u8763
u8763
naprej
25. september 2010
Bomm jz too ju3 nadaljevalaa..o.k.??
27. september 2010
NeeXxxTiii....fuul QuŁŁ Storyy.!
=))
27. september 2010
u28523
u28523
ok! kr hitr prec k pridš iz šole leejoo!!
27. september 2010
u26577
u26577
next
27. september 2010
u8763
u8763
naprej
28. september 2010
u26577
u26577
next!
30. september 2010
u27744
u27744
hitro daj next pa fotke!
30. september 2010
Nadaljevanja se danes spominjam bolj mlačno. Bilo je toliko informacij, da se drugega ne spomnim več. Zapomila sem si le to kar sem in še potrebujem za preživetje.
Ko smo vtopili so naju pričakali člani posebne enote. Renoster naju je vodil po prostorih čez množico pisalnih miz. . Vsi so naju pozravljali ter pokimavali. Kar naenkrat so vsi utihnili in naju opazovali. Nihče ni bil neolikan, vendar mi je bilo malce nerodno. Takrat se je naša mala mini kolona vstavila in zaletela sem se v mati, katera sej je zaletela v Renostra. Hotela sem se zamejati pa mi nikakor ni šlo. Sama pri sebi sem si začela prigovarjati, češ saj si doživela marsikaj hujšega kot je tole. Kaj pa vse nočne more po katerih si nisi upala zaspati nazaj? Vedno ista prizora. Ali ponovitev tistega ki sem ga videla na prekleti rojstnodnevni zabavi, ali pa tistega,ki je tičal v moji podzavesti. Tistega z taksistom, ki ga ubijejo na moj znak. Pa ves tisti strah, ko sva trepetali, da naju bi našli. Da veliko hujšega. Toda nisem vedela kaj želijo tej ljudje od mene. Ali pa od moje matere. Pa saj so policiste ali ne? Branilci zakona. Zakona, ki pravi, da se ne ubija. Toda ali pravi tudi, da se ne sme povzročati nočnih mor? In takrat na tisti kratki poti proti, ne vem kom, sem spoznala, da se mi ni zgodil zločin. Bila sem priča. Dragocena priča, ki jo je treba zaščititi. Da, priča sem.
30. september 2010
glej hiša na desni z zatemnenimi stekli-stavba posebne enote::http://www.nytimes.com/2010/08/22/realestate/22living.html
30. september 2010
dam next???
30. september 2010
neext
30. september 2010
u28523
u28523
mhm !!
01. oktober 2010
Prišli smo do zadnje pisarne v katero smo tudi vstopili. Hotela sem vprašati Renostra kdo sedi v nasonjaču obrjenemu proti oknu. Takrat se je stol zavrtel in sama sem zvedela. Popolnoma sem osupnila. In po pravici povedano bilo me je strah. Oči izmaličenega obraza so se zazrle vame. Mož nasproti mene se mi je gnusil. Bilo je prvič in zadnjič, da se mi je podoba nekoga zagnusila. Toda nisem si mogla pomagati.
Tako sva zrla dug v drugega, kot da bi bila na tekmovanju v buljenju.
»Ammm...jaz sem Katarina..« mož z izmaličenim obrazom jo je prekinil: »Vem kdo si.« končno je umaknil pogled z mene.
»Kako..« je hotela nadaljevati mati.
»Brez skrbi. Vse vem o vaju. Prisedite.«
Nisem mu zaupala. Vem, vem kaj si mislite. Razvajena avša polna predsotkov. Mislite si kar si hočete. Toda, či bi vi doživeli kar sem doživela jaz, ne bi bili takšnega mnenja.
»Tudi ti, Maja si povabljena.«
Šokiralo me je, da pozna moje ime. Raje sem sedla. Pa ne zato, ke rmi je tako rekla ta spaka nasproti mene. Raje sem sedla, da ne bi omedlela od šoka.
»Vem, da ste presenečene.« medtem je namignil na moj bled obraz. Maminega nisem videla, ker je gledala v tla. Zakaj ne vem.
»Toda navadita se. Poznamo vas bolje kot sami sebe.« mirno je nadaljeval.
»Smo P.E.Z.K.M., kar je kratica odOSEBNA ZASEBNA ENOTA ZAŠČITA NEMOČNIH« posebna enota zaščita nemočnih..haha, kaj za vraga se pa grejo. Zaščita nemočnih, kot iz kakšnega pocukranega filma. Ali risanke. Ušel mi smeh, še predem bi se lahko zadržala.
»Smem vprašati kaj je tu smešnega?«
»Kaj le« sem enako suvereno odgovorila.
»vaše ime. Oziroma ime posebne enote.«
Na moje veliko presenečenje je v neizmaličen del obraza pridobil nekaj barve.
»Vem...ime je dal moj dedek.« pogledal je v mizo. »Bil je nekoliko...bil je bolj pesniške sorte« sprva se mi je zazdelo, da bo rekel nor, zmešan, toda kmalu se je znašel z pesnikom.
Zbral se je in nadaljeval.
»Zadnji mesec smo vaju opazovali.«
Kaj vse sem doživela ta mesec, sem pomislila. Zdelo se mi je celo tisočletje do tiste 'zabave'. Pred mesecem nisem vedela kaj pomeni strah. Nisem vedela kaj pomenijo nočne more in kaj ti storijo, kakšne posledice prinašajo. Nisem vedela kaj je sovraštvo, kaj je vest. Če takole pomislim, sem bila pred mescem dni izredno neumna...čakajte ali je rekel opazovatii!!!!!!!!!!!!!!!
09. oktober 2010
zgoraj..mož na desni je ta mož z izmaličenem obrazom..
spodaj..pisarna posebne enote
09. oktober 2010


09. oktober 2010
cool, next
10. oktober 2010
a daam nextt!???!?!
10. oktober 2010
neext ((:
11. oktober 2010
»Kako prosim!?!«
»Da prav si slišala..« toda ne pustim mu povedati do konca.
»In kje za vraga ste dobili pravico do tega? Kaj pa človekove pravice in ostalo sranje??!?!?!?!« bil je tiho, kar je bilo zanj zelo nenavadno....hitro sem pomisila, kako to vem, če pa ga ne poznam. Toda nisem se pustila motiti: »Kaj se pa greste, da naju brez najine vednosti zasledujete! Vso pravico vas imava tožiti. In vas bova kajne mati!« polna besa sem zrla v mirne oči izmaličenega obraza in takrat ugotovila, da sploh ne vem kako je ime človeku nasproti mene. Toda v tistem trenutku mi je bilo vseeno.
»Kajne da vas bova tožili...«
Končno sem spustila pogled na mati in hkrati opazila, da stojim.
»Mislim, da..« je začela. Zadovoljno sem se nasmehnila, toda z grozo ugotovila, da še ni povedala vsega.
»Mislim, da hoče gopod nekaj povedati. In prosila bi ga, če se nama tudi predstavi.«
Brez moči sem se sesedla na stol.
»Ime mi je Leon. Sem šef te agencije. In za vsa dejanja prevzemam odgovornost.« zasrbele so me ustnice, da bi k temu kaj dodala, toda v zadnjem trenutku sem ugotovila,da me oba opazujeta. Raje sem se zadržala. Nej slišimo njegovo stran zgodbe.
»Res je. Toda morali smo, da vaju zaščitimo«
»Toda zakaj naju potem niste kar oprašali?« sem vskočila. Nisem si mogla pomagati.
»Nooo to je zapleteno.«
»Povejte hočem vedeti. Vse bom prenesla.«
»V to ne dvomim.« sem dobila v odgovor. Hmmm,kaj bi to pomenilo? Da sem vsiljiva smrklja, ali da sem pogumna? no to moram še izvedeti. Toda pozneje o tem.
»Pootem...«utihnila sem, ko sem opazila, da neopazno trza proti moji levi. Ozrla sem se tja...ahh seveda, mati. Kaj! Zakaj pa da ona ne bi prenesla? Toda nisem hotela vprašati. Toliko morale in spoštovanja pa že imam!
»Zapleteno je. Vama povem kdaj drugič. Prosim zdaj pa le poslušajta. In za spremembo bodi tiho.«
Zardela sem. No, pa poslušajmo kaj ima zapovedati. In začel je pripovedovati.
11. oktober 2010
u26577
u26577
next!
11. oktober 2010
u6488
u6488
next!
11. oktober 2010
ju3 zdeele se mi ne daaa..
11. oktober 2010
u21143
u21143
neext!!!!!!!!!!!!!!!
11. oktober 2010
Pravzaprav je bilo čudno. Predstavljati sebe iz oči opazovalca. Še enkrat smo ponovili vse. Od tiste dne ko se je vse skupaj začelo pa do danes. Ko smo končali je vsak zašel v svoje misli. Naenkrat se je Leon oglasil : »Kje imaš črno knjižico?«
Pogledala sem ga, kot da bi padel z Marsa. »Kakšno knjižico? Nimam nobene črne knjižice.« » Ko si odšla po stopnicah si spotoma pobrala majhnjo črno knjižico. Imam prav?« zdaj me bo obtoževal še kraje! Nisem kradljivka. Še nikoli nisem ničesar vze...čakajte ali pač? Sem res na tisti mizi pobrala majhno knjižico na kateri je pisalo Tel-addres? Sem si jo zataknila za pas in pozabila nanjo? Odgovor je: »Da. Zdaj se spomnim.«
Leon se je zadovoljno namuznil. »No in kje jo imaš?« Saj res, kje jo potem imam. Presenečeno sem se zazrla v mati, ki je začela : »Jaz vem. Potem ko si prišla domov, sva zažgali obleko, se spomniš? No, toda tista knjižica ni oddšla v plamena z njo.« Oba z Leonom sva skoraj izbulila oči.
»Jaz sem jo shranila.«
Takrat je z hitro kretnjo odprla torbico in pobrskala po njej. Ven je privlekla majhnjo že zguljeno knjižico.
»Ste jo prebrali?« Je vprašal Leon.
»Ne«
»Saj lahko kajne...« dala mu je knjižico. Leon je zamišleno strmel v njene liste. Spominjam se, da je bila prazna. Toda kaj potem bere Leon? Takrat se mi je posvetilo. Prazni so bili le prvi listi. Bila je ukana.
Končno je dvignil pogled.
»Srečo imata, da sta še živi. To je namreč knjižica naročil«
»Kakšnih naročil« neumno vprašanje.
»Umorov« Je brezbrižno odgovoril.
12. oktober 2010


12. oktober 2010
next?!?!
12. oktober 2010
u21143
u21143
neeeext!!!!!!!!!!!!
12. oktober 2010
u21143
u21143
aja če gdo hoče lohk prebere mojo zgodbico povezana sem s smrtjo!!! in kšn koment npiše...
12. oktober 2010
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani