u144245
u144245
next
19. november 2013
nexttttt
19. november 2013
u142077
u142077
next
19. november 2013
next
19. november 2013
Ko sem prišla domov sem Sophy razložila vse o moji novi prijateljici. Bila je vesela, da sem si našla prijateljico.

S šolo pa so se začeli tudi treningi. Veliko bolj intenzivni kot med počitnicami. Trenirale smo vsak dan po 4 ure. Zakaj? Približevala se je namreč WNBA in NBA sezona. Prvič v življenju bom igrala v WNBA! Čisto zares! Komaj čakam

ZAČETEK WNBA IN NBA SEZONE





Tako, začelo se je! Naša prva tekma v sezoni je bila s San Antonio Silver Stars. Ta ekipa je bila ena izmed favoritov za naslov WNBA prvakinj. No, očitno še niso videli igre Phoenix Mercurya ;D

Nisem igrala v prvi postavi. Trener je rekel, da me hrani za konec. In res. V zadnji četrtini smo izgubljale za 10 točk! Trener se je obrnil k meni in rekel:''Lara, pokaži kaj znaš!'' Odvrgla sem brisačo s svojih ramen in se zapodila na igrišče. Moje soigralke so mi veliko podajale in San Antonio Silver Stars so ugotovile naš načrt, zato so tudi začele izvajati consko obrambo (dve igralki na eno nasprotnico) in to name. Do konca tekme je bilo še 20 sekund, me pa smo vodile za 2 točke. In tako, seveda, tudi zmagale. Zasluženo
Mislim, da vas ne zanima opis vsake tekme. Jasno, nekaj smo jih izgubile, nekaj smo ji zmagale.
*Res sorry, k ful mal pišem, ful smo testov pisal in ni blo časa za tole. Čez vikend pride malo daljši del (sobota ali nedelja) HVALA VSEM KI BERETE <3 :*





Pa da se še malo nasmejete ;D

22. november 2013
u144245
u144245
next
22. november 2013
u108259
u108259
Next
22. november 2013
next
23. november 2013
next
23. november 2013
next!
23. november 2013
Pa pojdimo še malo k dogajanju v šoli. Priznam, da vsi hočejo biti moji prijatelji. Zakaj? Hja, seveda, slavna sem. Vsak dan me, ko grem iz šole, prosijo, če lahko z njimi igram košarko. Ker moram hitro domov, ker me čakajo treningi, mi govorijo, da ne znam igrati. In sem zato tudi malo užaljena. Ampak Sophy me je posvarila, da bo tako. In mimo njih grem zato z dvignjeno glavo. Če me vprašate, kako kaj moje ljubezensko življenje vam lahko povem, da na tej šoli ni nobenih luštnih fantov. Še toliko boljše, ker če bi jaz dobila fanta bi se mediji na dooollgoooo in šiiroookooo razpisali. Katastrofa.

Prve kroge WNBA tekem smo že dale čez in se kvalificirale v 2. krog WNBA bojev. Po treningih sem še vedno za kakšno uro ostala v telovadnici. In tudi takrat ni bilo drugače. Po treningu mi je trener dal še zadnje napotke in se odpravil domov. Vadila sem mete na koš, ko sem zaslišala odbijanje žoge. Zelo sem se prestrašila, ampak na mojo srečo je bil Goran.

L - Hej Gogi, kako?
G - Pa gre. Vadiš?
L - Jap.
G - Maš mogoče čas za kakšno tekmo?
L - Seveda! Z veseljem!
G - Ampak, pripeljal sem še enega tekmovalca...
L - Oh, koga pa?
G - Tony! Pridi!
L - Tonya Parkerja si pripeljal?! Zanimivoooo
T - Hey Lara. Kako si?
L - Super Tony. Torej, kdo bi rad igral All Stra basket??? (all star tekma - vsakoletna tekma v NBA, kjer se pomeri 5 najboljših in zahodne in 5 iz vzhodne enote. Vsak igralec je iz druge ekipe. Seveda to ni nujno, vendar sta lahko največ dva iz iste ekipe.)
G - No, pa dajmo!
L - Samo, dva na eno, ni to malo nepošteno?
G - Ni, zato sem ti pripeljal pomoč. Zoki!
L - Zoki?? Si resen Gogi?
*Na igrišče pride Zoran. Takoj sem mu stekla v objem*
Z - Tako, zdaj lahko igramo!
G - No, pa naj bo vajina žoga.

Začela se je tekma stoletja. Najprej sva zmagovala midva s Zokijem, potem Gogi in Tony. Na koncu pa smo se odločili, da ni zmagal nobeden, da se nebi skregali. Po tekmi smo se usedli in se začeli pogovarjati...

L - Gogi, kako to da si pripeljal Tonya?
G - Dolgo te je že hotel spoznati. In ko se je ravno potepal v Phoenixu, kjer imajo čez dva dni tekmo, je stopil do mene in me prosil, če bi te lahko srečal.
L - Uauu, prej bi jaz morala reči, da bi rada spoznala Tonya ne pa da me on išče...
T - haha, nehaj Lara. Sprijazni se v WNBA si prišla z 14 leti. To je nekaj posebnega.
L - Vem ja.... hm... kaj pa Zoki dela tukaj?
Z - Trener mi je dal 1 teden prosto in odločil sem se da grem k Gogiju. Iskal sem ga doma, pa je Maja rekla da je na treningu. Opazil sem ga takrat ko je z Tonyem vstopal v dvorano.
L - In jaz sem nič hudega sluteč notri igrala basket.
Z - hah, tako je...

Nekaj časa smo se še pogovarjali, potem pa sem dobila klic od Sophy, kje sem tako dolgo in morala sem se posloviti.

.
.
.
.
.
.

S svojimi soigralkami sem odigrala veliko odličnih tekem in en dan po eni tekmi nam je trener rekel:''PUNCE, DOVOLJ TOČK IMAMO ZA ČETRT FINALE!'' Vse v garderobi smo zavpile, kot male punčke, ki vidijo pajka na steni. Resno smo v četrt finalu??!!

Jap, res smo bile v četrt finalu. Tudi Phoenix sunsi so se uvrstili v četrtfinale.

Okej, spet.... blablabla, tekme so se odvijale. Brez problema smo se uvrstile naprej v polfinale. Spet smo zmagale, ampak šele po podaljšku. Za razliko od Phoenix sunsov smo me prišle v finale, oni pa ne. Po tekmi, ki nas je popeljala v finale, smo vse šle na pico in vsaj tisto noč povsem pozabile na diete, ki nam jih je dal trener...

Naslednji dan je bila po šoli cela norija. Vsi so mi na vsakem koraku čestitali in mislim, da sem se tisti dan zapisala v Guinnesovo knjigo rekordov z rekordom: Največkrat izgovorjena beseda hvala v enem dnevu. Laury je kar žarela ko je bila ob meni! Obljubila sem ji, da jo bom vzela seboj na finalno tekmo...

Ko sem prišla iz šole, je bila Sophy izjemno dobre volje. Posedla me je na zofo pred televizijo v dnevni sobi in jo prižgala. Na zaslonu se je pojavil znak: skype. Začudena sem bila. Če je skype, s kom se bom pogovarjala? In v tistem trenutku so se na televiziji pojavili moji sošolci iz Slovenije (prejšnji 9.r), ki so mi mahali. Oči so se mi orosile. Potem pa je spregovorila moja najboljša prijateljica iz osnovne šole:''Lara, prišli bomo na tvoje finale! Se vidimo tam!'' V tistem se je televizija izklopila. Pogledala sem Sophy, ta pa mi je s pogledom rekla, da se bo to res zgodilo...



24. november 2013
u144245
u144245
next
24. november 2013
next
24. november 2013
next
24. november 2013
next
24. november 2013
nexxt
24. november 2013
u68452
u68452
Nexxt
24. november 2013
u108259
u108259
Next
25. november 2013
next
25. november 2013
u151388
u151388
next
25. november 2013
Še vedno sem bila pod vplivom te srečne novice. Seveda, sem najprej poklicala Gogija in mu povedala, ta pa je bil vesel, da bo končno enkrat spoznal moje sošolce. Mislim, da sem kar dobesedno skakala po hiši. Moje življenje je res popolno: 1. Moj vzornik je moj najboljši prijatelj; 2. Moji sošolci pridejo!; 3. z mojo ekipo smo v WNBA finalu!!! Je lahko še lepše??

Ne, ne more biti lepše, lahko pa je slabše.... Ampak najprej k veselim novicam )

Minil je en teden in čez 5 dni se bodo odvijale finale. Nekega dne sem izpustila treninge in šla na letališče, skupaj z Gogijem čakat moje sošolce! Njihovo letalo je imelo 15 minutno zamudo, ampak z Gogijem sva jih počakala. Ko so prihajali iz terminala, sem najprej zagledala mojo najboljšo prijateljico Nežo, ki mi je takoj stekla v objem. Potem smo se nekaj časa gledale, potem smejale druga drugi, potem pa sem šla pozdravit še ostale.

Z Gogijem sva jih pripeljala k moji hiši, da so si jo lahko ogledali. Spoznali so še Sophy in moje soigralke. Čez 4 ure, sva jih z Gogijem pospremila še do hotela, kjer bodo bivali 1 teden. Težko smo se poslovili, ampak, tudi mene so čakali treningi. Se je pa ob tem porodila ideja, da bi šli na trening, vendar se niso vsi strinjali s tem, ker so bili preveč utrujeni. Z mano je šla samo moja BFF Neža.

Naslednji dan so bili treningi zadnjikrat samo dvakrat na dan. Od zdaj naprej bodo po 4x na dan. Torej so treningi tako zapolnjevali moj urnik, da skoraj nisem imela priložnosti za sošolce. Pa niso bili jezni. Rekli so celo, da so na nek način že vedeli, kajti tudi v šoli sem bila zelo zaposlena oseba.

Dnevi so tekli in bližal se je finale.




Finale. Igrale bomo z Miami queens. Uh, težak nasprotnik. Ahhh, tudi me nismo čite amaterke! Zdaj se bo igrala prava košarka.... Na tekmo so prišli seveda Gogi IN Zoki, Tony Parker, moji sošolci, Laury in seveda moja družina iz Slovenije (mami, ati). Pred tekmo nisem morala govoriti z njimi, ampak zdaj so vsi našteti sedeli v VIP loži in vsak trenutek sem jih lahko opazila. Upala sem, da me to ne bo zmedlo med igro.

.
.
.
.

Tekma se je začela. Diana nam je ob skoku pridobila žogo in kot organizatorka igre sem začela voditi prvi napad proti Miami queens. Podaja tja, podaja sem, podaja meni, jaz koš. 0 - 2 za Phoenix Mercury. Ocenila sem, da imamo me več navijačev v areni kot Miami queens. To je bilo dobro...

Žoge so mi kar letele v roke in že v prvi četrtini sem dala 14 točk, kar je res ogromno. Zdaj je bil rezultat 6 - 18 za Phoenix Mercury. Dvorana je norela in ko sem pogledala moje navijaško razgrete sošolce, mi je zaigral nasmešek na obrazu. Polčas. Trener nam je dajal še zadnje napotke, taktike, obrambe,... Zvonec. Tekma se je nadaljevala...

Takrat pa.... Ukradla sem žogo moji nasprotnici in se čez celo igrišče pognala z žogo. Bila sem v teku, zato sem se tudi pripravljala, da bom zabila koš ko....

Bila sm v zraku, žogo sem imela nad glavo, ko sem začutila udarec od vzadaj, ki me je zbil na tla. Videla sem da padam proti zaščitni ograji ob igrišču in potem.....
(Zdaj bom zgodbo pisala tako, kot da sem Goran Dragić. Boste videli zakaj.)

Ukradla je žogo in se z njo pognala proti nasprotnikovem košu. Bila je v zaletu in vedel sem, da bo zabila koš. Bila je že v zraku, ko je nad njo skočila njena nasprotnica. Zbila jo je na tla. Ker mi je pogled zakrivala zaščitna ograja nisem vedel, kaj se je zgodilo, vendar igra se ni prekinila. Kako? Bil je hud prekršek? Zakaj sodnik ne piska? Nasprotnica je z žogo odhitela k Mercuriyevem košu in zadela. Igralke Phoenix Mercurya je niso poskušale zaustaviti. Vse so samo gledale proti nasprotnem delu igrišča. V tistem je sodnik zapiskal in Larine soigralke so se pognale na drugo stran igrišča. Televizije v dvorani ni bilo, zato si nismo morali ogledati še enkrat, kaj se je zgodilo. Bil sem popolnoma zmeden. Nekaj časa sem še zmedeno gledal, vendar ko so na igrišče prihiteli reševalci, sem približno vedel, kaj se je zgodilo. Zagledal sem zaskrbljene obraze njenih sošolcev in staršev. Tudi oni so bili čisto izgubljeni. Prihitelo je še več reševalcev in prinesli so celo... nosila. Zdaj sem postal že paničen. Kaj se je zgodilo?? MI LAHKO KDO POVE KAJ SE DOGAJA?? Laro so previdno naložili na nosila in jo odnesli iz igrišča. Opazil sem, da je bela prevleka na nosilih rahlo rdeča. Začel sem postajati RESNIČNO paničen. Je to kri?Nisem mogel več zdržati. Lara mi je zelo prirasla k srcu in počutil sem s odgovornega, da grem za njo. Mislim, da bi ona isto storila zame.

Prerinil sem se čez vso VIP ložo. Začel sem teči proti izhodnem tunelu ven, pred dvorano. Ko sem prišel pred dvorano, so Laro ravno dajali v reševalno vozilo. Stekel sem tja in dovolili so mi iti zraven. Usedel sem se zraven Lare in ji stisnil roko. Človek bi pričakoval, da bo roko stisnila nazaj, vendar je ni. Očitno gledam preveč filmov in se ne morem sprijazniti s kruto resničnostjo. Se bom lahko sploh še kdaj pogovarjal z njo?

Rešilec je vozil izjemno hitro, ves čas s prižganimi lučkami. Skozi okno sem videl, kako spoštljivo so se ljudje umikali reševalnemu vozilu. Ta je kmalu prispel pred bolnišnico in Laro so odpeljali. Nekaj časa sem še smel biti z njo, potem pa se moral počakati v čakalnici. Čakal sem in čakal 1 uro. Potem pa je k meni prišel zdravnik s tabličnim računalnikom v roki. Prisedel je k meni in mi pokazal posnetek Larinega padca. Bil sem šokiran. V trenutku ko je hotela zabiti na koš jo je nasprotnica tako močno zbila na tla, da je z glavo udarila OB ROB zaščitne ograje. Takoj se je ulila kri in Lara je na mestu ostala kot mrtva. Še vedno sem se čudil, zakaj ni sodnik piskal prekrška. Bil sem jezen in krati zelo v skrbeh zanjo. Zdravnik mi je rekel še nekaj besed:'' Lara je trenutno v komi. Če se kmalu ne bo zbudila...'' Vedel sem konec stavka. Ja, lahko umre...



26. november 2013
next nujno !!!
26. november 2013
next sara sara neeeeeext
27. november 2013
u144245
u144245
nextttt
27. november 2013
u108259
u108259
Omg takoj next!
27. november 2013
Še vedno sem čakal v čakalnici. Čez eno uro so prišli v bolnišnico tudi ostali, z Larino mamico in atijem na čelu. Za njima je tekel Zoki in njeni sošolci in soigralke. Vstal sem in Zoki mi je padel v objem. Rekel mi je:''Iskali smo te vsepovsod! V tej zmedi sploh nismo opazili da si izginil!'' Samo žalostno sem pogledal v tla in jim povedal, kaj je rekel zdravnik. Larina mamica je začela jokati, oče jo je tolažil, vsi smo ostali brez besed... Čakali smo od 11h zvečer pa do 2h zjutraj. Ob 2h je k nam stopil zdravnik in rekel:''Lahko greste obiskati Laro.'' Hitro sem vstal in se odpravil za zdravnikom. nekaj časa smo hodili po bolnici, ko smo prišli do oddelka za posebno nego. Zdravnik je odprl vrata v sobo 630, kjer je na postelji ležala Lara. Zbrali smo se okoli njene postelje. Prijel sem jo za roko. V obraz je bila bleda, še nikoli je nisem videl tako. Vedno je izžarevala energijo, zdaj pa jo zadržuje postelja. Utrnila se mi je solza. Kaj bom brez nje? Priklopljena je bila na več aparatov, ki so nenehno piskali. Vsi smo začeli jokati.

Kar naenkrat pa je aparat za srce (tist, ko piska, ne vem kak se reče) začel piskati čedalje hitreje. Takoj smo poklicali zdravnika, ta pa nas je nagnal iz sobe in poklical svoje kolege. Čez okno smo gledali v sobo in črta na aparatu je bila čedalje šibkejša. Oči so mi spet zalile solze. Zdravniki so hiteli po sobi in pregledovali Laro. Čez nekaj časa so se vsi ustavili in glavni zdravnik je stopil iz sobe in nas povabil v sobo s sklonjenim obrazom. Takoj ko smo prišli v sobo, mislim da smo vsi najprej pogledali na aparat za srce....

Bila je ravna črta...

Ne, ne, NE! To ni res! Ne! Ona ni mrtva! Ne, ne, NE! Kako je to mogoče! Ne!! Padel sem na kolena k postelji in jokal. Vsi so jokali z mano, ko so kar naenkrat vsi začeli vzdihovati. Zaslišal sem piskanje aparata za srce! Pogledal sem gor in videl premikajoče se črte. Spet smo poklicali zdravnika, ki je prej zapustil sobo in nas pustil same. Prihitel je z vso hitrostjo in pogled mu je obstal na aparatu za srce. Začel se je smehljati. Tudi meni so solze nehale teči po licih in Laro sem prijel za roko. Nekaj časa sem klečal ob postelji z sklonjeno glavo ko,.......

.........''Kdo je zmagal?''

Glas je bil Larin. Dvignil sem glavo in Lara me je opazovala. Nasmehnil sem se ji in ona meni nazaj.

(Zdaj bom spet pisala kot Lara)

Počutila sem se, kot da bi se zbudila iz stoletnega spanca. Glava me je bolela in bila sem čisto brez moči. Opazila sem Gogija, kako je klečal ob moji postelji. Za več kot nasmešek nisem imela energije. Vsi so se smehljali z rdečimi, zabuhlimi očmi in lici. Vprašala sem jih, kaj se je zgodilo z mano in povedali so mi vse: od mojega padca, do kome, do moje smrti in vrnitve nazaj v življenje. Res, skoraj jim nisem verjela da se je to dogajalo meni. Potem me je prišel zdravnik pregledati in z mano so lahko ostali samo mami in ati, Gogi ter Zoki. Zdravnik mi je pregledal oči, ušesa, usta.. vse je bilo v redu, dokler se ni bilo treba postaviti na noge. Pomagala sta mi Gogi in Zoki. Oba sta me podpirala pod ramo, ko sem vsajala iz postelje. Postavila sem se na noge, ampak nisem mogla zdržati in sem padla po tleh, oz. bi padla, če me nebi držala Gogi in Zoki. Usedla sem se nazaj na posteljo in zdravnik je rekel, da bomo poskusili kasneje. Ulegla sem se v posteljo in zavzdihnila. Tekma je bila razveljavljena, igramo čez 1 teden. Upam da bom do takrat že zdrava :/



27. november 2013
next
27. november 2013
nexxt
27. november 2013
u144245
u144245
next
28. november 2013
u108259
u108259
Next
28. november 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani