske strasti.

Zaprisegla sva si, da se nikoli ne ustaliva. Da najinih divjih duš nihče ne ukroti. Svoboda nama je bila najvišja vrednota in požvižgala sva se na vsako pravilo, ki nama je stalo nasproti. Na temnih ulicah mesta sva požela svojo mračno slavo, najina imena sta zloglasno odmevala med bloki. Ponoči sva divjala naokrog in ropala po hišah kakor pirata, se vmešavala v mračne posle, a skupaj sva ostajala nepremagljiva.

Kmalu nama je bila za petami policija. Življenje na begu nama ni bilo tuje. V potuhnjeni tišini sva vsakič znova narčtovala najin popoln zločin. Umetnost dekadenčne vrste, ki sva jo razumela le midva.

Prišel je nov dan in s tem nov plan. Jo je stopila k meni in me porinila na stol pri mizi, sama pa je prav tako zlezla v moje naročje, da sem lahko objel težko usnje njene motoristične jakne. Po čutnem, a rahlem poljubu sem jo pogledal v oči in jo vprašal: »Si razmišljala kaj o novem motorju?«
Reže se je nasmehnila: »Vedno razmišljam o novih motorjih, Shawn.«
»Slišal sem za nov lokal, ki ga motoristi pogosto obiskujejo. Parkirni prostor za motorje je zadaj, v ozki uličici kjer ni nobenega okna.«
Jo se je zahihitala, saj je dobro vedela na kaj sem namigoval. »Ko mine ta noč bova nekaj časa morala ostati v ozadju, zgolj iz previdnosti. Potem se pa res nemara kdaj ustaviva tam!«
Prikimal sem ji in jo nežno stresel s sebe. Bil je čas.

»Dobiva se tam,« sem ji rekel, ko si je nataknila svojo čelado. Prikimala je in čeprav nisem videl njenega obraza, ki ga je zakrivalo zatemnjeno steklo, sem vedel, da se vsa vzhičena smehlja. Oboževal sem njen entuziazem nad življenjem brez pravil in zavor. Zdelo se mi je kot, da bi lahko v tej ekstazi živel vso večnost. To sva si tudi prisegla. Partnerja v zločinu dokler naju smrt ne loči.

Trgovinico z dragulji sva imela ogledano že dlje časa. Previdno sva jo opazovala dlje časa in sestavila načrt za njen rop. Svoji dragi sem preprosto moral podariti kak lep diamanten prstan.

Z enim samim dežurnim je trgovina samevala v tihem predmestju. Mladega študenta sva hitro onesposobila, jaz od spredaj, ona od zadaj in trgovina je bila najina. Že sva začela pakirati denar in dragulje v vreče, ko je ves trušč razbitega stekla očitno nekoga zbudil. Lastnik trgovine se je primajal iz nekega prostora pri skladišču in z Jo sva se spogledala. Tega ni bilo v načrtu. Urno sva potegnila pištoli izza pasu, a okorni možakar pred nama je bil hitrejši. Svoje orožje je usmeril k Jo in sikajoče je rekel: »Če se kdorkoli od vaju premakne, bo umrla. Zdaj pa dajta mir, da pokličem policijo.« In že je ponesel telefon k ušesu.

Naslednjih nekaj minut je bilo zabrisanih v naglici in vznemirjenju. V Jo sem le za trenutek zagledal strah, a se je kmalu spravila k sebi ter skočila za vogal. Lastnik trgovine je sprožil, a zgrešil, nato sem trenutek zmede izkoristil še jaz. Z dvema vrečama sva pobegnila ven skozi zadnjo stran, kjer je Jo pustila motor. Že sva slišala sirene. Nemogoče, da so prišli tako hitro. Brez obotavljanja sva se imela namen pobrati od tu, a lastnik se je že prikazal pri zadnjih vratih in začel streljati na naju. Iskala sva kritje in ga končno našla na koncu ulice, glas siren pa je postajal vse glasnejši. Jo se je nemočno sesedla v moje naročje in takrat mi je zastal dih. Njena jakna se je nenavadno svetila v medli svetlobi. Hitro sem jo odpel in videl velik rdeč madež na njeni majici. Rahlo se mi je nasmehnila. »Dokler naju smrt ne loči,« je zašepetala. Z obeh strani so se bližali. Bili so oboroženi. Pripravljeni na napad.

»Obkroženi ste, odložite orožje, vstanite in se predajte!« se je drl glas iz megafona. Poljubil sem Jo na čelo in skušal zadržati solze. Spustil sem jo iz rok, jo položil na hladna tla ter vstal z dvignjenimi rokami, kjer sem še vedno držal pištolo, kljub njihovim glasnim opozorilom. Odločil sem se biti hitrejši, vsaj tokrat.

Nameril sem v glavo in sprožil. Moje truplo je pristalo zraven njenega.

Najina ljubezen in sla po svobodi sta bili tako močni, da sta umrla le najina telesa. Najina duhova pa sta še naprej strašila po temnih, grešnih ulicah zločina, ki so bile vedno najin dom.

Izziv: 2.
Pesem: Partners in Crime - Set it Off
Število besed: 889
Komentar: Najprej nisem vedela kako in kaj, katera pesem, kakšna zgodba, na koncu sem ugotovila, da bi brez težav napisala še kakih 200, 300 besed več ^^"
10. julij 2018
Rai
Rai
"Sovražim te" je ponavljala in strmela v ogledalo, solze pa so drsele po njenih rdečih licih. V rokah je držala nož, njene roke pa so se ji tresle. "ena odločitev in bo vsega konec, konec trpljenja in neznosnih bolečin, ki jih ni mogoče ustaviti" se ji je pojavilo v mislih. Močno je zarezala v žilo, kri pa je nenadoma prelila nož, ta pa je padel iz njenih nerodnih rok. Bolečina je bila neznosna, a hkrati občutek je bil prijeten, kot da bi za trenutek ušla vsem skrbem. Pobrala je nož in hotela končati to večno bolečino, nato pa je zaslišala telefon zazvoneti. S svojimi krvavimi rokami je pograbila telefon, bilo je sporočilo od Liama: "Hej, jutri ti moram nekaj priznati, dobiva se jutri po šoli ob 15:00, pred Slaščičarno strica Jožeta, nikomur ne povedat in nič mi be govori v šoli, se vidiva jutri<3" Njeno srce je poskočilo, Liam je popolni fant v katerega je zaljubljena že od prvega razreda. Upa, da ji bo jutri priznal svojo ljubezen do nje. Počistila je kopalnico in odšla v svojo sobo. Njena mati je prišla iz službe in ker je bila jezna na šefa, se je spravila na Erley. Začela jo je tepsti in govoriti grde stvari o njej. "Nobeden te ne mara, splavit bi te morala že od trenutka ko sem bila noseča s tabo, napaka si!" se je drla na njo. Erley pa se je stiskala tesno ob kotu. Po pol ure se je mati končno pomirila in prenehala. Erley se je skrila pod deko svoje postelje in jokala. Nasljedni dan je bilo prvič, ko je z veseljem odšla v šolo, komaj je čakala na pogovor z Liamom. V šoli jo je skupina fantov spet ustrahovala, že neštetokrat je povedala učiteljem, oni pa so jo samo klicali jokica in da se mora naučiti ignorirati. Končno, ko se je končal pouk je odhitela pred slaščičarno in čakala na Iana, začelo je deževati, a na srečo je imela s sabo dežnik. Čakala ga je pol ure in še enkrat preverila sms, da je bila na pravilnem mestu. Spet je bila prevarana, sigurno je Lucy, njena bivša prijateljica povedala temu prevarantu, da je bila zaljubljena vanjga. Žalostno se je usedla na rob pločnika, nato pa je zaslišala tiho cviljenje, ozrla se je in videla prikupnega kužeta, bil je čisto premočen in blaten. Prijela ga je v naročje, on pa jo je polizal po obrazu. "Hehe, klicala te bom Hishu, zdaj pa poskrbijva zate, čisto si premočen." V njenem kraju ni bilo nobenega zavetišča, ki bi ga hotelo sprejeti. Vedela je, da ne sme domov pripeljati psa, zato ga je postavila malo stran od hiše, kjer ga mati ne bo videla, postalo je že precej temno, priskrbela mu je nekaj blazin in preživela nekaj časa z njim pod dežnikom in poskrbela, da je vredu. Končno je našla svojo ljubezen, nekoga, ki jo nikoli ne bo izdal, z njim se je počutila izpopolnjeno in varno, pozabila je na vse svoje skrbi. "Nikoli te ne bom zapostila, večno bova ostala skupaj Hichu." Vsak dan, mesec dni, se je družila z njim pod svojim dežnikom, da ostane suh, saj v njenem kraju skoraj vsakodnevno dežuje. Bil je najlepši čas njenega življenja. Nič je ni več poškodovalo. Začela je ignorirati ljudi, ki so ji grozili, čeprav mati s svojim nasiljem še vedno ni nehala, ji njene slabe besede niso stopile v glavo. Nič več ji ni bilo pomembno razen Hichu. Nekega dne, ko je odhitela do njegovega bivališča vidi na tleh samo njegovo mrtvo krvavo telo in krvavi nož s katerim so se psihopatski otroci poigrali. S solzami se je zgrudila na tla, zgubila je zadnje upanje v človeštvo. Kot je obljubila za vedno bosta ostala skupaj, pograbila je nož in vdihnila še zadnji dih...

626 besed
Umbrella - Ember Island
Ta pesem je ena mojih najljubših in je res prfektna, vedno sem si jo predstavljala kot zgodbo med deklico in psom
11. julij 2018
ma kaj se lahko se jaz prijavim? looks cool!
11. julij 2018
js se odjaulam, osebni razlogi. zau mi je
11. julij 2018
u230796
u230796
poglejte mojo forum temo katere nihče ne bere

http://www.igre123.com/forum/tema/mracne-skrivnosti-nasega-sistema/195251/5
11. julij 2018
u202046
u202046
IZZIV: 2
ŠTEVILO BESED: 1887

IZDELEK:
Trapasta ura! Prav kadar je tega najmanj treba se vleče kot eden tistih starih žvečilnih gumijev, ki sem jih celo leto pridno lepil pod desni rob svoje šolske mize. Do konca šolskega leta je bilo, po pikolovsko natančnem izračunu enega mojih piflarskih sošolcev, še točno 3 dni, 21 ur in 14 sekund. Grdo sem pogledal in hrbtu, ki je pripadal učitelju za matematiko, spačeno pokazal jezik. Kakšno neumno vprašanje!? Vsak teleban, ki je znal sešteti dve in dve, je vedel, koliko dni je še do težko pričakovanih poletnih počitnic.
Gospod Sušec, priletni možakar, ki si je dneve lepšal s tem, da si je čez prostrano širjavo na lobanji počesal še tistih zadnjih pet samotnih las, je, v nasprotju z vsemi ostalimi učitelji, tudi zadnje ure pred počitnicami vodil, kot da bi bili sredi šolskega leta. Kakšna beda.
Na ramenu sem nenadoma začutil roko in se obrnil. Za menoj je stala sošolka Zala. Na obrazu je imela enega tistih svojih nadutih izrazov, ki mi je brez izjeme vedno dvignil pritisk, saj je bil prav tako brez izjeme vedno namenjen meni.
"Kaj je, Maksi," je porogljivo dejala, "Razmišljaš o predaji?"
Nekoč sem naredil napako in jo označil za trapasto in nesposobno, ker je bila pač dekle. Maščevala se mi je tako, da si je izmislila prav posebno igro izzivov, ki sva jo vsako leto odigrala v juniju. Toda letošnja izvedba je bila zadnja, preden sva šla vsak svojo pot na srednjo šolo, in jaz sem jo imel vsak namen zmagati. Težava je bila le v tem, da še nobeden od naju ni zmagal dve leti zapored.
"Zate imam nekaj čisto posebnega," se je namuznila in takoj sem vedel, da se je spomnila nečesa zelo zoprnega, "Hočem, da vlomiš v katakombe pod cerkvijo in mi prineseš kost."
Koza. Točno je vedela, da sem nekoliko klavstrofobičen.
"Saj nisi resna?!" sem zalajal, ona pa se mi je zarežala v obraz.
"Potem sem pa očitno zmagala."
"Preko mojega trupla!"
"Ne razumem, zakaj še vedno vztrajata s temi neumnostmi," se je v pogovor vmešal moj najboljši prijatelj Blaž, ki je bil navadno ena izmed glavnih prič opravljanja najinih izzivov.
"Kakšne neumnosti neki, Blaž," sem se razhudil in ga silovito dregnil med rebra, "Gre za čast in slavo."
"Zmenili smo se, da gre po pouku cel razred skupaj na pico," je zajavkal in se z roko podrgnil po mestu, kamor sem ga očitno precej boleče zadel, "Res morata utrujati s tem? Prav pokvarita vzdušje."
"Saj gremo do cerkve šele proti večeru, nimam želje, da nas strpajo v poboljševalnico," je razložila Zala, nato pa izginila nazaj v zadnjo klop, ki si jo je delila z Erikom, svojim bratom dvojčkom, ki je bil poleg Blaža tisti drugi ubožec, ki se je moral ukvarjati z najinimi izzivi.

Živčen sem bil. Zdelo se mi je, da je tistega dne sonce vse prehitro zašlo, poleg tega pa je nebo izgledalo, kot da se je nekje v daljavi kuhala tudi ena tistih poletnih neviht.
Zalo in Erika sva z Blažem čakala pred cerkvijo dobrih deset minut, preden sta se s svojima identičnimima kolesoma vendarle pricijazila izza župnišča.
"Smo pripravljeni?" je vprašala Zala in se namuznila. Oblečena je bila kot kakšen zlikovec iz tretjerazrednega filma. Nosila je črne allstarke, razcapane bermudke in brezrokavno majico, okoli glave pa si je kot kakšen Rambo zavezala eno tistih gangsterskih rutic.
"Si nisi premislila?" jo je vprašal Erik in si razmršil svoje za fanta relativno dolge lase.
"Mi ne pade na misel," je odgovorila s samozavestjo, ki je jaz trenutno niti približno nisem premogel, a tega nisem imel prav nobenega namena pokazati.
"Potem pa gremo!" sem naznanil in odpravili smo se navzdol po stopnicah, ki so vodile do zanikrnega travnika pod veliko cerkveno ploščadjo. Tam so bili namreč z debelo zaveso bršljana zakriti ostanki zidovja stare rimske naselbine, med njimi pa s starimi deskami zabit vhod v katakombe.
Dogovorili smo se, da Blaž in Erik vsaj pol ure ostaneta zunaj, jaz in Zala pa se bova podala v podzemlje. Sicer sva imela oba vsak svoj telefon, toda ko sva enkrat zlezla skozi luknjo in se spustila v temo, je bil signal stvar preteklosti.

V rovu je prav ostudno smrdelo po algah in kanalizaciji, tla so bila mokra in umazana, v nekem trenutku pa se mi je zazdelo, da sem videl tudi podganjo družino. Svojo svetilko sem trmasto uperjal naprej in z globokimi vdihi poskušal umirjati občutek tesnobe, ki je prihajal nadme zaradi ozkega in zaprtega prostora. Rov je večkrat zavil in se spustil, potem pa sva se znašla v večjem in bistveno bolj suhem prostoru, ki se je razcepil na več krakov.
Že sem želel odpreti usta, ko sem opazil, da Zala stoji kot vkopana, pozorno posluša in me čvrsto drži za podlaket.
"Si slišal to?" mi je šepnila v uho, da so me njeni lasje prav smešno požgečkali po vratu. Odkimal sem, saj sem v ušesih lahko slišal le oglušujoče razbijanje svojega srca, toda če sem se potrudil, pozabil na dihanje in tako umiril srce, sem tudi sam slišal nekakšno pridušeno zavijanje ali tolčenje.
"Veter?" sem nekoliko neprepričljivo izdavil in v bledem soju svetilke opazil, da Zala ni izgledala nič kaj preveč prestrašeno. Potem pa se je nenadoma na ves glas zasmejala, da je njen gromki smeh, ki bi bil kvečjemu primeren za kakšno grozljivko o čarovnicah, odmeval po celotnem sistemu podzemnih rovov.
Grdo sem jo premeril, nato pa jezno zakorakal skozi prvo luknjo, brez da bi se ozrl, ali mi Zala sledi. Pozorno sem opazoval tla in upal, da čimprej najdem kakršnokoli kost, zaradi katere se bova lahko spet vrnila na površje. Hlad mi je namreč rezal do kosti, moja klavstrofobija se je z vsakim korakom le slabšala, pomagal pa ni niti adrenalin, ki je dobesedno vrel v mojem sistemu.
Kmalu sem zavil desno in potem levo, ko pa sem se zgrožen znašel v nekakšni kripti, kjer so bile v stene vdelane človeške lobanje, mi je postalo slabo. Ne le, da kosti nisem mogel izkopati iz stene, vrnil se je tudi tisti čudaški zvok, ki sva ga z Zalo slišala že prej, le da se je zdaj zdelo, kot da je veliko bližje. Podoben je bil škripanju slabo naoljenih vrat in udarjanju mehanskega kladiva, ki je zlovešče odmevalo po podzemlju. Povrhu vsega pa sem šele zdaj ugotovil, da Zale dejansko ni bilo nikjer v mojem vidnem polju.
"Zala?"
Postalo me je tako strah, da sem mislil, da se mi bo zmešalo. Nisem vedel ne kam in kako, le tekel sem in poskušal ohranjati neko smer, potem pa so se tla stresla in me pogoltnila. Kriknil sem in v desnem gležnju začutil topo bolečino, toda bolj kot to, me je motil vonj jame, v katero sem copnil. Smrdela je namreč po tistem nagravžnem kadilu, ki ga je uporabljal župnik in je sumljivo spominjalo na smrt. Postal sem histeričen, potem pa mi je crknila še svetilka in nenadoma sem se znašel v trdi temi. Padel nisem prav globoko, le kakšen meter in pol, toda glede na to da sem si verjetno zvil gleženj, sem vedel, da sem imel malo možnosti, da se sam prebijem ven. In potem sem zavpil po edinem človeku, ki je bil v tem peklu ujet skupaj z menoj.
"ZALA!"
Zgodilo se ni popolnoma nič, zato sem z vpitjem nadaljeval, dokler nisem začel pokašljevati kot kakšen kadilec. Stiskal sem se v kup kamenja in jokal kot majhen otrok - nenadoma nisem mogel več odpreti niti ust. Potem pa sem slišal korake. Hitre in dolge.
"MAKS!"
Moje srce je vztrepetalo, kot da bi me nekdo oživil s pomočjo elektrošoka. Zala.
"Tu spodaj sem!" sem raskavo izdavil, "Pazi, luknja je..."
Nekaj je zaropotalo in v naslednjem trenutku se je po kupu kamenja prikotalila Zala. Slabo sem videl, toda ko je vame uperila svojo svetilko, sem nekako vedel, da bo vse v najlepšem redu.
"Idiot! Kam si izginil!?" me je nadrla, v naslednjem momentu pa se me je s celim telesom oklenila, kot da sem ji bil v tistem trenutku najpomembnejša oseba na vsem širnem svetu, "Oprosti, ker sem te zvlekla v to."
Bil sem preveč utrujen, preveč prestrašen in preveč prezebel, da bi bil jezen nanjo, zato sem ji le vrnil objem in jo resno pogledal.
"Zala, se ti kaj sanja, kje sva ali kako bova prišla ven," sem vprašal, ko sva se oba naužila nekaj človeške bližine predvsem pa toplote.
"Vem, kako priti vem," je pokimala in od mojega srca se je odvalila prava pravcata skala, "Ali si zelo poškodovan?"
"Mislim, da je samo zvin," sem skomignil, a ko sem poskušal vstati, se mi je dobesedno zvrtelo od bolečine. Krasno. Bil sem večji in težji od nje. "Sranje," sem zaklel, "Po pomoč boš morala, ni šans, da me sama spraviš ven."
Njena samozavest se je vrnila s svetlobno hitrostjo, verjetno pa bi bil deležen tudi konkretne klofute, če bi ne bil že tako ali tako poškodovan.
"Če misliš, da ti nisem kos, ker sem punca, si se krepko zmotil," je siknila, nato pa mi je v roke porinila svetilko, me pograbila in si me oprtala na ramo, svojo levo roko pa čvrsto ovila okoli mojega pasu, "Ti samo sveti!"

Do brloga, kakor smo imenovali klet pod enim izmed blokov na Celovškovi, kjer smo preživljali sleherni trenutek svojega prostega časa, sva prikrevsala šele ob pol desetih. Premočena do spodnjega perila, saj naju je vmes ujel tudi silovit naliv. Celo pot sem razmišljal, ali naj dregnem v to veliko reč, ki se je zgodila med nama, ali naj jo preprosto pustim na miru, a ko sva vendarle prišla na suho, se nisem mogel več zadrževati. Zala me je namreč počasi in previdno naslonila na steno in v žepih svojih bermudk začela iskati ključe, ki bi naju spustili v kletne prostore. Zdelo se mi je, kot da jo prvič zares vidim. Za dekle je bila kar precej visoka in imela je res lepo postavo. Tudi njena trma in pretirana aroganca me nenadoma nista več motili. Glasno sem izdihnil.
"Očitno sem izgubil," sem rekel in pretrgal tišino med nama. Zala, ki je ravno takrat odklenila vrata, se je obrnila in mi namenila takšen nasmeh, da mi je bilo v tistem trenutku popolnoma vseeno za to trapasto igro izzivov.
"Ne," je začela in se mi približala, "Sva si kar bot."
"Kako to misliš?" sem nejeverno vprašal. Izziva nisem opravil, pa še popolnoma sem se ponižal pred njo. Kaj se je dogajalo z nama?!
"Tudi jaz nisem opravila izziva," je nato obelodanila in zlezla nazaj pod mojo desno pazduho ter si me oprtala na rame, da bi mi pomagala navzdol po stopnicah, ki so vodile v klet iz katere se je že slišala glasba.
Zdelo se mi je, da sem ji namenil nadvse trapast pogled, saj so se njene ustnice ponovno razlezle v pristen nasmešek, ki je odseval v njenih zelenih očeh.
"Če bi res dala toliko na svoj ponos, kot se imam navado hvalisati, bi te pustila v tisti luknji."
Naredila sva tri korake po stopnicah, preden sem ugotovil, da me tako ali tako nikoli ne bi pustila samega, zato sem se nasmehnil tudi sam in na vrh njene premočene glave pritisnil poljub.
"Oprosti za vse," sem rekel, "Krasna punca si. Najboljša."
"Seveda sem, le da si ti omejenec, ki je moral to dejstvo procesirati dolgih 5 let," se je pošalila in me s svojo prosto roko prijateljsko boksnila v trebuh, "Pridi zdaj, ti moj kripelj, da te posušiva."
PESEM: Kerber - Ratne igre
POMEN: Pesem me spomni na otroštvo, ki sem ga kot smrklja preživela v družbi svojih vrstnikov v kleti enega izmed starih blokov, kjer smo vrteli plošče starih jugoslovanskih rokerjev in počeli vse sorte zabavnih neumnosti. Sicer v osnovi govori o burnem odnosu med parom, vendar odlično zajame tudi bistvo rivalstva med dvema podobno jeznoritima najstnikoma.
AVTORJEVA OPOMBA: Zavedam se, da je izdelek oddan po že pretečenem roku (nikakor pa se nisem znala držati tudi omejitve besed), zato bo verjetno diskvalificiran, a sem ga vseeno želela deliti. Moram priznati, da je bil ta izziv res zahteven, saj sem imela najprej težave z izborom pesmi in nato pa nisem in nisem znala ubesediti tega, kar sem želela povedati.
12. julij 2018
u233058
u233058
Stay Cool seveda se lahko še prijaviš.
12. julij 2018
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani