next!
09. november 2013
u108259
u108259
Next!
09. november 2013
Tap, tap, tap.... žoga se je odbijala po dvorani... Stala sem v pozi za obrambo, proti meni pa je hodil Gogi. Ostani zbrana Lara, ostani zbrana... sem si dopovedovala. Gogi se mi je že čisto približal, ter poskušal priti mimo mene do koša. Ni mu uspelo. Prvič v življenju sem se ga dotaknila...

Vsi so že počasi odhajali, le midva sva še kar naprej igrala. Trener me je opozoril, naj ne bom predolgo pokonci, ker imam že ob 7h zjutraj trening. Potrdila sem mu, potem pa se spet posvetila igri...

Okoli 11 ure zvečer sva se z Gogijem odločila da je dosti za danes. Pospremil me je do dnevne sobe, kjer sva se poslovila in razšla. Ko sem bila v postelji sem se spomnila, da imajo danes Phoenix sunsi tekmo proti San Antonio Spursom. Pogledala sem na uro. Petnajst minut do 2h zjutraj. To, nisem je še zamudila! Potiho sem se odtihotapila v dnevno sobo s prenosnim računalnikom. Ulegla sem se na zofo, ter prižgala ''live stream'' igre Phonenix suns vs. San Antonio Spurs. Na začetku je komentator opozoril:''Obe ekipi sta brez glavnega favorita. Sunsi brez Gorana Dragića, Spursi pa brez Tonya Parkerja...'' Zasmejala sem se. Gogi in Parker sta izpustila tekmo, samo da bi spodbujala mlajše reprezentantke... hmm, pohvalno... Kar naenkrat pa je nekaj zaropotalo. Šit, upam da ni trener. Hrup je ponehal. Ah, saj ni bilo nič. Gledala sem naprej, ko...

G - Goran
L - Lara

G - Kako da še ne spiš?
L - O f**k! Ustrašil si me!
G - Ha, opažam... Kaj pa delaš tako pozno tukaj sama?
L - Emmm, smo izpolnjuem obred...
G - Ahaa, in kako se imenuje ta obred?
L - Nikoli ne zamudi Phoenix suns tekme....
G - Ne moreš verjeti, tudi jaz sem tu zaradi tega 'obreda'
L - Ha, nikoli še nisem gledala tekme z moji vzornikom
G - Vse je enkrat prvič
L - Strinjam se...

Gledala sva tekmo, ko je v dnevno sobo prišel Zoran Dragić.

+Z - Zoran

Z - Alo, alo... ka ne spita še vidva?
L - Eh, kdo pa še danes spi?
G - Boš kokice bratec?
Z - Mah, norca.... daj mi kokice...
L - Ob 4.30 bo tvoja tekma, Zoki.
Z - Vem ja...
L - saj ne morem verjeti...
G - Kaj?
L - Nekateri izmed vas ste izpustili tekme zaradi nas, punc...
Z - Recimo da vzemi to kot da smo na nekem dopustu...
L - Aha, razumem ... hahh, genijalci...



09. november 2013
nexxxxxxxt
10. november 2013
u108259
u108259
Next!!!
10. november 2013
next
10. november 2013
next
10. november 2013
nextt <3
10. november 2013
Gledali smo Phoenixsovo tekmo, ko sem čutila da sem zelo zaspana. Očitno so me treningi z Gogijem utrudili. Trudila sem se imeti oči odprte, ampak... ni šlo! Ah, danes bom noč prespala na kavču, sem si milila. Zaprla sem oči, ter zaspala. Čez nekaj časa sem čutila, kako me tople roke poskušajo dvigniti iz zofe. Čisto sem se sprostila, čeprav sploh nisem vedela kdo me nese.

G - Gogi
Z - Zoki

G - Pa ka te punce nič ne jedo? Veš kako je lahka?
Z - Ah, očitno so obsedene s postavo
G - Ali pa so obsedene s treningi... Zdi se mi da Lara ogromno trenira...
Z - Opazil sem že njen stil igre. Lahko bi rekli, da so nekateri njeni napadi zelo podobni tvojim, Gogi.
G - Tudi jaz sem že to opazil... In kako kaj tvoja igralka danes?
Z - Odlična je... Vendar me ves čas kaj sprašuje... In kako vama gre z Laro?
G - Tudi ona je odlična, mislim da bo s tem stilom igre še daleč prišla...
Z - Misliš da cilja na WNBA?
G - Mislim da... Saj, katera pa ne bi?
Z - Ampak počakati bo morala na polnoletnost
G - Ne pa ne, pravila dovoljujejo, da lahko ekipa izbere tudi mlajše igralke. Ampak, zadnja igralka je bila Zoya Merlich, ki je igrala v ekipi Tulsa Shock, vendar se je med eno tekmo hudo poškodovala. Potem so se organi WNBA izogibali mlajših igralk...
Z - Torej ima Lara že zdaj možnost da igra?
G - Mislim da... Oh v pri njeni sobi smo. Mi lahko odpreš vrata?
Z - Mhm...

Tako se je odvijal pogovor bratov Dragić, ko me je Gogi nesel v mojo hotelsko sobo....
*DAN FINALA*

G - Gogi
L - Lara

G - Dobro jutro zaspanka! Prespala boš zajtrk!
L - A? Oh f*k! Kdo je zmagal včeraj?
G - Phoenix sunsi in Unicaja Malaga, a ni to čudovito?
L - Je ja, samo jaz sem ta zgodovinski trenutek prespala...
G - Ah, saj ni bila napeta tekma, znamo tudi bolje...
L - Ah, saj je vseeno. Kdaj sem šla v posteljo?
G - Am, nesel sem te v sobo ko si spala...
L - Mojo težko rit si lahko nesel? Bravo, bravo...
G - Sploh nisi težka, ajde, pohiti, zamudila boš zajtrk!
L - že grem!

V jedilnici je bilo že glasno. Vsi so govorili samo o finalu. Prižgan je bil radia, ki ni nehal ponavljati te izredne novice... Potem se je oglasil trener:''Gremo punce, treningi nas čakajo!'' Vse so se vstale od mize, jaz pa sem na hitro pograbila kos kruha in se poslovila od košarkašev, ki so za mizo v miru pili kavo. Svoj zajtrk sem pojedla kar na poti v dvorano... Trenirale smo pridno in po 6 urah treninga nam je trener rekel:''Tako punce, za 3 ure gremo nazaj v hotel, potem pa bo šlo za res...''

Ko smo prišle nazaj v hotel sem začela pripravljati sveže stvari. Umazan dres sem nesla v pralnico, svežega pa lepo zložila na postelji. Ponosna sem bila na to, da imam ta dres, da predstavljam svojo domovino..... res je bil občutek odličen, ko sem nosila ta dres. Jaz se osebno najbolje počutim v dresu. In mislim da je to v redu

Trener se je začel dreti po hodniku:''GREMO PUNCE, ČAS JE!'' Hitro sem zmetala stvari v torbo ter odšla...

Na avtobusu smo bile same. Naši košarkaši bodo prišli z avtobusom zaradi medijev, ker tako in tako samo sitnarijo. Novinarji so res lahko sitni....

Odšle smo v slačilnice kjer smo se preoblekle v moje najboljše oblačilo: drese. Čez pol ure pa se je začelo. Vse punce smo s ponosom vstopile v prepolno dvorano Stožice. Ob straneh smo v VIP loži lahko opazile nape košarkaše, ter Francosko ekipo s Tonijem Parkerjem na čelu. Zadonela je Zdravica, ter Francoska himna. Potem pa smo z ekipo še malo metale na koš. Saj veste, pred tekmo se igralci vedno malo ogrejejo. Zapiskala je ta sirena in na klop sem odvrgla jopo, ter se odpravila na igrišče. Bila sem igralka v prvi postavi. Začelo se je. Sodnik je v zrak vrgel žogo in dobila sem jo svoji ekipi. Navijači so vpili. Zlahka smo dale prvi koš. 2 : 0 za Slovenijo.

V tretji četrtini smo v bistvu znorele celo dvorano... Naši košarkaši so čisto ponoreli, dvorana tudi. Hec pa je bil, da smo Francijo vodile za 12 pik. Tako da je Tony P. in njegova ekipa samo mirno sedel na sedežu. Samo vstal in zaploskal je ob košu svoje ekipe. V primerjavi z našimi košarkaši, ki so bili skos na nogah, je bil Tony videti kar nekaj zaskrbljen... Bližal se je konec četrte četrtine in vodile smo za 16 pik. Oglasila se je sirena, ki je uradno zaključila tekmo! ZMAGALE SMO! SLOVENIJA IMA MEDALJO NA DOMAČEM PRVENSTVU! Dvorana je norela, naši košarkaši tudi! Obrnila sem se proti Gogiju, ta pa se mi je široko nasmehnil, ter mi s pogledom rekel: ponosen sem nate! Počutila sem se odlično...

Ko se je vzdušje malo bolj umirilo je sledila podelitev medalj. Počutila sem se zelo zmagovalno... Trener je imel nasmeh do ušes, navijači pa se nismo mogli čisto umiriti. Sploh ko je bilo podeljevanje medalj.. Joooj, kako so se drli! Saj nisem proti, ampak počasi so me začela boleti ušeca. Poražena ekipa Francije se je hitro odstranila z igrišča in dobila sem mikrofon v roke. Polni dvorani sem se zahvalila za podporo, ter besedo predala še nekaterim igralkam. Potem smo šle v slačilnico, kjer so nas že čakali naši košarkaši, vsi nasmejani... Stekla sem Gogiju v objem, ta pa me je dvignil v zrak! Trener je fante nagnal ven iz slačilnice, da smo se lahko preoblekle, potem pa smo se vsi v enem avtobusu odpeljali na Kongresni trg, kjer smo me morale še pozdraviti navijače. Res, odlične navijače imamo Potem pa itak.. ŽUR DO JUTRANJIH UR!




















10. november 2013
u108259
u108259
next!
10. november 2013
nexttttttttt
10. november 2013
nextt
11. november 2013
u151388
u151388
next!
11. november 2013
next
11. november 2013
u144245
u144245
next
11. november 2013
next
11. november 2013
*lahko si pogledate, kaj so Slovenske novice objavile naslednji dan v časopisu. Navodila: klikni na link, zgoraj na rumenem klikni ZOOM, vrni se na 1. stran ter začni z branjem!*

https://arthr.newspaperclub.com/02050881-b663-4935-8f9d-eb51c05fa30b#?
................................................................................................................

Tako, zmaga je naša, naredile smo vse kar je v naši moči. Po končani zabavi smo se odpravile v hotel, skupaj z našimi košarkaši. Tam so nam kuharji pripravili še torto in če se nisem zredila tistega večera, potem se ne bom nikoli... Potem smo se vsi skupaj dobili v dnevni sobi. Trener in naš štab nam je čestital. Trener je poudaril, da takšne ekipe kot je bila zdaj še ni imel nikoli in zato upa, da se vidimo tudi prihodnje leto v Španiji na svetovnem prvenstvu. Povedal pa je tudi zanimivo novico:'' Naslednje leto se bo mladinsko svetovno prvenstvo odvijalo skupaj s starejšim svetovnim prvenstvom. Po vsej Barceloni bodo hoteli, za vsako državo posebej. Torej, se punce z našimi fanti vidite tudi naslednje leto!'' Vse smo zakričale! Z njimi bomo 3 tedne v Španiji! Si lahko želiš še kaj lepšega?

Minilo je par tednov po prvenstvu. Po šoli me vsi kličejo Dragić, sploh po tem ko so izvedeli, da sem imela priložnost trenirati s njim. Res, ko pomislim na njegove treninge, skupno gledanje tekme... uauu, upam da bo tako tudi naslednje leto.

Tako, življenje se je vrnilo na stare tire. Novinarji niso bili več sitni in spet sem se posvetila samo Janu, košarki in seveda šoli. Mami in ati sta mi stala ob strani tudi ob porazih moje ekipe Phoenix suns. Jap, spet sem v tej ekipi kot kapetanka. Izboljšale smo svojo igro, ter naslednje leto zopet upravičile svoj naziv državnih prvakinj.

Bližal se je konec tega šolskega leta. Vpisala sem se na gimnazijo in bila tudi sprejeta. Je res da je moje povprečje ocen padlo za kak procentek, ampak ko sem prišla nazaj na mojo šolo sploh ni bilo več težav z ocenami. Tako, zadnji dan šole! Zdaj pa počitnice!! Zadnji dan sem se ravno vlekla iz šole, ko pridirjata v avtomobilu moja ati in mami. Hitro sta me nagnala v avto, ter celo pot govorila:''joooj, kako smo pozni!'' Večkrat sem ju vprašala, kam smo namenjeni vendar mi nista hotela odgovoriti. Kmalu sem opazila da smo v Ljubljani in da se peljemo proti letališču. ''Zakaj gremo na letališče?'' sem vprašala. Še vedno mi nista hotela odgovoriti. Ko smo parkirali na Brniku je ati zlagal kovčke iz avta, mami pa mi je govorila:''Tu imaš polnilec za mobitel, slušalke, vse sem ti vzela. Spakirala sem tudi tvoj dres, trenirke, majce... kupila pa sem ti še eno svečano obleko...'' Samo gledala sem jo. Obupala sem že z vprašanji kam gremo. Ati je hitro naložil kovčke na voziček, da jih je odpeljal letališki delavec. Mami mi je potisnila vozovnico v roke, kjer je pisalo: Ljubljana - Phoenix (Arizona) - Ljubljana. ''MAMI V PHOENIX GREMO?!'' Sem zavpila, da so me nekateri ljudje čudno pogledali. ''Ja dragica, zdaj pa ne vpij toliko prosim.''

Vsa vesela sem se vkrcala na letalo. Čakalo nas je 6 ur leta v 1. razredu. Popolnoma sem se prepustila glasbi, ter misli na karasen začetek poletnih počitnic. Moram pa omeniti da se bom čez pol meseca dobila z mojo ekipo, ker nas čaka svetovno prvenstvo v Španiji! Jeeej, spet bo fino! Leteli smo že 5 ur. Čez okno letala sem že lahko opazovala lepoto Arizone. vsej tej gozdovi, hiške, ki so bile iz letala videti kot male črne pike. Ah, res krasen začetek počitnic!

Pristajali smo. Izkrcala sem se z letala in ko sem prečkala terminal, me je tam pričakal Goran Dragić! Nisem se mogla zadržati in sem mu stekla v objem. Dvignil me je v zrak in me zavrtel. Z Gogijem sva bila že najboljša prijatelja. Spoprijateljiti se s svojim vzornikom? Ni slabo



11. november 2013
u108259
u108259
next!
11. november 2013
u144245
u144245
next
11. november 2013
next
11. november 2013
nextt
11. november 2013
oj js sm Domen v šoli me kličejo Kača.
11. november 2013
Next
11. november 2013
next!
11. november 2013
next
12. november 2013
Okej, vem da to ne paše sem, ampak jst sm ful happy klee.
Gogi je ati!!!! zvečer pride nov del zgodbe
12. november 2013
next
12. november 2013
next
13. november 2013
Kaj ploh delam v Phoenixu? Celo pot sem hotela to izvleči iz Gogija. Ni šans da bi mi povedal... Grrrrrrrr.... Peljali smo se mimo centra Phoenixa, potem pa se je avto ustavil pred dvorano, pred katero je stala množica ljudi. Nekateri so imeli napisano celo: Welcome, Lara! Go Lara! in tako..... Gogi je izstopil iz avta in mi pomignil naj mu sledim. Okej, ni problema. Pa kam za vraga gremo?! Peljal me je v halo. Mami mi je podala kovček meni in Gogiju pa naročila, naj ga ne odpiram dokler ne pridem v garderobo. PA ZAKAJ SO VSI TAKO SKRIVNOSTNI?! Ah, ...... Goran me je peljal do garderobe, kjer je rekel:''Hitro se preobleci.'' Samo to? O.k. Odprla sem kovček in bum. V kovčku je bila obleka. ''GORAN, ZAKAJ JE OBLEKA?!'' sem se zadrla čez zaprta vrata garderobe. ''Samo obleci se. Prosim, pohiti.'' Okej, navlekla sem to obleko. Ah, grozno sem se počutila. Okej Lara, preživela boš.... mogoče.




obleka-----> ne maram je, ampak če je treba...

Goran se je med tem mojem oblačenjem preoblekel v smoking. Pa ka gremo na ples, al kaj?!

Tekla sva do vrat, kjer mi je rekel:''Danes se ti bodo uresničile sanje!'' Jaz pa samo:''A?''
Vem da ni veliko, ampak sem ful zaposlena s šolo pa tko... Sej razumete če imate kake predloge, ocene za zgodbo.. kar napišite. Lahko tud po zs



13. november 2013
u144245
u144245
next
13. november 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani