Takolele, tukaj je Michaelov spomin. Kmalu bo izvedel, da je Arya vampirka :

Svojo šolsko torbo sem odvrgel na tla ob postelji in se zasanjano ulegel nanjo. Bilo je prvič po napadu, ko sem spet začel hoditi v šolo. Šivi na vratu so se mi še vedno poznali, vendar vsaj k psihiatru mi ni bilo več treba hoditi. Ravno sem se vrnil iz šole in mislil samo še na Rikki. Njen smeh, njene lešnikove oči, njen prikupen nasmeh. Bila je edina (poleg moje mame in sorodnikov) ki mi je po napadu in nekaj tednih v bolnišnici še vedno stala obstrani.
Nekaj trenutkov sem ležal tam, brez da bi karkoli počel, ko je moja štiri-letna sestrična Gracie (v resnici ji je ime Grace, vendar jo, ker je tako prikupna, vsi kličemo Gracie) prišla v sobo. V eni roki je za sabo vlekla roza odejico, palec druge roke pa si je tiščala v usta.
"Mikey," se me je razveselila in prikorakala do moje postelje.
"Hej, mala," sem ji razmršil lase in si jo posadil na stegno. Nisem bil eden tistih fantov, ki niso prenesli pogleda na malčke in so vedno zaničevali mlajše od sebe. Odraščal sem brez očeta in zaradi nenehnih selitev nikoli nisem bil deležen ljubezni - okolje je vplivalo name, da sem na življenje gledal drugače kot večina mojih sošolcev, ki niso opazili drobnih dobrin in vedno gledali le na materialne stvari.
"Si bil danes z Likki?" je zamomljala in jezik se ji je zapletel, ko je želela reči 'Rikki'. Gracie je oboževala Rikki. Ko jo je pred nekaj dnevi (ko so me odpustili iz bolnišnice) zagledala, ko me je prišla obiskati, se je Gracie preprosto zaljubila vanjo.
"Ja," sem se nasmehnil.
"Je ona tvoja punca?"
"Gracie, štiri leta si stara, nimaš pojma o tem," sem rekel in ji obraz zakopal v vrat. Dišala je po kremi za telo, katero ji je nanašala moja teta.
"Zelim si, da bi bila Likki tvoja punca," je resno dejala in me objela.
Nisem si mogel kaj, da se ne bi zasmejal ob njeni prikupnosti. "Kaj ko bi ti šla vprašat teto Karen, kaj bo za kosilo?" Dvignil sem jo s svojega naročjo in jo posadil nazaj na tla. Prikimala je in pohitela v kuhinjo.
In moja nočna mora se je začela.

Tečem.
Bežim.
Kri. Kri je vse, kar vidim.
Tako me preganja. Vsako noč me preganja.
Preganja me obraz. Obraz, ki je lahko angelov, vendar hkrati demonov.
Ne prepoznam ga, vendar nekaj me vleče k njej.
Počutim se varnega, vendar hkrati tako prestrašenega, da si želim le bežati.
Tema.
Obrazi, glasovi.
Povsod so. In ne morem jim ubežati.
Vem, da ji nikoli ne bom mogel ubežati, vendar vseeno tečem.
Zaradi nje pozabim na Rikki.
Ne more se primerjati z močjo večne lepote, ki me preganja.
Moj boš, zaslišim glas v glavi. Moj boš zlepa ali zgrda.
Majica se mi premočena lepi ob telo.
Srce me utrujeno prosi, naj se ustavim, saj ne bom zmogel več.
Vendar vseeno vztrajam.
Začutim trgajočo bolečino v vratu.
Zakričim.
Dušim se.
Dušim se v lastni krvi.

Zavpil sem, ko sem se prebudil v postelji, ki sem jo tako sovražil. Ležal sem v bolniški postelji. Moja mama me je zgrabila za roko in mi začela govoriti, da je vse v redu in da sem zdaj na varnem. Zaprl sem oči in jo vprašal, kaj se mi je zgodilo. Rekla je, da sem doživel panični napad. Mislila je, da sem zmešan. Vendar jaz sem vedel, da nisem.
"Michael!" Aryin krik me je predramil iz morečega spomina. Zavedel sem se le še svetlečega para avtomobilskih luči, ki je drvel proti meni in zamegljen obris Arye, ki je z nečloveško hitrostjo šinila proti meni. Vzelo mi je sapo, ko sem začutil bolečino v boku in v naslednjem trenutku sem s hrbtom boleče zadel ob steno za sabo.
Zaslišal sem pok in preden sem se zavedel, je Arya s stisnjenimi zobmi sedela pet metrov stran od avta, ki me je še pred trenutkom skoraj povozil. Po njenem obrazu je bilo jasno, da jo vse boli. A nekaj drugega na njej je pritegnilo mojo pozornost. V soju luči avtomobila, iz katerega je neka ženska tekla proti Aryi, so njene oči svetleče izstopale iz svetlobe avtomobilskih luči. Aryine oči so bile rdeče.
Množica se je nagnetla okoli punce, ki mi je všeč in ob kateri sem pozabil na svojo telesno bolečino, ko sem zaznal njeno. Od nedavnega sunka ob steno sem se počutil, kot bi se mi vsi notranji organi premaknili na eno stran. Nisem se menil za to in pohitel k množici, ki je obdajala Aryo. S komolci sem si pomagal, da sem se prerinil skozi.
Hitro sem počepnil poleg nje in ženske, ki ji je pregledovala poškodbe. Najbolj čudno je bilo, da je bilo z Aryo vse v redu. Vseeno sem z malo preveč histeričnim glasom vprašal: "Si v redu?", čeprav nikakor ni mogla biti v redu.
"Mike, ne skrbi, nič mi ni," me je pomirila.
"Ravno te je povozil avto, ne more ti biti nič!" se je vmešala ženska poleg nje. "Morda bi morala v bolnišnico."
"V nobeno bolnišnico!" je revsknila Arya. "Katerega dela pri 'v redu sem' ne razumete? Rada bi šla domov."
17. februar 2016
Vsaj tri nexte
17. februar 2016
Next
17. februar 2016
Še en Next? *)
20. februar 2016
u208073
u208073
Zelo dobra in napeta zgodba, ki bi si zaslužila več bralcev.
Next!
21. februar 2016
ime:lol
ime:lol
Next
21. februar 2016
Kdaj bo Next?
22. februar 2016
Lahko ga zdele objavim
22. februar 2016
Ženska je nerada prikimala, saj je videla, da z Aryo in bolnišnico ne bo nič in ji dovolila, da vstane. Množica se je počasi odmaknila, ko sva z Aryo stopala s prizorišča. Že sem jo želel vprašati, kako je bila lahko tako hitro pri meni in zakaj njene oči spreminjajo barvo na načine, ki se jih ne da pojasniti, ko se je poleg naju od nikoder pojavil Jake in rekel: "Pijan si, peljal te bom domov." Ni se mi zdelo vredno oporekati Jakeu, ki bi me lahko zdrobil brez najmanjšega truda. Obrnil sem se k Aryi, da bi se poslovil in jo vprašal, ali bi še kdaj ponovila kaj takega (brez preveč alkohola, seveda). Ni je bilo več.
A bil sem preveč utrujen, da bi razmišljal, zato sem le sledil Jakeu do avta. Usedel sem se na sovoznikov sedež in skoraj zaspal ob njegovi mehkoti in udobnosti.

Jake je vozil kot nor. Avto je kar letel po cesti, a vseeno spretno sekal ovinke. Vendar o vožnji nisem rekel nič, raje sem mirno poklical njegovo ime: "Jake?"
"Hm?" se je odzval, z očmi še vedno prilepljenimi na cesto, ko sva prispela točno pred mojo hišo.
"Prej, ko so rešilci na nosila naložili tistega fanta, žrtev napada, saj veš ..." Prepričal sem se, da me Jake posluša in nadaljeval: "No, em ... Neki avtomje drvel proti meni in me skoraj povozil ... Videl sem, da ke Arya stala precej stran od mene, vendar se je v tistem trenutku kar pojavila pred mano in me odrinila ... Ne zdi se mi, da je to sploh za človeka mogoče ..."
"Adijo, Michael," me je Jake mrmraje prekinil in odprl vrata ob mojem sedežu. Po izrazu na njegovem obrazu sem vedel, da mi ne bo ničesar odgovoril, zato sem le stopil iz avta in gledal, kako je Jake odpeljal. 16
Michael
Z miško sem se pomikal po ekranu svojega prenosnega računalnika in na Facebooku iskal kaj uporabnega. Od zabave v klubu je minilo že pet dni in Arya mi ni odgvorarjala na klice ali sporočila, zato sem pregledoval njen Facebook račun. Ves čas sem klikal na gumb za osvežitev strani in dih mi je zastal, ko sem končno zagledal Aryino najnovejšo objavo. Takoj sem postal zmeden in začutil sem bolečino pomilovanja v prsih, ko sem prebral, kaj je napisala:

Je moje življenje sploh lahko bolj zajebano, kot je že?
Pograbil sem svoj telefon in Aryi pri priči napisal sporočilo:

Michael: Si v redu?

Trajalo je nekaj minut, preden sem po petih dneh dobil odgovor:

Arya: Ja...

Michael: Saj veš, da mi lahko vse poveš, ne?

Počutil sem se patetično, zaradi tega kar sem ji napisal, vendar sem hkrati počutil skrbnega fanta, ne nekega kretena, ki bi jo želel samo izkoristiti.

Arya: Toliko je stvari, ki ti jih želim povedati, a ti jih ne morem.

Dejstvo, da mi Arya nekaj prikriva, me je motilo, vendar sem vseeno ostal potrpežljiv.

MichaelK... Lahko mi poveš, ko boš pripravljena

Dlani so se mi začele potiti, ko sem se zavedel, da sem ji ravno poslal smeška. Ugasnil sem telefon ter ga položil na mizo, saj se mi je zdelo, da mi ne bo odgovorila in ga spet vzel v roke, ko sem dobil odgovor:

Arya: Mislim, da bi morala nehati biti prijatelja.

Najraje bi zakričal v telefon. Ni mi bilo jasno, zakaj ne bi smela biti več prijatelja. Arya je bila edina oseba, zaradi katere sem se počutil, da spadam v to mesto. Zlomilo bi me, če bi jo izgubil. S tresočimi prsti sem napisal odgovor:

Michael: Zakaj?

A sporočilo je izginilo, ko sem pritisnil na gumb 'pošlji'. Arya je blokirala mojo številko.
S pogledom sem izgubljeno taval po razredu. Nisem spadal tja, to je bilo gotovo. Vsi si vedeli, da sem tam, sedeč za prazno klopjo v zadnji vrsti, vendar nihče se ni zavedal, da v resnici obstajam. Nihče mi ni metal papirčkov v glavo, me zbadal, ali nalašč podtaknil žvečilke pod mojo klop. Nihče ni nadomeščal Zanea, ki je bil zadolžen za to, da mi greni življenje. Pravzapral sem pogrešal to. Če bi bil tu Zane, bi bil vsaj prepričan, da sem resnična oseba iz mesa in kosti, in ne le izgubljena senca. Pogled se mi je ustavil na punci pred sabo. Dolgi gosti rjavi lasje so ji padali do sredine hrbta, postavo je imela podobno Aryini. Z Aryo nisem spregovoril že dva tedna, in čeprav si nisem želel priznati, sem jo pogrešal. Zelo. Če sem samo strmel v hrbet punce pred sabo, sem si lahko predstavljal, da je Arya. Vendar, ko se je obrnila in s pogledom ujela mojega, se je moja domišljija izklopila in mi sporočila, da to ni punca, po keteri hrepenim. Ni bila tako lepa.
Namenila mi je kratek nasmeh, preden je zazvonil šolski zvonec in so se vsi navdušeno pognali s klopi.
Odpravil sem se proti jedilnici, saj je bil odmor za kosilo in si seveda izbral masten kos pice.
"Se ne bojiš, da se boš zredil?"
Poskočil sem od presenečenja in pogledal punco, ki me je ogovorila. Bila je točno tista punca, za katero sem si želel, da bi bila Arya.
"To skrbi punce," sem odvrnil in se odpravil proti prazni mizi. Vedno sem sedel sam, zato me je presenetilo, ko je 'napačna Arya' prisedla k meni.
"Cassie sem, mimogrede," se je predstavila. "Si ti tisti fant, ki hodi z Aryo?"
Zabolelo me je, ko je omenila Aryo. "Ne," sem rekel. "Nisem njen fant. In tudi, če bi bil, nisem več."
"Zakaj pa ne?" jo je zanimalo.
"Ker me je dala na čevelj," sem zamomljal in pogledal navzdol.
Cassie me je žalostno pogledala, kot bi hotela reči 'žal mi je', konkretno pa ni rekla ničesar.
"Podobna si ji," sem rekel, česar nisem želel priznati.
"Čisto prav imaš!" je vzkliknil fant za sosednjo mizo, za katerega sploh nisem vedel, da je bil tam, vendar, ko sem dvignil pogled, sem vedel, da govori meni. "Cassie je lahko tvoja zamenjava za Aryo!" me je zbodel. "Vprašaj jo, ali bi se poročila a tabo!"
Takrat mi je bilo dovolj. Pograbil sem svojo šolsko torbo in stekel do svoje omarice, kjer sem se preobul v čevlje ter stekel iz šole. Ni mi bilo mar, če bom šprical še dve uri do konca pouka, želel sem si le domov. Sovražil sem dejstvo, da me je tako vznemirilo že zato, ker je tisti fant omenil Aryo. Pomislil sem, da sva se z Aryo odlično razumela, potem pa je kar naenkrat vrgla iz svojega življenja.
Nisem vedel, ali jokam, ali so na mojem obrazu le dežne kaplje, saj je močno deževalo. Stekel sem do parkirnega prostora, kjer me je pobavadi čakal moj avto, in se spomnil, da sem ga ravno danes posodil Rikki, ko me je vprašala, ali si ga lahko do večera sposodi. Moja mama pa je bila v službi. Tako nisem mogel kaj, le stal sem na dežju in se tresel od mraza.

"Mike!"
Dvignil sem pogled in zagledal rdečo grivo, ki se je sklanjala skozi okno srebrnega Porsheja, za katerega sem vedel, da je Lukov. Z roko mi je pomignila, naj se ji pridružim v avtu.
"M-Mia?" sem prestrašeno vprašal, ko sem ves premočen smuknil v sovoznikov sedež. Z Mio se nikoli nisem družil, poznal sem jo le po imenu, saj sta z Aryo ter ostalimi ves čas tičali skupaj.
Prikimala je in mi podala odejo, da bi se pogrel.
"Zakaj si tako premočen?" je vprašala in me zaskrbljeno gledala.
"Ker sem stal na dežju," sem mirno odgovoril. Sumičavo me je pogledala, rekla pa ni ničesar.
"In zakaj si ti tu?"
"Mimo sem se peljala in te zagledala."

Čez nekaj sekund sem ugotovil, da tudi Mia, prav tako kot Jake, vozi kot nora. Toda moral sem priznati, da tako vozi upravičeno, saj je imela nadčloveške reflekse. Odzvala se je ob vsakem premiku. Opazil sem tudi, da se ne peljeva proti moji hiši, temveč po cesti, na kateri še nikoli nisem bil.
"Kam greva?"
"Potrpi, pa boš videl," se je namuznila.
In tako sem le potrpežljivo čakal še nekaj minut, dokler ni parkirala ob res ogromni beli hiši.
"Mia, ne morem sem," sem prestrašeno razprl oči, ko se mi je posvetilo, da me je pripeljala do domovanja, kjer prebivata z Aryo. A Mia se ni menila za moje prošnje. Tako ali tako ni več poti nazaj, sem pomislil in ji sledil v notranjost vile. Če ne bom šel noter, bom moral spet stati na dežju.

Razgledal sem se po notranjosti. Bilo je prečudovito. V dnevni sobi je ležala puhasta bela preproga, poleg nje bel kavč z blazinami in odejo in moderna televizija. Stene so bile lepega odtenka marelične barve, iz kuhinje je nekaj prijetno dišalo. Vse je bilo do potankosti urejeno. Sprašval sem se, kje so ostali in se sponnil, da so verjetno v drugih prostorih hiše, saj je bila res ogromna. Okna so bila zatemnjena.
"V zgornji spalnici so suha oblačila, lahko si jih izposodiš," me je obvestila Mia.
Očarano sem prikimal in se še vedno razgledoval okoli. Čeprav je Arya veliko prihajala k meni, še nikoli nisem bil pri njej. Vedno je bila nekoliko zaprta vase, vendar nisem razumel, zakaj me ni nikoli povabila k sebi. Njena hiša je bila naravnost popolna. Predstavljal sem si jo zavito v mehko belo odejo na kavču pred televizijo, poleg nje pa sebe, ki bi ji mršil lase in ji v uho šepetal lepe
stvari.
Ugriznil sem se v ustnico in se vzpel po zavitih stopnicah s stekleno ograjo. Odpril sem vrata v drugem nadstropju in našel razkošno kopalnico z ogromno kopalno kadjo, mili, okraski ... Najraje bi skočil v kad in se zalil z vročo vodo. Nehote sem pomislil, da je dovolj velika za dva. Stresel sem z glavo in odprl vrata nasproti kopalnice. Pred mano se je odprla soba, ki je bila verjetno spalnica, ki mi jo je omenila Mia. Na sredini sobe je stala ogromna zakonska postelja z baldahinom. Najraje bi se vrgel nanjo in gol zaspal, še posebaj ker je na njej sedela Arya, ki je pisala v zvezek s trdimi modrimi platnicami. Prevzela sta me je radost in občutek varnosti, ko sem jo zagledal, a obenem je nisem želel zagledati. Prestrašeno je dvignila pogled, ko me je opazila med vrati. "K-kaj počneš tu?"
Pogoltnil sem slino, preden sem ji odgovoril. "Mia me je pripeljala." Želel sem si, da bi Arya kaj rekla, vendar se je le spet posvetila pisanju. Opogumil sem se in se usedel poleg nje. Pozabil sem na dejstvo, da me ne želi več videti. Morda je njej vseeno, vendar jaz nisem mogel zdržati brez nje.
"Kaj pišeš?" sem previdno vprašal in upal, da me ne bo nadrla. Vzelo mi je sapo, ko sem ji pogledal čez ramo. Ni pisala. Risala je. Risala je elegantnega volka, ki je tulil v polno luno, ki so jo skoraj povsem zakrili oblaki. Ostal sem brez besed, risba je bila preprosto čudovita.
Arya se je sklonila malce naprej in iztrgala risbo iz zvezka.
"K-kaj si storila?" sem vprašal in hlastnil za zrakom, kot bi Arya pravkar storila umor. "Prekrasna je bila!"
"Lahko jo imaš," je rekla in mi podala risbo. "Meni tako ali tako ne bi koristila. Vzemi jo in izgini."
"Ampak ..." sem začel, saj sem si želel preživeti čas z Aryo. Ko sem sedel zraven nje, sem upal, da me v resnici ni blokirala iz svojega življenja in me še vedno želi v njem.
"Samo pojdi," me je prekinila. "Ne želim te tu, niti kjer koli drugje v moji bližini."
Nisem želel verjeti temu, kar je pravkar rekla. Spomnil sem se noči, ko sva stala pred klubom in mi je obljubila, da je ne bom izgubil.
"Prelomila si svojo obljubo," sem ji razočarano očital in vzel risbo, ki mi jo je podala. Želel sem si imeti volka, ki ga je narisala. Vedel sem, da me bo spominjal nanjo, vendar je nisem želel preboleti.

"Kaj ti nisem rekla, da si vzemi suha oblačila?" je rekla Mia, ko sem prišel nazaj v dnevno sobo. "Še vedno si čisto premočen!"
"Saj je vseeno," sem zamrmral, stlačil Aryino risbo v šolsko torbo in se odpravil proti vratom. "Tako ali tako grem domov."
"Želiš, da te peljem?" se je ponudila.
"V redu je," sem rekel in stopil ven. Bil sem prizadet zaradi Aryinih besed. Mislil sem, da je ona moja angel varuh, vendar na koncu me je tudi ona zapustila.
"Mike!" sem zaslišal Aryin glas za sabo, kar je bilo zadnje, kar sem si v tistem trenutku želel slišati. Da bi se ji izognil, sem začel teči. Ujela je korak z mano.
"Mike, žal mi je ... Vendar mogoče je za vse najboljše, da se ne druživa."
"Kako to misliš?" sem se jezno obrnil proti njej. "Zakaj? Zakaj si tisto noč sploh sprejela moje povabilo na zmenek, če je najbolje, da se ne druživa?"
Zaprla je oči, kot bi upala, da so vse samo sanje. Tudi jaz sem si želel, da bi bile.
"Mikey."
Zdrznil sem se ob svojem vzdevku. Bil je kot nož, ki je samo še globje zarezal v svežo rano.
"Toliko je stvari, ki bi ti jih rada povedala, a ti jih ne morem," je citirala stavek, ki mi ga je napisala v SMS sporočilu.
Samo obrnil sem se in pospešil korak.
"Te lahko pospremim?" je vprašala in v njenem glasu sem zaznal slabo vest. Čeprav je ona to storila meni, je nisem želel užaliti, zato sem samo prikimal in hodil naprej.

Garaža moje hiše je bila zaprta, zato sem vedel, da v njej zdaj varno počiva moj avto in je Rikki doma. Ustavil sem se in čeprav se nisem hotel, sem se obrnil k Aryi. Zaradi dežja nisem vedel, ali je jokala, toda njene beloočnice so bile rahlo rdečkaste.
"Oprosti," je žalostno rekla in sedaj sem po njenem glasu vedel, da na njenih licih ni bil le dež. Obrnila se je, da bi odšla in takrat me je spreletelo, da morda to res počne zato, ker iz nekega razloga, ki ga pozna le ona, res ni najbolje, da se druživa in da mogoče to ni njena krivda. Če me ne bi želela v svojem življenju, tiste noči ne bi sprejela mojega povabila na zmenek.
Brez, da bi res vedel, kaj počnem, sem jo potegnil k sebi in najine ustnice so se združile. Poljubil že nekaj punc, toda nikoli se še nisem počutil bolj živo, pa čeprav sem bil prepričan, da je to najin prvi in zadnji poljub. Vendar, ko mi je ovila roke okoli vratu in poglobila poljub, sem vedel, da je moja.
22. februar 2016
Pa sori k je mal nejasno pa nekje ni odstavka, ampak sm sam hitr kopirala pa se je čudn prlepl sm
22. februar 2016
Next
22. februar 2016
Bom kmal objavla vem da zdej dolg nism sam sm bla zaposlena v šoli ... Še kkšn Next? Ker če jih skor nč ne bere je brezveze da objavljam
09. marec 2016
Jaz berem
09. marec 2016
Okay, bom med vikendom kej napisala naprej
09. marec 2016
pa tm bi mogl pisat poljubil SEM že nekaj punc, ne pa puljubil že nekaj punc. Sorry ...
09. marec 2016
ime:lol
ime:lol
Jz tut berem kr mi je zakon
12. marec 2016
Tuki je Next ^D^ Sorry ker sta poglavja ful kratka ampak sm to pisala zvečer in nism mela nč idej za kej daljšega ... Zdi se mi da se tole prehitr razvija. Kt da to sploh ni povezan s prejšnjim poglavjem, ampak no ja v moji glavi se je nakak zdel povezan k sm pisala to. Zdej bodo vrjetn sam še poglavja v Michael's POV. Verjetn jih bo še neki k jih Aryinih poglavji k bo opisovala hrepenenje po njegovi krvi in čustva do Michaela pa kkšn flashback iz 20. stoletja ampak nč več. Pa tm kjer Michael sanja bi mogle njegove sanje bit s poševnimi črkami ampak se tega na igrah na žalost ne da nardit. Ne pričakujem lih pohval za tole, zdi se mi da ni preveč truda not :cry: šele včeri sm dobila navdih. *sighs* here you go anyway

17
Michael
Po tistem, ko sem poljubil Aryo, sem začel videvati stvari. Videl sem smrt. Prelivanje krvi. Nočne more so spet postale del mojega vsakdanjika. Nisem govoril z njo, saj me je streslo vsakič, ko sem jo zagledal. Kot bi mi nekaj govorilo, naj zbežim.

Tako sem v nedeljo zvečer že napol v spanju ležal v svoji postelji s telefonon v roki. Veke so mi lezle skupaj in komaj sem zadrževal zahenje. Vedel sem, da moram zaspati, saj sem imel naslednje jutro pouk, vendar nisem želel zaspati. Zavedal sem se, da se bom čez dve uri najverjetneje ves prepoten prebudil, saj bom spet sanjal o razmesarjenih truplih ali o smrti, ki počasi sesa življenje iz mene, za nekaj časa preneha in me pusti trpeti ravno toliko, da sem še pri življenju. Najhuje je, da se nikoli ne zavedam, da se to dogaja le v moji glavi. Vedno mislim, da sem na robu smrti, ko se ves prestrašen prebudim v prepoteni postelji. Sprašujem se, zakaj se to dogaja ravno meni. In zakaj ravno po poljubu z Aryo? Je vedela, da se mi bo to dogajalo? Ali zato ni želela, da ohraniva stik?
Postajal sem tako zaspan, da mi je bilo težko celo razmišljati. Moji možgani so začeli delovati počasi in ni me več zanimalo, zakaj so se nočne more začele ponavljati ravno zdaj. Potreboval sem le še spanec.

Dekle je počasi izsesavalo življenje iz njega. Preživljal je nepredstavljive bolečine. In niso bile samo fizične. Začel je halucinirati, videl je, kako umira. Vendar ni se ji mogel upreti. Želela je ravno njega. Potrebovala je njegovo kri. Njegovo dobro, sladko kri, ki ji je počasi tekla navzdol po grlu. Zaprl je oči in še zadnjič izdihnil. Tokrat ni čutil bolečine. Ko je zadnja kapljica goste rdeče tekočine zapustila njegovo telo, je preprosto zaspal. Smrt ga je mirno sprejela v svoj objem, pa četudi ga je do nje pripeljala negativna sila. Vsi so o smrti govrili kot o negativnem prekletsvu, kjer pristaneš naravnost v hudičevem kotlu, vendar takrat jo je videl kot nekaj pozitivnega. Kot odrešitev v novo življenje. Ni se je bal.
"Liam, ljubim te," je tiho zamrmral ženski glas in me vrgel pokonci. Zaprl sem oči in globoko vdihnil. Že spet se je dogajalo. Podobe nočne more so mi švigale skozi misli. Še vedno sem se počutil na pol tam. Toda nocoj je bilo nekaj drugačnega. Sanje se mi niso zdele kot nočna mora. Namesto tega sem jih dojemal kot sporočilo. Nekaj mi je sporočalo, da se dogaja nekaj slabega. Dopovedoval sem si, da sem zmešan in patetičen, toda to ni pregnalo občutka.
Jasno sem se spominjal kraja iz sanj.
Vedel sem, da je noro, vendar sem si že oblačil kavbojke in črno usnjeno jakno, katero sem vedno nosil kadar sem šel ponoči ven.
Michael, kaj počneš? sem se vprašal v mislih, ko sem stopil ven. Nikogar ni tam. Nihče ne umira. Zberi se in pojdi nazaj v posteljo.
A ne glede na to, kako čudno je bilo iti ven zaradi neumnih sanj, me je nekaj gnalo naprej.

Napeto sem stal za ovinkom slepe ulice, o kateri sem sanjal. Zakaj sem sploh prišel sem? Samo neumne sanje so bile, nič drugega. Nikogar ni tam in nihče ne umira. Toda zakaj se potem počutim, kot da bom zagledal nekaj strašnega, če bom pogledal okoli vogala?
In takrat sem zaslišal renčanje. V trenutku me je spreletel déjà vu. Zdelo se mi je, da se mi je nekaj podobnega nekoč že pripetilo. Nekaj je spet zarenčalo. Bil sem že precej prepričan, da je nekaj metrov stran od mene žival. Nobeno človeško bitje ne bi moglo proizvesti takega zvoka.
Storil sem odločilni premik, ki mi je spremenil življenje; stopil sem korak naprej in se obrnil proti slepi ulici.
Pred mano se je odprl prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil in ki ga je moja podzavest že pričakovala. Tokrat so se moje sanje uresničile. Tam je res ležal umirjajoč fant, ki je komaj še dihal, nad njegov vrat pa se je sklanjala morilka, katero iščejo že odkar so se napadi začeli. Dvignila je pogled in kri v žilah mi je zaledenela. Bila je ona. Arya! 18
Michael
Nisem želel verjeti. Vamirji niso resnični. Ne smejo biti. To je samo še ena nočna mora, iz katere se moram prebuditi.
Toda globoko v sebi sem vedel, da moram verjeti. Zdaj mi je bilo vse jasno. Koščki sestavljanke so končno tvorili celoto.
Spomnil sem se, kako se je Arya obnašala, ko je moja dlan začela krvaveti. Znal sem si pojasniti njeno nečloveško hitrost, moč in sposobnost, da je vedno vedela, kaj sem mislil. Nikoli ni želela nič jesti. Vedno je imela izgovor, da je že jedla in verjetno je govorila resnico. Vsako noč se je prehranjevala s krvjo nedolžnih ljudi. Vedno, kadar sem predlagal, da bi se družila, ji je ustrezal le večer, ko je sonce že zašlo. Njene oči so spreminjale barvo na nenavande načine, ki sem si jih zdaj lahko pojasnil.
"Michael ..."
Pognal sem se v brezglavi tek. Na pol sem pričakoval, da se bo pojavila pred mano in mi zasadila zobe v vrat, vendar ni. Le ostala je tam, skrita v senci.

Neenakomerno hitro sem dihal, ko sem skočil na svojo posteljo in v glavi vse preučil. Nisem želel verjeti, da edina punca, kateri je bilo v tem mestu mar zame, sploh ni živa. To je bila Arya. Moja Arya. Bo dejstvo, da poznam njeno skrivnost, med nama kaj spremenilo? Me ne bo želela več videti? Me bo poskušala ubiti? Čeprav sem zdaj vedel, da ni človek, se mi je vseeno zdelo, da jo poznam dovolj, da me ne bi poškodovala.
Po nekaj minutah sem pri oknu nepričakovano zaslišal njen glas. Čeprav sem se je na smrt bal, odkar sem izvedel, da je nadnaravno bitje teme, je bil njen glas nekako pomirjujoč.
"Michael ... Michael, prosim, spusti me noter. Ničesar ti ne bom storila." V drugačnih okoličšinah bi bilo nekoliko čudno, če bi punca prepričevala fanta, da mu ne bo ničesr storila, toda zdaj se je zdelo popolnoma logično.
"V-vstopi," sem zajecljal, saj je bilo okno odprto in mi ni bilo jasno, zakaj me je sploh prosila, naj jo spustim noter. Okoli mene je zapihljal rahel vetrič, ko se je kar naenkrat pojavila poleg mene na postelji. Zgrabila me je panika. Moj šesti čut je zaznal nevarnost v Aryi. Srce mi je začelo divje razbijati, ko me je prijela za komolec in me potegnila v ležeč položaj.
"Torej veš," je šepnila in mi s prstom potegnila od senca do brade.
Le prestrašeno sem zrl vanjo. Je prišla, da bi bo srkala kri? Začel sem dvomiti, da me ne bi poškodovala. Vse v meni je kričalo, naj zbežim. Zavedal sem se, da sem ob Aryi kot zajček v volčjem brlogu. Nisem imel možnosti za pobeg.
Mrzlo dlan mi je položila na levo stran prsi.
"Kot bi imel boben tu notri," je rekla tiho, ko je začutila, kako hitro mi bije srce. Pomislil sem, da
mi ravno ta organ črpa to telesu toplo kri - prava poslastica za Aryo.
"Ne boj se," je rekla še tišje. "Ne nameravam ti piti krvi." S prstom druge roke mi je nežno pritisnila na glavno vratno žilo. "Najboljša kri se pretaka po arteriji. Če ugriznem pravilno, lahko nadzorujem krvni pretok ..."
"Zakaj sem potem še vedno živ?" sem prestrašeno dahnil.
"Ker mi preveč pomeniš."
S temi besedami je odšla ravno tako hitro in nepričakovano, kot je prišla. Ostal sem sam v sobi.
10. april 2016
Next
10. april 2016
Sori ker to ni Next ampak samo povem, da bom začela editat poglavja in jih neki tut spremenila. Spremenjena poglavja bom še enkrat objavila. Sori ker spet že dolg nism objavla ampak se mi velikrat zgodi da mam zlo hud writer's block
30. april 2016
hoj vem daže 100 let nism objavila novega poglavja, zdej sm hotla pisat ampak imam iPad že 1 mesec na popravilu. poleg tega vem, zakaj imam tako malo bralcev - objavila sem preveč poglavij na enkrat, ljudem pa se ne ljubi toliko brati. Admistratorja bom prosila za izbris teme ter vse začela objavljati na novo, eno ali dva poglavja na teden, poleg tega pa en del v zgodbi izbrisala (tisti del, kjer ugrabijo Michaela), saj večino zgodbe pripoveduje Michael in tisti del nima pomena, ker mu takrat izbrišejo spomin. če to vidve sploh še hočeta brat naprej in se vama v novi temi ne ljubi čakati na nexte, ki sta jih že prebrali, vama lahko nadaljevanje pošiljam po ZS ali pa zgodbo bereta na mojem Wattpad profilu (če mata Wattpad):

https://www.wattpad.com/user/Black_Night_Bae
12. avgust 2016
ime:lol
ime:lol
Men je ful zakon zgodba ceprav sm ze vecino tle prebrala mi je fajn da lahka tut tm se enkrt use preberem
19. oktober 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani