zgoraj slika najina nove hiše
15. september 2010
Nadaljuj, ♥ ♥
15. september 2010
u19580
u19580
next
15. september 2010
Ko smo prišle do hiše nisva mogli verjeti. Še danes me pogreje pri srcu ko pomislim kako je bila lepa. Za koga drugega ne bi bila nič posebnega, če ne bi videl v kakšni smo živele prej. Skakale, plesale in vreščale smo po sveže pokošeni zelenici. Če bi me v tistem trenutku kdo vprašal ali imava možnost za novo življenje bi odgovorila z ja. In v odgovor bi bila prepričana. Naenkrat je mora mojega življenja postala pravljica.
Takrat je mati vprašala prodajalca, ki naju je ves čas gledal in se nama prijazno smehljal, zakaj je tako čudovita hiša tako poceni. Prepričana sem, da je med najinim 'nastopom' podal pripombo: »oh te ženske, kdo bi jih razumel.«
Toda po tem vprašanju se je zresnil ter dejal: »Bal sem se, da bo prišlo do tega vprašanja.«
Z mamo sva se spogledale.
»Bilo je dan po vselitvi prvih lastnikov. Bili so oropani in med ropom so izgubili najmlajšega sina. Roparji in morilci so v zaporu, toda večina ljudi se izogiba tej hiši,takoj ko slišijo kaj se je zgodilo v njej. zato je tako poceni.«
Prestrašen je opazoval najini reakciji. Moja čustva so bila medla. Nisem vedela kaj čustim. Sočustvovala sem z družino umorjenega fantiča in z njim-fantičem namreč- toda nikakor se nisem nameravala odpovedati teh hiši. In z njo novem življenju.
Toda prodajalec naju je še naprej gledal. Na njegovem obrazu je bilo nekaj tako smešnega, da nisem mogla več zadrževati sneha. Začela sem se hihitati, kar je kmalu preraslo v smeh, ki se ni in ni hotel končati.
Mati me je ogorčena pogledala in v njenem pogledu je obviselo vprašanje: »Kaj je tako smešnega?«
S prstom sem pokazala na prodajalca. Takrat se je tudi mati začela smejati.
kmalu smo se vsi trije valjali po sveže pokošeni travi in sopihali od smeha. Zaželela sem si, da se ta trenutek ne bi nikoli končal.
15. september 2010
next(ja/ne)?
15. september 2010
Next (JA/Ne)
15. september 2010
NeeeeXxxxTiiiiiiiiii Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaa.!!...
15. september 2010
next!
15. september 2010
Mama pripoveduje:

Kaj, ko bi si kupila novo budilko z manj motečim zvokom, sem razmišljala medtem, ko sem se pripravljala na odhod v službo. Zdaj imam dovolj denarja, da si privoščiva veliko več. Kavni avtomat se je pokvaril in brez jutranje kavice ne morem iti v službo. Sicer sem že zamujala a sem vseno pristavila vodo za kavo medtem ko sem preklinjala kavni avtomat. Ura je bila že petnajst do sedmih ko sem hotela vžgati avto. Toda ni in ni hotel vžgati.
Medtem, ko sem hodila proti avtobusni postaji sem razmišljala, da se je danes vse zarotilo proti odhodu v službo. Nasmehnila sem se,ko sem pomislila kako mi je všeč delo v bolnišnici.
Ko sem prispela na delovno mesto, oblečena v uniformo sester sem najprej oskrbela redne bolnike. Prišla sem do zadnjega, ki je ležal čisto pri oknu. Tu je bil že kak dan pa ni rekel niti besedice. Začela sem preverjati zdarvila, ki so mu tekla v žilo in jih dodajala. »srčni utrip normalen, vse je v redu« sem si mrmljala Takrat je spregovoril. Tiho, toda odločno in močno.
»Prišli bodo po vaju«medtem ko me je gledal naravnost v oči.
»Kaj..« sem se zmedla, toda prav dobro sem vedela na kaj cilja.
»Kot sem rekel. Prišli bodo. Našli so vaju«. Pomisliv je potem pa nadaljeval.
»Hotel sem jih ustaviti,« z pogledom je pokazal na svoje številne rane, »Toda, kot vidiš mi ni uspelo. Toda ne bojte se. Vemo za vaju. Vemo kaj se vama dogaja. Pomagali vama bomo.«
Potem obupano vzdihnil in se popravil »Vama bodo«
»Toda kako za vraga..«nisem dokončala stavka ker ga je mladi gospod kar sam nadaljeval.
»...Vemo za vaju? Vse se zve draga moja. Vse se ve.«
Le gledala sem kako se bori z bolečino in takrat semi je posvetilo koliko moči je porabil, da mi je to povedal. Mirno in zbrano brez da bi pokazal, da ga kar koli boli. Naekrat se je začel zvijato od bolečin.
»Ko..da..je« krč mu je zvil telo.
»Kaj je koda?« sem mu pomagala.
»Vengeur..da Vengeur.«potem je nadaljeval »Nista sami. Sploh ne.«
Še zadnjič mu je srce zabilo. še zadnjič je vdihnil. In tik preden je še zadnjič izdihnil me pogledal globoko v oči iz katerih je kričlalo »Nista sami...ne nista sami..nis...«
Aparat je začel piskati, soba se je vrtela. Tam so bile le oči. Njegove mrtve oči.
18. september 2010
a sploh kdo bere????????
18. september 2010
u28064
u28064
jaaaaaaaaaaa
18. september 2010
u26679
u26679
nextttt! pozdrav se hitr pa prit u šolo!
18. september 2010
pridmm..ti tud hitr tist gibs dol vrž..haha!
20. september 2010
u8763
u8763
naprej
20. september 2010
next
20. september 2010
u26679
u26679
sm že gips odvrgla. jutr se vrnem
20. september 2010
superr to!haha
21. september 2010
Zopet jaz:

Sklonila sem se in pogledala pod predpražnik, toda ključa ni bilo tam. Pritisnila sem na kljuko. Bilo je odprto. Z strahom v srcu sem se odpravila naprej po hodniku.
»Mama!«
Bilo je srhljivo. Samo čakala sem iz katerega kota bo stopila postava in namerila pištolo v mojo glavo.
»Maja!«
Ne zavedate se kakšno olajšanje je bilo to. Na balkonu je stala mati in zamišljeno gledala nekam v daljavo.
»Pridi sem!«
Ubogljivo sem stopila k njej in jo objela za dobrodošlico. tAkrat sem ugotovila, da so njena lica mokra.
»Kaj se je zgo..«
»pšššt..« pogledala je v nebo potem pa se zazrla globoko v moje oči in ni odmaknila pogleda. Potem mi je povedala kar sem v bistvu že vedela.
»Rajši sedi. V bolnišnisi je bil moški. Rekel je da naju pozna in ve kaj se nama je zgodilo.«
Skočila sem ji v besedo: »Pa saj nisva..«
»Pozanimala sem se na policistki postaji. Policist posebne enote. S čim se enota ukvarja nočejo izdati.« globoke je zajela zrak in nadaljevala: »povedal nama je , da so naju našli« zatokala sem. »Vem ljubica..težko je težko. Toda skupaj bova zmogli.« še enkrat me je objela in bilo mi je malo bolje.
»Še nekaj..rekel nama ja, da nisva sami.« pogledala v tla »Potem pa umrl«
»Oh mati. Nisem vedela. Želiš govoriti o tem?«
Zamišljeno me je pogledala ter izdihnila »Ne, mislim, da še nisem pripravljena.«
»Kaj je mislil s tem, da nisva sami?«
V materinih očeh je zasvetila odločnost.
»Ugotovile bova. Še danes.«
21. september 2010
u8763
u8763
naprej
21. september 2010
next(ja/ne)??????????????
jz nisem čistt prepričena če še kdo to berre...!
21. september 2010
jst berem
21. september 2010
Drvele smo po vlažnih cestah. Vsaka potoplena v svoje misli. Naenkrat mi je padlo na pamet in morala sem uprašati: »Praviš, da ti na navadni policijski postaji niso hoteli zdati s čim se ta posebna enota ukvarja...«
»Kaj misliš povedat?« je vprašala.
»Kako si lahko prepričana, da ti bodo sami člani posebne enote ali P.Z.E.Z.N. povedali s čim se ukvarjajo?«
»Nisem prepričana. Toda poskusiti ni greh. Poleg tega vem.«
»Kaj veš??«
»Kodo,geslo,karkoli že.«
»Res??« tole je postajalo zanimivo. »In...«
Debelo me je pogledala.. »Kaj in..aiaa.. Vengeur. Da Vengeur je koda.«
Zamislila sem se kaj to pomeni. Je kakšna izpeljanka. Zvenelo je zelo francosko. Je sestavljena iz več besed? Nisem imela pojma o čem govori. Med mojim razmišlanjem smo prispele. Ustavile smo se pred luksuzno večnadstropno hišo v predmestju. Na vratih je le pisalo P.Z.E.Z.N. zadnje čase me obdajajo same neznanke. Čas je, da jih razvozlam. Skrivnost naj bo odkrita. Mama me je še zadnjič spodbudno pogledala ter na kratko stisnila roko. Potem smo odkorakale proti skrivnostni stavbi, kjer se dogajajo skrivnostni posli.
23. september 2010
u28523
u28523
Ti pa res najbolš pišeš a veš ti to ane.
Napeeta zgodba&komi čakam nadaljevanje!
Hitr naprej napiš.^_^
23. september 2010
Tenkss Teiič sej veš da pretiraašš!!!
23. september 2010
u19580
u19580
next plz
23. september 2010
Stopale smo po svetlih hodnikih stavbe. Vrnil se je občutek, da te nekdo opazuje. Nikjer ni bilo vrat nikjer ni bilo izhoda. Le hodniki, ki so se prepletali kot labirint. Ta posebna enota je imela prostore v zgornjem nadstropju-to sem vedela. Toda kako priti do tja? Naenkrat naju je obe skupaj zgrabil velik in močan mož. Kot peresce naju je vzdignil in nesel proti vhodu vratom iskozi katera sva prišla. Srce je močno utripalo in nisem si upala dihati. To je moj konec. Takšen je moj konec med tem, ko sem lovila sapo. Zaprla sem oči in...nič. odprla sem oči in videla, da se premikamo po dolgem hodniku. Preklela sem svojo domišljijo, ki je mislila, da naju je ta gorila hotela ubiti. U resnici je le prišla po naju in naju odpeljala sko zkozi prava skrivna vrata, ki sva jih spregledali. Oddahnila sem si. Vstopili smo v dvigalo in tam naju je izpustil.
»Upam, da nisem bil pregrob.« obe sva debelo gledali v prijazni obraz, ki vsekakor ni spadal k mogočnemu in na pogled nasilnemu telesu.
»Ne vem zakaj so mene poslali po vaju. Ponavadi se me ljudje ustrašijo in zbežijo. Zato sem vaju moral na silo privleči sem.« po tem se je zažela. Pa to ni bil tisti zlovešči seh, pač pa prijaten, takšen kakšnermu se moraš še sam nasmejati.
»Mimogrede, jaz sem Ren, kar je skrajševalnica za Renoster.«
Takrat sem se oglasila jaz: »Kaj je to ime?«
Zopet se je zasmejal in dejal : »Ne. V Slovenščini to pomeni nosorog. Beseda je iz afrikanščine.« pogledal je naprej »vsi v tej enoti imamo nadimke po živalih, opisujejo naš značaj. Poglejta dami prispeli smo!«
»Končno« sem si rekla sama pri sebi. »Čas ježe bil da rezščistimo to zadevo.
23. september 2010
tm k sem napisala zažela sem mislna zarežal!
23. september 2010
23. september 2010
u28523
u28523
naprej takoj!
25. september 2010
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani