Lažniva Mojca

Poglavje 1

DAN KOT VSI

Jaz se že ne bom nikoli poročila! je odločno vzklikila Mojca. To je bila kajpada najdebeljša laž,kar jih je kdaj izrekla. Poroka je bila namreč zadeva,o kateri je največ razmišljala. V misli jo je privlekla vedno, kadar je bila žalostna ali zdolgočasena, pred spanjem ali med poukom. Skoraj vedno torej. Imela je tudi seznam najljubših porok. Uporabljala jih je, kadar so odpovedale vse druge tolažbe.
Jaz se že ne bom nikoli poročila! je trmasto ponovila Mojca,medtem ko je stala v svoji klopi sredi razreda in divje stiskala pesti. To je bil odgovor na besede, ki jih je pravkar izrekla razredničarka Pirnatova,in glasile so se takole: Zate, Mojca bi bilo najbolje da se čimprej poročiš. Da ,to bi bilo edino dobro zate. Za kaj drugega nisi in prej ne bo miru pred tabo! Sošolci so se zahahljali in z zaimanjem čakali, kaj bo. Iz izkušenj so vedeli, da bo vse samo dolgčas ne. Mojca je strmela v rahlo zatemjena stekla učiteljičiih očal,za katerimi sta ždeli dve vbedri, bistroumi očesi in čutila, kako si ji kljub nečloveškim naporom nabirajo solze.
Pirnatova je zadovljno nadeljevala: In kaj naj bi drugače počela, Mojca ? Šola ti smrdi, delo tudi, cele dneve samo fantaziraš. Še srečna boš, če te bo kdo maral !
Razred se je glasno zasmejav. Med vsemi jodlajočimi, priskutnimi smehi je njeno uho slišalo samo enega. Tomaževega! Tudi on se je smejal.

jst mojca

okej

next