u87373
u87373
neexxtt
24. januar 2013
Next!!
24. januar 2013
u116976
u116976
neeeeext
24. januar 2013
neeext
24. januar 2013
neeextt:*****
25. januar 2013
u114756
u114756
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext Best story ever!!!!!!
25. januar 2013
neeext
26. januar 2013
u120952
u120952
NEXT.♥ Nova bralka c:
26. januar 2013
neext!
26. januar 2013
Juj, jas sem tak happy, da vam je všeeč :')))

★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩ ★ ✩





▲ ¢ħαρтeя Ч ▲

»Zelo si smešen očka,« sem sarkastično rekla, ko sem se malo umirila.
»Resno mislim,« je ponovil oči čisto resen, tako da sem se malo zmedla.
»Kaj?« sem vprašala.
»Alicia, čarovniki obstajajo,« je rekla mama. »Čarobni svet obstaja.«
Bila sem čisto izgubljena, zato sem pogledala babico. Prikimala je. Z odprtimi usti sem pogledala starša.
»Jaz, čarovnica? Mama, čarovnica? Oči, čarovnik? Babi, čarovnica?« sem jecljala.
»Ja,« je prikimala mama.
»Zakaj pa potem ne čaram?« sem vprašala najbolj primerno vprašanje.
»To ti bomo povedali med kosilom,« je babica na mizo postavila skledo juhe. »Če pa že moraš vedeti, pa je to zato, ker si še premlada.«
»Okej… Popolnoma nič ne verjamem. To zadevo z čarovniki mislim,« sem rekla in prekrižala roke. Mama je z roko segla pod mizo (mogoče k škornju) in od nekod izvlekla palico. Tako kot pač imajo čarovniki.
»Dobro, res lep hec,« sem nejeverno rekla. Mama je zamahnila s palico in nenadoma se je vaza, ki jo je babica imela tako rada, dvignila. Ko sem to gledala, so se mi usta povesila skoraj do popka.
»Kaj pa če je kako na vrvi?« sem vprašala. Nenadoma je mama povesila palico in vaza je padla na tla ter se razbila.
»Ne!« sem kriknila. »To je bila babičina najljubša vaza!«
»Ne skrbi dragica,« je rekla babica. »Tvoja mama jo bo popravila.«
In res. Mama je spet zamahnila s palico in vaza se je počasi začela sestavljati nazaj. Ko je bila cela, se je dvignila nazaj na polico, kjer je bila. Vstala sem, odšla do vaze in se je previdno dotaknila. Bila je taka kot prej. Spet sem pogledala zbrane za mizo.
»Torej lahko tudi jaz čaram?« sem vprašala in z roko zamahnila po zraku, vendar se ni nič zgodilo. Babica in starša pa so se nasmehnili.
»Sedi, pa ti bomo vse razložili,« je rekla babica. Spet sem sedla na svoj stol in se posvetila juhi.
»Torej, najboljše, da povem, kako se je sploh vse zgodilo,« začne oči. »Včasih so čarovniki in ljudje živeli v sožitju tukaj na Zemlji. Ampak kmalu so se nas ljudje začeli bati, ker smo lahko čarali. Zato so nas začeli preganjati. Veliko čarovnikov so pobili, ker so ti še vedno spoštovali dogovor, da ne bodo napadali ljudi. Dva čarovnika John in Caroline sta začela iskati druge svetove. Tako sta potovala po vesolju in našla ravno primeren planet za nas, ki je oddajal magično energijo. V bistvu je bilo čarovnikom verjetno namenjen tisti planet, a smo se nekako znašli na Zemlji. V glavnem, na tem planetu so bile tudi magične rastline. Nato sta John in Caroline na planet preselila vsa magična bitja in nekaj ostalih čarovnikov. Tako smo ostali samo še v pravljicah. Prav tako kot tudi ostala magična bitja.«
»Vile?« sem vprašala.
»Ja,« je pritrdila babica.
»Duhovi?«
»Ja.«
»Samorogi in pegazi?«
»Ja.«
»Resno? Vse to še obstaja?«
»Seveda. To in še več.«
»Vau,« sem samo uspela reči. »Zakaj pa sem jaz na Zemlji in ne na tistem vašem planetu?«
»Na Enchantii,« me je popravila mama. »No, čarovniki niso mogli pozabiti Zemlje, zato so se vrnili. Ampak so se skrivali in niso jasno kazali svojih moči.«
»Aha!« sem jo prekinila. »Zato še nisem videla nobenega čarovnika!«
»Točno tako.«
»Razen gospe Redflame, tiste gospe iz trgovine in še nekaj drugih,« je pripomnila babica.
»Nekateri čarovniki so tako ostali na Zemlji,« je nadaljevala mama. »Tam so tudi imeli otroke. A otroci še takoj niso mogli nadzorovati magije. Zato nam je v nekaj desetletjih mati narava nekako podarila to, da se vsem otrokom, tudi tistim na Enchantii, začne magija izražat komaj pri 15 letih. To je bilo zelo dobro, saj tako lahko otroci najprej hodijo v osnovno šolo na Zemlji, potem pa gredo vsi v šolo magije na Enchantii.«
»Torej, zakaj sem potem jaz tu?« sem vprašala. »Zakaj ne živimo na Enchantii?«
»Ko se čarovnik rodi je dokler se mu magija začne ne izražati, vezan na tisti planet, kjer se je rodil,« je pojasnil oči.
»Ah, torej sem se jaz nekako nepričakovano rodila in vidva sta bila takrat na Zemlji,« sem rekla.
»Babico sva obiskala,« se je oglasila mama. »Sedaj pa mislim, da je najbolje, da se posvetimo osnovnim zadevam. Magija. Čarovniki uporabljamo elementarno magijo, kar pomeni, da za napad ali obrambo uporabljamo elemente. Ti pa so: zrak, ogenj, voda, zemlja, led in elektrika. Zunanje lastnosti čarovnika so podobne elementu.«
»Torej je moj element…« Spomnila sem se na svoje skoraj bele lase in sedaj svetlo modre oči. »Led.«
»Tako je. Kar tudi pojasni to, da ti je zadnje čase tako vroče,« je pojasnila mama.
»Ali bo mi vedno vroče?« sem se zgrozila in pomislila na to, da si enkrat želim obiskati Florido.
»Ne ne, to se dogaja predvsem zdaj, ko se ti izraža magija,« me je pomirila babica.
»Tudi vajin element je led,« sem ugotovila. »In babičin.«
»Tako je,« je potrdil oči. »Elementi pa se prenašajo iz roda v rod.«
»Ali morata starša imeti enak element?« sem vprašala.
»Uporabljati, se reče,« me je popravila mama. »Ne. Vsaj zdaj ne. Včasih pa ni smelo priti do mešanja elementov.«
»Ampak potem še ni tako dolgo nazaj, če sta vidva oba led,« sem rekla.
»Midva z očijem sva se naključno tako našla. Čeprav imamo čarovniki zelo dolgo življenjsko dobo.«
»Koliko let živimo?«
»1000.«
»1000?!« sem vzkliknila. Le kako zgubana bom čez 1000 let?!
»Ne skrbi. Sedaj se tvoje staranje skoraj ustavi, dokler ne boš stara 150 let. Potem pa gre tako naprej. Pri 200 boš videti kot pri 20 v človeškem življenju,« je rekla mama.
»Ko pa umreš, greš v onstranstvo iz katerega se lahko vrneš kot duh,« je dejala babica.
»Zakaj še nisem videla nobenega duha?« sem vprašala.
»Ker se lahko duhovi prikrijejo očem živih. Na Zemlji pa se sploh ne morejo pokazat. Ah, in dedek te pozdravlja.«
»Dedek?« sem se zmedla. Umrl je še preden sem se rodila.
»Nekateri čarovniki imajo posebne darove,« je rekla mama. »Midva z očetom je nimava, za razliko od tvoje babice.«
Obrnila sem se k babici in jo vprašujoče pogledala.
»Vidim lahko duhove. Tudi če se ostalim prikriti,« je povedala. »Ampak dar lahko stopnjuješ. Najprej sem na primer lahko samo začutila duhove, tudi tiste ki so se prikrivali. Nato sem jih začela megleno videti, z vajo seveda, zdaj pa se lahko z njimi pogovarjam.«
»Resno?« sem se začudila. »No… Potem pa… Zdravo dedi!« Nisem vedela, kam naj gledam.
»Pri vratih,« je rekla babica. Pogledala sem proti vratom in se nasmehnila. Ob tem sem se počutila precej čudno.
»Mislim, da bo dovolj za prvič,« se je oglasil oči.
»Strinjam se,« sem rekla. »Najprej moram predelati vse te podatke.« Tako smo v miru pojedli ostanek kosila.
27. januar 2013
Zakon!
Neeeeeext čimprej!
27. januar 2013
neeext
27. januar 2013
u117381
u117381
Neeeeeeeeeext!!
27. januar 2013
u120952
u120952
♥♥♥♥♥ NEXT ♥♥♥♥♥
27. januar 2013
u87373
u87373
<3 <3 <3 neeeexxxxxxxtttttttt <3<3<3<3<3
27. januar 2013
neextt♥♥♥
27. januar 2013
Next!!!
27. januar 2013
u116976
u116976
neeeeeeeeeeext
27. januar 2013
u114756
u114756
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext ♥♥♥♥♥♥
27. januar 2013
u93092
u93092
Neeext
28. januar 2013
u93404
u93404
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext.!!!!!!!!!!! takoj!
28. januar 2013
u37905
u37905
Neeext!!!
28. januar 2013
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! <3<3<3<3
28. januar 2013
u87373
u87373
neeexxtt
30. januar 2013
u120952
u120952
kdaj bo next, ne morm čakat ^.^
30. januar 2013




▲ ¢ħαρтeя Ƽ ▲

Potem sem še šla malo v dnevno sobo. Prazno sem gledala v televizijo in se dolgočasila, nato pa se je zgodilo nekaj zelo zelo zelo čudnega. Tako sem gledala v polico, nekje nad televizijo, ko se mi je nenadoma začela približevati. Obrnila sem se in zagledala svoje telo, ki je brez življenja ždelo na kavču, mama pa je že bila pri njem in ga/me tresla. Takoj ko sem zagledala svoje telo brez življenja sem od strahu zakričala, čeprav mislim, da se me ni slišalo in nenadoma sem gledala mamo, kako me trese. Gledala pa sem jo iz svojega telesa. Svojega snovnega telesa.
»A si v redu?!« me je panično spraševala mama. V sobo sta pritekla še oči in babi.
»Kaj za vraga je bilo to?« sem zašepetala.
»Kaj je narobe?« je vprašala babi.
»Prišla sem v sobo in Alicia je čisto brez življenja sedela na kavču. Sedaj se je na srečo vrnila,« je povedala mama.
Ravno mislim povedati, kaj se je zgodilo meni, a me babica prekine: »A je dihala?«
»Ja, mislim, da je,« je po premisleku rekla mama.
»Sedaj si ti na vrsti Alicia.«
»Gledala sem v tisto polico in nenadoma se mi je začela približevati. Ko sem se obrnila sem bila nekje na sredini sobe in gledala sem v svoje telo… in mamo,« sem hitro razložila.
»Si na kaj mislila?« me je vprašala babica. »Preden se ti je to zgodilo.«
»Ne, sploh nisem mislila na nič,« sem priznala.
»Mislim, da imaš dar.«
»Kaj?! Dar da svoje telo naredim mrtvo?!«
»Ne, z duhom lahko greš iz telesa, ne da bi se pri tem poškodovala.«
»Kako poškodovala?«
»No, če duh oz. duša zapusti telo je možno, da se več ne more vrniti.«
»Grozno,« sem šepnila. »Kakšna pa je korist od tega, da lahko z duhom zapuščam telo?«
»Razmisli.«
»Dovolj mi je razmišljanja za danes! Vsa ta čarovniška zadeva in to…«
»Tega pa še ni konec,« je rekel oči. »Nekaj dni boš še zelo razmišljala in spoznavala nov svet.«
Nekaj časa smo bili tiho.
»Kdaj gremo?« sem vprašala. »Kdaj gremo na Enchantio?«
»Jutri,« je rekla mama.
»Jutri?« sem vzkliknila.
»A se ne veseliš?«
»Seveda se! Ampak… ampak, kaj pa Miranda?«
»Kdo je Miranda?« No, tako pa je to, ko živiš samo z babico in nimaš stikov s starši.
»Moja najboljša prijateljica,« sem odločno rekla. »In moram ji povedat.«
»Za čarovnike ji ne smeš povedat!« me je opozoril oči. »V najboljšem primeru ji bodo samo odrezali jezik.«
»Samo?!« sem vzkliknila. »No, saj ji ne bom povedala. Rekla bom samo, da moram iti. V internat. Ali lahko z Enchantie telefoniraš na Zemljo?«
»Ja, seveda,« je rekla mama. Glasno sem si oddahnila. Bom vsaj ostala v stiku z njo.
»Torej, če gremo jutri. Ali naj že pakiram?« sem še vprašala.
»Ja, najbolje bo tako.«
Tako sem torej stekla po stopnicah v svojo sobo. Najprej pa sem vzela svoj mobitel in poklicala Mirando.
Miranda: »Hej Ali! Lepo da si poklicala!«
Jaz: »Hoj Mira! Nekaj ti moram povedati.«
Miranda: »No, v koga si se zaljubila?«
Jaz: »Ne, ni to…«
Miranda: »Kaj pa je?«
Jaz: »Veš… jaz… jaz moram v … v internat.«
Miranda: »Kaj?! Ne moreš kar tako v internat!«
Jaz: »Moram.«
Miranda: »Kje pa je ta internat?«
Jaz: »Umm… nekje v Evropi.«
Miranda: »V Evropi?! Tako daleč?!«
Jaz: »Ja, na žalost. Saj se bova velikokrat slišali.«
Miranda: »Kdaj pa greš?«
Jaz: »Jutri.«
Miranda: »Pa ne no! Potem se no bova mogli videti!«
Jaz: »Vem, tudi sama sem zelo žalostna.«
Nekaj časa sva se še tako pogovarjali, ko je v mojo sobo stopila babica, tako da sem mogla nehati.
30. januar 2013
u116976
u116976
neeeext
30. januar 2013
u114756
u114756
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
30. januar 2013
Neext!
30. januar 2013
u117381
u117381
Neeext!!!

Soseda, a vi ste se zivi?'o'
30. januar 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani