Krvaveča ljubezen / Michael Clifford ff

2
Arya

Minilo je že dva dni, odkar sem v gozdu pokončala tistega fanta. Obžalovala sem, da se takrat nisem bolj najedla. Vstopila sem v hotelsko sobo in se vrgla na posteljo, kjer je sedela Mia in brala. Ležala sem na hrbtu in razmišljala, da bi zdajle lahko pobila dvajset ljudi, pa mi še vedno ne bi bilo dovolj. Takoj, ko sem se v gozdu nahranila na fantu, sem se spremenila. Biti volkulja brez hrane dva dni ni kar tako in to me je izčrpalo. Sprehodila sem se do okna, odgrnila drage zavese in odprla okno. Nekateri ljudje bi rekli: 'in zajela sem svež zrak,' vendar v zraku ni bilo čisto nič svežega, razen vonja tople omamne krvi smrtnikov. Vonj krvi se je prijetno valil skozi moje nosnice. "Ah, prosim, Mia!" sem moledovala. "Lačna sem!"
"Ti požrešnica! Jedla si predvčerajšnjim!" je zarenčala. Bila sem alpha tropa in poleg tega sem se hranila s človeško krvjo, Mia pa je bila že skoraj ves čas odkar je postala vampirka na živalski 'dieti', kar je pomenilo, da sem bila močnejša od nje, vendar so trenutno veljala njena pravila, saj je menila, da bi naju jaz spravila v smrt. Živalska kri nas je ohranjala pri življenju, vendar to ni nič v primerjavi s sladko, omamno in toplo človeško krvjo.
"Vem, no. Vendar potem sem se spremenila v volkuljo in dva dni se nisem hranila."
"Tvoj problem," je odvrnila in se spet posvetila knjigi.
Sonce me je motilo, zato sem zagrnila zavese. Moje oči so bile trenutno verjetno rubinasto rdeče, saj sem bila zelo lačna.
"In kje sploh sva?" sem vprašala, saj sva se zadnje čase veliko selili iz mesta v mesto, iz hotela v hotel.
"V mestu, ki ga mora vsak vampir obiskati vsaj enkrat v življenju."
Vprašujoče sem jo pogledala, ona pa je naveličano zavzdilnila in rekla: "V New Yorku sva, Arya."
"In kdaj bo naslednja polna luna?" To me je še najbolj zanimalo, saj polne lune za naju nikakor niso bile prijetne. Včasih sva spremenili obliko na najbolj boleč možen način, drugič pa sva se zjutraj zbudili na drugem koncu države. To se je dogajalo tudi vsem drugim volkovom, vendar z Mio sva edini, ki nisva samo to.
"Arya, obstajo koledarji, na katerih so označeni vsi mlaji in polne lune. Naslednja bo čez tri dni, v sredo."
"Komaj čakam," sem zavzdihnila, čeprav se te noči nisem niti najmanj veselila.

Čez eno uro nisem mogla več zdržati notri, čeprav je bilo zunaj zelo svetlo. Razganjalo me je od žeje. Stekla sem v kopalnico in se naličila, da bi s temnim pudrom prekrila svojo bledo polt. Oblekla sem si kavbojke in tanek črn pulover, potem pa odhitela iz kopalnice in že odprla vhodna vrata, ko me je Mia zgrabila za roko. "Kam pa misliš, da se odpravljaš?" me je strogo vprašala.
"V najbližji bar, razgnalo me bo od žeje," sem ji na hitro odgovorila in ko me je še vedno strogo gledala, sem dodala: "Prosim, no. Saj ne bom nikogar ubila, obljubim. Samo malo se bom hranila." Proseče sem jo pogledala. Spustila me je. Hvaležno sem se nasmehnila in zaprla vrata.
Ko sem bila pred vrati hotela, sem globoko vdihnila in stopila ven. Sonce me je motilo, počutila sem se, kot da bi gorela od znotraj in prav tako mi je svetilo v oči, da sem mogla ves čas gledati v tla. Vstopila sem v bar, ki je bil najbližje hotelu in si oddahnila, ko sem videla, da je v notranjosti temno. Vsedla sem se na stol in čakala, da bo prišla mimo natakarica, na kateri bi se lahko hranila, ko mi je nekdo z rokami prekril oči. "Ugani, kdo," je rekel. Roke so bile pretople, da bi pripadale vampirju. Obrnila sem se.
"Luke?" sem vprašala. Nazadnje sem ga videla leto nazaj, kar pomeni, da je bil zdaj star osemnajst. Bil je edini človek, ki je vedel zame.
"En in edini," se je zarežal.
"Kako... mislim, zakaj si tu?"
"Boljše vprašanje je, zakaj si ti tu, ampak nič od tega ni pomembno. Poglej se raje, niti za dan se nisi postarala!"
Le nasmehnila sem se in se spraševala, zakaj ga ne bi bila zmožna ubiti. Preprosto nisem mogla, bil je edini človek, ki mi je kaj pomenil. Poznala sem ga že odkar se je rodil. Pred enim letom pa sem se skoraj vsak teden hranila na njem, bil je že pravi odvisnik od tega, da mu vampir pije kri. Zakašljala sem.
"Lačna si," je ugotovil in prisedel. Nagnil je glavo vstran, da je razkril vrat. "Hočem, da mi piješ kri."
"Pa ne tukaj," sem skoraj živalsko zarenčala, kar se je volkodlakom pogosto zgodilo, če so bili sestradani ali razjarjeni. Čudno se mi je zdelo, da je kar takoj preskočil na temo o pitju krvi in me ni niti pozdravil ali vprašal, zakaj ga nikoli nisem poklicala ali kaj podobnega. Ampak to je bil pač Luke. "Pojdiva nekam, kjer naju ne bo nihče videl."
"Naprimer v moj avto?"
"Imaš avto?" sem začudeno vprašala.
Ponosno je pokimal.
"No, prav, pojdiva." Nasmehnila sem se.

Ko sva iztopila iz bara, me je spet začelo motiti sonce in pogledala sem v tla.
"Ali vampirji ne morete nadzorovati vremena?" se je spet oglasil Luke.
"Ko bi videl, kaj naredim z meglo." Če smo se redno prehranjevali s človeško krvjo, smo postajali vse močnejši. Bolj smo obvladali prisilo, ki smo jo lahko uporabljali na ljudeh, zanetili požar, vstopali v sanje in če smo bili dovolj močni, smo lahko celo nadzorovali elemente, kar pa nam je vzelo veliko energije. Sama sem bila ena močnejših vampirk, zato sem lahko nadzorovala vodo, vendar se mi ni vedno posrečilo. Obvladamo še veliko drugih stvari, ki jih pa še nisem odkrila.
Čez nekaj sekund sva prispela do črnega Porsheja in odprl je vrata. Hitro sem skočila na zadnji sedež in si zopet oddahnila, ko sem videla, da so okna avtomobila zatemnjena. Zdelo se mi je, da je avto nov in da ga je kupil pred kratkim, vendar me to ni zanimalo. Še Luke se mi je pridružil, si slekel usnjeno jakno in nastavil vrat. Nagnila sem se bližje, odprla usta in zagrizla v njegov mehki vrat, kot takrat v gozdu, le da Lukovega vratu nisem raztrgala. Vzdrhtel je. Vedela sem, da uživa, saj na svetu ni nikakršne droge, ki bi se lahko primerjala z vampirskim ugrizom in pitjem krvi. Ko sem se v gozdu hranila na tistem fantu, pa je bilo to zanj čisto nekaj drugega. Ko sem se hranila na Michaelu (ali kakorkoli mu je bilo že ime), je ta gotovo zelo trpel, saj sem ga med hranjenjem ubijala in mu pri tem trgala vrat. Če pa bi se ponudil prostovoljno, tako kot Luke in nekateri hranitelji, ki so na voljo vsem vampirjem v nekaterih ustanovah, bi verjetno kmalu postal odvisnik.
Čeprav še vedno nisem bila dovolj sita, sem vedela, da bo količina krvi, ki sem mu jo popila, dovolj za dan ali dva in odmaknila sem se od njegovega vratu, saj sem se bala, da ga bom pokončala, če bom nadaljevala.
"Hvala," sem se mu zahvalila ter si z rokavom puloverja obrisala ustnice.
"Kadarkoli, vampirkica."
Nasmehnila sem se in že odprla vrata avtomobila, da bi odšla nazaj proti hotelu, ko me je Luke ustavil.
"Hej, kje trenutno prebivaš?"
"Malo naprej v najbližjem hotelu, v sobi 9," sem odvrnila, čeprav nisem vedela, zakaj sem mu sploh povedala, v kateri sobi sem se oz. sva se z Mio nastanili. Pokimal je, sedel za volan in se odpeljal. Gledala sem za avtom, ki je kmalu izginil za vogalom ter tudi sama v trenutku izginila nazaj v hotel in v sobo, v kjer je Mia sedela na kavču, gledala teve in jedla čips.
"In kako je šlo?" me je brez zanimanja vprašala.
"Oh, saj veš, šla sem v bar, srečala Luka in ugotovila, da ima carski avto," sem leno odgovorila in hkrati zbrcala čevlje z nog.
"Vprašanje mi znaša, kako je lahko tisti paglavec iz gozda še vedno živ?" je zasikala in njene oči so spremenile barvo iz svetlo zelene, v jantarjevo rumeno.
"Kaj?!"
Pokazala je na televizijo. Na enkranu je bila slika najstnika v povojih. Prepoznala sem obraz...
"Rekla sem ti, da ga do konca raztrgaj!" sem jo nadrla.
"Zdaj sem pa jaz kriva za to?!" se je zadrla nazaj. "In vse na svetu je moja krivda, kajne?!"
"Ja, Mia, zaradi tebe naju lahko še odkrijejo!"
"Saj je nemogoče, da bi sploh preživel! Vrat je imel že ves raztrgan in kri je kar lila iz njega! In mogoče bi nama bilo lažje, če ti ne bi ubila vsakega mimoidočega!"
Bila sem jazna na Mio, ker ni opravila tako preproste naloge. Želela sem si nekomu odtrgati glavo z vratu. Vendar vedela sem, kaj moram storiti. Šla bom v bolnišnico in ga prisilila, da pozabi. Spet sem si obula čevlje in skočila kar skozi okno, ki je bilo na srečo odprto, kar se mi je zdelo čudno, da ga je Mia sploh odprla, saj naju je sončna svetloba motila. Ker pa sem se pred nekaj minutami hranila, mi je bilo lažje in sonce me ni več tako zelo motilo kot prej.

Stekla sem do mestne bolnišnice in v nekaj sekundah sem bila tam.
Vstopila sem in vame je udaril vonj po razkužilu. Morala sem ugotoviti, v kateri bolniški sobi je bil in osredotočila sem se na vse zvoke v bolnišnici ter poskušala, kaj pametnega izbrskati.
"Zdajle sem bila pri Michaelu, ne vem če bo preživel," je rekla neka punca na drugi strani bolnišnice. Napela sem ušesa ter se osredotočila nanjo.
"Je povedal, kaj ga je napadlo?" je vprašal moški glas.
"Pravzaprav je rekel, da je bila vampirka." Namrščila sem se. Vedel je, da sem ga napadla.
"Ampak to je smešno, ne?"
"Ja, rekel je 'vampirka', potem pa omedlel."

Nehala sem ju poslušati. Hodila sem po hodniku, iz katerega sta prej prihajala glasova. Moški in dekle, ki ni imelo več kot petnajst let, sta mi prihajala nasproti. Umaknila sem se jima s poti in hodila naprej. Iz vseh strani se je širil vonj po krvi. Človeške krvi sem bila navajena, zato sem imela hrepenenje pod nadzorom, vendar mi vseeno ni bilo prijetno. Prepoznala sem vonj njegove krvi, pogledala okoli, če me res nihče ne gleda in vstopila v bolniško sobo. Zdelo se mi je, da je kri vse povsod. Pretakala se je po cevkah, pod povojem na njegovem vratu, v krvnih vrečkah...
Upirala sem se hrepenenju in to me je sililo na bruhanje. Če bom tukaj še nekaj minut, se mi bo zmešalo. Hitro ga moram zbuditi in ga prisiliti, da pozabi, potem lahko grem. Nisem vedela, kaj naj naredim, zato se ga rahlo klofnila. Nekaj je zamomljal in odprl oči. Skolonila sem se predenj ter se mu zazrla v oči.
"Kaj te je napadlo v gozdu?"
"Divja žival ... To je vse, česar se spomnim."

Nekdo je bil tu že pred mano. Nekdo drug ga je že prisilil pozabiti. Vendar kako je lahko opravil tako hitro? Povohala sem kri pod povojem. Bila je čista, v njegovi krvi ni bilo sporiša, prav tako ga nisem vohala nikjer na njem. Sporiš je rastlina, strupena za bitja noči. Preprečuje prisilo. Toda on ga ni imel na sebi ali v sebi. Če je bil nekdo res tu že pred mano, potem je moje delo tu končano. Zdaj mi je vseeno, če preživi ali ne, ne morem mu pomagati, sem pomislila. Razen če... Vendar tudi to sem kmalu pregnala iz svojih misli. Nisem bila prepričana, če obstajamo za to, da pobijamo ljudi, vendar sem vedela, da ne obstajamo za to, da jih zdravimo s svojo krvjo in skrbimo za njihova smešna mala življenja.

Ko sem prišla iz bolnišnice, sem si oddahnila, saj se mi ni bilo več treba upirati hrepenenju po krvi in spet sem lahko svobodno zadihala. Mii nisem povedala, da mi ga ni bilo treba prisiliti.

4
Arya

Jakea sem pustila samega v kleti, pa čeprav sem imela zaradi tega potem slabo vest. Nisem ga mogla gledati, ko je šel skozi to. Člani tropa smo duhovno povezani, lahko čutimo občutja drug drugega in si tako skoraj beremo misli. Če jaz lune nisem neposredno videla, nisem spremnila oblike, se izčrpala ali čutila kakšnih drugih simptomov, vedar sem čutila Jakeovo bolečino in mu preko duhovne vezi poskušala olajšati preobrazbo ter mu odvzeti nekaj bolečine tako, da sem jo preusmerila nase in tudi to je terjalo svojo ceno. Sonce je že vzhajalo in v posteljo sem zlezla kar v oblačilih, ki sem jih nosila čez noč.
Zvečer me je zbudlo tuljenje volkov, ki se še niso preobrazili.
"Vse najboljše, Luke," sem si zamrmrala sama pri sebi. Ni se mi ljubilo vstati iz postelje, vendar sem se čez nekaj minut vseeno prisilila odvleči v kopalnico. Preoblekla sem se v prvo majico in trenirko, ki so mi prišle pod roke, vzela preveliko torbo, ki je izgledala že skoraj kot kovček za potovanje okoli sveta, stlačila vanjo dizajnersko rdečo oprijeto večerno obleko, ki sem jo nameravala nositi na najverjetneje bedni zabavi, ki jo je prirejala Lucy, da bi proslavila Miino in mojo vrnitev, kodralnik za lase, nekaj ličil ter čevlje z visoko peto. Na hitro sem si spela lase in se pogledala v ogledalo. Bleda polt mi je prekrivala obraz kot pri kakšnem mrliču, oranžna majica mi je bila hudo prevelika, v desni roki pa sem držala črno potovalno torbo, ki se je že skoraj vlekla po tleh. Sploh si nisem bila podobna, sama sebi sem se zdela še najbolj podobna mrtvi najstnici, ki je pobegnila iz zapora in se odpravlja na potovanje okoli sveta. Ampak saj grem samo k Luku, on ni moj fant, torej je vseeno, kako izgledam pred njim, ne? Se bom že tam preoblekla. Skomignila sem z rameni in odhitela v kuhinjo, kjer sem naletela na Jakea, ki je jedel neko človeško hrano. Nisem vedela, ali je zajtrkoval ali večerjal, a me je prav malo brigalo. Odprla sem hladilnik s krvjo in se odločala, katero skupino krvi bi vzela.
"Hej, hvala za včeraj," je rekel Jake s polnimi usti.
"Ha? Aja, saj res. Preobrazba. Ni za kaj." Nisem vedela, kaj naj drugega rečem. Ne znam se dobro odzivati na zahvale.
"Kam greš?"
"K Luku in potem na Lucyino zabavo. Prideš?"
Skomignil je z rameni. "Verjetno."
"Kje je Mia?"
Spet je skomignil z rameni. "Verjetno je šla lovit. Tako kot vedno."
Mia je res veliko lovila. Živalska kri je zadlostnovala za manj časa kot človeška. Lahko smo izbrali med lovljenjem živali ali hranjenjem na ljudeh. Vampirje, ki so živeli od živalske krvi so pogosto prezirali. Bili so telesno in miselno šibkejši od nas, ki smo se hranili s človeško krvjo. Vampirji kot je Mia niso dobro obvladali prisile, branja misli ali krotenja elementov, pa tudi šibkejši so bili. Nisem je razumela. Za kri nam ni treba ubijati, če tega ne želimo. Tudi jaz tega nisem več počela. Lahko se naučimo obvladovati hrepenenje. A namesto, da bi se naučila brzdati, se je Mia temu upirala.
Zaprla sem oči in naključno izbrala krvno vrečko, jo na vrhu odprla z nohtom ter si zlila vsebino po grlu. Do polnoči bo dovolj. Se bom že na zabavi hranila, kjer bodo vsi pijani in nihče ne bo opazil. Mogoče bodo tam tudi hranitelji. To so ljudje, ki vedo za nas in prostovoljno ponujajo svoje arterije, da se lahko hranimo, brez da bi za to morali ubijati ali krasti iz bolnišnic. Mio sem večkrat prepričevala, da bi se hranila na ta način, pa ni želela. V mislih sem skomignila z rameni, uporabila hitrost, ki je bila le malce počasnejša od svetlobne hitrosti in sem jo uporabljala v vsakdanjem življenju, da sem se znašla pred vhodnimi vrati in si na hitro nataknila superge. Stekla sem do Lukovega stanovanja in seveda prispela v nekaj sekundah. Skočila sem na streho in se splazila skozi okno njegove spalnice, v kateri je bila ogromna zakonska postelja. Verjetno z vampirko spita skupaj. Skremžila sem se ob misli na razmerje s človekom. Takih razmerij ni ravno malo, se pa redko prelevijo v kaj več. Nisem razumela, kako so nekateri vampirji v njih videli kaj več kot le hrano. Jaz sem to videla v vseh, Luke je izjema.

Torbo sem odvrgla na tla ob njegovi postelji. Iz dnevne sobe sem slišla njegovo dihanje. Dobro, sam je. Res si nisem želela srečati njegove punce ali karkoli je že bila. Odprla sem vrata in stekla po stopnicah v dnevno sobo. Sedel je na fotelju pred ugasnjeno televizijo. Približala sem se mu od zadaj ter mu z rokami pokrila oči.
"Ugani, kdo."
"Arya, roke stran. Mrzla si."
Umaknila sem roke in se usedla pred njim na tla.
"Kaj delaš tu?" me je vprašal, prav nič navdušen, da sem se prikazala.
"Si mislil, da bom zamudila tvoj enaidvajseti rojstni dan?" Navdušeno sem zaploskala kot majhen otrok.
"Ja. In ne vem, zakaj si tega tako vesela. Tri leta starejši sem od tebe, žalovati bi morala."
Nisem se zmenila za njegovo pripombo. "Darilo imam zate. Na zabavo greva."
"Nikamor nočem iti," je zagodrnjal.
"Kaj je narobe? Te je punca pustila ali kaj?"
"Nimam punce. Ni mi do praznovanja, da me bodo vsi obdajali z darili kot v prvem razredu."
"Pa saj zabava sploh ni zate. Samo Lucy jo prireja kar tako. Če prideš, te bom ugriznila."
To je vedno delovalo. "Prav, no. Že grem."
Lenobno je vstal in se odvlekel do kopalnice. Skoraj dve uri sem ga morala čakati, da se je stuširal, se obril in vse kar pač fantje počnejo. To je eden od razlogov, da imava z Mio šest kopalnic. Potem sem si sama le na hitro nakodrala in uredila lase, se naličila in se stlačila v večerno obleko, kar mi je vzelo manj kot uro. Uf, Luke pa dolgo časa porabi za urejanje. Ko sva se končno oba uredila, si je šel v kuhinjo pripravit večerjo (Odhajava na zabavo, kjer bo hrane več kot dovolj, on pa misli na večerjo? Okej...), jaz pa sem se sprehodila do omare, v kateri je shranjeval stare stvari in iz nje potegnila veliko prašno kartonsko škatlo. Usedla sem se na tla in jo odprla. V njej so bile Lukove stare fotografije in spominki. Luke mi je pogledal čez ramo.
"Kaj gledaš?"
"Tvoje stare fotografije," sem odvrnila. "Na tej si res srčkan." S prstom sem potegnila po fotografiji dečka, ki je imel vsa umazana usta od čokolade.
"Ne, pa nisem. Grd sem in čuden in zabit." Obrnil je stran albuma. "Sva to midva?" S prstom je pokazal na fotografijo mene in dojenčka, ki sem ga držala v naročju.
"Mhm. Bil si srčkan dojenček."
"Bil sem grozen in vse sem pobruhal, potem si pa ti to mogla čistiti."
"Ja, pa kaj še. Kadar sem te morala paziti, sem najela še eno varuško, da je čistila za tabo."
Zasmejal se je. "Kaj sva še počela?"
Počutila sem se kot bi bil Luke spet otrok, ki je vedno rad kaj ušpičil. "No, varuškam si rad podtikal pajke v posteljo in jim v čevlje nalival vodo in blato, v svoji sobi pa si gojil polže. Tvoja mama je bila zelo jezna, ko je izvedela."
"Sem tudi tebi nagajal?"
"Ne, mene si imel rad. Ko si pa naredil kaj porednega in so bile varuške jezne nate, si stekel k meni na kavč in se skril pod odejo. Potem sem jih seveda prestrašila s čekani in hihital si se na postelji. Nobena od njih se ni nikoli vrnila." Zahihitala sem se kot takrat petletni Luke, ko je videl, da je bilo nesramnim starkam vrnjeno milo za drago.
"Greva zdaj?" sem vprašala.
"Ja, prav. Naj jaz peljem ali boš uporabila svojo super hitrost?"
"Ne, nočem si uničiti frizure. Pojdiva z avtom."
Zavil je z očmi, pograbil ključe s police in odprl vrata.
Skočila sem v Porsheja in se spraševala, kje dobi toliko denarja. Če se prav spomnim je dobil službo natakarja in ne bogatega bankirja.

Luke je peljal proti glasbi, ki sem jo kmalu zaslišala. Izstopila sva iz avta in vstopila v bar. Lucy me je pozdravila z nasmeškom na obrazu. Luke je postal boljše volje, saj je na zabavi prepoznal vampirje, kar je pomenilo, da ga bom zagotovo ugriznila. Čeprav notri ni bilo veliko ljudi, sem čutila na nabito polno umov. Eden se je razlikoval od ostalih. Od drugih je izstopal, hkrati pa mu nisem mogla prodreti v glavo. Gotovo je pijan, ampak moram izvedeti, kaj je na njem.
"Samo po pijačo nama grem, prav?" sem rekla Luku, ko je sedel za eno od miz. Odkorakala sem proti točilnemu poltu in sledila izstopajočemu umu. Ne da bi zares gledala pred sabo, sem se v nekoga zaletela, njegova pijača se je zlila po moji obleki. Želela sem ga nadreti, naj malo bolj pazi, kje hodi, ko sem pogledala navzgor in uzrla fantov obraz. Obstala sem z odprtimi usti.
Pred mano je stal on.
Fant iz gozda.
Tisti, ki sem ga napadla.
Tisti, ki bi moral biti mrtev.
Tisti, ki gotovo ni prišel v Beacon Hills po naključju.
"Am, si v redu?" me je vprašal. Njegov ton glasu je bil nezaupljiv, zaskrbljen in začuden. Brez besed sem odhitela nazaj proti Lukovi mizi.
"Kje je pijača?" je vprašal Luke. "In zakaj izgledaš, kot da si videla duha?"
"Luke, poznaš mogoče tistega fanta?" Z glavo sem pomignila proti črnolascu.
"Ja, moj prijatelj je. Pred kratkim se je priselil v mesto. Totalen kreten je, ampak ima denar."
"Ti je on kupil posteljo? In avto?"
"Jap."
"In kaj si ti storil zanj?"
"Pomagal sem mu pri domači nalogi."
Zazrla sem se v Lukovo vratno žilo in se spomnila, da sem mu obljubila, da ga bom ugriznila, če bom prišel na zabavo.
"Si lačna?" Nagnil je glavo vstran kot vedno, kadar je hotel, da mu pijem kri.
"Ne, hvala."
Izgledal je užaljeno. "Ampak obljubila si. Hočem, da se hraniš od mene."
"Ne znaš hipnotizirati."
"Ne še, toda učim se. Daj mi svojo ogrlico."
Nezaupljivo sem ga pogledala in si odpela srebno ogrlico, ki sem jo vedno nosila za vratom. Zanimalo me je, kaj bo naredil. Prijel jo je v roke in začel z njo bingljati sem ter tja.
"Sporosti se in ves čas glej ogrlico," je rekel Luke kot pravi hipnotizer. Poskušala sem mu ustreči, a v tem hrupu se je bilo zelo težko sprostiti. S pogledom sem sledila ogrlici ter skušala pozabiti na fanta, ki sem ga napadla.
"Pij mi kri, pij mi kri, pij mi kri ..." je ponavljal Luke. Sploh ni delovalo, počutila sem se še čisto pri zavesti, ko je zraven mene prisedel ...
Ravno on.
"Hej, Luke, kaj počneta?" je ves navdušen vprašal.
"Skušam hipnotizirati Aryo," je odvrnil Luke.
"Vav, lepa ogrlica," je rekel in jo iztrgal Luku iz rok.
"Michael, daj nazaj!" sem se vznemirila.
Skril jo je za hrbet. "Kako veš, kako mi je ime?"
"Vem še marsikaj drugega," sem zarenčala. O njem v resnici nisem vedela ničesar, a z malo truda bi mu lahko vdrla v glavo in mu prebrala vse misli. "Vrni mi ogrlico, se ti sploh sanja, koliko sem plačala zanjo?"
"Vrnil ti jo bom, če greš z mano ven."
Čisto sem bila že navajena, da so me fantje povabljali na zmenke, zato sem samo prhnila.
"Komaj tri minute se poznava, pa me že vabiš na zmenek?"
"Tudi onadva sta se komaj spoznala." Pomignil je proti desni, kjer je nek človeški rjavolasec blondinki potiskal jezik v usta.
"No, jaz pa nisem taka vlačuga, zato mi vrni ogrlico ali pa ostaneš brez glave."
"Bom, če greš z mano ven."
"Kar sanjaj. Obdrži jo."

Skomignil je z rameni, vstal izza mize in si stlačil ogrlico v žep. Še enkrat se je obrnil nazaj in rekel: "Oprosti zaradi obleke, novo ti bom kupil, obljubim."


Michael, Michael, Michael...
Glasovi so ponavljali moje ime.
Michael, Michael...
Res ne znajo reči kaj drugega?
Michael...
Zbudil sem se v mokri postelji in ugotovil, da sem se le tako močno potil in ne kaj drugega. Prižgal sem luč in za trenutek sem mi je zazdelo, da sem v kotu sobe zagledal senco. Nekajkrat sem pomežiknil. Ni je bilo več tam. Potegnil sem se na noge in se preoblekel v kavbojke, majico in črn pulover. Samo na sprehod bom šel, sem si mislil. Tako ali tako zdaj ne bi mogel zaspati nazaj. Odtihotapil sem se po stopnicah navzdol, še prej pa pokukal skozi ključavnico spalnice moje mame. Mirno je spala. Imelo me je, da bi šel v kuhinjo po polnočni prigrizek.
Ne bodi tako požrešen, kmalu te bodo ljudje zamenjali za nosečneža, me je jezno opomnil glasek v moji glavi. Žalostno sem pogledal proti kuhinji in se odpravil proti vratom. Obul sem si čevlje ter počasi odprl vrata. Noč so osvetljevale obcestne svetilke. Zazdelo se mi je, da sem iz daljave zaslišal volčje zavijanje. Hodil sem proti gozdu, ne da bi vedel, kaj me čaka.

Zaslišal sem rahlo stokanje. Skril sem se za drevo in poslušal. Zopet stokanje. Stokanje, ki se je mešalo z renčanjem.
"Prosim, ne ..." je zastokal šibek ženski glas.
Nekaj je spet zarenčalo.
"Ne, nočem umreti ..." Vse se je slišalo kot v kakšni grozljivki. Nekaj trenutkov sem prestrašno stal za drevesom in si želel čim prej pobegniti ter poklicati policijo. Toda tista ženska lahko kmalu umre, renčanje pa spominja na volčje. Na koncu sem iz žepa potegnil svoj iPhone in posvetil proti glasovom. Ko sem zagledal prizor pred sabo, mi je zaledenela kri v žilah. Otrpnil sem in noge me naenkrat niso več ubogale. Pred mano je na gozdnih tleh ležala na pol gola, vsa okrvavljena ženska, nad njen vrat pa se je sklanjala rjavolaska v rdeči obleki.
"Pusti jo!" Skorajda nisem mogel verjeti, da je glas prišel iz mojega grla. Rjavolaska me je ignorirala in še naprej trgala ženskin vrat.
"Rekel sem, da jo pusti pri miru!"
Dvignila je glavo z ženskinega vratu in pogledala proti meni. Njen obraz je bil prekrit s krvjo, obleka pa raztrgana. Tedaj sem jo prepoznal. Bila je punca z zabave, tista kateri sem vzel ogrlico in jo povabil ven. Vstala je in začel počasi korakati proti meni.
"Kako so drzneš?" je zasikala. "Kako si drzneš govoritit meni, kaj naj storim, ti patetičen človek!"
"Nisem patetičen."
Še bolj se mi je približala. Bila je manjša od mene, a vseeno srhljiva. Privihala je zgornjo ustnico, da je razkrila dolge bele podočnike. Nisem mogel verjeti. Vampirji niso resnični. N morejo biti. Samo mit so. Zgodbice, s katerimi odrasli strašijo otroke, da ponoči ne bi hodili ven.
"Pusti ga pri miru," sem zaslišal glas za sabo.
V naslednjem trenutku me je držala za vrat, obrnjenega proti punci pred mano.
"Spusti ga."
Še trdneje je prijela moj vrat, da mi je zapirala sapo.
"Spusti ga," je ponovila. "Dušiš ga."
"Vem."
"Ne želiš ga poškodovati."
"Ne. Želim ga ubiti."
"Dovolj je bilo, da si ubila že tisto žensko. Spusti ga."
"Ne. Sploh ne veš, kako močno hrepenim po njegovi krvi."
"Prav. Poglej ga v oči in ga ubij."
Pomišljala je. Čez nekaj trenutkov je zavzdihnila, me obrnila proti sebi in se mi zazrla v oči.
"Pozabil boš na vse, kar se je zgodilo. Odšel si na sprehod v gozd in zdelo se ti je, da se je v grmovju nekaj premaknilo. Potem si odšel domov in nazaj v posteljo."
Ne morem kar pozabiti! Ravnokar je nekoga ubila, ni tako preprosto.
"Ne bom kar pozabil," sem odločno rekel. "Ravnokar si nekoga ubila, ni tako preprosto."
Začudeno me je pogledala. "Rose, nekaj je narobe. Ne morem ... ga prisiliti."
"Naj poskusim," je rekla punca za mano, ki je zdaj stala pred mano.
Potem se ne spominjam ničesar več.

Počasi sem odprl oči. Moj vid je bil meglen. Pomežiknil sem. Sedel sem na zelo neudobnem stolu, z rokami privezanimi za hrbet. Vame je zrla črnolaska safirnih oči.
"Kdo si? Zakaj sem tu?"
"Prosim, ne prestraši se," je pomirjujoče rekla. "Ničesar ti ne bomo storili."
"Zakaj bi mi kaj storili?"
"Drugačni smo. Ti si drugačen. Nismo kot ostali. Ne vem, kako naj ti to povem, ampak...
"O moj bog, izpljuni že!" je razdraženo rekel glas na drugem kocnu sobe. "Vampirji smo. Je bilo to tako težko?"
Zdaj sem se vsega spomnil. Dekle, ki je to reklo je bila vampirka iz gozda. Moral sem priznati, da je bila res lepa. Namesto raztrgane rdeče obleke, je zdaj nosila rjave kavbojke in oprijeto majico z leopardjim potiskom, ki ji je razkrivala popek. Ko nisem nič rekel, je nadaljevala:
"Tole je Rose." Pokazala je na punco pred mano. "Pa Jake in Erik," (mišičasti fant brez majice mi je pomignil z glavo v pozdrav, poleg njega je ležal črn volk) "človek s krvavim vratom, ki ga že dobro poznaš, je Luke, meni pa je ime Arya; najbolj seksi vampirka v mestu, ki te je skušala ubiti," je važno rekla Arya in si vrgla goste rjave lase čez ramo. Rose je zavila z očmi.
"Kaj za...?"
"Tale pa rad izgublja zavest," je bilo zadnje, kar sem slišal, preden me je oblila tema.

Zbudil sem se v istem sedečem položaju kot prej, le da sem imel tokrat roke proste. Moram priti ven od tu, sem si mislil. Počasi sem vstal s stola in skoraj padel nazaj. Bil sem čisto omotičen in pred očmi se mi je meglilo, nisem vedel, zakaj. Počasi sem stopal do vrat na koncu sobe in jih previdno odprl. Pred mano se je odprl srhljiv hodnik, ki se je kopal v plesni. Povsod so bile pajčevine. Počutil sem se kot bi bil v zabaviščnem parku v hiši strahov. Le da to ni bila hiša strahov. Bila je resničnost. In ugrabili so me. Čim bolj potiho sem stopal proti svetlobi na koncu hodnika.
"Bi rad pobegnil, kaj?" Pred mano se je pojavil mišičast blondinec. "Aryani tole ne bo všeč. Le ubila bi te. Dovoli mi, da to storim namesto nje."
Z obrazom se je približal mojemu vratu.
"Michael je Lukov prijatelj, ne boš ga kar pojedel," je zagodrnjala Arya in mu zasukala vrat v desno, da se je slišal le hiter pok, ko mi je vampirjevo truplo padlo pred noge.
"Hvala," sem dahnil in se izčrpano naslonil ob steno, kot bi bilo lomljenje vratov nekaj čisto vsakdanjega.
"Zakaj sem tako utrujen?" sem vprašal, ko se mi je zazdelo, da bom spet padel v nezavest.
"Veliko krvi si izgubil. Rose ti jo je spila, da ne bi pobegnil."
"Lahko bi mi uspelo."
"Ne, ne bi ti. Kaj kmalu bi te ujeli."
Usedel sem se na tla in globoko vdihnil. Imel sem še ogromno vprašanj, a bil sem preutrujen, da bi jih izrekel.
"Je tu kakšna postelja? Spal bi rad."
"Pojdi naprej po hodniku in zavij levo. Odpri prva vrata. Tam je moja spalnica."
Zastokal sem. "Mislim, da bom na poti tja omedlel."
"Spij to. Pomagalo ti bo." Ugriznila se je v zapestje.
"Nočem postati vampir."
"Saj ne boš." Krvaveče zapestje mi je pritisnila ob ustnice. Kdaj prej bi se mi zdelo menjanje krvi z vampirko smešno in ogabno, ampak zdaj ne. Okus je bil božanski. Čutil sem, kako mi je celo telo preplavila energija.
Arya se je sklonila k meni in mi pritisnila pritisnila ustnice ob uho.
"Pa ne povej Rose," je šepnila. "Menjanje krvi je osebno."
Če bi mi to povedala prej, bi kri zavrnil, zdaj pa mi je bilo vseeno. Z obema rokama sem se oklenil njenega zapestja.
"Dovolj bo." Roko mi je izpulila iz prijema. "Zdaj pojdi spat."

Počil sem se na Aryino posteljo in vdihnil vonj po sveže oprani posteljnini. Vseeno mi je bilo, če so me ugrabili ali ne, mislil sem lahko samo še na njeno kri v svojem telesu. Potem sem kmalu potonil v globok spanec brez sanj.

7
Arya

Bella je sedela na okenski polici in gledala v noč.
"Tukaj imaš," sem rekla in ji vrgla stekleničko Michaelove krvi. Spretno jo je ujela in si jo podržala pred nosom kot bi želela preveriti ali je kri res prava. Stisnila jo je v pest in se znova zazrla skozi okno. Obrnila sem se, da bi se čim prej pobrala od tod.
"Nisi ga ubila."
Obstala sem. "Ne."
"Kako si drzneš? Lovca ti serviram na pladnju in ti ga nisi sposobna pokončati."
"Saj sem želela, ampak..."
"Še uslugo sem ti delala, ko sem ga spravila v gozd," je nadaljevala Bella. "Vem, da si žejna njegove krvi. Zakaj mu torej nisi iztrgala vratne žile?"
"Rose je bila tam. Vse je pokvarila."
"In ti ne pade na pamet, da bi ubila še njo?"
"Misliš ... da bi ubila Rose? Se ti je zmešalo? Ne veš, kako prekleto močna je."
"Jaz sem močnejša."
"Potem ga pa sama ubij, naveličana sem biti tvoja sužnja."
Kot blisk je bila pred mano in mi zasadila zobe v vrat. Čutila sem, kako se moje misli pretakajo vanjo. Grobo sem jo odrinila s sebe.
"Izbrala si si ga," je jezno rekla Bella.
Stopila sem korak nazaj, sklonila glavo in tiho zarenčala. Primazala mi je tako klofuto, da se mi je kri ulila prek obraza.
"Rekla sem ti, da ga ubij, ne pa, da se zaljubi vanj!"
"Michaela pusti pri miru," sem zarenčala, za mano pa je ostalo samo razbito okno, ko sem izginila v noč. 

9
Michael
Sedel sem na postelji in z licem pritiskal ob mrzlo stekno okna. S pogledom sem ošinil uro na noči omarici. Kazala je 23.50. Čez deset minut bom polnoleten, sem pomislil. Vsi moji sorodniki bodo prišli in me obdarjali z darili, a hkrati ne bo nikogar. Le stal bom tam v kotu in si želel, da bi se dan čim prej končal. V senci. V senci ljudi, ki so boljši in bolj priljubljeni od mene. Iznajdlivejši v družbi. Vedno bom samo senca ljudi, ki me obdajajo. Moja sestrična, naprimer, izgleda kot supermodel z naslovnic revij. Moj bratranec je mišičast lepotec. Moj prijatelj Luke je pravi magnet za dekleta. Jaz sem čudak.
Moja mama pravi, da bom spet moral začeti hoditi v šolo, toda jaz nočem tja. Nočem spet postati izobčenec. Do mojega sedemnajstega leta sva se z mamo veliko selila in zamenjati sem moral kar nekaj šol. V nobeni me niso sprejeli. Ne vem, zakaj. Verjetno ravno zaradi selitev.
Težko je biti nov v mestu. Komaj sem se dobro navadil okolice, že sem jo moral zamenjati. Nikoli nisem imel pravih prijateljev ali punce, ki bi me sprejela takšnega, kot sem. Če sem kdaj kakšno dobil, me je želela zaradi denarja in ne zato, ker sem Michael. Vedno, ko sem se na nekoga navezal, me je na koncu zapustil. Zato sem se začel zapirati v sobo in se izoliral od sveta. Rad sem sam. Tako ni nevarnosti, da bi me kdo prizadel.
Počutim se, kot da nikamor ne spadam.
Bela volkulja je s hitrimi in elegantnimi koraki tekla skozi gozd. Zdelo se je, da pred nečim beži.
Potem sem zagledal ogromnega črnega volka. Ne, ne volka. Nekakšen stvor je bil. Za belo volkuljo je tekel po zadnjih dveh nogah, krajših od sprednjih. Po postavi je izgledal kot dva metra velik zgrbljen človek, mišičast za tri moje bratrance, telo pa je imel poraščeno z grobo dlako. Iz ust se mu je cedila krvava slina. Izgledal je kot sam hudič, ki se je vrnil iz pekla v volčji obliki. Bela volkulja je bila pravo nasprotje srhljivega stvora. Snežno bel kožuh se ji je lesketal v mesečini in izgledala je kot angel, ki se je vrnil iz nebes v pravilni volčji obliki.
Prestrašeno se je umikala, ki jo je spravil v kot med trnje, da mu ni mogla več pobegniti. Zacvilila je, ko je odprl gobec in si ga oslinil z dolgim špičastim jezikom.
"Ne!" sem zakričal in otrpnil, ko se je stvor obrnil k meni. Počasi se mi je približal in hlastal z gobcem. Volkulja, ki ni bila več stisnjena v kot, je skočila predme in glasno zarenčala na stvor, kot bi me želela zaščititi. Stvor jo je zgrabil za vrat, jo močno stresel in vrgel ob drevo, da je obležala na tleh. Še bolj se mi je približal. Od strahu se nisem mogel premakniti.
Volkulja se je s težavo postavila na noge in še glasneje in odločneje zarenčala. Iz nenada je poleg stvora udarila strela, zaradi česar se je močno zakadilo. Ko se je prah polegel, stvora ni bilo več, na mestu, kjer je prej stala volkulja, pa je čepelo vitko rjavolaso dekle v ohlapni beli obleki, ki ji je segala do kolen, ko je počasi vstala in stopila proti meni. Dolgi lasje so ji padali na ramena. Zdela se je prelepa, da bi bila resnična.
"K meni spadaš," je rekla, ko se je vzpela na prste, da me je lahko poljubila.
"Michael!"
Odejo sem si potegnil čez glavo in si želel, da bi se sanje nadaljevale. Morda bi se z lepotico začela slačiti. Potem bi nedolžnost, ki je drugače verjetno nikoli ne bom izgubil, izgubil v sanjah.
"Michael!" se je moja mama spet zadrla iz kuhinje. Sem pa mislil, da bom za rojstni dan dobil zajtrk v postelji.
"Saj že grem," sem zagodrnjal, čeprav me ni slišala. Zaspano sem se potegnil na noge in odkorakal proti vratom, s katerimi sem se udaril v čelo, ko sem jih odprl. Samo jaz sem lahko tako neroden, sem pomislil in se podrgnil po čelu. Bil sem tako zaspan, da mi je bilo težko celo postavljati noge eno pred drugo. Na vrhu stopnic sem se spotaknil in se po njih spustil kot po toboganu.
"Živijo," sem zazehal in pogledal na stensko uro pred kuhinjo, ko sem pristal na trdih tleh na koncu stopnic. Kazala je 6.00. Komaj šest ur sem spal, ni čudno, da sem tako zaspan.
"Obleci se, tvoj novi sošolec in njegova mama bosta kmalu tu," je rekla moja mama. Niti za rojstni dan mi ni voščila.
"Zakaj moram v šolo?" sem zastokal.
"Ker živiš pod mojo streho in do takrat boš delal tako, kot ti bom rekla."
"Kako je ime temu 'sošolcu'?"
"Max," je odvrnila moja mama, medtem ko je pripravjala jajca s slanino.
"Njegovo ime mi ni všeč," sem trmasto rekel. "Tako je bilo ime mojemu hrčku."
"Bi rad imel hrčka?"
"Ne. Rad bi imel volkuljo. In morala bi spreminjati obliko v rjavolaso lepotico, ki bi mi bila na voljo, kadarkoli bi hotel."
Pomislil sem na sanje in si želel, da bi bila punca resnična in da bi bila zares moja. Samo moja.
Saj je tvoja, me je opomnil glasek v moji glavi. V tvoji glavi bo vedno tvoja.
Moja mama je zavzdihnila, češ, naj ne bom tako otročji, saj mi take volkulje ne more priskrbeti.
"Preobleci se," mi je ukazala. Zavzdihnil sem in se odvlekel nazaj po stopnicah navzgor, pri čemur sem se še nekajkrat spotaknil.
Odprl sem omaro v sobi in iz nje potegnil majico in topel pulover, saj je bilo za november že kar mrzlo. V roke sem že vzel kavbojke, vendar sem se na koncu odločil za trenirko, ki sem jo nosil doma. Ne bom se lepo oblačil za nekega neumnega paglavca Maxa, ki se bo pretvarjal, da je moj prijatelj, v novi šoli me bodo pa spet vsi zasovražili.
Odprl sem vrata kopalnice in obleke odložil poleg umivalnika. Slekel sem si spodnjice in spodnjo majico, ki sem ju uporabljal za spanje in smuknil v kad. V prejšnjem stanovanju mi je nekoč v kopalnici spodrsnilo na mokirih tleh in z glavo sem udaril ob kad in si jo prebil. Če bi se potrudil, bi mi uspelo tudi zdaj. Morda bi se mi uspelo dovolj močno udariti na pravo mesto in bi se ubil. Saj mi ne bo treba v šolo, če bom umrl, ne?
Kad sem napolnil z vodo in olajšano zavzdihnil, ko sem se cel potopil v toplo vodo. Voda, ki je zdaj dišala po sivki, se je penila, ko je nekdo potrkal na vrata in vstopil, brez da bi dobil dovoljenje. Ves sem se potopil v vodo, da nezaželeni osebek ne bi videl česa preveč. Po nekaj sekundah sem zajel zrak, ki mi ga je začelo zmanjkovati in se zagledal v blondinca pred sabo.
"Max, izgini," sem bevsknil. "Gol sem."
"Sem opazil," je mirno odvrnil in si z občudovanjem ogledoval svoj odsev v ogledalu. Morda je to delal, ker mu je bilo nerodno, saj ni izgledal ne vem kako privlačen. Obraz je imel posut z mozolji, lase pa je imel vse trde od gela, ki si ga je nanesel, da bi mu lasje stali tako kot si je zaželel.
"Rekel sem, da pojdi, nihče te ni povabil."
"Rad bi se samo malo pogovarjal s tabo. Moja mama pravi, da bi morala biti prijatelja."
"No, jaz pa nočem imeti prijateljev. Poleg tega se lahko pogovarjava, ko se bom oblekel."
Max se je usedel na straniščno školjko, se oprl na stegnjene roke in se zazrl vame, kot bi želel s pogledom odstraniti peno, ki me je zakrvivala, da bi lahko videl kaj več.
"Kaj me tako gledaš?" sem zaničljivo vprašal. "Se ti zdim privlačen?"
Max ni izgledal niti najmanj užaljen. "Ne, všeč so mi dekleta. Imam celo prijatelja, ki nama lahko danes zvečer na zabavi v baru priskrbi kakšno lepo. Če seveda prideš."
"No, jaz pa ne mislim kupovati deklet od nekega mestnega cepca. Tako ali tako nobeni nisem všeč. Sploh se z nikomer nočem družiti in nočem iti na nobeno zabavo."
Max me je samo brezizrazno gledal in me ni spraševal ničesar o tem, zakaj se ne želim z nikomur družiti. Verjetno mu je moja mama povedala, da ne maram imeti prijateljev. No, saj ne, da bi se branil zares iskrenih prijateljev, le da ni bil nihče od mojih prejšnjih prijateljev ni bil pravi prijatelj.
"Glej," je rekel Max, "ne vem, zakaj si tako nesramen do mene, saj sem se želel le pogovarjati s tabo in ne vem, kaj sem ti storil, da me tako sovražiš, ampak moja mama pravi, da bi bilo lepo, če bi se družila."
Bilo mi je nekoliko žal, ker sem ga tako zavračal, ko me je želel le povabiti na zabavo ter ga poleg tega sploh še ne poznam. Zdel se je prijeten fant.
"Oprosti," sem tiho rekel. "Samo ponavadi me vsi v novih šolah in mestih sovražijo. Lahko sva prijatelja, če obljubiš, da me naslednji dan ne boš zasovražil."
"Obljubim," je veselo prikimal. "Potem prideš na tisto zabavo zvečer? Moja mama bo tu do večera, zato naju lahko zvečer pelje tja."
"Itak," sem se nasmehnil. "Kdo jo prireja?"
"Največji lepotec in važič v mestu, ki se druži z le navečjimi lepoticami in važičkami v mestu."
"In kdo je to?" Privzdinil sem eno obrv.
"Luke Hemmings."
Debelo sem ga pogledal. "Poznam ga. Ni važič, vedno je bil sramežljiv in zadržan."
"Spremenil se je, odkar se je preselil k največji čudakinji v mestu. Ves čas nosi rumene leče in ustnico si je preluknjal. Misli, da je nekaj več od drugih, samo zato ker hodi z eno najzaželjenih punc v mestu."
Od začudenja nisem rekel ničesar. Takega Luka nisem poznal.
"Lahko rečeš, kar hočeš, ampak čudakinja, h kateri se je preselil, je res lepotica," je nadaljeval Max. "Sicer pa se obnaša natanko tako, kot Luke. Denarja ima toliko, da ne ve, kam naj z njim in celo mesto jo časti, kot bi bila boginja. Ves čas jo spremljajo služabniki, ki poližejo tla, preden stopi nanje. Vsi živijo pri njej v razkošni vili in najemajo čistilke in služabnike za njene služabnike. Kot tolpa so: če jih ne ubogaš, se ti slabo piše. Raje se jim izogibaj."
"Kako ji je ime?" sem končno izustil.
"Arya. Arya Blake."
"Lepo ime ima."
Max je skomignil z rameni. "Malo preveč tropsko za moj okus. Poleg tega nihče ni dovolj dober zanjo. Samska je, odkar se je Zemlja ohladila. In do vseh fantov se obnaša, kot da so kup dreka, razen do mišičnjakov, ki se imajo za njene osebne stražarje. Dva ves čas hodita za njo, kot ubogljiva kužka. Skoraj vsi nosijo leče in so bledi kot stena."
"Rad bi jo videl," sem rekel. "Saj ne, da bi želel poskušati, ampak zdi se mi, da malo pretiravaš. Mislim, od kje ima toliko denarja, da gosti toliko ljudi in jih podkupuje, da jo ubogajo?"
"Saj jih ne podkupuje, samo če je ne ubogaš, te njeni osebni stražarji premlatijo. Verjemi mi, da ni prijetno. Celo z umori jih povezujejo, čeprav policija nima še nobenih dokazov. In če mi ne verjameš, tudi prav, se boš že sam prepričal na lastne oči, ko jo boš videl."
Max je vstal s straniščne školjke in zaprl vrata za seboj. Z odprtimi usti sem zrl za njim in razmišljal o tem, kar mi je povedal.

Zvečer naju je Maxova mama odpeljala na zabavo, na katero si je Max tako vzrtajno želel. Vstopila sva in vsi so mirno klepetali in nihče ni izgledal pijano. To se mi je zdelo nekoliko čudno, saj so na vseh drugih zabavah, na katerih sem bil, preden sem se preselil sem, vztrajno popivali. Niti glasna glasba ni igrala.
"Aryino mesto, Aryina pravila," mi je pojasnil Max, ko je videl, kako se razgledujem okoli sebe. "Ne mara glasne glasbe ali pijanih fantov, ki jo skušajo pripraviti do saj-veš-česa."
"Kje pa jo ona?" me je zanimalo.
"Ponavadi pride pozneje, ker samo ponoči hodi ven. Nikoli je ne boš zagledal sredi belega dne. Čudakinja je, zase se drži. Nikomur ne dovoli, da vstopi v njen mali svet, razen čudakom, ki so ji za petami na vsakem koraku."
"Saj si mi že povedal, razumem, kako to gre."
"Glej, tamle gre Luke." Pokazal je proti vratom.
Vrata so se odprla in Luke je vstopil. Ta Luke ni spominjal na Luka, ki sem ga poznal prej. Bleda koža se mu je svetlikala v šibki svetlobi in čeprav je bilo mrzlo in oblačno, je nosil sončna očala. Vsi so buljili vanj, ko si jih je snel in razkril jantarjevo rumene oči pod njimi. Ob njem je hodila najlepša punca, kar sem jih kdaj videl. Bila je še bolj bleda kot on in zelo zelo vitka. Morda celo malo preveč. Imela je prav take barve oči kot Luke in dolge živo rdeče lase. Luke jo je objel okoli ramen in stisnila se je k njemu, kot mlada mucka, ki si želi pozornosti. Izgledala sta kot popoln prizor iz filma.
"To je Mia Collins, ena Aryinih važičk," je rekel Max.
"Lepa je," sem priznal in jima s pogledom sledil do mize, za katero sta se usedla.
"Še kar, ampak počakaj, da vidiš Aryo. Čeljust ti bo padla na tla."
Nisem so mogel predstavljati, da bi bila kakšna punca še lepša od Mie, toda Maxu se je zdela njena lepota nekaj čisto vsakdanjega. Kot bi bile vse punce na svetu tako božansko lepe kot ona.
Vstopila sta še dva fanta, za katera sem predvideval, da sta Jake in Erik, saj sta popolnoma ustrezala opisu, ki mi ga je do poteze natančo opisal Max, ko sem prišel iz kopalnice. Jake je nosil oprijeto majico, ki je razkrivala sloko in mišičasto telo. Skodrani lasje peščene barve so vse še poudarili.
Erik je bil pravo nasprotje visokemu Jakeu. Izgledal je kot poosebljeni demon. Njegove kot oglje črne oči, so poskakovale po baru. Zenice se po barvi niso razlikovale od roženic in prav tako črni lasje, počesani na eno stran, so mu silili na oči. Bil je skoraj tako suh kot Mia in prav tako bled. Izgledal je, kot bi ga kaj bolelo.
Vstopilo jih je še nekaj in vsi, razen Jakea, so bili bledi kot stena in nadčloveško lepi. To me je spominjalo na prizor iz Sage Somrak (ja, seveda sem gledal vse dele Sage Somrak, kar je le še en dokaz, da sem čudak), ko je Bella prvič zagledala Cullenove.
Vsi so se napotili k istima dvema mizama v kot in izgledalo je, kot da nekaj čakajo.
"Katera od njih je Arya?" me je zanimalo. Nisem se mogel upreti, da z očmi ne bi preiskoval nenavadnih bledoličnežev.
"Nobena," je odvrnil Max in me prijel za ramena, da sem se moral še enkrat obrniti proti vratom.
"Tole," je poudaril, "je Arya."
Ko sem jo zagledal, se mi je srce za trenutek ustavilo. Ne samo zato, ker je bila Arya lepa za umret -lepša celo od Mie, kar je po zakonih narave nemogoče - ampak tudi zato, ker je bila punca iz mojih sanj. Ko so se njene oči srečale z mojimi, sem otrpnil. Arya je obstala. Max pravi, da je navadna mestna psica, vendar po njenih očeh sem videl, da ni bilo tako. V njenih očeh je bila bolečina. Osamljenost. Kot da nekoga išče. Kot da išče mene. Gledala me je, kot bi se poznala že vse življenje, ter bi me po dogih mesecih spet zagledala. Tudi jaz sem se tako počutil. Kot da spadam k njej. Zdaj se mi je zdelo, da me bo konec, če je ne bom dobil. Mora biti moja.
Nisem vedel, koliko sekund sva se tako gledala, vendar zdelo se je kot večnost. Nisem mogel umakniti pogleda. Zdrznil sem se šele, ko me je nekdo brcnil v piščal. Zaječal sem in ko je umaknila pogled, da so ji dolgi rjavi lasje padli čez obraz, sem opazil, da se je njena barva oči razlikovala od barve drugih bledoličnežev, ki so imeli vsi črne ali jantarjevo rumene oči. Njene so bile rdeče. Rdeče kot kri.
"Madonca, Michael, tako si zrl v Blakovo punco, da sem mislil, da bom moral poklicati rešilce. Ona pa ti je vračala pogled, kot bi te želela pojesti. Čudno. Še nikogar ni nikoli tako gledala. Verjetno si njena naslednja žrtev."
Šele čez nekaj trenutkov sem prepoznal Maxov glas.
"Njena kaj?"
"Njena naslednja žrtev. V tem mestu so ponavadi umorili srčkane mlade fante, ki jim je bila Arya všeč. No, saj ne da meni ni ..."
"Jaz nisem srčkan," sem iztisnil skozi zobe.
Max je skomignil. "Reci kar hočeš, ampak res je čudno buljila vate. Raje se ji ne približuj."
Sam sebi se nikoli nisem zdel ravno privlačen. Ima, za fanta običajno kratke, blond lase, ki sem si jih pred kratkim pobarval na črno z modrim pramnom vmes, zelene oči, majhno brazgotino nad njimi, šive po levi strani vratu, in bledo polt. Ne vem, zakaj sem bil vedno tako bled. Verjetno, ker nikoli nisem hodil ravno veliko ven. Samo v sobo sem se zapiral in se ponoči sprehajal po gozdu. Tema mi je bila vedno všeč. Ovita v nevarno skrivnost. Privlačila me je.

11
Luke

Najprej ostra bolečina, ko mi dve špičasti šivanki predreta arterijo, in potem užitek. Prepustim se navalu endorfinov, ki jih povzroči vampirski ugriz. Arya mi nežno sesa kri iz dveh majhnih vbodov na vratu, sam pa stokam od užitka in moje roke se povzpnejo po njenih bokih. Arya se zahihita in jih odrine. Samo prijatelja sva, vendar si ne morem pomagati. Ne razmišljam več trezno. Nič več ni pomembno. Mislim lahko samo še na njene zobe v svoji žili in na njeno slino, ki se meša z mojo krvjo. Podobno je spolnemu odnosu, vendar bolje. Arya nežno izdre zobe iz moje žile. Zastokam od užitka in si z roko sežem za vrat. Moj vid je zamegljen, vendar v baru vseeno razločim ljudi od vampirjev. Glasna glasba igra in vsi popivajo in se grizejo. Poleg sebe vidim človeškega temlolasca, ki se ponuja visoki vampirki.
"Hej, punči, je to tvoj hranitelj?" vpraša moški glas.
"Ne, Justin Bieber je moj hranitelj," odvrne Arya, ki pleše okoli mene.
Vampir se zareži in v naslednjem trenutku začutim njegove zobe v vratu. Zaprem oči in čutim, kako vse teče iz mene. Kri, težave, beda ... Ničesar več ni. Moje življenje je popolno. Samo sedemnjast - letni hranitelj sem. Nihče drug. Za nič mi ni treba skrbeti. Imam popolno življenje: vem za vampirje, katerih ugrize dobim skoraj vsak dan, dobre ocene (ki jih z Aryino pomočjo - nadzorovanjem misli - dobim brez truda), prijatelje, vampirko, v katero sem zatreskan in zanimajo me samo punce in alkohol.
Vendar tako sem razmišljal, ko sem bil še človek.
Zdaj nisem več.

Odprl sem vrata bara in si snel sončna očala, kot sem to vedno storil. Toda zdaj ni nobena punca zaljubljeno zrla vame. Nobenega 'hej, Luke', 'danes pa dobro izgledaš, Luke' ali 'bi prišel zvečer na zabavo, Luke?' Namrščil sem obrvi; ni mi bilo jasno, kaj se dogaja. Ponavadi me vsi uslužno gledajo in mi poljubljajo škornje. Zdaj so vsi sporoščeno klepetali, kot da najlepši fant v mestu ne bi ravno vstopil v bar. S hej-tukaj-sem-poglejte-me izrazom na obrazu sem odkorakal do pulta in čakal, da pride mimo kakšna natakarica, katere pozornosti bom zagotovo deležen.
Vsi so utihnili in zadržali dih, kar se mi je zdelo čudno, zato sem pogledal čez ramo, da bi videl, kaj jim je preusmerilo pozornost. Skozi vrata je ves v črnem in s sončnimi očali na nosu vstopil ...
Michael.
Vzelo mi je sapo, čeprav nisem točno vedel, zakaj. Bil je isti stari Michael, kot je bil Michael včraj ali pred enim tednom, toda drugačen Michael. Igrivo se je smehljal in si snel sončna očala (prasec nemarni, to je moj gib za osvajanje deklet). Poleg tega so vsi zrl vanj, in ne vame. Tega res nisem bil vajen.
Potem sem opazil, kaj je bilo tako zanimivega na Michaelu. Za njim je vsa nališpana in lepo oblačena hodila ...
Arya
"Vsi strmijo v naju," ji je Michael šepnil v uho. Ker sem bil zdaj volkodlak, je moj izostreni sluh razločil vsak delček njunega pogovora.
"Dobrodošel v svetu priljubljenih," se je zahihitala nazaj.
Nekaj metrov stran od mene se je razbil kozarec. Pogled mi je ušel proti zvoku in zagledal sem Michaelovega prijatelja Maxa, kako z odprtimi usti strmi vanju.
"Clifford je v mestu manj kot en teden, pa se že druži z Aryo Blake?" se je začudil Max, s še vedno odprtimi usti. "Kako je mu je to uspelo? Ko sem jaz nazadnje povabil Aryo ven, mi je Jake zlomil nos. Dobesedno."
"Ker je bogat, in bogati ljudje se ujamejo," je v odgovor zavzdihnila blondinka poleg njega. "In zakaj si tako začuden, saj se samo pogovarjata."
"Arya se nikoli z nikomur ne pogovarja!"
"Oh, nekaj bi ti rad dal, ko si že tu," je Aryi rekel Michael in pozornost sem spet preusmeril nanju.
Michael je segel v žep jakne in iz nje potegnil ...
Aryino ogrlico! Tisto, ki ji jo je vzel na moj rojstni dan!
"Doma sem jo našel in no ... všeč mi bo, če jo boš nosila."
Michaelov nasmeh je izdajal, da ni ravno prepričan, če bo Aryi všeč. A ona se je le obrnila in si dvignila lase s tilnika, da ji jo je lahko nadel okoli vratu.
"Hvala, Michael," se je nasmehnila Arya in mu pritisnila hiter poljub na lice. "Res je lepa."
Michaelov obraz je zažarel od veselja, saj ni mogel verjeti, da ga je poljubila punca, kot je Arya, pa čeprav samo na lice.
Zdelo se mi je, da tam stojita samo zato, da nadlegujeta ostale fante in Maxa, ki je izgledal, kot da se bo vsak čas razpočil od ljubosumja.
"Torej imaš danes hišo čisto zase?" ga je vprašala Arya.
Michael je navdušeno pokimal. "Ja, zakaj?"
"Lahko pridem k tebi, da bova kaj počela?
Michaelov dan je postajal vse boljši. "Itak!"
Obrnila sta se na petah in kot bi mignil ju ni bilo več. Vse bolj se mi je dozdevalo, da sta sem prišla samo zato, da bi odigrala svoj napihnjeno važni prizor, ki se imenuje 'Spravi ostale fante ob živce, potem pa se poberi'.

13
Rikki

"Resnica ali izziv?" me je vprašal od pasu navzgor goli Ashton, ko je zavrtel steklenico, da je pokazala name.
Sedeli smo v koči brez elektrike, sobo so osvetljevale sveče. Pred nekaj urami smo iz Amerike prileteli v Anglijo, da bi izsledili vampirje, ki so bili krivi za vedno več napadov v Angliji.
Ko sem pred dvema letoma izvedela, da so moji starši lovci na vampirje, sem bila vsa iz sebe, zdaj pa sem se že nekako navadila. Sprejela sem dejstvo, da moram potovati po svetu in izstrebljati vampirje - ni ravno zadeva, s katero se ukvarja vsaka osemnajstletnica, vem. Zavidala sem ostalim najstnicam, ki so lahko plesale v nočnih klubih, njihova edina skrb pa je bila matematika. Vendar sprijaznila sem se z dejstvom, da usodi ne morem ubežati.

"Ne morem verjeti, da se igramo to," je zagodrnjala Hannah, ki je nekaj minut prej izzvala Ashtona, naj si sleče majico.
"Resnica ali izziv?" je ponovil Ashton, brez da bi se zmenil za nergajočo Hannah.
"Izziv," sem se odločila.
"Izzivam te, da greš v gozd."
Pogledala sem skozi okno. Zunaj je deževalo in že v koči ob ognju je bilo zelo mrzlo. Poleg tega nisem želela iti v gozd, odkar sem izvedela, koliko napadov se je nedavno zgodilo tam.
"Ash, to ni pošteno," sem se uprla.
"Oprosti, ampak igra se ne imenuje Resnica ali poštenost. Če ne boš šla v gozd, bom ..."
"Kaj boš?" sem se namrščila.
"Bom vsem povedal za tvoja prikrita čustva do Michaela."
"Kje si pa zdaj Michaela dobil?" sem se zasmejala. Michaela imam rada, kot prijatelja. Pred tremi leti sva imela nekaj, vendar sama temu ne bi rekla ravno 'razmerje'. Imela sva le petnajst let in nisva vedela, kaj je prav in kaj ne. Če sem iskrena, še zdaj ne vem.
Pogrešala sem Michaela, res sem ga. Odkar se je preselil, sva se veliko slišala preko Skypa, vendar se nikoli nisva dobila osebno. Saj se tudi nisva mogla; jaz sem ostala v New yorku, on se je preselil.
Nisem mogla verjeti, da ga bom čez nekaj ur spet videla. Pravzprav sploh nisem vedela, kaj mu bom rekla. 'Oh, hoj, Mike, pogrešala sem te, mali. No, veš, am, v Anglijo sem prišla, da bi ubila nekaj vampirjev, ki te skušajo pojesti, ampak nič takega. Pa ti?'
Mislil bi, da sem zmešana. Sicer pa bi bilo čudno, če bi mu rekla 'mali" saj je Michael vsaj trideset centimetrov večji od mene. S svojo majhno postavo dosežem komaj sto petdeset centimetrov, Michael jih meri sto petinosemdeset.
"Prav," sem rekla. "Šla bom v gozd."
Pograbila sem lesen kol, ki sem ga vedno povsod nosila s sabo in vstala.
"Brez orožja," je rekel Ashton.
"Se ti je zmešalo?" sem skoraj vzkliknila. "Sploh veš koliko napadov se je zgodilo tam?"
"Ah, daj no, Rick, napumpana si s sporišem, vsakemu vampirju boš že na daleč zasmrdela."
Vsemu, kar sem popila, sem dodala kanček sporiša; to večinoma delamo vsi lovci.
"Toda lovka sem, lahko mi iz dolgačasa in maščevanja samo zlomijo vrat. Saj veš da smo naravni sovražniki."
Ashton je zavil z očmi. "Rikki, ne bodo kar vedeli, kaj si. Sploh pa vampirji vratov ne lomijo kar tako. Vampirji ubijajo za kri, ne pa za zvok poka vretenc."
Vdala sem se in odložila kol nazaj na tla.

Hodila sem po gozdu in kar naenkrat sem z nogo zadela ob nekaj in se prevrnila na tla. S telefonom sem posvetila proti predmetu, čez katerega sem se spotaknila in zakričala. In kričala.
Hitro sem se pobrala s tal in stekla iz gozda, kolikor hitro sem mogla.

Sunkovito sem odprla vrata koče in stekla v njeno notranjost.
"Rikki, kaj je narobe?" me je zaskrbljeno vprašal Ashton. "Te je kdo napadel?"
"Ash, našla sem truplo," sem rekla zadihano. Vsi v koči so me prestrašeno gledali.
"Mrtvo truplo?"
Najraje bi mu eno primazala. Nikoli ne zna biti resen, iz vsake stvari se mora zafrkavati.
"Ne, mislim, da je še malo dihalo ... - seveda da mrtvo truplo, ti idiot!" sem se še jaz poskusila zasmejati. Ni mi uspelo.
"Je imelo raztrgan vrat?" je mirno vprašal. Čudila sem se, kako je lahko tako miren. Ob takih stvareh vedno zna biti miren. Lovec je že sedem let - izvedel je pri petnajstih. Ubil že kar nekaj vampirjev, jaz sem vampirja komaj enkrat videla, kaj šele da bi ga ubila. Vsak dan sem se urila za lovko in vedela sem, da me pred ubojem prvega vampirja čaka še kar nekaj vaje.
Zadihano sem prikimala. "Bil je fant - v kakšnih dvajsetih - in videla sem mišiče ter razmesarjeno tkivo pod raztrgano kožo na vratu."
"Potem ga je napadla ženska vampirka," je rekel Ashton.
V devedesetih odstotkih je imel prav. Ženske vampirke se ponavadi hranijo na moških, in obratno. Seveda se lahko zgodi tudi, da se ženska hrani na ženski, in obratno, če je vampir zelo lačen ali drugače spolno usmerjen.
"Pojdi zdaj spat, ne pozabi - jutri boš spet videla svojo ljubezen."
Če ne bi bila tako prestrašena, bi Ashtonu vrgla blazino v glavo ali kaj podobnega, vendar trenutno nisem bila sposobna ničesar. Spraševala sem se, kako bom lahko sploh kdaj pobijala vampirje, če me že pogled na truplo tako vznemiri.
"Ampak kaj pa trup-" sem začela, a me je Ashton prekinil.
"Jaz bom poskrbel za truplo, ti pojdi spat."
Pokimala sem in se odpravila v posteljo.
"To! Umri, idiot! Umriii!" je kričal Michael, ki je na kavču igral video igrico. Nosil je sivo trenirko, okoli njega so ležale prazne pločevinke kokakole, na tleh je ležala prav tako prazna kartonasta škatla pice, poleg njega pa je bila še ena, v tej je manjkala polovica pice, en kos pa si je ravno tlačil v usta.
"Ti pa res uživaš na polno," sem se zasmejala, in šele takrat je opazil, da stojim pred odprtimi vrati dnevne sobe.
"Rikki!" je vzkliknil, da so mu koščki pice poleteli iz ust, stekel k meni in me tako močno objel, da me je dvignil od tal. Zasmejala sem se in mu vrnila objem.
"Hojla, Mikey, pogrešala sem te, mali." Del o vampirjih, ki ga skušajo pojesti, sem izpustila.
"Nisem majhen," se je zasmejal in me izpustil iz svojega objema. "Kaj sem zamudil, ko me ni bilo? Vse mi moraš povedati!"
"Naša Rick je našla truplo, bolje da ji daš poljubček, ker je še vedno čisto presrana," se je oglasil Ashton. Skoraj bi pozabila, da stoji za mano. Grdo sem ga pogledala. Ashton in Michael sta se bežno poznala preko mene, nikoli pa se nista ravno veliko družila.
"Truplo?" je začudeno vzkliknil Michael. "Kje?"
"V gozdu," sem rekla. "Bolje, da ne hodiš tja, vedno več napadov se dogaja."
Michael je zaskrbljeno pokimal in naju vodil v dnevno sobo.
"Kam naj odložim kovčke?" je vprašal Ashton. Z Michaelom sva se dogovorila, da bom, dokler bom tu, ostala pri njem. Nisem vedela, kam bo šel Ash.
"Kar tu jih pusti, bomo potem videli," je rekel Michael. "Bosta pico?"
Ashton je z gnusom na obrazu pogledal proti kavču, kjer je ležala Michaelova obgrižena pica.
"Ne, hvala, v restavracijo bom šel."
Michael je skomignil in si v usta stlačil še en kos pice.

"Torej hodiš v šolo?" sem načela pogovor.
Michael je prikimal. "Ja, pred enim tednom sem spet začel. In bedno je. Vsi me sovražijo - drugega nisem pričakoval - in imamo šolskega važiča, ki se pretvarja, da je nekaj več od drugih, ko pa zagleda Aryo, pa nima kaj reči."
"Kdo je Arya?"
"Bodoča mama mojih otrok."
"Ti imaš punco?"
"Ne," se je zasmejal. "Samo všeč mi je. Že nekaj tednov se druživa."
"Ti se družiš s punco?" sem se začudila.
"Ja, je to kaj nenavadnega?"
"Samo ... ponavadi te nobena punca ne mara."
"Globoko si me užalila." Naredil je užaljen izraz na obrazu.
Zvečer se je Ashton poslovil in odšel kamorkoli je pač že šel.
"Greva v Grill?" me je vprašal Michael.
"Kaj je to?"
"Bar. Veliko se družimo tam. Lahko ti bom predstavil Aryo."
"Okej," sem se nasmehnila. Želela sem si spoznati punco, ki je Michaela vrnila nazaj v življenje. Po Michaelovem opisu se mi je zdela prijetna punca, ki se samo ne odpre vsakemu, zato jo imajo za čudakinjo. Vendar, ko jo enkrat spoznaš, je čisto v redu.

"Mike!" je nekdo v baru poklical Michaela. Michael se je ozrl po zatemnjenem prostoru in se nasmehnil, ko je v kotu zagledal blondinca, ki mu je pomignil, naj prisede.
Sledila sem mu čez bar in usedla sva se poleg fanta, ki je bil očitno Michaelov prijatelj. Vesela sem bila zanj, ker si je končno našel prijatelje.
"Rikki, to je Luke - Luke, to je Rikki," naju je predstavil Michael.
Luke se mi je nasmehnil in morala sem priznati, da je bil res seksi. Imel je bledo polt, sinje modre oči, lase počesane navzgor in pirsing v ustnici.
"Glej, glej, čudak si je končno našel čudaka za družbo," je rekel fant, ki se je pojavil ob naši mizi. V rokah je držal pivo in spremljali so ga še trije fantje.
Michael se ni zmenil zanj; pogled je upiral v mizo in zdelo se mi je, da se trudi nadzorovati, da ne bi na sredi bara skočil nanj.
"Ti je mucka jezik snedla, Clifford?" ga je zbodel fant, za katerega sem vedela, da ne bo odnehal, dokler Michaelu ne bo počil film.
"Zane, odjebaj," je rekel ženski glas za njim.
Fant, za katerega sem zdaj vedela, da mu je ime Zane, se je obrnil k punci.
"Arya, v redu je, pusti ga," je rekel Michael, ki ni želel težav.
"Ali pa kaj?" je vprašal Zane
"Ali pa boš nasrkal," je rekla Arya. Ne veš, česa sem zmožna. Tako ti bom zagrenila življenje, da me boš prosil, naj se te usmilim. A se te ne bom. Ker si navaden prašič."
Potem je Zane udaril Aryo.
Pravzaprav jo je poskusil udariti. Nekaj centrimetrov pred Aryinim obrazom se je njegova pest ustavila; Arya jo je z roko potisnila nazaj. Zaslišal se je pok kosti v Zanovem zapestju, ko mu je Arya roko porinila nazaj ob telo.
"Nikoli več ne poskusi tega," je rekla Arya. "Ne spodobi se pretepati punc."
Oba, Zane in Michael, sta bila presenečena zaradi Aryine moči. A Zane se vseeno ni dal zmesti. Takoj, ko se je Arya obrnila, je njegova pest še enkrat poletela proti njeni glavi. Sunkovito se je obrnila in ga z vso močjo boksnila v nos. Zaslišal se je zvok zloma kosti in iz Zanovega nosu se je ulila kri. Od bolečine je izpustil kozarec s pivom, da se je razletel na drobne delce in se prijel za nos. Kri je kar brizgala iz njegovega nosu in kmalu so bila vsa tla poplavljena s krvjo. Vsi v baru so nas gledali, vendar nihče ni prišel bliže. Zane in drugi fantje so prestrašeno stekli iz bara.
"Ups," je rekla Arya in se usedla zraven Michaela. "Očitno sem mu zlomila nos."
Michael je postal ves zelen v obraz.
"Mike, prosim ne reci mi, da ne preneseš pogleda na kri," ga je prosila Arya.
Michael si je položil roko pred usta in vstal.
"Slabo mi je," je rekel in vstal.
Michaelu, ki je želel odhiteti proti stranišču, je spodrsnilo na Zanovi krvi in pristal je na razbitinah njegovega razbitega kozarca. Zaječal je in pogledal v svojo dlan. Čeprav je bila zapackana od Zanove krvi, sem videla, da je Michaelova dlan začela krvaveti.

Aja pa ta Zane je bil prej Calum, če kej ni jasn k sm čudn napisala

Next

Haha ok bom objavla, čeprv je SkateboardGril dala dva nexta. Zdej mormo nekam it, pol pa bom. Kako se vam pa drugač zdi?

Ok, hvala prva štiri poglavja so drgač men mal bedna, pol je bolš. Morm še dokončat naslednje poglavje sem ugotovila. Pol bom pa naprej objavla

Bom bom. povej pol kako se ti bo cela zgodbica zdela

Ok, če bo vse po sreči jutri pride Next

Tuki je en del naslednjegapoglavja k se mi zdi, da je celo mal predolgo poleg tega pa še ni dokončano in bom kar zdajle objavila, saj sem včeraj rekla, da bo danes Next. tale Next je posvečen Cliffordsbabe, saj mi je dovolila, da sem uporabila njeno idejo dogodka, ki se pripeti na sredini tegale nexta. Love you, Iris. Kakorkoli, uživajte:

15 Michael

Arya je bila edina punca, ki me je kdaj koli spodbujala in pohvalila moje igranje. Vsi drugi so me le zaničevali in mi govorili, naj odneham, saj tako ali tako igram zanič. Kmalu sem jim začel verjeti. Začel sem jim verjeti, da nisem vreden in da je igranje kitare zame samo izguba časa. Ne vem, zakaj sem sploh še vztrajal. No, če temu lahko rečem vztrajanje. Nikoli več nisem igral pred drugimi, saj nisem želel, da me slišijo in me zopet ponižujejo.
Bilo me je sram, ko sem se takole skril pod odejo kot kakšen otrok. Zakaj moram biti vedno tako sramežljiv?
Globoko v sebi sem poznal odgovor. Če ne bi bil sramežljiv in bi se ljudem odprl, bi bil spet prizadet.

Zagrizel sem v pico, ki mi jo je prinesla Arya. Nisem ji je ponudil, saj sem tako ali tako vedel, da je ne bo želela. Vedno, ko sem ji ponudil kaj za pod zob, je imela izgovor, da ni lačna ali pa da je že jedla. Večkrat me je zaskrbelo, da je anoreksična.

Stopila sva iz hiše in šele takrat sem opazil, kako lepa je. Že prej je bila vedno prečudovita, ampak danes ... Vau. Ozke kavbojke so razkrivale njene dolge noge, svilnati rjavi lasje so valovili za njo, in lahko se je videlo, kako vitka je.
Kaj bi tako lepa punca kot je Arya, sploh počela s fantom kot sem jaz?
Segel sem po avtomobilskih ključih.
"Ne greva z avtom," me je ustavila Arya.
"Zakaj pa ne?" me je zanimalo.
"Ne bom pustila, da se boš pijan peljal domov. Poleg tega ni daleč."
Ključe sem vtaknil nazaj v žep in sledil Aryi, ki je (kot vedno) vedela, kam gre.

Ne da bi se zavedal, me je pripeljala do majhne stavbe, ki je spominjala na kakšen salon.
Prijela me je za laket in me odvedla do notranjost. Zdrznil sem se, ko sem začutil, kako mrzla je njena dlan.
"Kam me pelješ?" sem vprašal.
"Tja, kamor želiš iti."
Nisem vedel, kam 'želim iti', vendar sem ji vseeno brez vprašanj sledil.
Znašla sva se v majhnem prostoru in šele po opremi notranjisti se mi je posvetilo, da me je pripeljala do tatu trgovine.
Otrpnil sem, saj nisem pričakoval, da me bo pripeljala sem. Že res, da sem si želel imeti tatu, vendar nisem mislil, da se bo zgodilo zdaj. Obšel me je čuden neprijeten občutek, ko sem s pogledom preletel prostor.
"Hojla, Emma," je Arya pozdravila žensko, ki je čistila priprave tetovažo.
"Spet tatu, Arya?" je zavzdihnila Emma.
"Ni zame, zanj je," se je zahihitala Arya. "Sploh pa imam samo en tatu."
Emma se mi je nasmehnila. "Kaj bi rad imel tetovirano?"
"Am ..." Že dolgo sem imel nekaj idej, kaj bi rad imel tetovirano, vendar iz nekega razloga zdaj nisem bil prepričan. Sanjariti o tetovaži je nekaj čisto drugega, kot pa se dejansko tetovirati. Postajal sem nekoliko živčen.
"Saj bo v redu," je rekla Arya in me posedla na stol za tetoviranje.
Pogoltnil sem slino in Emmi nazadnje povedal naročilo.

Arya je imela prav, bolelo je. Ne vem, kako sem lahko zdržal toliko časa. Vendar splačalo se je, s tetovažo sem bil zadovoljen. Emma se mi je nasmehnila in vstal sem s stola, da bi si v ogledalu ogledal tetovažo na nadlakti.

To the moon

Koža okoli tetovaže je bila rdečkasta, saj tetovaža potrebuje nekaj dni ali tednov (odvisno, kako velika je), da se popolnoma zaceli.
Nasmehnil sem se svojemu odsevu v ogledalu. Prvič po dolgem času si sam sebi nisem več zdel kot tisti osamljeni bledi fant iz gozda, vendar kot nekaj novega. Nekaj vrednega.
"Lepa je," je rekla Arya, ki se je sprehodila do mene in mi s konicami prstov zdrsnila preko tetovaže.
Obrnila se je k Emmi. "Veš, kaj, rada bi imela še en tatu."
Emma je izgledala nekoliko naveličana in je verjetno želela oditi domov, saj je bilo že temno.
"No, prav," je privolila. "Ampak samo enega na hitro. Pa ne postani odvisna od njih, tako kot nekateri ljudje."
"Ne bom," je obljubila Arya in se usedla na stol.
Zanimalo me je, kaj si bo tetovirala. Tetovaža je bila majhna, zato sta hitro končali. Arya ni niti trznila.
"Ti je všeč?" je vprašala Emma, ko je Arya vstala in si odmaknila lase na eno stran, da je v ogledalu razkrila majhno tetovažo pod levim ušesom. Bil je napis, ali bolje rečeno beseda.

Muke

"Kaj to pomeni?" sem bil radoveden.
"Michael in Luke, ti Bučko," je rekla Arya. "Dve osebi, ki mi veliko pomenita."
Nisem pričakoval, da bom to slišal. Spoznala sva se šele pred nekaj tedni in niti par nisva, pa si je tako rekoč že vtetovirala moje ime. Še bolj pa me je presenetilo, ko je rekla, da ji veliko pomenim. Še nikoli nisem nobeni punci veliko pomenil.
Brez premišljanja sem se sklonil k njej in se z ustnicami nežno dotaknil njene tetovaže.
"Zakaj je bilo pa to?" je presenečno vprašala Arya in po njenem tonu glasu sem bil prepričan, da je ni motilo.
"Da te ne bo več bolelo," sem odvrnil kot kakšen filmski igralec.
Arya se je nasmehnila in plačala sva Emmi (želel sem plačati tudi za Aryino tetovažo, vendar mi ni dovolila), ki se je veselo namuznila, češ 'tule se nekaj dogaja'.

Nekaj časa sva se še sprehajala, saj je bila ura šele sedem zvečer in je bilo za v klub nekoliko prezgodaj. Pogovarjala sva se o različnih stvareh in želel sem si, da bi trajalo večno. Edino, o čemer Arya ni želela govoriti, je bila njena preteklost. Nisem drezal vanjo.

"Pridi." Arya me je potegnila v notranjost nočnega kluba. Glasna glasba mi je donela v ušesih, ko sem se razgledoval po prostoru. Notranjost je odsevala v različnih svetlečih barvah. Večina ljudi je plesala, ob čemer me je malce zaskrbelo, saj ne znam ravno dobro plesati.
"Pa še kako boš plesal, ko te napijem," se je zasmejala Arya in zanimalo me je, ali sem tisto rekel na glas.
Potegnila me je k točilnemu pultu.
"Kaj boš pil?"
"Am ..." Spomnil sem se, da sem ponavadi pil le pivo.
"Nisi še pil, ne?"
"Saj sem že pil pivo," sem zamomljal.
Rahlo se je zasmejala. Moj bog, kako sem oboževal njen smeh. "Dve tekili," je ukazala fantu, ki je stal za točilnem pultu. "Pravzaprav tri."
"Gospodična, potrebujem osebno izkaznico," je rekel fant.
Arya se mu je zazrla v oči in počasi rekla: "Ne pa je ne."
Fantu se je čez obraz razlezel najbolj butast nasmešek, kar sem jih kdaj videl. Kot bi ga nekaj obsedlo. Natočil nama je tri tekile in jih izročil Aryi.
"Tole bo -"
"Zastonj," ga je prekinila Arya.
Fant se je še bolj butasto nasmehnil. Arya je v dveh požirkih spila dve tekili, medtem ko sem jaz le stal tam s svojo v rokah.
"Spij že," je strogo rekla.
Spil sem tekilo in se malce nakremžil.
Spet se je zasmejala.
"Prideš zdaj?" Pomignila je proti plesišču.
"Če pa ne znam plesati," sem se branil. Nisem se želel osramotiti pred njo.
"Saj je vseeno, se ti zdi, da Luke zna plesati?"
Pogledal sem v smeri, kamor je gledala Arya. Luke je na plesišču tako razposajeno plesal z Mio, da so se jima vsi v velikem loku izogibali. Videti je bil butasto.
"Še malo bom ostal tu," sem dejal. Nisem želel plesati, saj bi verjetno izpadel še bolj neumno kot Luke.
Arya me je kaznovala tako, da je k sebi potegnila nekega fanta in začela plesati z njim. Čeprav si nisem želel priznati, sem postal ljubosumen. Ponavadi se ni družila z drugimi fanti, jaz sem bil edini. Zdaj se je predme vrinil nek trapast idiot, ki verjetno ne zna niti črkovati besede 'miš', brez da bi se zmotil. Od jeze nisem več štel, koliko kozarčkov sem še popil. Vendar bilo je dovolj, da se mi je začelo vrteti ter da sem se opogumil in se primajal na plesišče k Aryi in tistemu fantu, s katerim je plesala.
Arya se je odmaknila od fanta k meni in ko je videl, da je zabave konec, je izginil med množico. Oddahnil sem si, ker se ni nič zapletlo in razmišljal ali se v nočnih klubih vsi tako spogledujejo.
Nisem želel, da se drugi fantje spogledujejo z Aryo. Želel sem si, da bi bila moja in samo moja.
Nikoli se ne bo zgodilo, sem pomislil.
Alkohol je naredil svoje in ne plesišču sem se kar znašel. Poskušal sem posnemati gibe drugih fantov v klubu in zdelo se mi je, da Arya ni bila razočarana.
"Slabo mi je," sem rekel čez nekaj časa in se odmaknil od nje.
"Ojoj. Pridi, greva na zrak."
Vodila me je do izhoda in obdal me je objem mrzle noči. Nenadna sprememba temperature je še podžgala mojo slabost. Želodec se mi je obrnil in vedel sem, da bom bruhal. Sklonil sem se naprej in spravil iz sebe vse do zadnjega.
Mislil sem, da se bo začela zgražati in odšla stran vendar ni. Božala me je po hrbtu in me spraševala, ali sem v redu.
Prikimal sem in ves osramočen vstal. Tisti trenutek bi se najraje vdrl v zemljo. Načrtoval sem, da bo to popolna noč z Aryo, potem pa sem se takole osramotil pred njo.
Zaskrbljeno me je pogledala in iz žepa potegnila paket robčkov. Vzela je enega in mi kot majhnemu otroku obrisala usta. Srce mi je divje razbijalo od sramu in po vsem telesu mi je bilo vroče zaradi zardevanja.
"Ni treba, da te je sram, Mikey."
Vse pogosteje me je klicala 'Mikey'. Rekla je, da ji je všeč Mike, vendar me zdaj kliče Mikey. Ni me bilo več tako sram. Vsaki drugi punci bi se verjetno gnusil. Nisem imel pojma, kaj vidi takšnega na meni, a mi je bilo všeč. Bal sem se, da jo bom izgubil.
"Ne boš me izgubil," je rekla, kot bi mi brala misli. To se je danes zgodilo drugič in malce me je že plašilo. Kako je lahko vedela, kaj sem mislil?

Nekaj časa sva še stala zunaj, dokler se nisem pritožil, da se ne počutim dobro in tudi njej ni bilo več do plesa.
Ko sva hodila domov, sem večkrat opazil, kako so njene rdeče oči šinile proti meni. Nisem se menil za to in hodil naprej. Tla pod nogami so se mi nekoliko majala in v glavi mi je razbijalo, zato sem komaj čakal, da se uležem v svojo udobno in toplo posteljo.

Namrščil sem se, ko sem zagledal soj rdečih ter modrih avtomobilskih luči in nabite zvoke panične množice ljudi.
"Kaj se dogaja?" je zanimalo Aryo.
Čeprav sem bil pijan, so mi možgani še vedno delovali dovolj, da sem razločil kraj, v bližini katerega sva se nahajala.
"To je moja šola," sem rekel zmedeno. "Pojdiva bliže."
Zaskrbljeno me je pogledala in mi sledila na kraj dogajanja.
Prisotni so panično tekali naokrog in avtomobili so si poskušali izboriti svojo pot ven. V ušesih mi je šumelo od vseh nerazločnih zvokov, zato sem se težko osredotočil. Poskušal sem se preriniti na sredino in ugotoviti, kaj se dogaja. Podaljšal sem vrat in se stegnil navzgor. Zaradi prizora pred sabo, se mi je še enkrat obrnil želodec. Na nosila so ravno naložili mladega fanta, ki sem ga zaradi raztrganega vratu in krvi po vsem telesu komaj prepoznal.
"Zane," sem šepnil.
Čeprav mi Zane ni bil niti najmanj pri srcu, me je bolelo, ko sem ga videl v takšnem stanju. Roka mu je bingljala z nosila in na njegovem bledem in brezizraznem obrazu, sem videl odsev smrti. Začel sem hitreje dihati, ko sem se spomnil noči, ko me je v gozdu napadla žival. Moj vrat je bil tako raztrgan kot zdaj Zanov in spraševal sem se, ali sem tudi jaz takrat izgledal tako, ko so me nalagali na nosila. Še mesece po napadu so me preganjale podobe in nočne more, zaradi katerih sem pristal tudi v psihiatrični bolnišnici.
In potem me je spreletelo. Spomin je kot bič švignil čezme.