Bilo je skoraj eno leto od kar so jo ujeli. Od kar je naredila največjo napako svojega življenja. Leto v Endovierskem rudniku je bil privilegij. Mnogi so umrli že po 2 mesecih kar so prišli sem. Cealena je bila vajena ravnanja straže z ujetniki. Hodili so po hodniku z mečem ob njenem vratu kar je bilo nekaj popolnoma navadnega, ampak njo, njo so spremljali še dodatni trije stražarji in dva meča na vratu. Niso hodili proti rudniku kar je bilo zanje presenečenje a, kot je ona to znala je ohranila hladno kri. Ni pokazala znakov. Seveda je opazila, da že tretjič hodijo po istem hodniku upajoče, da se bo zmedla saj so hodili zik zak, stopili skozi različna vrata ampak Cealena ni bila butasta. Za takšne stvari je bila urjena. Končno so prispeli do vrat pred katerimi so stali trije stražarji. Vendar ti niso imeli ogabnih starih oklepov, kot tukajšnji stražarji. Ne, ti so imeli popolnoma nove, srebrne oklepe z Adarlanovim znakom. Cealeno je stisnilo pri srcu. Vedela je kar jo čaka za temi vrati. Vedela je, da so to zadnji pogledi na svet.
Vrata so se odprla in stražarji so jo privedli noter ter jo prepustili Adarlanovim stražarjem, a na njeno presenečenje na prestolu ni sedel kralj ampak sam okronan princ Adarlana. Na prestolu je sedel sin človeka, ki je storil toliko hudega na tem svetu. Dorian Havilliard. Vendar kaj želi kronan princ od nje, navadne poklicne morilke. Kaj je tako pomembnega, da je potoval dva tedna sem, da se je srečal z njo?
2 nexta
17. september 2018
Next
19. september 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg