u229181
u229181
Končano na njenem profilu.
30. december 2017
u229181
u229181
Je že zbrisala. Saj bi rekla kaj res grdega, ampak jo bom oklicala samo za joškarico.
30. december 2017
kaj pa si napisala, če lahko vprašam? zs
30. december 2017
Claire mam skreenshot.
30. december 2017
u231141
u231141
nisem zbrisala
30. december 2017
u231141
u231141
http://www.igre123.com/awesomegirl neumnica
30. december 2017
u229181
u229181
No, draga moja. Lagati pač ne rabiš. Opraviči se in stvar je rešena.
30. december 2017
u231141
u231141
oprosti ker si tako neumna
30. december 2017
u229181
u229181
Oh, celo dva profila imaš! Kdo bi si mislil. Zdaj pa predlagam, da ta pogovor nadaljujemo na zs--jih in ne tu
30. december 2017
hvala.
30. december 2017
Next pride naslednje leto! se pišemo, Claire
30. december 2017
Kako naslednje leto?! Ne hecaj se!
31. december 2017
Muahahaahhahahahahahaaaa cvrite se v kotlu lastnega znojaaa ne, ne ni me doma
31. december 2017
Em, zmedena sem. Vseeno, Next pride, mar ne?
31. december 2017
u229439
u229439
nevem
31. december 2017
Kot prvo naj vsem kar na kratko zaželim: Srečnega pa zdravega! Pa takega, da me boste brali! ^^ Hvala vam, prav vsem! Tukaj je Next za vas ;')
_________________________________________
_________________________________________
Klara je s skokom, katerega se ne bi branil niti Tarzan pristala na črnem usnjenem kavču, na katerem je bilo nekaj okrasnih blazinic, narejenih iz raznobarvne svile. Mame še ni bilo domov, saj je imela konferenco, ki bi se lahko zavlekla do poznih ur. To je bilo Klari dokaj všeč, saj je tako lahko jedla na kavču. Iz hladilnika je vzela Activio z žitaricami, ki ni vsebovala laktoze, sladkorja in maščobe. Udobno se je namestila, prižgala televizijo na programu 24Kitchen in se slinila ob kuharskih umetnijah, ki si jih ni mogla privoščiti, saj je hujšala.

Čez kako uro je zaslišala vršanje vetra, ki se je zaganjal v okna njihove majhne hiške, kar je bil jasen znak, da se bo pričela ena izmed mnogih neviht, ki so bile v tem času zelo pogoste. A kljub njihovi pogostosti se je zaradi njih na cestah zgodilo mnogo nesreč, saj je bila vidljivost izjemno slaba. Klara je odhitela v zgornje nadstropje, odprla vrata spalnice staršev in hitro zaprla strešno okno, saj mama ne bi bila ravno najboljše volje, če bi vso posteljo kraljevske velikosti našla premočeno. Dežne kaplje bi verjetno uničile tudi lesen laminat, s katerim so bila pokrita tla utesnjene spalnice. Klara je hitro odprla še omaro in v kateri se je skrivala majhna električna omarica in ugasnila elektriko.

Stekla je do kopalnice in tam poiskala svečo, ki bi ji brez elektrike nudila svetlobo. Prižgala jo je in po prostoru se je razširil omamen vonj vanilije in pomaranče. Klara je odšla nazaj v dnevno sobo, vzela revijo PIL, dišečo svečo postavila na stran in začela brati, nevihta pa je takrat začela nase opozarjati z glasnimi gromi in slepečimi bliski, katerih svetloba je včasih razsvetlila celo sobo.

Ko je dež pojenjal je na dovoz zavil mamin Renault Clio in čez nekaj trenutkov je Klara že zaslišala štorkljanje maminih visokih petk. Mama, ženska nižje rasti, ki je imela v čop spete svoje črne lase je pokukala v sobo. Njene oči so bile rdeče in tiho je dejala: "Klara, ljubica, pridi. V bolnišnico greva. Oči se je ponesrečil med vožnjo z razgovora za delo. Saj veš, da so nevihte nevarne." Hčerki je pomignila z glavo, češ, sledi mi. "Aja, ni hudo poškodovan, miška." je še dodala Klarina mama in hitro sedla v avto. Klara je prisedla in mama je takoj speljala.

Po nekaj minutah tihe vožnje sta prispeli do bolnišnice, mogočne rdeče zgradbe z veliko okni. Izstopili sta. Zrak je imel vonj po dežju in avtomobili so vozili po lužah, da je nepazljive mimoidoče kar nekajkrat zadel kakšen manjši slap vode.

Iz prsnega žepa mamine jakne se je razlegla pesem z naslovom I need a hero. Klara jo je dobro poznala, saj jo je mama imela nastavljeno za zvok zvonenja. Kar naenkrat je glasba utihnila in zaslišalo se je: "Dober dan, Andrea Shelton tukaj." Po kratki tišini je Klarina mama spet spregovorila: "Oh, saj sva že tu, gospa Clarke. Hvala vam in nasvidenje."

Ozrla se je h Klari in dejala: "Pridi, hitro, oči se je zbudil iz nezavesti in bi naju rad videl!" Nato sta se prijeli za roke in stekli proti bolnišničnim vratom, veseli, da bosta spet videli ljubljeno osebo, čeprav od zadnjega snidenja ni minilo veliko časa.

Ravno v tistem trenutku je izza deževnih oblakov posijalo sonce in začelo sušiti prej nastale luže na cestah.
_________________________________________
____________KONEC NEXTA______________
_________________________________________
Tako, že spet konec! Se nextamo! In to po vsaj 7 nextih
04. januar 2018
NatSoc88
NatSoc88
Next
04. januar 2018
u230479
u230479
Next
04. januar 2018
u230796
u230796
Next
04. januar 2018
Next
04. januar 2018
Next
04. januar 2018
Next!!!!!!
04. januar 2018
Next
05. januar 2018
Dvigalo se je še zadnjič zatreslo in se v sedmem nadstropju velikanske bolnišnice naposled končno zaustavilo.

Klara in njena mama sta iz utesnjenega dvigala stopili na svetel in prostoren bolnišnični hodnik. V nos jima je udaril jedek vonj razkužila, a zato se nista menili, saj sta mrzlično iskali rdečo številko 712 na belih vratih bolnišnične sobe, saj je v njej ležal njun oče ali mož, kakor za katero. Vrata so se skrivala skoraj pri koncu hodnika in bila so priprta.

Vstopili sta in stekli k edini postelji, ki je stala ob oknu, skozi katerega je v prostor vstopala sončna svetloba. Na postelji, pokrit z modro odejo z belimi pikami je ležal Jernej in gledal v strop in se vidno dolgočasil, a ko je slišal škripanje nenaoljenih vratnih tečajev se je v trenutki obrnil in ko je zagledal dekleti svojega življenja se mu je po utrujenem obrazu razlezen nasmeh.

"Andrea, Klara! Pridita, dekleti moji." je dejal in vsaki na lice pritisnil moker poljub."Tako rad vaju imam ..." je spet spregovoril in čez obraz mu je šinila senca bolečine. Njegova noga je povita negibno ležala na postelji, saj se je v promenti nesreči zlomila."Vse bo v redu." se je nasmehnil Klarin oče, ko je videl hčerkin zaskrbljen pogled."No, saj z mano." je še dodal. Andrea in Klara sta ga osuplo in pričakujoče pogledali.

Zavzdihnil je in začel: "Klara, ti to že veš, ti, Andrea pa še ne. Tudi gospa Pomona Finniston se je potegovala za službo oskrbnika knjižnice. Na razgovoru me je le za las premagala, a to zdaj ni pomembno. Ko sva šla domov je s svojo Cordobo vozila pred mano in zaradi razburjenja ni bila preveč pazljiva, tudi takrat ne, ko se je začela nevihta. Trčila je v avto pred sabo in jaz sem trčil v njo. Če bi le vedeli, kakšen grozen zvok je bil to ... drobeča se kovina in kriki ... in ubogo Finnistonovo je popolnoma zmečkalo. Zdaj je na oddelku za nujne primere, saj poskušajo rešiti njeno življenje. Predrla so se ji pljuča in skušajo jih zakrpati. Prosil sem jih, naj me o vsem obveščajo in rekli so, da bodo. Zdaj se seveda trudijo s staro dobro Pomono. Močno upam, da se bo izvlekla."
Andrea in Klara sta mu sočasno pritrdili in v bolniški sobi je zavladala tišina. "Upam, da me čimprej obvestijo, kako je s Pomono." je dejal Klarin oče.

Ravno v tistem trenutku so se počasi odprla vrata sobe in skoznja je vstopila čedna svetlolasa medicinska sestra, ki na žalost ni prinesla novic o sladoledarjevi ženi, a je s sabo nosila večerjo. Klarin oče je dobil trdo kuhano jajce in kos gostega, rjavega, rženega kruha s suho salamo. "Kaj novega o Pomoni Finniston pa ne veste, kajne?" je Klarin oče spotoma vprašal medicinsko sestro. "Ne vem, kdo je to gospod Shelton. Vam lahko kako drugače pomagam?" se je glasil odgovor prikupne medicinke. "Oh, prav. Ne, ni treba, hvala." je odgovoril Jernej in se zagnal v hrano. Ko je medicinska sestra prišla do vrat se je še hitro obrnila in rekla: "Oh, gospod, jutri lahko greste domov, ker vaše rane niso zelo hude." Nato je odšla skozi vrata in majhno družinico pustila samo.

Po dobre pol ure sta Andrea in Klara odšli, saj je bil konec časa obiskov. Odšli sta po isti poti kot pri prihodu, sedli v avto in se sproti ustavili še v majhni trgovinici, kjer sta kupili pomaranče, zamrznjene maline, maslo, olje in skuto.

Ko sta prišli domov sta po škripajočih kamenčkih odšli v hišo, kjer je hišni telefon zvonil na ves glas. Klara je dvignila črno slušalko in izven nje se je zaslišal glas njenega očeta. "Klara, Pomona Finniston je zaradi prehudih poškodb na žalost umrla." je dejal med jokom. "Povej še mami, prav?" je še dodal in brez da bi počakal na odgovor prekinil klic.

Mama je žalostno novico sprejela molče in cel večer je v hiši vladala tišina. K Sheltonovim je prišel tudi stari Finniston, ki je bil zdaj vdovec. Upal je na tolažbo, saj ga je izguba žene popolnoma razžalostila. Med jokom je dejal: "Klical sem tudi v knjižnico in jim povedal. Rekli so, da bo zato njeno mesto nadomestil Jernej. Rekli so mi, naj vas kontaktiram in povem, da ga pojutrišnjem čaka sestanek v knjižnici, kjer bo izvedel vse podrobnosti."
Po nekaj prejokanih urah se je gospod Finniston rahlo potolažen odpravil domov, Klara pa se je v postelji spomnila na Frederico, ki je gotovo že spoznala Tanio. Le kakšna je? Z mislijo, da ji bo Fredy zagotovo vse razložila je končno zaspala. Ponoči se je zaradi mor večkrat prepotena zbudila in zjutraj je spominjala na prikazen z globokimi podočnjaki. Kljub temu je zlahka vstala, saj jo je zanimalo, kaj ji bo Fredy povedala o Tanii.

Ko je polovično urejena vstopila v kuhinjo je tam zagledala mamo, ki je že jedla čokoladne kosmiče v obliki medvedkov. Ko je Klara vstopila skozi vrata je dejala: "Saj izgledaš kot prikazen! Danes ne boš šla v šolo, take te že ne spustim tja! Zdaj pa se lepo usedi in pojej kos kruha. Kasneje bova šli po očeta."
"Kaj me pa zdaj tako gledaš?" je vprašala Klaro, ko je videla njen pogled.
"Ah, nič takega ni." je odvrnila le-ta, čeprav ji je bilo žal, da se ne bo srečala s Frederico, ki bi ji povedala prav vse o Tanii. No, morda je pa bolje, da ostanem doma, si je mislila in segla po kosu kruha, na katerega je namazala pomarančno marmelado z BIO certifikatom.
05. januar 2018
u230027
u230027
Next
05. januar 2018
Seveda bi bila vesela tudi kakega mnenja
05. januar 2018
Next
06. januar 2018
neeexttt
06. januar 2018
Next!!!!
Tale bolnišnica me malo spominja na mursko-soboško
Super je!!!!
06. januar 2018
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani