u123075
u123075
next ♥
18. februar 2013
u76047
u76047




▲¢ħαρтeя 9▲

Ko sva z mamo kupili palico, sva odšle po knjige. V knjigarni je bila kar gužva. Končno sva prišli na vrsto. Mama je pokazala seznam (knjige za 1. letnik!) in kmalu sva dobili škatlo knjig. Nato sva morali še v papirnico po zvezke in pisala.
»Zakaj te toliko ljudi pozna?« sem nenadoma vprašala mamo, ko sva oboroženi z vrečkami hodili po mestu.
»Toliko čarovnikov,« me je najprej popravila mama. »Z očetom sva v resnici raziskovalca. O poglej tisto trgovino!«
Mama me je odpeljala v neko trgovino z oblačili. Najstniško trgovino. Moram priznati, da imajo čarovniki kar dober okus in so bila oblačila zelo lepa. Bolj posebna v bistvu. Kar nekaj jih ima nabrane okraske, veliko pa jih ima tisto ogrinjalo. Veliko nosijo tudi jopice in ponavadi so oblačila v dveh barvah. Dobila sem tudi eno dolgo obleko, čeprav sem mami dopovedovala, da obleke ne rada nosim. Ona je samo rekla, da je to popotna halja in da mi bo prišla še prav. Tale popotna halja je namreč imela pas na katerega so bili obešeni mošnjički. Potem sem si pomerila še nekaj klobukov.
Sosednja trgovina je prodajala čevlje. Očitno se bom tukaj morala posloviti od svojih All Stark. Dobila sem par škornjev, teniske in čarovniško različico All Stark. Ja, tudi čarovniki jih imajo. Potem sva šle v še eno trgovino. Ta me je precej presenetila. Šle sva namreč po šolski plašč.
»To je samo tak črn plašč, ki si ga ogrneš čez svoja oblačila,« mi je prigovarjala mama, ko sem se zgražala nad tem, da bi ga šle kupit. V resnici ima še rokave. Takšne plašče, kot so učenci nosili pri Harryju Potterju, samo, da očitno ne rabim nositi še srajce in krila (šolska uniforma, nikakor!).
Ko sva šli nazaj proti Trgu sonca (glavni trg v mestu) je mojo pozornost pritegnila neka trgovina. Mislim, da je bila športna.
»Mama, kaj je to?« sem jo vprašala in pokazala na desko v izložbi. Bila je približno take velikosti kot skejt, samo brez koles in malo širša.
»To je leteča deska,« je pojasnila mama. »Stopiš na njo in jo s pomočjo magije usmerjaš.«
»Če je leteča, potem letiš?«
»Bolj lebdiš. Ponavadi se uporablja za letenje bolj pri tleh.«
»Hudo!«
»Ko sem bila majhna sem imela eno. Bila je starejši model.«
»Starejši model? Resno? Je res toliko letečih desk?«
»Ne moreš si zamisliti. Obstajajo prav firme. Eclipse so najboljše.«
Odpravili sva se dalje in še naprej razpravljali o letečih deskah. In potem zagledam …
»PET SHOOOP!« sem se zadrla, da se je slišalo čez celi Burning Lakes, ali kako se že imenuje to mesto. Obožujem živali. Stekla na drugo stran ulice in se skoraj nalepila na izložbo.
»Greva noter,« se je oglasila mama. Ravno je pritekla za mano. Takoj sem bila pri vratih, jih odprla in stopila noter. V trgovini je že bilo nekaj ljudi. ČAROVNIKOV! Ne morem se navaditi! No, trgovci me niso takoj napadli. Takoj sem zagledala mačke. Mačke vseh barv in velikosti. V kletkah zgoraj so bile sove, prav tako vseh barv in velikosti. Ob strani so bile podgane in miši. To je bilo na začetku, a trgovina je velika! Odpravila sem se naprej. Krastače, gromozanski pajki, leteči pujski … Čakaj malo. Leteči pujski?! Stopila sem nekaj korakov nazaj in v kletki, ki je segala od tal do stopa so letali pujski vseh barv. Bili so veliki tako, približno za mojo dlan in imeli so krila. Ko sem se nagledala njihovih vragolij, sem se odpravila dalje. V naslednji kletki so bile kosmate kepice (ja, tudi te so bile vseh barv). Če bi dlani oblikovala v skodelico, bi ena tale kepica ravno pasala noter.
»Kaj je to?« sem vprašala mamo, ko me je ena vijolična kepica prišla pozdravit.
»To so puffli,« mi je nekdo odgovoril. Nekdo? Kje pa je mama? Ozrla sem se okoli in zagledala blond fanta, ki je bil star približno toliko kot jaz. Na sebi je imel oblečeno to kar so imeli drugi prodajalci. Očitno dela tukaj.
»A me bo ugriznil?« sem ga vprašala.
»Nova tukaj?« se je namuznil.
»Ja,« sem priznala. Prikimal je.
»No, baje niso napadalni,« je dodal.
Prst sem potisnila skozi rešetke in počohljala vijolično kepico. Puffla. Samo da kepica se sliši lepše. Vijolčna je zacvilila in nenadoma so k meni priskakljale še druge kepice. Puffli! Tudi tile so se cvileče oglašali in nenadoma nisem več imela dovolj prstov, da bi lahko vse počohljala.
»Očitno te imajo radi,« je rekel blondi.
»Ja,« sem pritrdila in vstala. »Tako so ljubki.«
»Enega imam doma,« je rekel fant. »Ime mu je Raindrop.«
»Predvidevam, da je moder.«
»Ja. Če je voda tvoj element, je pač vse modro. Oh, in jaz sem Austin.«
»Jaz pa sem Alicia.« Bolje sem si ogledala fanta – Austina in ugotovila, da so njegove oči modre. Blond lasje in modre oči so očitno voda. »Delaš tukaj?«
»Ja, prodajalna mojih staršev. Vsako poletje delam tukaj. Jutri pa je šola. 2. letnik sem. Predvidevam, da si to 1.«
»Ja, tako je.«
»No, torej se bova videla!« je veselo rekel Austin. »Sedaj pa če dovoliš, bi ti pokazal moje najljubše živali tukaj.«
»Prav,« sem se strinjala. Austin me je odpeljal čisto na konec trgovine. Tam je bilo več ločenih kletk in v njih so bili … majhni zmaji!
»To so pritlikavi zmajčki,« je pojasnil Austin, ko sem navdušeno stopila bližje k kletki. »Ne zrastejo tako kot ko pravi zmaji. Samo do kakšnih 30 cm. In tile grizejo.«
Hitro sem umaknila roko od kletke. Modri zmajček, ki je takoj prihitel bližje k meni je izgledal tako ljubko in nenevarno.
»Prodajamo jih tudi v jajcu. So zelo zahtevni glede oskrbe.«
»A imaš kakšnega doma?« sem ga vprašala kar naravnost.
»Ne. Čeprav bi ga rad imel. Ampak starša pravita, da je že dovolj skrbi s celotno trgovino.«
»Potem pa tako ali tako imaš na nek način vse zmajčke tukaj,« sem rekla.
»Ja, na nek način res,« je prikimal Austin.
»Alicia! Pridi, iti morava!« sem zaslišala mamo.
»No, se vidiva v šoli, torej,« je rekel Austin.
»Ja. Adijo,« sem se hitro poslovila in odšla proti vhodu, od koder je prihajal mamin glas.
»Oprosti Alicia. Naletela sem na sodelavca in ta je imel neko vprašanje o poslu in nisem utegnila s tabo pogledati živali.«
»Je že dobro,« sem rekla. Zamolčala sem Austina. Ampak on je prvi (tuj) čarovnik s katerim sem govorila. No, da sem se zavedala, da je čarovnik. Kaj jaz vem koliko babičinih prijateljic je čarovnic in ko te pridejo na čaj, se pač moram malo pogovarjati. Iz vljudnosti. Stopili sva iz trgovine.
»Se spomniš, ko ti z očetom za zadnji rojstni dan nisva nič prinesla?« me je vprašala mama. Kako bi pozabila? Maja ju ni bilo, čeprav sem ju pričakovala. Vsako leto sta prišla za moj rojstni dan.
»Z očetom sva sklenila, da si to leto sama izbereš darilo. Takrat ko pridemo na Enchantio. Maja žal res nisva utegnila,« je povedala mama.
»Še darilo? Toliko stvari sem že dobila!« sem se začudila.
»To so nujne stvari. Darilo pa bi tako morala dobiti že maja.«
»Nekaj stvari pa je res takih, ki bi jih imela,« sem počasi rekla. Leteča deska me je pritegnila. Zmajčki so bili tako … zmajski. Že ob prvem pogledu sem vedela, da jih bom oboževala. »V trgovini z živalmi sem videla pritlikave zmajčke. Ampak tudi leteča deska je tako carska.«
»No, z zmajčki je veliko dela, v nasprotju z desko,« je rekla mama.
»Pa tako ali tako grem v šolo in ne bom mogla biti z zmajčkom,« sem na glas razmišljala.
»V šoli so dovoljene živali.«
»Res? Ampak vseeno no … mislim, da bi bila deska boljša.«
»Tudi cenejša je.«
»Prav. Želim si desko.«
Tako sva odšli nazaj v športno trgovino.
»A se metle še vedno uporabljajo?« sem vprašala, preden sva vstopili.
»Seveda, metle so klasika. Le da jih nimajo tukaj, ampak v trgovini z metlami,« mi je razložila mama. Vstopili sva. Prodajalec nama je takoj ponudil pomoč.
»Najnovejši model Eclipsa imate?« je vprašala mama.
»Seveda,« je rekel prodajalec in pokazal proti izložbi. »Tisti tamle je. Eclipse 500.«
»Samo v tem vzorcu?«
»Ne. Še več jih je,« je rekel prodajalec in šel nazaj do blagajne po katalog.
»Najnovejši?« sem siknila.
»Vem kaj delam,« je mirno rekla mama. Prodajalec se je vrnil s katalogom.
»Tile tukaj so,« je pokazal na celo stran različnih vzorcev. Mama je vzela katalog in mi ga dala. Preletela sem stran. Vzorci rož, vzorci strel, vzorci smrtnih glav … vzorci zvezd! Pa še modre barve so!
»Tale je lep,« sem vzorec pokazala mami.
»Ja, res je dober,« se je strinjala. Prodajalcu je pokazala vzorec in kmalu se je iz skladišča vrnil z letečo desko. Eclipse 500. Bil je temno modre barve z svetlo modrimi zvezdami ob daljših (dveh) stranicah.
»Kako se ti zdi?« me je vprašala mama.
»Svetoven,« sem rekla.
Za desko sva plačali 200 zlatnikov. Zlatniki so valuta tukaj. Niso pa pravi zlatniki iz zlata. Navadna deska bi prišla 100 – 150 zlatnikov ali več, palica je prišla 100 zlatnikov, vse knjige 50, zmajček pa naj bi prišel najmanj 500 zlatnikov, tako, da si boste znali predstavljati.

[1 zlatnik = 1 euro]

αυsтıи (νeм đα נe яøss łчи¢ħ .. мøgłα seм gα đαт če נe тακ šeκšı):








(κłıκиı! тυ נe z đezøм, κeя ρяı αυsтıи & αłłч ıgяα :ρ)
19. februar 2013
u93404
u93404
omg, nextaj.!!!!!!!!!! ti tako nemogoče perfektnoo pišeš, da ne morem verjet, da sploh kdo lahk tako hudo piše <3
19. februar 2013
u123367
u123367
neeeeeeeeeeeeeeeeeeext(:
Austin *__* :$$
19. februar 2013
neeeext*o*
19. februar 2013
u116976
u116976
neeeeeext
+ mjaaaaaaw, usecno, da je Austin Ross :$$$
19. februar 2013
u76047
u76047
ıпғıпıтч.◊ - haha hvala, samo ni tak "perfektnoo" vseeno...
❋jαcĸ dαɴιelѕ™ in ѕℓутнєяιη.* - Auštiiiin ja :$$$$$
ču†εε.мøиšтeя ♥ - (:
19. februar 2013
Austin *o*
Zmeraj bolj postajam odvisna od tvoje zgodbiceeeeeeeeeeeeeeeeeeeee.
It's so perfect story, that I'm gonna die!!!!
NEEEEEEEEEEEEEEEXT NUJNOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO!!!!!
19. februar 2013
Austin je sexy *o*!
Neeeeeeeeeeext čimprej!
19. februar 2013
u123075
u123075
NEXT ♥ dej prooosim mal pogostej piši, ker je toolk dobr ^.^
19. februar 2013
u93092
u93092
Neeext
19. februar 2013
u110366
u110366
Ja js sm tut od Rossa fanica! na žalost mu moja bff nasprotuje -.-
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeextttt!!!!
19. februar 2013
u76047
u76047
Tam gori, ko sem ❋jαcĸ dαɴιelѕ™ in ѕℓутнєяιη.* napisala, bi mogla - Roosssss jaa :$$$ (ne pa Austin) ... se mi je neke bledlo pa nisem vedla kaj pišem xĐ
pol pa ko dans sanjam da je ross v maribor prišo :'''P
нαкυnα.мαтαтα* - hvalaaaa :'D
Smeškoo - ne da je seksi? *-*
ηαтυяє● - hvala, pa bom vidla ... odvisno od ideje :')
Princess Styles - high-five da si fanica ;') .. kdo pa lahko rossu nasprotuje? xĐ
20. februar 2013
u123367
u123367
Se ti je bledlo od njegaa! x'Đ
20. februar 2013
u76047
u76047
❋jαcĸ dαɴιelѕ™ - če sem mela neke čudne sanje (neki dan smo meli s šolo pa smo šli v mesto) .. pa je blo tam kuj neke. pol na koncu pa vidiš Rossa tam s svojimi brati pa sestrami kao neki akrobat.. pa veš da sma se pol spoznala?
20. februar 2013
u123367
u123367
pa ni treba pisat ❋jαcĸ dαɴιelѕ™ lohka kr Taja napišš because this is my name
20. februar 2013
u123367
u123367
am kaj bi kdo bral?http://www.igre123.com/forum/tema/to-the-mag-c-beg-ns/50812/1
(o čarovnikih gre)
pa sori za oglaševanjee
20. februar 2013
u37905
u37905
Neeext!!!
21. februar 2013
u116976
u116976
aja, pa men lah reces kr Teja, drgac sm Mateja, sam sovrazim svoje ime ;*
21. februar 2013
αυšтιιιη ●-● ιιιιιιιι, ησσ *-*

ηєχт тαкσσσι c:
22. februar 2013
neext <33
22. februar 2013
u110366
u110366
❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤❤
http://www.igre123.com/forum/tema/$omething-new-1d/48056/
A bi prosm kera brala? Sorry za smeti
22. februar 2013
u76047
u76047




▲¢ħαρтeя 10▲

Doma sem po turško sedela na postelji. Leteča deska je ležala na tleh na nasprotni strani sobe. Prebirala sem navodila za uporabo in priročnik za letenje. V navodilih je samo pisalo, da je urok, da aktiviraš desko (tudi od daleč) 'flyosa' in da moraš najprej nastaviti tvoj glas za … no, tvoj glas – glas lastnika. Medtem ko tuhtam ta navodila, vam bom na hitro obnovila, kaj se je zgodilo ko sva z mamo prišli domov. Babi me je presenetila z šolsko torbo oz. nahrbtnikom z vzorcem rož.



Potem sem v svoji sobi odkrila še skrinjo. Tja jo je dal oči, prinesel pa jo je poštar. No, bila je pošiljka iz šole. V to skrinjo spakiramo vse naše stvari in nadomesti kovčke. Točno takšna je kot pri Potterju. Aja, in na njej je že bilo napisano moje ime, spodaj pa: School of Sun Warriors. Nekoga moram vprašati kaj to pomeni.
Ok, zdaj pa bom poskusila usposobiti desko. Vstala sem in globoko vdihnila.
»Flyosa,« sem rekla in upala, da ne potrebujem palice, ker ne vem kje je. Čudno. Deska je tiho zabrnela in zalebdela kakšnih 10 cm nad tlemi.
»Nastavitve,« sem razločno rekla in buljila v navodila. Deska je spet zabrnela. To naj bi bil znak, da je ukaz potrjen/sprejet/izveden.
»To je moj glas. Lastnikov glas,« sem rekla. Deska je ponovno zabrnela in še enkrat predvajala, kar sem ravnokar rekla.
»Potrjeno!« sem veselo rekla in tako zaključila urejanje. Deska je spet zabrnela. Počasi sem se ji približala. Ni videti ravno varno … Pa kaj. Poskusimo. Z eno nogo sem previdno stopila na desko. Ni se premaknila ali kaj podobnega. Še z drugo nogo sem stopila gor. Pričakovala sem, da se bo zamajala ali kaj podobnega, ampak je ostala na mestu. Vzravnala sem se in oddahnila. Prav, kje je zdaj priročnik za letenje? Na postelji, kje pa drugje. Postelja pa je bila na drugi strani sobe. No, saj bi lahko stopila z deske in šla ponjo, samo zakaj pa bi? Hoho, pa poskusimo kar tako. Zaprla sem oči.
»Počasi naprej,« sem pomislila in hitro odprla oči. Deska se je čisto počasi začela premikati proti steni. Deska baje točno prepozna, kako se naj premika. Ko že dobro obvladaš, sploh naj več ne bi rabil jasno pomisliti na ukaz. Deska bi te že vnaprej prebrala in vedela kaj naj naredi. Mega! Od veselja sem pozabila misliti, kak počasi naj gre in nenadoma sem se premikala hitro. Zelo hitro! Vsaj tako se mi je zdelo.
»Proti vratom, proti vratom!« sem se začela dreti. »Vrata! Vrata! Zaprta!« Ja, ugotovila sem, da čez zaprta vrata ne bom mogla kar tako.
»A je vse v redu, dragica?« so se vrata nenadoma odprla. Švignila sem skozi in prestrašila babico, ki je stala na pragu.
»Aaaaa! Levo! Desno! Levo! Dol, po stopnicah!« sem obupno in glasno usmerjala desko. Zakaj je nisem poskušala ustaviti? Ker je bila vožnja vseeno svetovna? Ja, verjetno. O poglej, na koncu hodnika je odprto okno. Čas za malo akrobacije!
»Proti oknu,« sem pomislila in si natančno zamislila kje je okno in kam na letim. Deska je ravno v pravem trenutku poletela višje proti odprtemu oknu, jaz sem se pa skrčila, kolikor sem mogla. In bila sem zunaj! Spet sem se vzravnala in roke dvignila visoko v zrak, kot zmagovalka. Nenadoma pa BUM! Spregledala sem drevo … Upsi? Hehe. Deska je padla zraven sosednjega grma, jaz pa sem se zložila dol ob koreninah. Mislim, da bom imela buško na glavi. Samo a veste, da si še nisem podrobno ogledala vrta?
»Alicia? A si v redu?« sta iz hiše pritekla mama in oči, sledila pa jima je še babica.
»Auč? Ja,« sem zajavkala in se iz čudnega položaja, v katerem sem pristala, prekotalila v bolj normalnega. »Zdaj pa sem bolje.«
»V priročniku je sigurno prvo opozorilo, da se deska prvič uporablja zunaj, da začneš pri majhni hitrosti in si ves čas zbran!« se je malo razburila mama. Ni bilo hudo.
»Saj sem šla počasi. Ampak potem sem se spomnila na vse možnosti letenja, ki so bili opisani in potem sem že šla s vso hitrostjo!« sem se branila. Mama je samo zmajala z glavo.
»Veš Alicia, morala bi se držati bolj pokrčeno in tudi z gibanjem lahko usmerjaš desko,« je rekla babica in se namuznila.
»Mama!« je rekel oči.
»Kaj? Samo nasvete ji dajem,« se je branila babica in mi pomežiknila.
»Kaj pomeni School of Sun Warriors na moji skrinji?« sem vprašala in spremenila temo.
»To je ime šole,« je pojasnila mama.
»Šolala se bom za sončno bojevnico? Resno?« sem zaprepadeno vprašala.
»Ne, to je samo ime šole v spomin sončnim bojevnikov,« je rekel oči. »Ne boš bojevnica, pač pa čisto navadna čarovnica.«
»Ok, to je precej pomirljivo,« sem rekla, potem pa se le skobacala na noge in šla po desko.
»No, prijateljica, a poskusiva še enkrat?« sem vprašala desko. »Flyosa!«
Deska je spet zabrnela in zalebdela 10 cm nad tlemi, kot prej. Tokrat sem že malo bolj sigurno stopila nanjo.
»A-a, ne boš letela brez tega,« je rekla mama in zamahnila s palico. Na glavi se mi je pojavila čelada, na komolcih in kolenih pa ščitniki.
»Pa ne morem se voziti v tem, no!« sem rekla.
»Saj te nihče ne gleda,« je rekla mama. »In potem pridi na večerjo.«

Ves preostali čas do večerje sem se vozila z desko. In lahko rečem, da mi je na koncu šlo kar dobro.
»A lahko vzamem desko s sabo v šolo? Saj se že znam voziti!« sem prihitela v jedilnico, cela zelena od trave (ja, ščitniki in čelada so kar pomagali).
»Poglej se, kako zelena si! Nič kaj ledena!« se je zasmejala mama. »In ja, lahko imaš takšne stvari zraven«
»Sigurno obstaja kakšen urok za trdovratne madeže,« sem strokovno povedala.
»A si si že kaj spakirala?« me je vprašala babica.
»No, hmm … ne,« sem previdno rekla in se nasmehnila.
»Potem pa le hitro!«
»Ampak najprej večerja,« je rekel oči.
»O, palačinke so! Kar sabo gor v sobo si jih bom vzela. Res imam veliko dela,« sem rekla in vzela krožnik s palačinkami. V drugi roki sem imela desko.
»Oh, kaj pa čelada?« sem vprašala in se ustavila.
»Ah, to,« je rekla mama in v naslednjem trenutku so čelada in ščitniki izginila. Samo skomignila sem z ramami in odšla gor v svojo sobo.
Najprej sem razpkirala vse, kar sva z mamo prej kupili. Oblačila sem zložila na en kup, čevlji so bili drugje, knjige tudi. Sploh nisem vedela, da sva z mamo kupili majhen kotelj in prazne stekleničke s plutovinastimi zamaški. Potem sem odkrila še eno vrečko z športno opremo. Kaj bomo imeli tudi športno? Groza. Če igramo kake igre je v redu, ampak gimnastika in atletika. Ne hvala. No, če imajo čarovniki takšne stvari. Mogoče imajo čaromnastiko in čarotletiko. Ob tem sem se morala nasmehniti. Odprla sem skrinjo in začela noter zlagati stvari. Ko sem bila pri knjigah, mi je ena padla na tla. Pobrala sem jo. Preprosti uroki za vsak dan je pisalo. Zanimivo. Prelistala sem prvih nekaj strani. Urok za to … urok za ono … urok za tisto … urok za odpiranje vrat! To bi potrebovala prej. Urok za odpiranje vrat – openosa. Kje je moja palica? Ah, na mizi je. Stekla sem po palico, potem pa stopila k vratom. S palico sem pomahala pred njimi.
»Openosa!« Nič se ni zgodilo. Palico sem uperila v vrata in jo držala pri miru. »Openosa. Openosa, openosa, openosa!« Še vedno nič. »Openosa,« sem mirno rekla in nato narahlo zamahnila s palico. Vrata so se čisto malo odprla. Ne tako na stežaj, ampak čisto malo.
»Aaa! Moj prvi urok je uspel!« sem se začela dreti. Stekla sem na hodnik in poskakovala okoli.
»Katerega si uporabila?« je po stopnicah prišla babica.
»Openosa. In vrata so se čisto malo odprla!« sem vsa vesela vzkliknila.
22. februar 2013
u93404
u93404
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexttt.!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
22. februar 2013
next takoii *-*
22. februar 2013
u93092
u93092
Neext
+ proosiim nj bo tut pri Stars can't shine without darkness če lahko x'd
22. februar 2013
u107790
u107790
Neeeeeeext!!
~Nova bralkaaa
22. februar 2013
u116976
u116976
neeeeeext
22. februar 2013
u110366
u110366
Neeeeeext!!
Hahahahahah čarotletika čaromnastika
22. februar 2013
u123367
u123367
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext+to je moja najljubša zgodbaaaa!
22. februar 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani