Jaz sem Lia. Rodila sem se 6.4.2003. Stara sem 15 let. Živim v Ljubljani.Na gimnaziji je moj uspeh prav dober... Agh kako sovražim pisanje svojih življepisov pri Slovenščini. Tako bedno,pusto je če samo tako brez čustev pišeš o sebi, kot da si kakšen robot, ki nima čustev do nečesa. Jaz nisem takšna...ubistvu nihče ni tak. Nekateri radi rišejo,igrajo nogomet,berejo. Vsi smo si različni. Mene precej veseli petje,igranje kitare in klavirja. Veseli me tudi moda. Ob teh dejavnostih se sprostim ter začnem sanjati. Sanjati začnem o svojem perfektnem svetu kjer ni sovražnikov. Vsi smo si prijatelji ter smo enakovredni. Lahko postanemo kar želimo,kjekoli želimo živeti... a to so le moje sanje. To ni realnost. Sanje so samo sanje in nič več. Sama prijateljev nimam ali pa jih imam za malo časa. Mislim da se enostavno ne morem vklopiti v družbo. Najverjetneje pa me ima večina ljudi mene za čudakinjo, saj pogosto razmišljam o perfektnem življenju ter imam glavo o oblakih kjer sem v nekem svojem svetu. Včasih kot princeska,bojevnica ali pa morska deklica. To zgleda malo otročje. Prvič se je zgodilo ko sem imela 6 let na moj rojstni dan.Takrat smo odšli v Disenyland. Še zdaj se spomnim kako sem želela v Disneyland. Ne vem zakaj. Mogoče se mi je zdelo, da bo to zanimiva avantura, ki je nikoli ne bom pozabila. Nisem se motila. Disneyland me je čisto očaral, saj jaz prej nisem marala kakšnih princesk in stvari, ki so običajne za otroke. Bila sem bolj neenavaden otrok. Vendar se ravno tega dobro ne spomnim. Mama in oče sta mislila, da se bo to sanjarjenje skozi čas poboljšalo ter končalo. Saj gre na boljše vendar še vedno sanjarim. Zato ne dajem kakšne velike pozornosti pogovorom, saj se večinoma kar zapiram vase. Ko sem bila mlajša so me večino časa zasmehovali moji sošolci, ker sem bila malce debulašasta. Še prijateljice, ki sem jih včasih mela kar veliko, ker sem bila popularna ter suha so me zapustile. Še vedno ne morem verjet, da folk zmeraj gleda samo na zunanjost. Kaj pa notranjost?... ni to bolj pomembno! V osmem razredu sem zapadla v depresijo in sem se rezala z britvico. Ne tako pogosto samo takrat,ko je bilo pretežko. Ko nič ni moglo pomagati. Niti pogovori,hrana čisto nič. Velikokrat sem morala "jesti" tablete. Da je šlo na bolje. No še zdaj ni ravno v redu vendar to skrivam pred drugim. Nadem si moj lažni nasmeh. Tako je boljše. Nočem, da nobenega ne skrbi zame ter se ne ubada z mojimi problemi, ker se rada sama ubadam z njimi. Ta problem z mojo prekomerno težo sem rešila. Ta način reševanja problema ni ravno pameten, saj lahko prevede različne težave. Ja....bulimijo imam. Torej, ko jem malo večje obroke se prisilim da bruham. Na začetku mi je bilo to zelo težko. A sedaj sem se na to že navadila. To je postala moja skoraj vsakodnevna rutina.Velikokrat so me sošolci in starši skoraj zalotili. Ko pa so me sem samo rekla, da mi je bilo slabo. Velikokrat sem zapadla tudi v anoreksijo ter skoraj nič nisem jedla. Veliko sem tudi športala. V osmem razredu sem začela z odbojko, ki mi v bistvu ni všeč. Jaz sovražim odbojko. Igrala sem jo do gimnazije. Sedaj pa treniram ples, ki mi je tudi zelo zelo všeč. Pa še precej dobra sem v njem. Kmalu bo regijsko tekmovanje. Upam, da se ga bom lahko udeležila. A... sedaj sem se spomnila da še nekaj čutim do Lukasa. On je moj partner pri plesu.Priznam malce mi je všeč. Vendar vem, da nikoli ne bova kaj več kot prijatelja. Še to ne vem če sva. Recimo na približno sva. Ampak on je čisto različen od mene. Vendar kaj pravijo vsi :"nasprotja se privlačijo."Zdaj imam dokaj normalno težo. Še malo presuha sem. Samo jaz hočem biti še bolj suha. Hočem izgledati tako lepa kot punce na naslovnicah modnih revij. Svoj izgled res ne maram. Na meni so mi edino všeč moje ustnice. Polne,gladke ter rožnate. A kaj ko nisem lepa. Nikoli ne bom dobila fanta ter se poljubljala. Aggh spet fantaziram moram se postaviti na realna tla.
*
Kakšna se vam do zdaj zdi zgodba? Next?
26. junij 2019
Next
29. junij 2019
"Hej,pomagaj mi" se dere neki fant. Ne poznam ga. Ima svetlo rjave kodraste lasje ter zelene oči. Pričeska mu zelo paše, tudi dober okus za outfit ima.
Vendar ne morem do njega, saj je na drugi strani gozda. Čutim nekaj, zaradi česa moram do njega. Začnem teči kolikor hitro lahko. Zmanjkuje mi sape,mrzel zimski veter me oplazi po rdečih licih. Lica mi gorijo. Za povrh pa se znajdem v osrčju snežnega meteža. Ničer več ne vidim. Vse je bele barve. Fantu zavpijem "Kje si!!! Našla te bom!" Kmalu začutim ostro bolečino v rebru blizu srca. Začudim se kaj je narobe z mano. Vseeno se ne ustavim. Moram najti tega fanta,moram mu pomagati. Še enkrat začutim še hujšo bolečino. Ustavim se ter pogledam navzdol. Vidim fanta ter...krvav nož zapičen vame. Začnem kričati. Konec je z mano. Lahko se poslovim od sveta. Itak nikogar ne skrbi zame. Naenkrat fant žalostno reče :"Žal mi je,res mi je žal." Še zadnjič zamahne s svojim rezilom natančno v moje srce. Vse postane rdeče. Zgrudim se na tla.

Ding ding ding ding.
Prebudim se čisto prepotena in v šoku. Av...z glavo se butnem v polico z mojim najljubšimi knjigami. Ena za drugo se zložijo druga na drugo kot domine. Joj to samo meni uspe. Kmalu se zavem mojih sanj ter jih v spominu še enkrat obnovim. Večkrat sem že umrla v mojih sanjah. Zmeraj drugače vendar me je vedno ubil isti fant.

Odidem v kopalnico, da si zbistrim glavo. Res čudne sanje. Verjamem, da imajo sanje nekakšno sporočilo, ki pa ga moraš običajno poiskati sam...Ker vem da ga najverjetneje ne bom našla sama pogledam malo na internet. Hitro se zavlečem spet nazaj v mojo sobo. Udobno se namestim v mojo posteljo ter odprem računalnik. Pogledam pomene sanj ter v iskanje napišem besedico smrt.
Če sanjate svojo smrt mogoče to pomeni da prihajate v neko drugo fazo vašega življenja. Postajate bolj duhovni. Želite pobegniti od vašega vsakdanjega življenja.
*
Kakšna se vam zdi zgodba?
30. junij 2019
♪BlueMermaid♪
♪BlueMermaid♪
Next!
30. junij 2019
Wow Next!
30. junij 2019
Nič kaj ekstra zanimivega. Pogledam če me je kdo klical. En zamujen video klic od moje sestre. Kliknem, na video klic. Zveni v prazno. Pokličem jo še enkrat, ne oglasi se nihče. Pogledam na uro 6.30 zjutraj. Še pol ure imam potem pa moram iti na bus. Ugasnem računalnik ter odprem omaro. Hitro prebrskam kakšen outfit bom izbrala. Odhitim v kopalnico. Predem se napravim stopim na tehtnico. Pokaže številko 51 kg. U, začela sem se rediti. To je slabo. Moja višina znaša 173 cm. Hitro zvlečem kavbojke ter kratko majico znake Levi's nase. Potem grem še malo na socialna omrežja, ker me dolgčas že malo razžira časa pa imam še dovolj. Danes smo 13.3. petek je. Večini mojih sošolcev je ta dan všeč, saj pride vikend. Meni pa ravno ne, ker v šoli lažje zakrijem moje težave z bulimijo kot doma. Pogledam na uro. Odbije sedmo zjutraj. Obujem še superge ter leather jakno. Stopim ven na svež zrak. Začutim vlažen zrak, celo noč je deževalo. Zaklenem vrata tako kot običajno. Staršev ni doma, saj odditeta v službo preden se jaz zbudim. S hitro hojo nadaljujem po naši ulici. Avtobusna postaja je kar odaljena od mojega doma. Čez okoli deset minut pridem skoraj do tja. Ampak ker sem taka neroda stopim direktno v največjo lužo. "Ne no, sedaj pa bodo šle superge," rečem razočarano. Med mojim pritoževanjem pride avtobus. Na avtobusu zagledam istega fanta kot v moji sanjah. Zelo sem začudena. To je res noro. Pojavlja se v moji sanjah sadaj pa ga vidim še v živo. Grem mimo njega ter se usedem v zadnji del avtobusa. Kmalu pridem do gimnazije. Med poukom profesorjem ali profesoricam čisto nič ne sledim. Mislim samo na tistega fanta. To je res zelo zelo čudno. Seveda me ravno med uro slovenščine prekine profesorica. Pokliče me pred tablo ter me vpraša. Na srečo se jaz še kar sproti učim. Tako dobim solidno štirico. Med malico imamo pico. Mojo najljubšo jed. Ko pojem kos oddidem na stranišče ter se prisilim da bruham. Pica preveč redi. Če želim biti suha moram tudi potrpeti. Že tako sem zmeraj grda in nikoli ne bom lepa. Ko odbije konec pouka me za izjemo pride iskat mama v šolo. Kakšno prijetno presenečenje. Med potjo domov sem večino časa tiho ter poslušam radio, ki se predvaja v njenem avtu. Odgovorjam samo na vprašanja, ki mi jih ona zastavlja npr.kako je bilo danes v šoli? Preden prideva domov greva še v bljižno pekarno po hlebec belega ter polnozrnatega kruha. Kmalu prideva domov. Pozdravim očeta ter odrvim po stopnicah navzgor v mojo sobo. Začnem razmišljati o tistem fantu. Kaj mi svet želi povedati! Sama sebi se prigovarjam da bo vse v redu. Kmalu spet začem sanjariti da sem neka druga oseba in da je svet boljši in lepši zame. Kmalu se spomnim, da moram pohiteti drugače bom zamudila trening plesa. Preoblečem se v športna oblačila kar v moji sobi, ki jo prej seveda zaklenem. Vzamem še nahrbtnik ter pohitim do plesnega kluba. Danes plešemo valček. Seveda ga jaz plešem z Lukasom. Ples me spet potegne v čisto drugi svet v kakršnem pa smo. Po koncu plesa me Lukas povabi, da bi šla enkrat v park ter kasneje na pijačo. Jaz se strinjam. Izmenjava se telfonski št. ter odideva domov. Lukas je tak velik srček da me pospremi domov. Med potjo se veliko pogovarjava. O moji šoli, o njegovi šoli ter kako kaj gre v življenju. On je eno leto starejši od mene. Ima starejšega brata ter mlajšo sestrico. Odločil pa se je za kemijsko srednjo šolo, ker ga kemija pač zelo zanima. Kmalu se posloviva, on odide v svojo stran, domov.
Jaz postanem vesela ter pozitivna Mislim da sem končno našla človeka ki mu lahko zaupam... pravega prijatelja, ki te ne bo zapustil ter izdal nikoli.
***
Vem da dolg časa ni bilo novga dela k sem pozabla na vse skupi
24. julij 2019
♪BlueMermaid♪
♪BlueMermaid♪
Next
24. julij 2019
Next
24. julij 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg